Pozdravljeni,

s partnerjem greva narazen, eden od razlogov je tudi alkohol. Imava kčerko. Ko je pod vplivom alkohola (že ena piva je zadostna) se obnaša agresivno, predvsem gre za verbalno agresijo (izmišljuje stvari in me obtožuje, ljubosumen je….). Enkrat, po tistem ko sem mu sporočila, da tako ne gre več, je tudi prišlo do fizičnega nasilja, kar sem takoj prijavila policiji. Na zdravljenje ne pristaja, ker po njegovo nima težav z alkoholom in se mu ne misli odpovedati, tudi pod ceno družine, ki jo ima tako rada. Skratka, bivši partner se kmalu seli iz skupnega stanovanja, ampak dojemam, do to ne bo konec njegove verbalnega (fizičnega?) nasilja. Najbolj me moti, da ga čist nič ne moti, da svoje izpade začenja pred otrokom, kar absolutno ne dovolim (po navadi se na hitro odstranimo iz njegove bližine). Seveda me zdaj skrbi kako bo vse skupaj (stiki, dogovarjanja) potekalo po njegovem odhodu, ker pričekujem, da se bo pitje še stopnjevalo.

Zanima me kako se obnašati do njega… najbolj iskorišča to, da sem “sama”, starši živijo v drugi državi, moji prijatelji so manj več se odselili drugam, skratka nobene zaščite, razen policije :-(( ( o iskušnjah s policijo pa rajši ne bi)….

Navadno ne podpiram razmišljanja, kaj bo v prihodnosti in kaj se bo zgodilo če… Ampak v vašem primeru se mi zdi pomembno, da boste pozorni in pripravljeni tudi na poslabšanje situacije.

Vi ga bolje poznate in mislim, da če ste vsa ta leta nekako shajali z njim, vam tudi sedaj ne bo težko najti načina, kako se ubraniti poskusom nasilja, bi vam pa svetovala, da se z nekom, ki bolje pozna vašo družino (zdravnica, na centru za socialno delo, svetovalka v kakšni organizaciji…) pogovorite, kaj lahko naredite, če se ne bo izboljšalo ali celo se poslabšalo. V mislih imam predvsem stike “pod nadzorom” in dogovor o “izročanju na stike”. To so kritični trenutki, ko bi lahko prišlo do njegovega nasilnega vedenja in dobro bi bilo, da ste na to čimbolj pripravljeni. Pripraili se boste tako, da boste seznanjeni s svojimi pravicami in seznanjeni z možnostmi, kaj lahko naredite v tistem času.

Kakšna prisotnost drugega čloeka i bilo marda res dobrodošla.

Kaj pa hčerka – koliko je stara in ali je bil do nje tudi nasilen – če odmisliva to, da je bil do vas v njeni prisotnosti?

Najprej bi izrazil obžalovanje glede stanja v vaši družini, še posebno se mi smili otrok,ki mora trpeti take neumnosti.
Vendar pa me moti dejstvo, da se vedno govori, kako da je za vse probleme v večni kriv alkohol, ter ..tra..la..la..tra..la..la.
-Edino in neizpodbitno dejstvo je, da je za vsa dejanja v večji meri kriv človek sam. Tukaj ta vaš negativni lik, ki mu rečete ALKOHOL, na žalost nastopa samo kot pospeševalec razmer. To, da je človek “idiot” ne povzroča alkohol, temveč karakter osebe. Kot mi je iz dolgoletnih izkušenj jasno, alkohol samo potrjuje človekovo osebnost, saj takrat ko je oseba v takšnem stanju, svojega življenja ne igra več, temveč na plano pride njegova realnost. V takem stanju se oseba ne zadržuje več, ter pokaže kaj je v resnici…..še več…alkohol vse to samo še potencira.

Za primer dam lahko svojega pokojnega očeta, za katerega lahko po današnjih merilih z gotovostjo trdimo, da je bil “pijanec,….alkoholik”, ali kakor koli hočete to nazivati. Kljub temu moj oče ni bil nikoli nasilen, nas otrok zaradi tega ni nikoli pretepal, nikoli se nismo kregali….itd. Ravno nasprotno…Kadar je moj oče domov prišel malo pod “gasom”, je v roke vzel harmoniko in nam pričaral nepozabne trenutke v naših življenjih. Poleg tega, da je veliko pil, je bil tudi izredno delaven, saj nam je zgradil hišo in vikend (bil je namreč tudi zidar, mesar, električar,centralist….lahko rečem da mi je bil več ali manj vse, kar sem si lahko kot otrok želel.

In samo čez cesto smo imeli soseda, kateri v svojem celem življenju ni popil toliko, kot moj če v enem mesecu. Ta družina se je vedno kregala, ter se pretepala in naštetokrat se spomnim, kako je njegova žena pribežala k nam, ter iz našega telefona klicala policijo. Res pa je, da so do fizičnega konflikta prišli vedno, kadar je bil mož pijan in je potenciral svojo nasilno osebnost. Kreganje in vpitje pa je bilo tudi takrat kadar ni nihče nič pil.

Jaz ne pijem toliko kot ga je moj oče, vendar ne zanikam, da ga ne. Zaradi tega nikoli nisem nasilen, ravno nasprotno….žena mi pravi, da točno ve kdaj ga imam že malo preveč, saj se baje “raznežim”…Tudi jaz igram harmoniko in kitaro in ravno tako sem si sam izgradil hišo.(razen za streho nisem rabil nobenega izvajalca). V življenju se držim načela, da se konfliktov izogibam in tako nimam nobenih sovražnikov. Svoje otroke in ženo imam rad in niti na misel mi ne pade,da bi bilo drugače…Imam tudi cel kup prijateljev, s katerimi tudi radi kaj spijemo, vendar nihče od njih ni zaradi tega nasilen, saj se z takimi tudi ne družim….In kar je še najbolj pomembno..pijan tudi nikdar ne sedem za volan.

Sicer pa sem gotovo tudi oseba z svojimi napakami, vendar se trudim,da bi jih bilo čim manj.

Vse to sem napisal samo zaradi dejstva, da je za vse kriv alkohol…..ALKOHOL NI KRIV ZA NIČ!!!!! Kriva je osebnost človeka in nič drugega. Razumen človek lahko tudi pije, pa bo še vedno v mejah razuma…Skriti nasilnež, pa se z kombinacijo alkohola spremeni v zver.

Pozdravcek!

Naj nadaljujem ali komentiram prispevke pred mano…. alkohol je in bo povzrocal gorje v druzinah. Pivci, ki so dobrovoljcki po preveliki kolicini alkohola se iscejo z lucjo. Zakaj to trdim?

Sem ena od bivsih zena, prijateljic alkoholika. Po treh vezah, ko so me dobesedno privlacili moski, podobni ocetu, tudi alkoholiku in veliko pogovorih s psihologi, psihiatri, svetovalci, zenskami, moskimi s podobno izkusnjo si upam to trditi. Pot do osamosvojitve ni bila lahka, saj imam tri otroke. Za piko na i so poskrbeli moji in partnerjevi starsi, center za socialno delo, sodisce, in takoimenovani “skupni prijatelji” – seveda zdaj bivsi.

Draga moja, ce te skrbi kako naprej se ne zanasaj na uradne institucije, tako kot so izkusnje s policijo ( ki nima pooblastil, da se vmesava v druzinsko nasilje dokler ni eden od udelezencev mrtev), se podobno dogaja tudi na CSD. Delajo V KORIST OTROKA, kje pa je ta korist se pa pokaze vcasih ze po nekaj letih ko zaradi pravice obeh starsev do otroka dodelijo sostarsevstvo… en teden pri enem, en teden pri drugem… ali se huje pon, sreda, petek in vsak drugi vikend pri enem, ostale dni pri druge,…. To so anomalije ustanove, ki ji recemo CENTER ZA SOCIALNO DELO- ja delajo psihote iz nasih otrok. Sodisce pa tako doloca vse na podlagi mnenja CSD.

Pa moje mnenje ni ravno plod moje domisljije, ali samo mojih strahov. Imela sem sreco, da smo se za stike dogovarjali brez sodisca, brez csd… te srece vecina otrok nima. Danes vem, da sem ravnala prav. Otroci imajo stike z obema starsema, zamer ni, tekoco problematiko pa resujemo sproti. Bolj kot v otrostvu je zdrava pamet starsev …. beri kmecka logika … potrebna med puberteto.

Pa se replika Tovaris x tudi moj oce je imel rad nas otroke, zgradil hiso sam s prijatelji, poleg sluzbe. Ko je hiso gradil je sredi noci vstajal in s kolesom 15 km v eno smer odkolesaril v fabriko… in ob 2h ponovi vajo…. kosilo in do trde teme garat. glede na tempo in izcrpanost je bilo vcasih samo eno pivo prevec, da bi razmisljal trezno. Do otrok ni bil nikoli nasilen, nikdar v zivljenju me ni udaril, niti brata in sestre. Drugacen pa je bil v odnosu do mame. Kot otrok sem jo krivila za vse prepire, ker ni bila tiho…. ja tepen si ce nisi tiho ali ce si tiho…. svojo jezo je treba nekje dat ven… jezo, strah , nemoc, ljubosumje…. Sem probala veliko od napisanega tudi na svoji kozi, ko sem ustvarila svojo druzino, stran od nasih…. zelo zgodaj sem sla na svoje… se ne 18 let.
Iz napisanega bi lahko strnila, da je bil oce dober….. pa zal ni tako. Otroci smo gledali kaj je delal z mamo. Ni nam bilo vseeno. Se danes me spremlja prizor ko je zadaj za hiso drzal sekiro v zrak in bi najbrz zamahnil, ce ne bi mi kricali naj neha. Unicil je kup pohistva, po zraku so leteli krozniki, radio, vrata…. mama je takrat vedno samo jokala, saj je bila nemocna…. prevelik strah. ja vse zivljenje se ga je bala, ampak vztrajala….
Meni je prekipelo po 5 letih…. do takrat je prva hcera samo slisala prepire, ko pa je prvic polozil roko name, tako, da je videla smo poglavje zakljucili. Verjemite ni bilo lahko, ker sem ga kljub udarcem, psihicnim ali fizicnim imela se vedno rada.

Jaz sem upostevala nasvet naj storim nekaj za otroke in zase… pa tudi za partnerja…. po epi napadu in deliriju smo ga postavili pred zid …. skrbeti zase in prevzeti posledice… verjeli ali ne ze 7 let ne pije, ker ga je strah za lastno zivljenje…. ampak vse gorje , ki se je dogajalo prej, mi brani, da bi zaziveli skupaj. Nikoli vec, raje sama in v miru. Ko slisis svoje otroke, da razumejo, ker pomislijo, kam bi pripeljalo nadaljevanje si mislis, vsaj to…. ja… otroci so izkusili kaj je pomenilo ziveti z ALKOHOLOM, ne samo z alkoholikom.

Kako naprej z veliko poguma, odlocno, kaj zelis zase, predvsem pa kaj za hcerko. Ne boj se, ceprav pricakuj groznje in nagajanje. Dobi vama tudi psihicno pomoc, da bosta lazje zdrzali pritiske od vsepovsod. Ni nujno, da pomagajo samo sorodniki, vcasih popolni tujci pomagajo drugace in bolje.

Zelim vama miru in nasmejane dni. Imejta se radi. 😉