Kako se lahko zaljubimo v osebo z narcistično osebnostno motnjo? – A smo si res sami krivi?
ma
ne gre se ravno za “požvižgati”, ker s tem že dajete eno noto situaciji.
V vašem primeru – srečaš pač ta dva človeka, starša, rečeš dober večer in greš dalje. Ne zapletaš se, ne razlagaš, ne svetuješ.
greš dalje in si ok. Ne odpiraš tem, zmoreš tisti dober dan, ki je vljudnosten, zmoreš prenesti kritiko – kako si jih upaš ogovarjati, in greš naprej.
Ni važno kje in kdaj ste, saj se ni treba izogibati ljudem, prostorom.
Kaj pa bi bilo, če bi v istem dvigalu se morali nekam peljati in bi morali skupaj stati 2 minuti? Čisto nič ne bi bilo narobe, če bi bil vsak tiho in to je to.
sploh ne gre za “močno” osebnost, gre za attitude, tega pa ima lahko vsako znamenje.
KO vas bo enkrat druga stran začutila, da se ne vznemirjate več, ampak to iskreno, potem se bo mogoče tudi ta druga stran kaj spremenila. Zdaj pa pač vsak dela na svoji moči in tu ni prihodnosti, samo vsak gre še bolj v minus.
lp SVO
Prizadeta mama, pri vas gre za nasilno trganje vezi, energijske popkovine med materjo in otrokom. Vsako nenaravno trganje vezi je boleče in zahteva čas, da se razcefrane vezi zacelijo. Na boljšem smo, če imamo telesno raztrganino, ker nas oskrbi kirurg in hodimo na preveze, dokler rana ne zaceli. Pri psihični bolečini igra vlogo kirurga kdo od bližnjih, ki nas zna potolažiti, pa tudi nabiranje informacij pripomore k celjenju. Lahko stopimo še k psihoterapevtu, da malo obreže štrleče konce.
Narava ščiti otroka na vse mogoče načine, zato si je izmislila naravno povezanost med materjo in otrokom. Osnovna, najsubtilnejša in zato najmočnejša, večna, je dušna vez. Podobna je tanki zlati nitki, okrog katere se ob inkarnaciji napletejo osebnostne vezi. Ob rojstvu prerežemo le fizično popkovino, ostale popkovine pa vežejo otroka na mater in na družino še naprej. Pri sedmih letih otrok postane malce samostojnejši in etrska popkovina se razkroji. S štirinajstimi leti se otrok čustveno osamosvoji in spolno zori, in to je čas za razkroj čustvene popkovine, ki ga veže z materjo. Z enaindvajsetimi leti postane biološko polnoleten in odpade mentana popkovina, ki mu je dajala zaščito z družinskimi vzorci razmišljanja. Pri osemindvajsetih letih odrasel otrok zapusti tudi idejni svet primarne družine. Mladosti je konec in nastopijo zrela leta. Dušna vez ostane nedotaknjena in omogoča brezpogojno, nadosebno ljubezen – če ji dovolimo, da pride do izraza. Iz dotedanje navezanosti preidemo v povezanost, ki daje sočloveku vso svobodo in prevzem odgovornosti na lstna pleča.
Narava nas usposobi za samostojno življenje okrog biološke polnoletnosti. V kolikor potekata puberteta in adolescenca v naravnih okvirih kar se pretresov tiče, se vezi ob svojem času razkrojijo in odnos starši – otrok dobi drugačeno vsebino. Zdaj smo na relaciji odrasel z odraslim. Ampak!… vsak odnos ima svojo zgodovino, ki v veliki meri določa potek razkrajanja osebnostnih vezi. Tu ne gre samo za pretirano zaščitniške matere. Tudi odraščajoči otroci imajo svoj ritem, svoje potrebe ali celo zahteve po zaščiti. Pa pride ven, kar pride.
Kdor je v stiku s samim seboj, je tudi v stiku z naravo in njenimi ritmi, tako da tudi vezi po naravni poti prerašča. A živimo v času odtujenosti od narave in zato od samega sebe. V tem primeru so stvari postavjene na glavo in logična posledica so skrhani odnosi. Samo malo se ozremo okrog sebe in dobimo panoramski pogled na norost našega časa.
Želim vam uspešno okrevanje, tako psihično kot fizično. Pobrskajte po netu – Nova nemška medicina po dr. Hamerju govori o psihičnem vzroku nastanka raka, pa tudi o fazah celjenja po šoku, ki je povzročil raka.
Pozdravljena »prizadeta mama« in vsi sokreatorji tega foruma!
Hvala vsakemu posebej za odtenek vas, ki se tu oglašate, saj se ob vas pospešeno učim predvsem zase. Posebej se zahvaljujem vsem avtorjem sestavkov, iz katerih veje sočutnost in posebej pozdravljena »en primer«, ki vnaša v ta post posebej žlahtne in sočutne vsebine. »Ljudje trpijo in so hvaležni za vsako sočutno besedo«, je poudaril dr. Gostečnik v oddaji na TV2. Sočutnost sočloveka pa nam daje moč in upanje, da rešitev je in da obstaja.
Ko enkrat stopimo na pot učenja, pa se ta enostavno več ne ustavi… Zato »prizadeta mama«: rešitev je in obstaja, le na vas je, da jo iščete in tudi najdete.
Bolezen je bila zame velik alarm, ob katerem sem se začela zavedati, da nekaj delam zelo narobe in da sem na napačni poti. Rak v družini, rak v družbi, bi temu lahko rekla… Pot k sebi ni lahka, je pa edina, ki nas lahko popelje k rešitvi…
V najhujšem sem se odločila za pisanje knjige svojega življenja. To je pisanje brez cenzure, za katero mi ni bilo pomembno, če bo sploh kdaj objavljeno ali ne. Pisanje je bilo zame ena od najučinkovitejših avtoterapij, ob kateri sem spoznavala sebe. Brati sem ga dala le eni osebi, moji zelo razgledani in modri prijateljici. Neizmerno sem ji hvaležna za njeno vdanost in potrpežljivost ter za vse njene napotke in smerokaze, ki mi jih je ob tem dajala. Zame je opravila delo najzahtevnejšega terapevta.
Enega od zame pomembnih sestavkov na temo levkemije (KLL) sem pod psevdonimom tudi objavila v neki strokovni reviji.
Zakaj anonimno? Vedela sem, da je vsak človek svet zase in da me nihče ne zmore razumeti. Nobena sodba mi ne bi pomagala. Ko se utapljamo čustvih trpljenja, enostavno ne zmoremo biti objektivni in to ne do sebe in ne do drugih. V času naše ranljivosti, nas besede drugega lahko pošljejo samo še nižje (nas lahko ubijejo) ali zdravijo…
Med drugim se mi je takrat zapisalo (citiram):
»Dolga leta, ko sem se prebijala kot samohranilka, sem bila navajena, da se nimam na koga nasloniti in da moram sama skrbeti zase in za otroka. Kot samohranilka sem se včasih počutila, kot da spadam med tiste „nevidne“ kategorije ljudi, ki so se dolžne boriti kakor vedo in znajo in katere nihče ne opazi. Zdi se mi, da je kulturna naravnanost okolja do vdov nekoliko bolj strpna, saj je ta v očeh ljudi uboga ženska, ker je izgubila moža.
Spremljala sem usode „nevidnih“ mater intelektualk in drugih „nevidnih“ ljudi, ki jih je zaradi ujetosti v podobno trpljenje pokopala bolezen. Z diagnozo „odpisanih“, so se brez pomoči sorodnikov bojevali tudi po več let. Krvne vezi so za človeka včasih lahko kot pogubne železne spone. Tudi iskrena prijateljska pomoč jim ni mogla olajšati bolečine izločenosti in bolečega trganja vezi otrok iz primarne družine. Spominjam se mnogih trpljenj in agonije, ko je bolezen ljudem jemala vse človeško dostojanstvo, otroci pa so se umikali v svojo prezaposlenost. Zelo boleče je bilo spoznanje, da sem se v tej realnosti znašla tudi sama.
„V stiski človek spozna človeka“, je modrost, na katero sem se začela naslanjati. Negativne izkušnje so me spodbudile k učenju.
Začela sem se zavedati, da je moje samospoštovanje doseglo dno in da me denifinirajo bližnji in da sama, kljub številnim uspehom, ne vem več kdo sem in kaj sem.
„Dovolj mi je tega“, sem se odločila, ko sem izvedela za diagnozo in da se nimam na koga nasloniti. Šele sedaj se zavedam, da se je takrat v meni nezavedno začela dogajati spodbudna sprememba. Odgovornost za odločitve o svojem življenju in odločitve o svojem zdravju sem popolnoma prevzela nase.
Kaj storiti pri levkemiji Rudolf Breuss svetuje: „Najprej je treba premisliti za kakšno duševno trpljenje gre, ker je napaka pri funkcioniranju krvotoka portalne vene posledica duševnih depresij. Vzrok za tako depresijo je pogosto enostavna stvar, o kateri pacient pogosto sam sploh nič ne ve. Torej, dragi bolniki z levkemijo, pomislite malo, kje bi lahko tičalo zlo in ga poskušajte odstraniti z duševno sprostitvijo. Če se bo to zgodilo, je že veliko narejenega…“(konec citata!)
Lastna izkušnja me je, sicer po nekoliko drugačni poti, pripeljala do enakih ugotovitev, kot jih omenja »en primer«, to je o psihičnem vzroku nastanka raka. Pri vsem je bilo najbolj pomembno to, da se ob vseh aktivnostih nisem veliko ukvarjala z mislijo na bolezen in tudi ne z okvarjenimi odnosi…
Rak je smrtna bolezen, oziroma na sploh je življenje samo po sebi smrtno nevarno… Ko se znajdemo v brezizhodni situaciji, je res prav, da se vprašamo, kot svetuje dr. Gostečnik: »Ali skrbiš zase, bolj kot za druge? Ali si zase prvi človek v svojem življenju? S čim omogočam, da mi drugi ljudje delajo krivico?… Če se tega ne vprašamo, dovolimo, da te drugi osrečujejo, drugi te žalijo, drugi te onesrečujejo in ti si odvisen kako nate gleda okolje in ljudje okoli tebe …«
Ko si vpet v svoja ukalupljena razmišljanja, rešitev res ni lahka. S svojimi škodljivimi razmišljanji naredimo največ škode sebi in svojemu telesu. Svetlo luč v tunelu mi je pomenilo branje številne literature, ki me je vsaj za čas odmaknilo od napačnih razmišljanj. Svojim škodljivim razmišljanjem sem napovedala »vojno« z raznimi aktivnostmi: pospešeno gibanje, zdrava prehrana, terapevtsko postenje, druženje s pozitivnimi ljudmi, branje literature, EFT… Pri ozdravitvi (brez kemo-terapije!) mi je med drugim zelo pomagala naslednja literatura: R. Breuss: Zdravljenje raka in levkemije, Dr. Nela Sršen: Rak na duši, Boris Vene, Nikola Grubiša: Zdravje je v nas…
Naštela sem le nekaj smeri, ki so meni pomagale. Če vam bodo v pomoč, je s tem moj namen dosežen. Vse dobro in lp Odmev
Dobro jutro Odmev in En primer,
zelo veliko mi pomagata z vašimi razmišljanji, z vašo močjo.Celo noč po oddaji nisem spala.
Gledala sem jo 5-krat,natanko preučila vse njegove besede in ja to je resnica.Prizadene nas le kar dovolimo.
Veliko težav v življenju sem prebrodila, tudi 7 letno samohranilstvo, tudi šok ob diagnozi letos januarja.Od januarja do junija sem se morala posvečati le sebi ,ker je tako bilo zastavljeno zdravljenje,da nisem imela časa za druge.Zaradi šokov od junija mi je bilo tako,da sem pozabila,da se moram paziti,da moram poskrbeti zase.Od nervoze sem ponovno začela kaditi zavedajoč se,da mi to škodi, pa nisem mogla prenehati.Jemala tablete za živce,ki so pomagale,da sem spala.Sklenila v sebi ,da v kolikor bo bolezen ostala ni pomena,da se še zdravim.
Ampak ja ,vse moje dosedanje razmišljanje je napačno.Nič ni vredno predčasne smrti in vredno je živet ,ker življenje je samo eno in ne bom si ga dopustila vzet.
Še enkrat hvala za vaše vzpodbudne in tolažilne besede.V stiski človek potrebuje samo to ,da se lahko pobere s tal.
Tudi zapisi SVO so bili koristni,ker je povedal enako,prizadet si samo kolikor sam dopustiš.
Načrt imam,da se tega rešim ali mi bo uspelo pa bom videla ,ker pot do osvoboditve je dolga in težka.
Pozdravljeni,
še vedno sem na forumu z iskanjem odgovora, kako se je lahko vse to zgodilo,kar se je.Na forumu starši in otroci sem našla pripoved “enega takšnega fanta” in ko sem to brala sem ugotovila,da je bilo pri nas vse enako ,kar se tiče sinove partnerke in njenega odnos do tašče/tasta v povezavi z otrokom.Samo,da je naš sin ubral zanj najenostavnejšo potezo-odklop iz primarne družine in podreditev njej in njeni družini,po pripovedovanju njegove prijateljice in njenega partnerja.Tudi njiju je sinova partnerka hotela odgnati,vendar nista še obupala in zaradi njega želita ohraniti odnos z njim.
Mogoče bo opis tega fanta in naša zgodba komu pomagala, da bo pazljiv pri takšnem obnašanju snahe.Sama spoznavam,da nikakor ne bi mogli vplivat na drugačen razplet zgodbe ,ker tudi po mnjenju mnogih nekaj v linku z opisano snaho ni v redu,naša pa je enaka oziroma bila enaka.
Link je:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11145357&start=40
Lep pozdrav vsem
Pozdravljeni,
berem vaš forum in ne vem ali naj se zjokam ali naj si rečem sem mar nora? Napisala vam bom mojo zgodbo za katero sploh ne vem ali paše sem.
Pred 4 leti sem začela hoditi z moškim mojih sanj. Mnogo let nazaj sem ga spoznala ,vendar do pred 4 leti nisva imela kontaktov. V vmesnem času ne boste verjeli sem velikokrat pomislila nanj…tako v glavi…njegovo ime in priimek. Čudno ne? Kot bi ga vsa leta klicala v mislih, sva se pred štirimi leti srečala. Začela se je največja ljubezen, ki se jo ne da opisati. Za vso okolico najbolj lep in idealen par. Nekaj neverjetnega. Imela sem občutek, da se je svet ustavil. Pozornost, lepe besede vse to je bilo, kot najsvetlejši diamanti. Po dveh mesecih je odšel na potovanje, ki ga je imel rezerviranega že pred najino vezo. Vse ok, nič narobe. Vsak dan sva bila na vezi, vsak dan lepe besede….,toda kmalu po prihodu so se začele spremembe. Zmeraj več se je zahtevalo od mene. Popolnoma sem bila predana, nič mi ni bilo težko narediti zanj. Reševala sem celo situacijo z njegovo ex, cele noči in dneve delala za njegove odvetnike, skrbela zanj bolj kot za kogarkoli drugega…..vse prav vse. Njegova obsedenost, da mora imeti milion prijateljev, da je njegova hiša,hiša odprtih vrat, kuhanje za prijatelje, in samohvala. Njegova hiša-njegova pravila!! Če kdo zna zna on, če je kdo že milionkrat kuhal je to on, vse on, on ,on. pa ok to človek nekako sprejema-samohvalo. Misliš si tak pač je. Moje vrline niti niso bile pomembne. Začelo se je napeto stanje, ko me je začel metati ven iz njegove hiše. Tudi ponoči sem se odpeljala v svoj dom.( hvala bogu, da ga imam). Ampak naslednji dan je priletel sms- kosilo (zraven tudi fotka, kaj bo za kosilo)…..kot, da se prejšnji dan ni nič zgodilo….Milionkrat je to naredil. Oblečena sem lahko le tako kot je njemu všeč. Vsklajeno z istimi barvami, kot je oblečen on. Tudi to še ni najhuje….. začelo se je naslednje. Iskanje mojih napak.Vsak dan poslušanje, kako govorim, da ne znam komunicirat, da bi mogla stavek tako povedati, celo ponoči bujenje, češ, da nisem povedala, da sem zaspala. Reševanje težav kakšna sem, seveda me je zbudil, da sem poslušala. Uprla sem se, mu povedala svoje, vse kar mu gre. In sem naredila napako. Začel me je snemati, klicariti svoje prijatelje da ” imam obiske v glavi”, da sem psihopat, bolna oseba. Že tako je čarovnik v obračanju besed, da ljudi z izmišljenimi argumenti prepriča kako sem nora. Po drugi strani pa mi govori, da je najboljši fant ( 67 let). Obsedenost z dokumentiranjem ima že vsa leta. Tudi svojo ex je snemal mnogo let in danes vsakemu, ki ima minuto časa, daje poslušat posnetke in razlaga kako je ex bolna oseba. Iz dneva v dan se ima za največjo žrtev in to tudi poudarja z vsemi mogočimi argumenti. Ker je javna oseba misli, da lahko počne vse. Najbolj važno mu je, da ima vedno pobarvane lase, da ga ljudje občudujejo, hvalijo, da ga povzdigujejo v višave. Bog ne daj , da mu postaviš direktno vprašanje. Ogromno bi lahko napisala kaj vse se mi dogaja. Poniževanja, ničvrednost,norčevanje….. Ampak ko greva ven,zgledava idealno. Med štirimi stenami pa je popolnoma drugače. Komanda! Zdaj bo likanje, zdaj bo pranje tal….. V družbi pa največji klovn, ki mora biti v največji pozornosti, ker če ni potem se dolgočasi in je potrebno iti domov. Doma postane popolnoma druga oseba. Včasih imam občutek kot da ima dva obraza, drugačna mimika izraz, pogled….. saj ne znam opisat. Zunaj tako idealen- vse za občinstvo, doma dolgočasen,prazen, nesramen. Lahko bi napisala knjigo toliko je stvari. Zbegana sem, ne vem kdo sem. Včasih se vprašam je kaj narobe z mano? Ne vem več. In kot, da ima čarobno palico me vedno nekako pridobi nazaj in ja vedno se vrnem. Dan dva je mir, potem se začne isti krog…… vse že znam na pamet, vse besede, tudi vem kaj bo napisal v SMS-ju. Pogovore jemlje kot očitke, grožnje, konflikte….., ne razume pomena besed, ni sposoben dialoga. Nič ne moreš dokazati, tudi če imaš argumente in mu jih pokažeš, bo rekel ne razumem tega….
Lp Ujeta
