S fantom imava zelo veliko težavo, namreč ne znava se pogovarjati. Že od nekdaj so najini “pogovori” bili videti tako, da sem jaz imela monologe, on pa je gledal v tla, se mogoče malo čohal, s čim igral, rekel pa ni NIČ. Pogovor se je končal, ko sem jaz nehala govoriti. Ko sem poskušala z vprašanji, je iz sebe spravil “Hja”, “Ja kaj naj ti rečem” ipd. Seveda tu mislim na pogovore glede težav in bolj resnih zadev, ne ravno o nogometni tekmi.
Na tak način težav seveda nisva nikoli rešila in ko se je tega nekaj nabralo, sva se začela prepirati, kar pa spet poteka po ustaljenem redu: jaz povem, kar me moti, od njega pa vedno znova slišim, kaj spet kompliciram.
Mene to zelo mori, saj je najina komunikacija na psu. Ko mu začnem razlagati, da bi se morala več pogovarjati o najinih težavah, o tem, kaj koga moti, o najinih željah, predstavah itd., je spet – tiho.

Ali je kogoče najboljše, da sprejmem, da se moški pač ne želijo tako pogovarjati kot ženske, npr. o svojih občutkih, ampak je zanje pogovor le nekaj oprijemljivega – o avtomobilih, motorjih, službi itd.

Kaj menite vi, kakšne so vaše izkušnje?

Moje izkušnje: Zelo me je motila prav takšna komunikacija, kot jo navajaš ti. Imela sva jo tudi midva. Pa sem kar šla preko tega in zatiskala oči. Kam sem prišla pa pove moje ime. Tisto, kar me je motilo v začetku skupne hoje (NEkomunikacija, monolog), me moti v veliko večji meri danes in me moti že skozi. V življenju pridejo problemi, o katerih se ne moreš pogovoriti s partnerjem ampak prav NIČESAR! Jaz bom direktna. Pojdi iz takega odnosa in to TAKOJ!

Hojla Zvezdica

Zdej, komunikacija je odsev človeka, je njegova slika. Iz načina, kako nekdo komunicira s seboj in okoljem, je mogoče zelo dobro razbrati, iz kakšne družine izhaja, kako funkcionirajo v njegovi družini, kakšna je bila njegova vzgoja, kakšne vzorce so mu vcepili v otroštvu…in kako bo deloval naprej. Problem je, ker je velik del komunikacijskih vzorcev tako ponotranjen, da deluje podzavestno. Če ne bo sam ugotovil, da je njegova komunikacija problematična in če se ne bo sam odločil, da razišče in preobrazi vzroke, bo tako komuniciral še naprej.

Če te njegov način komuniciranja moti že sedaj, bodi prepričana, da te bo v bodoče še bolj. Komunikacija so tiste nitke, tiste vezi, ki držijo zvezo skupaj /ljubezen je temelj/. Ob taki komunikaciji, kot jo imata vidva sedaj, bo vajina zveza zagotovo propadla.

Če želita zvezo obdržati, poiščita pomoč strokovnjakov. Oba. En sam ne more rešiti zveze.

Le pogumno.

en bk

Zvezdica25, pozdravljeni!

Žalostna zgodba osamljenega dekleta, ki je v odnosu, a zgleda, kot da skoraj ga ni… »En bk« je namreč že povedal bistvo – brez komunikacije odnosa ni. Ker brez nje drug drugega skoraj ne moremo zares spoznati, ne moremo vedeti, kaj drugi čuti, misli, si želi, o čem sanja… Brez poznavanja drugega pa ga niti ne moremo zares sprejeti, se mu zavestno zavezati, brez zaveze pa ni odnosa, ki je zavestna odločitev biti s točno določeno osebo, s točno določenimi lastnostmi (in če te osebe ne poznam ali pa ona mene ne …). Ne vem, koliko razočaranja in solz ste že morali »požreti« in se potolažiti, da »so to pač moški«. Ni vam treba več živeti na tak način …

Ja, nekaj je v moško-ženski naravi, da smo ženske bolj občutljive za komunikacijo in hitreje opazimo čustvene zaplete, ki so nastali, hitreje pogrešamo čustveni odziv, vendar pa to ni vse in ni izgovor njemu/vama, da se ne bi pogovarjala… Kajti tudi moški, ko enkrat doživi, da sploh lahko začne govoriti o svojih občutjih (ali mogoče – ko sploh lahko začne razločevati, kaj čuti (nekateri so to morali že zelo zgodaj »zatreti« v domači družini, da so »preživeli« in tako bodo rekli, da ne čutijo ali nič ali pa da ne vedo, kaj čutijo – ker dejansko o tem niso navajeni razmišljati)) in je v teh svojih občutjih sprejet, se sprosti in začne doživljati, da tudi pogovor o sebi in svojih občutjih pomeni sprostitev in olajšanje. In ko se lahko toliko sprosti, da začuti, kaj njegovemu dekletu pomeni, če jo lahko posluša in je pri tem »s srcem«, ne samo z ušesi (in pri tem ve, da to ni napad nanj, niti ne pomeni, da mora on kaj reševati), se lahko sprosti tudi v odnosu in vam »da« oporo in razumevanje, ki ju potrebujete.

Včasih pomaga, če ženske moškemu nekoliko pomagamo in mu pridemo toliko naproti, da jasno povemo, kaj želimo od njega (npr. rada bi samo, da me poslušaš, da si z mano, da mi potrdiš, da se »res tako počutim«, da me objameš, ko ti to govorim; veliko bi mi pomenilo, če bi me res pozorno poslušal in se posvetil samo meni ….), česa ne pričakujemo (ni ti potrebno reševati mojega problema in dajati pametnih nasvetov, potrebujem samo tvojo podporo…), mu damo jasno vedeti, da ni on odgovoren za naše počutje, nam pa lahko pomaga, in koliko časa mu bo to vzelo (se lahko 5 minut posvetiš samo meni?). In mu pri tem ničesar ne očitamo. Pač ga govorimo o sebi, o svojih pričakovanjih, željah, potrebah, čutenjih (tudi o težkih). In damo prostor tudi njemu. Fant, »ki ne ve, kaj bi počel, ko se njegovo dekle želi z njim pogovoriti«, bo potreboval kar nekaj časa, da bo lahko počasi dojel, da tudi globlja komunikacija ni zanj ogrožujoča, da lahko s tem vam veliko da in da bo tudi sam sčasoma začutil potrebo po njej.

Vi pa se boste morali začeti toliko ceniti, da ne boste več dovolili, da se problemi, kar »pometajo pod preprogo« in se delamo, kot da jih ni, ker potem samo še z večjo silo udarijo na plano… Dajte si to priznanje, da ob sebi zaslužite moškega, ki bo znal za vas (in vajino bodočo družino) poskrbeti tudi s pogovorom in čustveno varnostjo – saj je to temelj, na katerem odnos stoji ali pade.

Mogoče bosta do tega lahko prišla sama z vašo vztrajnostjo, mogoče pa bosta pri tem potrebovala tudi pomoč strokovnjaka – partnerskega terapevta (samo vi veste, koliko napora ste že vložili, kaj vse že poskusili, pa ni bilo rezultatov ipd.). Če ocenjujete, da sama ne zmoreta naprej, poiščita pomoč. Mogoče bo zadostovalo že, če se boste udeležili skupinske obravnave – npr. nekatere priprave na zakon (pa ne vse) se ukvarjajo predvsem s tem, da partnerja naučijo se pogovarjati o vsem, in to na »ranljiv« in spoštljiv način, in pri tem začutiti drugega in mu dati sočutje – tako skupino vodi npr. dr. Christian Gostečnik v Ljubljani pri frančiškanih. Skupina poteka celo leto od oktobra do maja, vsak drugi in četrti torek, od 20. do 22. ure, vstop je prost, brez predhodnih prijav in biti tam je »varno« tudi za tiste, ki se nočejo sicer pogovarjati, ker se ne pogovarja v skupini, ampak le partnerja med sabo. Skupina kljub temu, da je pri »frančiškanih«, je primerna za vse, ki se pripravljajo na skupno življenje (ali pa so že živijo skupaj, pa bi radi izboljšali svoj odnos), saj ni poudarek na veri, ampak na odnosu – dr. Gostečnik je namreč priznan zakonski in družinski terapevt, ki tudi izobražuje nove terapevte). In če to ne zadostuje ali pa vama kraj in čas ne odgovarja, potem si poiščita partnersko terapijo za vaju. Verjamem, da boste našli način, da ga boste prepričali!

Vse dobro vam želim!