?
sploh tisti, ki zivite se doma iz takih ali drugačnih razlogov

moj se recimo prav trudi, da nima nič opravka z mano (ne spregovori po več mesecev), sestra je pa zlata (ne zivi doma, ni pa nek biser by far, tut bolj kolericna do mat recimo — ce bi bila dlje casa doma, bi bilo verjetno tut zanimivo s fotrom).
ko se kaj spičiva (ponavadi kaj okol tega, kaj nič ne govori z mano oz. kaj je brezbrižen….) pa zna bit fajn kolerik.
pa ko kaj dela in pridem še jaz, mi reče, kaj hodiš za mano (in kaj hujšega), naj grem kar počivat…, kdaj drugič pa, da me nikoli ni silil delat (za razliko od njegovega fotra, sam ne vem kaksna je resnica. nekje vmes pomoje, je pa dedek pravil, da doma ni hotel kaj preveč govoriti z njima. pa mislim da ma neko zamero do babice). sam po drugi strani ma pa bajto zraven te od starih pa mat mi je pravila, da sta se bolje razumela, tko da tko hudo ze ni blo.
je bil pa truck driver.

se pa včasih sprašujem kaj mu gre po glavi, da mi reče tist, kar mi kdaj (si ne zapomnim, mi pa ostane v podzavesti večinoma, ampak vse mozno ocitanje, trma, tut outright laži, sam da bi me prizadel).

sem mu sicer tut dost očital včasih, sam izviralo je spet iz tega, da mi je pravil, da sem neuporaben ipd. alpa ker sva bla tuk odtujena pač.

preselit se pa mal bojim stran, ker cvikam kaj bo reakcija oz. da mi bo se zmeri dal vedeti da noce met opravka.

Blizu 30, sem živel zadnjih 9 let “od doma”, delno v tujini. Zdaj sem “doma” in je živa muka. Sem vajen živeti sam, oče je bil v mojih mladih letih v tujini in smo se videli vsake nekaj mesecov. Ne gre. Sva se po mojem povratku iz tujine…sem bil doma kak mesec in pol..ko je počilo…zdaj živimo dejansko kot ločeno gospodinjstvo. Karkoli želim narediti ali naredim, on naredi drugače…samo da je po njegovem (pa gre tudi za banalnosti)… Kontaktirava minimalno kljub temu, da živimo v isti hiši. Si ne predstavljam kako bi to zgledalo v stanovanju…

Kakor so mi kolegi svetovali. Živel si samostojno. Živiš doma, kjer je on kralj. Pusti ga na miru. Živi ločeno..Ne vtikaj se v njegove zadeve.

Ko dobim šiht v slo ali tujini se izselim in staršem samo še finančno pomagam, ali pa za par vikendov pomagam pri večjih delih.

za kaksne banalnosti recimo pa?

Herp saj ti tudi sedaj, ko si tam, ves čas da vedeti, da s teboj noče imeti opravka, kaj bi se torej spremenilo, če bi šel stran?. Četudi se mi zdi, da se gre s teboj v resnici igro povuci-potegni. Če se oddaljiš te privleče ( četudi z negativo), če prideš bližje, te odrine. To igro se gre lahko samo toliko časa, dokler se jo boš šel tudi ti.

Sama sem imela mom mater in narcističnega očeta , hladnega ali pa žareče besenega, za katerega sem bila zgolj nezanimiv in občasno uporaben objekt ( v glavnem za sproščanje jeze). In ki se je svojo preteklost izmislil kot mu je v danem trenutku pasalo. Lahko razumem, kako grozno je s takšnim očetom, kot ga opisuješ. Vem tudi, da je najtežje opustiti iluzijo, da bo morda nekoč, nekdaj, končno spoznal, da to, kar počne ni prav, da ima čisto ok sina in da bosta nekako vseeno vzpostavila vsaj kolikor toliko normalen odnos. In zato vzrajaš tudi takrat, ko se zdi brezupno.

Vendar se pri takšnih ljudeh, kot opisuješ svojega očeta, čudeži ne dogajajo. Je, kakršen je ( iz kakršnih koli že razlogov , je čisto vseeno ) in skoraj zagotovo se ne bo spremenil. Tu lahko spremeniš zgolj svoj odnos do vsega skupaj. Lahko do njegove smrti vztrajaš in čakaš na čudež ( in tvoje življenje bo šlo mimo ) ali pa vzameš stvari v svoje roke, zaživiš svoje življenje in se obkrožiš z ljudmi, ki so sposobni medsebojne bližine in s katerimi lahko imaš zdrave in izpolnjene odnose.

Moj nasvet bi torej bil, čimprej stran na svoje, najprej poštimat sebe, vmes boš pa že videl, kaj bo z njim, Morda se bo spremenil, morda ne, vsekakor boš v obeh primerih imel vsaj ti ok life.

GittaAna

sem hči podobnega očeta, kot si ga opisal.
pri 20 letih bi se prodala za lepo besedo, lepo misel, spodbudo, da me opazi, MENE, ne moje “dosežke”, s katerimi se je hvalil okoli, meni pa več čas namigoval, da nisem dovolj dobra.

pri 25 ko sem se osdselila, dobila službo sem po letih trpinčenja (fore kot pri tebi) udarila po mizi, ni me bilo 3 mesece domov. pogoj je bil, da se začne normalno obnašat, če ne me ne bo domov. težko je to požrl, nekaj let je bil recimo mir, brez večjih izgredov, žaljivk ipd.

sedaj po skoraj 10 letih od tega, mi je samo še žal za izgubljena leta. imam ga poln kufer, njegovih for, neumestnih pripomb. vmes sem bila na terapiji, vedno brala knjige, forume, čutila sem se močnejšo. pa je vse danes zaman (glede odnosa). ne govoriva, se ne kličeva, mi ne vošči niti za RD. letos smo imeli kar nekaj scen s primarno družino, moram priznati, da so me izželi, spet not potegnili, prepozno sem opazila.TAKIH LJUDI SI NE ŽELIŠ OB SEBI. to je sklep. ne želiš si takih družinskih članov, prijateljev, sodelavcev. samo stran od njih. čim prej. samo distanca ti lahko da več miru. odseli se čim prej. to naj bo začetek.

glede odnosa, kakšen naj bo in kaj bo kdo naredil za to, pa ve vsak otrok zase. Jaz domov trenutno ne kličem, ne grem domo-, niti za NL, najprej si želim samo mir, potem pa bomo videli.

vse dobro

Pozdravljeni,

tudi sama imam takšnega očeta, ki se sploh ne pogovarja nič z nama s sestro, samo kadar je treba kaj naredit, drugače nič. Nikoli naju ne pohvali da smo ble pridne, ko sva diplomirale nič besed, tudi ko sva končale srednjo šolo ni bilo nikoli nič pohvale z njegove strani.
Že od majhnega sva bile zapostavljene, čeprav je on mislil da nama je dal veliko, ni bilo tako, kupoval nama je takšne obleke in obutev ki so jih nosili v prejšnjem stoletju, morale smo se oblečt tako kot je on reku, če nisva imele jakne pa čeprav nama je blo vroče je blo vse narobe. S tem da smo v osnovni šoli nosile 1 hlače nekje pou leta, da ni čudno da so naju sošolci zajebavali in zaničevali, ko pa nisva bile krive če nama ni oče nič kupil. V srednji šoli je bilo čisto drugače saj sva imele štipendijo in si kupile obleke same.Tudi na noben izlet nisva smele it, kar bi bilo zelo dobro za naju da smo čimveč v družbi da se vklopimo, niti na moj maturantski ples ni šel, ni hotel, je rekel da bomo šli rajši na pico, takrat bi se najraj pogreznla od sramu. Potem pa je okoli govoril, da ga sploh povabli nismo, uglavnem čisto obrnil zgodbo. Tako imava še danes probleme pri navezovanju stikov z drugimi, zelo težko se odpremo in zaupamo nekomu, sva mirne, tihe, ampak kdor ne razume zgodbe ne more razumeti zakaj sva takšne.
Tudi ko sva začele hodit ven, žurat, naju je ven zaklepal da smo morale v avtu spat ter zmrzovat, zjutraj pa ko da ni bilo nič. Čeprav sva imele ključ od vrat, je pa kljuko snel z vrat in ni šans da prideš notri, potem sva čez okno hodile notr, je kmalu pogruntal in ga začel zapirat ko naju ni bilo. Nobene besede niso pomagale, tako je bil on navajen, nikamor ni hodil, bil nikoli v družbi, zato je nama tako delal, in vedno mora biti po njegovo. No mami se ni veliko sekirala, sploh ni hotela o tem debatirat, je bolj začela z njemu držat, da naj pač bomo doma in naj ne pohajamo okoli. Da ne omenim, da jo je pretepal še pred nosečnostjo, in po tem, me smo to vse gledale, jokale, trpele. Dan za dnem.
Bilo je še mnogo stvari, ampak bi jih predolgo pisala, tudi ko sem imela fanta mi je žal da sem ga predstavila doma, saj je oče zganjal take stvari, ki jih nebom nikoli pozabila, včasih se je pogovarjal z njem včasih se je kr nekam skriu in se prikazal ko sva se odpeljala, mene je bilo sram, da se tako obnaša, vsi smo mu govorili naj se neha tako obnašati, ker me kmalu ne bo več vidu. no zaleglo je za kak teden potem spet isto. Tudi družinska prijateljica mu je večkrat rekla, da vidi samo starejšo sestro, naju pa zapostavlja. Ampak njemu je to normalno.Tudi ko sem hotela da se moji in njegovi starši spoznajo, je rekel da naj pridejo ampak on bo šel ta čas nekam drugam. No tako se potem niso spoznali, ker nisem videla smisla, edino mami sem predstavila. Ampak ona je že tako pod njegovim vplivom da ji žal nemorem pomagati, hodi v službo, oče pa razpolaga z vsemi financami, njenimi in svojimi. Na mesec ji da 50€, no če se skregata kaj ji potem tut po par mesecev ne da nič iz principa, ker ve da je odvisna od njega. V bistvu jo ima samo zaradi tega da služi denar, on je doma, imamo kmetijo, ukvarja se s starejšo sestro ki je duševno prizadeta (za njo se je celo izmislil da jo je na posebni šoli nekdo posilil, čeprav ni bilo res, tako jo je prepričal da je govorila kakor je on rekel, imeli so probleme s policijo, rešilo jih je edino to, da je bil fant avtist, ti pa ne prenesejo dotika), ves čas namenja samo njej, z njo se heca, pogovarja, ji kupi vse kar si zaželi, za rojstni dan torta in vse ostalo, o čemer lahko me z mlajšo sestro samo sanjamo lahko. Ne gre se da bi sedaj nama kupil nevem kakšno darilo, dovolj bi bilo če bi nama čestital, ampak do zdaj nikoli. Tudi mlajši sestri jo je zagodel tako da je šel na socialno ter se izmislil da ima intimne odnose s družinskim prijateljem, star je 70 let, večkrat mu je šla pomagat kaj nardit, saj je bil gospod osamljen, vsekakor pa nista imela nič, mislim da moraš bit bolan v glavi da lahko kaj takega izjaviš, no sestra je bila poklicana na socialno kjer so jo o tem začeli spraševat, je planila v jok, jaz nisem vedela kaj ji je, poklicala sem na socialno in jih tako nadrla kaj se grejo da jo take glupe stvari sprašujejo sploh če nimajo dokazov. Tud očetu sem rekla da naj mirka kaj dela, ne bo nazadnje sam ostau. No in s tem gospodom se več ne menita, logično, ker po tem kar se je zmislil, se noben ne bi, midve ga še srečava kdaj, se normalno pomenimo. Tako res ne moremo živeti, in s sestro sploh več ne razmišljava da bova tukaj ostali, zadali sva si cilj, da še letos najdeva službo in se odseliva, čim daleč stran, saj menim da nama bo šele razdalja zacelila rane, ki so v nama že od otroštva in se samo še stopnjujejo.
To ni življenje, iz take bede čimprej stran!
lp