Nikoli se pravzaprav nisva zares pogovarjala. Če se ne bova začela pogovarjat, bom odšla. Ne vem še kdaj, ampak bom. Toliko nerazčiščenih stvari je ostalo, da čutim, da pravzaprav samo še živiva v istem stanovanju. Vedno bolj mi gre na živce. Žal. Ker imava otroka, bi poskusila najin odnos kako urediti. Če priznam, pa me je tega tudi strah. Da bom odkrila, da me z njim veže samo še najin otrok in da skupne prihodnosti zaradi najine različnosti ni. Saj ni slab moški (no, to pravijo tudi pretepene), ukvarja se z otrokom, tudi sodeluje v gospodinjstvu, stoji mi ob strani, če imam probleme, ki niso povezani z njim :), ne govori mi grdih besed in to zelo cenim (tega tudi sama ne počnem), nikoli me še ni udaril, tudi ne poskuša biti nasilen (to bi lahko naredil samo prvič in zadnjič, ker me potem ne bi bilo več), velikokrat pa občutim njegova dejanja kot čisti egoizem. Ne upošteva mojega mnenja. Še huje, načeloma se strinja, vendar dela po svoje. Recimo: umivanje zob. Rada bi otroku privzgojila, da bi bila to prva stvar, ki jo naredi, ko vstane. Da se mu zdi to tako samoumevno, da bo to počel tudi, ko bo v puberteti, in ne bova imela več takšnega vpliva nanj, ko ne bova tega od njega zahtevala. Vidim namreč, da če tega ne narediš takoj, kar nekako pozabiš. Mož ima slabe zobe, tudi zaradi tega, ker ni skrbel zanje. Kar naprej čokolada, zob pa ni umival. Pa se dogovoriva, da bomo tako počeli, pa čez 3 dni da otroku spet najprej zajtrk. In jaz se počutim, kot da sem zrak. Takšnih stvari je cel kup. Pravzaprav čutim, da sva odaljena kilometre drug od drugega. Da mu stvari, ki se tičejo doma pravzaprav niso tako pomembne. Včasih se mi zdi, da še samemu sebi vzdržuje fasado “srečnega zakona”. Ko sva v družbi zelo rad pokaže, kako “me ima rad”. Se stisne, jaz pa občutim to kot predstavo za druge. Žalostna sem, nesrečna, osamljena, kot še v življenju nisem bila, Tudi takrat ne, ko sem zares živela sama.
Kaj mi svetujete?

Spoštovana Kaja,

iz vašega pisma je moč začutiti ogromno strahu, zlasti pa žalosti, nemoči, obupa, razočaranja in bolečine. Želite si rešiti vajin odnos, a hkrati se tega najbolj bojite. Želite poiskati odgovore, a hkrati vas je tega najbolj strah. Hrepenite po občutku varnosti, sprejetosti in bližini z vašim partnerjem, ki so zbledeli v vajinem odnosu in so se naselili odtujenost, nezadovoljstvo, zagrenjenost in zamorjenost. Tako hladno je postalo in sprašujete se, kako naprej. Ker je tu še otrok, ki predstavlja vez med vama.

Strah vas je načeti pogovor, morda niti ne veste, kako, o čem bi govorila. Morda boste zavrnjeni, osmešeni ali ponižani. Morda vas bo krivil ali celo obsojal, da ste sami do tega pripeljali… Najbolj pa vas je strah, da vas bi zapustil, da bi ostali sami (tudi njega je strah in tudi on je zmeden, čeprav tega ne pove). Saj bi v tem primeru morala na novo urediti življenje in prihodnost, ki je negotova, tega pa si ne želite, ker ni varno, ker ni predvidljivo in ker ne veste, kako bi bilo. Čeprav je neznostno in nevzdržno ter precej napeto vzdušje v vaši družini, je še vedno lažje ostajati (in se “tolažiti” s pozitivnimi lastnostmi vašega partnerja), kot nekaj spremeniti. Čutite, da tako ne more več naprej, a hkrati se čutite nemočno nekaj narediti. Pri tem ostajate čisto sami, z vsemi dvomi, ki se vam porajajo, čutite se nerazumljeni in neslišani, predvsem pa prezrti in nepomembni. Ne glede na to, kaj naredite, niste opaženi, niste pomembni in spoštovani. Že sami čutite, da v tem nesrečnem odnosu, ki se morda dogaja že dlje časa, ne morete ostati, a hkrati vas je grozno strah, kako bo, če boste spregovorili. Kot da ne bi smeli poskrbeti zase, kot da se zase niti ne upate zahtevati boljše, ker si to nedvomno zaslužite. Toliko malo se cenite, da zase in vajin odnos ne upate postaviti višje kriterije. Kar pomeni, da v vajinem odnosu ni nobenega zaupanja, temveč le prilagajanje, s čimer pa svojim potrebam in željam ne sledite, ampak način življenja prilagodite njemu, on pa vam. Za ceno miru in za ceno ostajanja skupaj kot družina.

Tu pa ni prostora za odkrit pogovor o vama: kako sta, kaj čutita drug ob drugem, kaj pogrešata, česa vaju je najbolj strah….Morda vas je strah, da boste obsojani, da vam ni uspelo, da ste zanič, ker je družina razpadla, da ste krivi za odhod in nezadovoljstvo partnerja…In ti občutki so tako težki, da jih zanikate in skušate pozabiti, čeprav vam ne dajo miru.

Notranji mir boste našli le v pogovoru s partnerjem. Da si vzameta čas in do konca odkrito pogovorita, kaj želita in kako bosta naprej. Čeprav vas je strah, saj je tu potrebno tveganje, je to EDINI NAČIN, kako boste pomirili svoj nemir, negovost in strahove. Verjemite, da se tega tudi on boji, kar je čisto običajno, saj si nihče ne želi ostati sam. Pogovor vzemite kot priložnost za nov začetek v vajinem odnosu. Da se odločita, da bo pogovor o vama odslej del vajinega odnosa, saj je to nujno za rast. Sicer pride odtujenost, razkol in obup. Povejte mu, kaj čutite ob njem in česa vas je strah ter tudi, kaj si želite, da bi bilo. Govorite o svojih občutkih in doživljanju ob njem. Na ta način boste poskrbeli zase, saj boste umirili nekatere strahove, s tem pa tudi za vajin odnos.

Če čutite, da tega ne bi zmogli sami, nikar ne odlašajte s tem, da obiščeta zakonskega terapevta, ki vama bo podal nevtralen odziv na vajin zakonski zaplet ter varno oporo v procesu.

Želim vam pogumno pot naprej in zaupajte sebi, saj sem prepričana, da ste ena krasna ženska in mati. Bom mislila na vas. Srečno.

Toplo, toplo priporočam knjigo Zlata pravila za srečno ljubezen….ko sem, tudi sama nevajena slehernega pogovora s partnerjem, predvsem glede razčiščevanja problemov v odnosu, bila postavljena pred dejstvo, da sva se oddaljila in se zbala, da ga bom izgubila, začela delati na sebi in prebrala to knjigo, se mi je odprla čisto druga dimenzija….bilo je zelo težko, trajalo je par mesecev, da sem se rešila barier in končno naučila spregovoriti tudi o najobčutljivejših temah, o stvareh, ki so me v odnosu motile, a sem se bala, da ga bom zgubila, če bom kdaj spregovorila o njih. Danes izhajam iz dejstva-stvari me težijo-če se o njih s partnerjem ne bom pogovorila, bom postajala vse bolj nezadovoljna in veza bo propadla…ravno tako pa obstaja možnost, da bo propadla, če o tem spregovorim. VENDAR potem tudi veza ni vredna, da obstane, če bo propadla zaradi izražanja mojih lastnih stališč in po drugi strani nerazumevanje ali neupoštevanje le-teh. Pa srečno

Samo o umivanju zob in zajtrku:

bolj pravilno je, da najprej poje zajtrk, si potem umije zobe in potem odide.
Če si najprej umije zobe, potem pa poje, mu vse ostane med zobmi, no zobeh itd. do naslednjega umivanja.

Te popolnoma razumem, ker imam podobne probleme in mislim da ni para, ki takih problemov nima. Včasih pa se sprašujem, če nimam mogoče prevelikih pričakovanj, ki so skregana z realnim življenjem.

Rada pa bi postavila še eno podvprašanje terapevtki:

Tabu teme dostikrat nastajajo tudi zato, ker se zavedamo da s takimi temami prizadenemo partnerja. Ali smo upravičeni izsiliti pogovor na temo, kljub temu, da partner ni pripravljen na to in mu s tem odpreti najgloblje rane?

Spoštovana X-side,

tabu teme so povezane z občutki strahu – iz različnih razlogov, v precejšnji meri pa povezane z izkušnjami iz primarne družine. Če je mati npr. otroku večkrat dala vedeti, da se o neki stvari ni dobro pogovarjati (zaradi njene stiske), ampak jo je bolje zanikati, potlačiti in čimprej pozabiti…(čeprav to ni prav), bo otrok to nevede sprejel (volja matere) in nato kasneje v odraslosti to “tabu temo” še vedno skrbno čuval zase, iz razloga, kot ste ga navedli, da bi ustregel materi in je ne razočaral. Iz istih razlogov se ga bo tudi kasneje strah karkoli povedati, zaupati, spregovoriti…

Pravzaprav se sprašujem, kaj sploh so tabu teme – predvsem v odnosih? To kaže na nezaupanje in neiskrenost med partnerjema. Nekaj najbolj naravnega in človeškega, predvsem pa tudi zrelega namreč je govoriti o čutenjih, občutkih in doživljanjih ob nekom. In to je tudi pravica vsakega izmed nas. V neki meri pa tudi dolžnost, saj s tem, ko povemo, kaj čutimo ob nekom, poskrbimo zase. Če boste odkrito spregovorili o sebi, kaj pogrešate pri partnerju, kaj čutite ob njem, ker se vse bolj zapira vase, ker ostaja nedosegljiv, kako je vam ob vsem tem težko, ker ostajate nemočni, negotovi…in bi hkrati želeli le vedeti, kako je njemu, ga s tem nikakor ne morete prizadete. Če boste ranljivi in iskreni o sebi ter pripravljeni slišati tudi njegovo plat zgodbe, ga s tem ne boste prizadeli, temveč postopoma, počasi tlakovali pot zaupanja in varnosti, kar bo njemu nekega dne pomagalo, da vam morda tudi kaj zaupa. Zaradi nekih strahov in ranjenosti iz otroštva se človek ogradi in nikogar ne spusti več blizu, ker je nekoč preveč bolelo, tega pa noče znova začutiti (tako čuti).

Pogovora se nikakor ne da izsiliti, niti kaj drugega. Prisila nikoli ne obrodi sadov in ni upravičena. Bolj na mestu je vprašanje, kje je usahnilo zaupanje med vama, zakaj ni varno spregovoriti (ampak se temu izogniti), zakaj ni prostora, ki bi ga namenila drug drugemu? Ko boste vi pripravljeni slišati besede vašega partnerja in ko boste to res želeli, jih boste. S tem ko “za vsako ceno” želite izbrskati iz partnerja nekaj, se on še bolj umakne, ker se ustraši, ker čuti ogroženost…Ko ga boste lahko spoštovali in sprejeli tudi v tem, da zaenkrat ne zmore spregovoriti o sebi, čeprav bi ravno to želeli, da bi se začela pogovarjati, bo drugače. Začnite govoriti le o tem, kako vam je ob njem, kaj bi si želeli, česa vas je strah…In vztrajajte, saj je to proces, ki gre zelo počasi.

Zaupajte vase in srečno!