Pozdravljeni, zelo dolgo vas ze berem, obdelala sem vse teme. Skoraj vse vas ze poznam, a oglasila se se nisem. Sem kot v filmu, saj berem zgodbe, ki so vcasih identicne moji.
Sem partnerka MOM. Do pred kratkim sem mislila, da je narcis, a ko sem pred kratkim brala Custvene vampirje, se bolj nagibam, da je histrionicni vampir. Definitivno je moten, verjetno skupek vseh moznih osebnostnih motenj.
Skupaj sva deset let, imava 5 let staro hcer. Najina veza je bila od vselej polna padcev, vzponov, turbulenc, predvsem pa neverjetnih dram – od totalne groze, do nepopisne evforije. Utrujena sem od vsega tega! A sele dobro leto mi je jasno, zakaj pravzaprav gre pri tem. In popolnoma jasno mi je, da ne bo nikoli drugace. Celo mislim, da je vedno slabse! Vcasih mi je sicer malo lazje, ker znam hendlat z izpadi, odkar poznam to podrocje in odkar studiram vso mogoco literaturo.
Glede na to, da se drame vlecejo, stopnujejo, se ne nehajo, so se tudi moja custva zacela ohlajati, ceprav sem bila svojcas nora nanj. Kljub vsemu!
In zadnje case ne mine dan, ko ne bi razmisljala, da tako nocem, ne zelim in niti ne zmorem vec ziveti. Ampak – moja situacija je taka, da ni kar enostavno reci, zdaj pa grem. KAM? KAKO?
Sem brezposelna, torej v drugo stanovanje nekako ne morem; nimam niti za najemnisko, kaj sele za svoje drugo stanovanje. S starsi tudi nimamo takega odnosa, da bi sla s cisto lahkoto tja. S partnerjem imava skupno premozenje (nisva porocena), kako ravnati? Avto, na primer, in vse ostalo. Sporazumno ne bo slo, njemu se bo zmesalo, ko oz. ce bi odsli stran od njega. Nagajal bi, to vem. Ampak kako se lotiti tega projekta??? Nisem financno neodvisna, nikakor. Vse, kar je trenutno plus, je to, da ga nimam vec rada, da se vedno bolj zavedam resitve. Vse drugo bo grozno, tudi hci je blazno navezana nanj, ceprav kljub svojim petim letom presneto dobro razume zgodbo.
Kako naj se lotim, da bo res cim manj hude krvi?
Hvala za vsak nasvet, namig in mnenje.

Pozdravljena BredaM!

Iz nobenega odnosa, kaj šele iz borderlanda ni preprosto oditi. Ne moreš kar reči, dost imam in it, še posebej, če so vpleteni še otroci.

Recepta za to, kako to storiti s čim manj škode za vse vpletene ni. Po mojih izkušnajh je za začetek dobro, da se nehašukvarjati z njim ( njo) , ker se tako ali tako že vse vrti okoli te osebe in ni nobenih sprememb in kot kaže jih tudi kmalu ne bo. Namesto tega je bolje, če svojo energijo usmeriš čimbolj vase, da ponovno odkriješ kdo sploh si sedaj, kaj si v resnici želiš, česa te je strah..v borderlandu se kaj zlahka zgubiš…in potem, ko to vsaj približno veš, se tako ali tako začnejo same kazati nekatere možne rešitve. Dokler ne veš točno kaj dosti več, kot jaz se tega ne bi šel, nimaš kaj dosti orodij za spremembe.

Z njim verjetn ne bo nič drugače, če traja že dolgo in ne deluje prav ničesar, kar si probal in se kljub občasnimi obljubam nič ne spremeni, je to verjetno že jasno. Poleg tega je za osebnostne motnje značilno ,da se skoraj ničesar ne naučijo iz napak , ki jih ves čas ponavljajo, ne glede na to, da se jih lahko celo zavedajo. Če imaš človeka rad in če je to tisto, kar si po spraševanju sebe res želiš in zmoreš, potem je ok če ostaneš, če pa odkriješ, da ljubezni tukaj verjetno ni ( četudi se je zdelo na začetku tako zelo nebeško) in da je morda celo nikoli ni bilo in da gre tukaj za čisto druge zadeve in da ti te celo škodijo na različne načine, pa je verjetneo že čas za ukrepanje.

In po mojih izkukšnjah je treba začeti pri sebi. Vsak na svoj način, enim sede psihoterapevt, ker gre tako hitreje in pod strokovnimi vodstvom ( če najdeš kakšnega, ki zares ve kaj počne, nekaj je takšnih da se bog usmili…) obstaja pa še mnogo drugih načinov, o katerih lahko izveš v vsaki knjižnici ali knjigarni.

En taka preprost je, da vzameš zvezek in notri pišeš karkoli ti v glavo pade in pišeš res vsak dan, kaj čutiš, dožvljaš, kaj si misliš, jezo, veselje, hrepenje, žalost, evfoijo, strahove, bes…….Če to počneš res disciplinirano ( vsak dan vsaj malo), potem se ti kmalu začne razblinjati megla in začnejaš uvidevati tiste stvari ,ki ležijo pod vsem tem in ki so najbolj bistvene zate.

Lahko napišeš tudi na eno stran, kaj si želiš in nato vse odgovore zakaj misliš, da do tega ne moreš. Če boš to delala brez cenzure, karkoli ti bo v glavo padlo, boš odkrila, da je mnogo razlogov precej hecnih, četudi te tudi ti držijo nazaj. Med pisanjem teh razlogov ti lahko pridejo tudi kakšne dobre rešitve, četudi lahko šele na 30 strani, ko si ves besno popisal metre belih listov zakaj se ne da, ne moreš, ni rešitve,…..itd.

To je ena taka preprosta vaja, ki je zastonj, zelo učinkovita, dela pa jo lahko prav vsak,

GittaAna

Meni se tvoja situacija ne zdi tako nerešljiva v smislu, da ne bi zmogla najti rešitve za odhod od partnerja. Pri vsem je bistvena odločitev, ki si jo na pol že sprejela. Prav si rekla, odhod od partnerja oz. ločitev je res projekt, o katerem moraš veliko razmišljati in narediti. Pred mnogimi leti sem tudi jaz odšla od MOM moža. Situacija je bila tako zapletena in prepletena, da se mi je zdelo, da tega nikoli ne bom mogla razrešiti, a sem. Spomnim se, ko mi je po mnogih težkih letih skupnega življenja kliknilo, da mi tega stanja ni treba več prenašati in da nikoli ne bo bolje, samo slabše, kar je tudi bilo. Enostavno, nisem mogla več.

Konkretno pri tebi bi se pogovorila s starši o svojem položaju in jih vprašala, če in koliko mi lahko pomagajo pri reševanju moje situacije. Ne pozabi, da so starši tvoja družina, zato je prav, da z njimi urediš zrahljan odnos. Če si brez zaposlitve in dohodkov, se obrni na CSD in se pozanimaj, do kakšnih pomoči si upravičena. Obstaja tudi varna hiša in materinski dom, kjer lahko za malo denarja najdeš začasno nastanitev. Preko CSD-ja lahko prideš do brezplačne psihološke pomoči, prav tako na centru za nenasilno komunikacijo. Malo raziskuj, katere organizacije se še ukvarjajo s tem, kar ti potrebuješ. Poišči tudi pravno pomoč, da ugotoviš, kaj ti od skupnega premoženja pripada, preživnina za otroka in tudi zate, če ne moreš najti zaposlitve oz. nisi po svoji krivdi nezaposlena. Skratka, morala boš stopiti iz tega načina življenja, ki ga živiš zdaj in kar konkretno delati na opisanem področju, da boš dobila prave usmeritve in informacije.

Nagajanje in grožnje pri momsterjih so običajne, s tem boš morala nekako računati. Odsvetujem ti burne reakcije in prizadetost nad njegovim ravnanjem in izjavami, če ne boš ravno konkretno ogrožena. Verjetno bo uporabil vse načine, da ostaneš, saj si mu potrebna za njegove izpade in iživljanja. Jaz sem bila pri mojem večni krivec za vse, kar se mu je neprijetnega zgodilo, zato se je zelo boril, da bi to ostalo po starem.

Upam, da sem ti kaj pomagala. Prični z raziskovanjem in poročaj, kako ti gre.

Dobro povedano, kaj se skriva tako za obljubami, kot za grožnjami.
GittaAna

Pozdravljena bredam!
Dober začetek projekta je že, ko se vprašamo, kako začeti. Ko so me enkrat vprašali, kako naj si pomagajo pri čustvenih stiskah pri prodaji stanovanja, sem rekla, naj ga najprej sami pri sebi čustveno prodajo in šele nato naj se lotijo prave, čisto zaresne prodaje.
Vsekakor je razpletanje takih odnosov dolgotrajna zadeva in naj bo premišljena. Samo v primeru ogroženosti življenja in zdravja svetujem, da ljudje nemudoma odidejo na varno. Pogosto tudi svetujem, da se partnerja pogovorita, kako naprej in se dogovorita. To seveda odpade pri MOM/NOM, saj je ravno nezmožnost komunikacije in odnosa pripeljala do težav. Takrat mora vajeti vzeti tisti, ki je močnejši in bolj zrel. Zato v vašem primeru, ko ne gre (kot razumem) za neposredno nevarnost in hkrati dialog ni mogoč, da se usmerite nase in na otroke, rešitev gradite na sebi. Počasi, preudarno in premišljeno. Najprej se čustveno toliko umaknite in okrepite, da boste zdržali vsakodnevne obveznosti. Ukvarjajte se s seboj, opazujte se, preskusite nove pristope. Ob tem se učite – literature je sedaj na račun foruma toliko, da je dovolj za začetek. Učite se drugačnega odzivanja, ugotovite, kako se je najbolje odzvati, kako zmanjševati napetosti. Vse te veščine pridejo prav, ko gre zares. Veliko si lahko preberete o krepitvi sebe iz zapisov SVO, BZ, pa Nekdo ki ve, Odmev, Anuk – pa še je zapisov, se oproščam, da se ne spomnim vseh.
Brezposelnost – ni ovira kratkoročno, lahko pride celo prav in greste lažje v materinski dom z otroci. Denarja je manj, obremenitev pa tudi. Dolgoročno pa je brezposelnost vsekakor treba rešiti, saj je dobro, da ste čim bolj samostojni.
lp
m

Ja, se Strinjam, sam sem se čustveno oddaljil in po enem letu zavedanja nekako lahko prekinem pogovor, brez občutkov krivde, odnos se je pokazal v luči, ga torej ni, vsa energija pa odhaja v kako zdaj ven iz tega. Tudi opazam, kako se zdaj bolj mirno poslavljam od okolja, spominov, verjetno zadnjega skupnega božiča, morja, novega leta…in si želim tistih mirnih trenutkov, ko uzivam z otroki, ker ko smo skupaj, je vse narobe, tudi čevlji otrok niso prav za vezani, to poznas …..

Csd pogovor, odvetnik, opcije, s kakiim dobrim prijateljem se po govoriti, s primarno družino če je ok, knjige, ne padati na FOG, dpobrp spati, migati!, meditirati, se znati sprostiti… Poiskati dobre stvari v življenju…ki so, samo najdi jih….

Že to da si se tule našla☺…

Vsekakor pa, ti si odgovor, če v tej situaciji hočeš biti del zgodbe ali ne..samo ti…ona mom stran bo furala svojo zgodbo…

LP SVO