vpraša, Zakaj moja sestra ne hodi, čeprav vsak dan telovadi, Zakaj vedno pobarva čez črto ? (otrok star 8 let)

Zanima me tudi, kdaj se otrok začne zavedati da je »drugačen«,kako odgovarjati, ko bo tudi ona začela spraševati Zakaj še ne hodi? Ali bo kdaj hodila? (stara je 5,5 let, ima cp, uporablja voziček, njen kognitivni razvoj je povprečen za njeno starost)

Rabim praktičen nasvet.

Hvala

Spoštovani,

težko bom preko te oblike komunikacije preverila, kaj je za Vas praktičen nasvet. Le predvidevam, da so to “prave” besede, kako obema otrokoma na njima razumljiv način razložiti stanje enega izmed njiju. Ampak prav Vi in njun oče sta edina, ki bosta to naredila najbolje, saj ju tudi najbolj poznata in najbolj vama je pomembno.
Zato ne bom “nasvetovala”, temveč bom le razmišljala ob tem Vašem vprašanju in mogoče Vam bo ta informacija malce pomagala pri tej, nič kaj hvaležni, nalogi.
Sorojenci so velikokrat kompas sprejemanja drugačnosti v družini in nas s svojimi vprašanji prisilijo, da moramo ven iz varljivega upanja, da bodo razlage dobili drugje ali pa bodo kar nekako razumeli.
Žal je razlaganje otrokove drugačnosti tesno povezano s sprejemanjem otroka in vedenjem celotne družine (tudi razširjene) v odnosu do otroka in okolja. Ključni tukaj so starši. Vse prevečkrat delujejo le v smeri popravljanja otrokove drugačnosti (in vsaka terapija je prav to) in ne sporočajo dovolj okolju, da je otrok zanje sprejemljiv tak kot je, tukaj in zdaj in ne šele, ko bo npr. hodil, bo uspešen v šoli. Zavedam se, da rehabilitacija otroka mora potekati, a ne sme “povoziti” sporočila, da je tak kot je v tem trenutku tudi povsem sprejemljiv.
Pri otrocih s CP je percepcija (zaznavanje) motena in njeno razvijanje mora biti načrtovano ter ne poteka avtomatično kot pri otrocih, ki teh težav nimajo. Barvanje čez črto je npr. nekaj, kar je posledica poškodbe možganov in je pri nekaterih otrocih dejstvo, tako kot je dejstvo, da imamo rjave oči in ne modrih.Telovadba (fizioterapija) je mogoče le podpora vzdrževanju stanja in ni ne recept in ne garancija, da bo otrok s težjo gibalno oviranostjo hodil. To je dejstvo in nič ni drugače, če ga zavijemo v celofan in damo pentljo – le otroke večkrat zbega.
Lahko se veliko pogovarjamo o tem, kaj otrok ne zmore; lahko pa več o tem, kaj zmore – to je naša izbira. Hkrati pa se moramo zavedati, da naše predstave o otroku in o tem kaj naj bi bil, temu istemu otroku jemljejo najpomembnejše kar ima, njegovo otroštvo.
Samosprejemanje je nekaj kar gradimo z vzgojo in našim odnosom do okolja. Današnja družba res vse bolj sporoča nesprejemanje, saj zlepa nisi dovolj dober, na vsak način je treba uspeti, biti najboljši. To pa je večkrat v nasprotju z eno od temeljnih potreb vsakega človeka, ki je najbolj izrazita prav v otroštvu: biti hoten, želen, sprejet. Tu gre za otrokovo pravico, da je navzoč na tem svetu, da je sprejet od svojih staršev in drugih.
Otrok ne potrebuje zbeganega očeta, ki ne ve kaj bi z njim in raje veliko dela, ker mora družina preživeti. Otrok ne potrebuje zaskrbljene in ambiciozne mame, ki ga želi predvsem spreminjati. »Vsak otrok je že človek in ga ne bomo šele naredili mi starši«, pravi Janusz Korszak.

Če bomo sprejemali mi sami, kot starši, svojega otroka takšnega kot je z malo začudenja in občudovanja in bomo lahko načrtno vsak dan sledili najpomembnejšemu prepričanju, da lahko nadziramo le svoje odzive na vedenje drugih in niti slučajno ne moremo nadzirati druge in njihovo vedenje. Ni garancije in recepta, ki bo preprečeval, da otroci ne bodo kdaj prizadeti zaradi svojega stanja. A če vanje verjamemo in svoje zaupanje sporočamo, če smo jih naučili, da njihovo počutje ni odvisno od vedenja drugih, ampak od njihovega odziva, smo ustvarili pogoje za sprejemanje samega sebe.
To ni lahka naloga in najprej se moramo vprašati ali sprejemamo mi sami sebe kot starša otroka, ki je drugačen.Torej gre za proces, ki naj bi ga začeli zelo zgodaj v otroštvu in vodili skozi otrokovo odraščanje in tega ne moremo skrajšati le z enkratnimi “primernimi” besedami v odgovorih na otrokova vprašanja in dileme.
Torej če povzamem, kaj naj bi kot starši naredili:
> RESNIČNO SPREJMEMO OTROKA IN NJEGOVO DRUGAČNOST
> OZAVESTIMO IN SPREJMEMO SPREMEMBE V DRUŽINSKI DINAMIKI
> S PRIMERNO VZGOJO GRADIMO OTROKOVO INTEGRITETO
> SPODBUJAMO OTROKOVO SAMOSTOJNOST IN SODELOVANJE.

Vem, da vse to že upoštevate in boste zmogli, predvsem pa verjemite, da bosta zmogla oba Vaša otroka. Skupaj boste našli za vse vas najboljši način.

Vse dobro Vam želim. Marija

Ga. Marija!

Upam, da mi ne zamerite, ce dam ta Vas odgovor na svoj blog?
Bila sem s hcerko na druzinski delavnici v Elerjih in ko sem brala tole, sem v zivo podozivljala tudi Vase predavanje tam.
Meni osebno ste zelo pomagala, saj ste potrdila vsa moja cutenja, moje obnasanje in sprejemanje tako mene kot hcerke.
Iz srca Vam hvala!

lep pozdrav in srecno
P

Spoštovani,

seveda lahko uporabite omenjeno pisanje in prav lepa hvala za prijazno povratno informacijo in potrditev sprejemanja mojega “pametovanja” (ta izraz večkrat uporabi moj sin in običajno pomeni – mami dovolj) ter izkušenj, ki jih želim podeliti s starši v družinskih delavnicah.

To zaupanje mi pomeni potrditev in to vsi potrebujemo, kaj ne.
Z veseljem bom pokukala na Vaš blog in veliko zadovoljstva ob pisanju in odmevih naj Vam želim.

Marija

Spoštovana ga. Marija,

Hvala za hiter odgovor. Moram pa priznat, da sem pričakovala, da mi boste predlagali bolj konkretne predloge, kako naj se pogovarjam z otrokom (katere besede uporabljati, da bo otroku te starosti bolj razumljivo). Pri tem mislim na besede kot proces, ne kot recept, ki bo zanesljivo deloval, bolj kot nek pripomoček oz. izkušnjo Poznam knjigo S. Makarovič Veveriček posebne sorte, smo jo že večkrat skupaj prebrali in se o tem pogovarjali. Mogoče poznate še kakšno?

Ko ste pisala o sprejemanju otroka, sama sem sprejela, da otrok verjetno ne bo hodil. Tudi starejšemu otroku večkrat povem, da nekateri otroci, kljub temu, da telovadijo nikoli ne shodijo, da lahko pa npr, ko gredo v šolo dobijo električni voziček in, da bo tako tudi z njegovo sestro. Ker pa je to, da otrok ne hodi za okolico takoj vidno, dobim pogosto vprašanja o tej temi. Zdi se mi, da mnogi s katerimi se kot družina srečujemo ne dojamejo, da terapija ne pomeni »ozdravitve« Zavedam se, da bo hči v prihodnosti deležna tudi neprijetnih besed zaradi svojega izgleda. Ravno zato pogosto razmišljam, kako bi oba otroka pripravila, da bosta presegla negativne reakcije okolja.

Vesela bom, če boste vi ali kdo drug še kaj napisal/a na to temo.

Lp, Alenka