Spoštovana Prizadeta mama,

citiram vaš zapis, ki kot pravite izraža to kar čutite:
“REDITI KAČO NA PRSIH
Moralka iz antičnih časov*. Skrbeti za koga, se zanj žrtvovati in mu zaupati ter zavoljo tega od njega pričakovati hvaležnost, lojalnost, če ne celo podrejenost. Če ta naših pričakovanj ne upraviči, rečemo, da smo gojili kačo na prsih.
“In sedaj ne znamo, ali ne nosimo na srcu svojem pisanega gada, ki grozi vsak hip izliti smrtni strup svojega zoba v zdravo naše meso?” Ivan Tavčar: 4000 (1891)”

Na ja, težke besede za lastnega otroka…

Materina ljubezen naj bi bila brezpogojna. Zato, ker smo za nekoga skrbeli je po zgoraj zapisanem potem za pričakovati, da tisti, ki je to našo skrb prejemal mora najmanj izražati večno hvaležnost, oz. bolje rečeno podrejenost. Z vsakršnim pogojem, ki ga postavimo drugi osebi ne dajemo brezpogojne ljubezni, ampak pogojno. Zakaj je temu tako, pa je treba vrtati globlje samo pri sebi.

A ni morda ravno v tem vaša težava: pričakujete podrejenost sina, ker ste mu pač mama, ena in edina?

Pravite, da sin ni za prepoznati, da ga nihče ne prepozna. Po drugi strani je njegova partnerica čustveni vampir. A lahko tole še enkrat na kratko opišete, ker res ne razumem.

Menite, da sin ljubi partnerico? Mu daje partnerica krila, ki jih sam morda nima? Se prerekata ali se pravzaprav dobro razumeta? Kaj imajo njeni starši pri tem? JIh ima sin rajši od vas?

Hvala v naprej in lp,

Dobro jutro,

če bi prebrala moje prejšnje zapise bi imela odgovor na vsa vprašanja ,ki ste jih zastavila.
Vprašanje ali ti partner daje krila je nepotrebno.Ste pozabili kako je pri 24 letih,ko si zaljubljen.
Vse to lahko človek razume dokler ne dobuš občutka,da je zaljubljenost le na eni strani na drugi pa pohlep po statusu in bogastvu in izkoriščanju zaljubljenosti za teptanje sočloveka,tako njega kot njegovih bližnjih.Če bi prebrala,bi videla ,da so njeni starši vključeni v njeno igro daj še,daj še.
Kot sem napisala,sta oba izobražena in bi morala vedeti kako njihov odnos lahko vpliva zaradi stresa na bolezen rak.Januarja sem dobila diagnozo in do junija sem se zdravila.Po juniju se je začelo pritiskanje name z vso močjo.Res je da sem bila tudi zelo užaljena,ker v mesecu dni nisem bila vredna enega obiska na razdalji 12km.
Ampak zato imam občutek kače na prsih.

Pa lep dan želim
Verjetno ti stresi od junija,ki sem jih doživela in

Vzhajajoče sonce
In nisem še napisala,da sem se temu ” daj še uprala”,ko sem zbolela in ugotovila,da v primeru bolezni ,ker sem SP nimam dohodkov in da nimam nič prišparano v primeru bolezni,ker sem vse sproti ,kar sem imela vlagala v njihovo stanovanje.
Nekako sem si zadala,ker je bilo sinovo stanovanje v 3 gradbeni fazi,da mu bom pomagala dokler imam in da bomo sami vse naredili ,da mu nihče tega ne more vzet v primeru tujih vlaganj.
Po končanem zdravljenju sem imela srečo in pridobila dodaten dohodek,za katerega me je sin vprašal,da ga dam njemu,da vrne kredit za avto in ne odplačuje obresti in bi mi naj potem sproti mesečno vračal.Odločno sem ga prvič v življenju zavrnila.
Težko je spoznanje,da si bil vreden le kolikor si dal,da si bil bankomat.
Po treh mesecih sem ,kot sem napisala sem ugotovila kakšna je bila vloga njenih staršev v času,ko sem se odločila,da avto, ki sem ga jim dala,na sinovo prošnjo in ne zaradi lastne želje,prodam in je bil avto doma mesec dni.Kot veste sem želela avto vrniti po 7 dneh pa je sin rekel,da bo avto prodal,ker ga partnerka ne želi več voziti,ker ga je meni posodil.
Veste ,da sem od snahe(pravzaprav še nista poročena) dobila sporočilo,da bo z mano nehala komunicirati ,tisti dan ko sem prosila,da mi posodijo avto za 7 dni,da na cesti nam ni niti odzdravila.No da bo bolj jasno njena starša ji ves čas,več kot mesec dni,ko sem avto prodajala nista pripeljala “njenega avta”(dali naj bi ji ga ob vselitvi v našo hišo),tisti dan ko je bil avto prodan in odpeljan pa sta ga pripeljala.
Njena mama je tako ostala brez avta.Ampak kot zapisano prej 3 mesece nisem mogla razumet njihovega razmišljanja,da raje kot ji pripeljejo avto raje so jo hodili iskat in vozili na plažo v trgovino itd.Tudi nisem razumela besed sina,da bi se morala partnerki opravičit,nisem vedela zakaj? Sedaj razumem,opravičit bi se morala,ker sem avto prodala in so tako njeni starši ostali brez enega avta.To pravzaprav pomeni,da bi morala prevzeti nase še njihovo financiranje.Tega nisem mogla razumet,ker nikoli v življenju nisem pričakovala,da bom kaj dobila ampak sem se vedno zanašala le na svoje delo in svoj zaslužek.V življenju sem napredovala počasi z lastnim delom in znanjem.Nisem navajena,da bi bila odvisna od drugih ljudi.
Njena mama pa nikoli ni delala ,ker kot je rekla se je odločila za takšno življenje in dela samo mož.Ona lepo spi,gleda nadaljevanke in prijateljuje,hodi na izlete itd.
Torej smo dve popolnoma drugačni družini.

Kot rečeno nas je sin vrgel iz lastne hiše in nas poteptal oni pa imajo ključ od naše hiše.Naj povem,da v treh letih nismo bili nikoli povabljeni k njim in ne vemo kje stanujejo.

Po besedah sinove prijateljice je sin rekel,da jim je njihov način življenja všeč in da ga je prevzel.Enake besede je meni rekla njegova partnerka.Toliko glede primerjave ljubezni do njenih staršev ali do svojih.
Iz mojega stališča je neverjetno,da bi se otroci tako obnašali do staršev.
Zanimivo pa je ,da so bile sinove besede:”Nisem se strinjal,da bi tudi sam moral prekiniti komunikacijo,(ko je partnerka od njega to zahtevala),vendar bi jo moral že takrat”

Sicer pa ugotavljam,da so stvari v življenju prekomplicirane,da bi se reševale na forumih saj ima vsak zakaj svoj zato.Zaradi istega razloga s psihoterapevtom sama ne bi mogla nič rešiti.

Tako mi ostane samo žalovanje,čeprav bi morala biti jeza.V kolikor ne razumete popolne tišine naj povem,da je to kot ,da je mrtev oziroma po vseh njegovih žaljivih prostaških besedah (ki me jih je sram napisati) slabše.

Lep pozdrav

Spoštovana Prizadeta mama,

imate prav. Takšne stvari se ne dajo rešiti v forumih, lahko se le pomaga, da človek pogleda zadeve še z drugega zornega kota.

Navajate, da ste se počutili kot, da ste bankomat. Ampak za bankomat ste se čisto očitno sami naredili- že s tem, ko ste hoteli, da ostane vse v vaših (in nekoliko sinovih) rokah, ste raje sami vlagali, da ne bi še kdo s snahine strani vlagal (tujih??? vlaganj?)…
Jaz kot snaha tega osebno ne bi želela oz. s takšnim partnerjem ne bi želela biti skupaj- to vam kar odkrito povem.

V vaših odnosih so obojestranske zamere. To rešiti pa zahteva obojestransko delo na sebi in na odnosih. Da vam je sin povedal prostaške besede in da je bila vzgoja njega kot otroka ok (v to spadajo tudi vzgledi), pa bi se dalo verjetno tudi kaj debatirati. Iz nič ne nastane nič, vse kar človek nosi v sebi, vsa prepričanja, vse vzorce, ki jih ponavlja, vsa REAGIRANJA so plod njegove podzavesti oz.bolj razumljivo povedano preteklosti. Tudi jeza vpliva na to. Ampak v jezi vseeno človek reagira do te mere, kot mu dopušča njegova podzavest. In kot mu narekuje prag bolečine, ki je izzvala reagiranje.

Čustveni vampir pa vseeno menim, da vaša snaha ni – moje osebno mnenje in lahko, da se motim, vendar o znakih čustvenega vampirja vaše snahe premalo pišete oz.ni videti ravno povezave. Razen seveda zamer in kljubovanja na obeh straneh. Pa potem obojestranski rezi in ostre posledice.

Veliko let sem živela s takšno osebo- pravim čustvenim vampirjem. Res je, da temu kar se je dogajalo nisem znala podati imena, nisem pa bila srečna. Nikoli srečna, tudi takrat ne, ko so bili trenutki miru. In nikoli mi niso bili njegovi starši pri srcu, ker me niso sprejeli – tako kot bivši mož ne. Ker so mi vedno dali vedeti, da nisem dovolj dobra za njih, ker so me vedno poniževali, me hoteli prizadeti na ta ali oni način. Pred drugimi pa so seveda hlinili kako zelo me marajo. Vašega sina njeni starši vseeno sprejmajo, celo se v njihovi prisotnosti dobro počuti. Tu je velika razlika. Družina, kjer se ustvari NOM ali čustveni vampir je nekaj čisto drugega, povsem drugačen svet, ki bi ga lahko opisoval mesece.

Vse dobro in lp,

Pozdravljena,

sploh nočete razumet,da sem se ves čas prilagajala njej, njenim zahtevam,da bo mir pri hiši,da bosta zadovoljna.Res je,da mi niti malo ni bila všeč.
Znorela sem,ko sta prišla domov,brez zadržkov opravljala njeno mamo,kako je nesposobna,da nič ne zna,niti skuhati kosila,niti nič očistiti,da troši denar za neuporabne stvari,da nič ne zna organizirati in še.Povedala sem jima ostro,da takšnega govorjenja o starših ne dovolim,da so takšne stvari nesprejemljive in da tega ne bom poslušala.Res mi je bilo njihovo govorjenje grozljivo.Pa njene mame nisem poznala.Ker bi sama v primeru krega,ki je bil zaradi avta drugače odreagirala kot mama in rekla,da pa ja ni problem posodit avto,da bomo skupaj zadevo rešili,da to pa res ni nič takega,ker so tudi oni pomagali vam itd,poskušala zadevo pomiriti in vprašati hčer ali se ji zdi to pravilno itd mi je njihovo ravnanje ,da so še prilivali olje na ogenj nerazumljivo.Nerazumljivo mi je ,da so v naši hiši brez zadržkov vsak dan ob bilo kateri uri.To mi povejo drugi saj sama ne hodim v hišo in nisem bila že nekaj časa.Skočim samo popisat elektriko in vodo zaradi plačila položnic.

Preklinjanje sina je takšno kot je bilo njeno in ne naše.Slučajno sem parkrat slišala ,ko je bila pri nas in se je z mamo pogovarjala po telefonu.Kot sem navedla pri nas nimamo takšnega besednega zaklada.
Verjetno pa ste zaobšla moje navedbe o izrečenih besedah partnerke:
-bom jaz govorila,ker sin ne zna
-v treh mesecih sem ga naučila to ,kar ga vi niste v 23 letih( delo na njen ukaz).Počakam tako dolgo dokler ne naredi,kar zahtevam in si vzamem čas in ne tako kot jaz ki sem naredila namesto njega,ker nisem imela časa počakat,da naredi.
Moje ravnanje je bilo nepravilno,ker sem dela opravila namesto njega.

Njeno prevzgojo ,ki se je dogajala ,vam lahko opišem,ker se je dogajalo pred mano.Bila sem čisto tiho kot mamo pa me je srce bolelo,ker zame je to bilo čisto ponižanje pred starši:
-ima v roki 4 stvari,ki jih hoče dat sušit in stoji na balkonu.Naroči prinesi mi sušilo,po sušilu naroči prinesi mi kljukice-sin se vsakokrat vrne in ji zahtevano prinese,da ona na koncu obesi te stvari na sušilo
-kopa otroka na balkonu( poleti)-sinu naroči prinesi brisačo,ko jo prinese, naroči prinesi glavnik,ko ga prinese,naroči prinesi palčke za ušesa.Torej trikrat gre v kopalnico in prinese vsako stvar posebaj
-ko pridem na obisk in že ne komunicira z mano,ostane v prostoru in zlaga otroške pajacke in dvigne prvi pajacek in reče vidiš tega je kupila mama na dopustu( bili na dopustu mesec pred tem),dvigne drugi pajacek in reče tega pa je kupila ,ker je bombaž super.Lahko bi jo vprašala,kaj je kupila za 200 Eur,ki sem ji dala vsak mesec za otroka ,ker sem smatrala,da bodo kot starši bolje vedeli,kaj kupit za otroka še posebno po tem,ko sem videla,da je
stvari ,ki sem jih prinesla pospravila v skladišče.Pa je nisem vprašala in z grenkobo odšla brez besed z obiska
Takih dogodkov je bilo kar nekaj in nima smisla več da jih opisujem.V glavnem vsakokrat sem odšla z obiska z grenkobo domov.Pa ne mislit ,da sem bila velikokrat -v 3 mesecih mogoče največ 5 krat.Nisem jih hotela motit.Če sem kaj kupila na tržnici in sem bila prezgodnja sem jim pustila pred vrati ,da jih ne motim.Če sem jim ,kaj skuhala sem pripeljala in nisem šla gor ,da jih ne motim in je sin prišel iskat k avtu sama pa sem se zgovorila,da moram v službo ali kaj drugega .Skuhala sem jim zato,ker si je sin ali ona zaželela in ona še ni bila vešča.
Kaj bi rekla na to ,da nekdo,ki kuha za dve osebi skuha hrano,za katero ve,da jo drugi ne mara in pri tem vztraja,danes je to za kosilo.Nikoli v življenju nisem tega naredila ne sinu ne možu,skuhala hrane ,ki je ne marata.To je zame sadizem.
Ne gre koga kdo mara ampak kako se nekdo pokaže.Po opisanem ne morem marati sinove partnerke,ker po opisanih dogodkih ona njega ne mara niti ne spoštuje ne kot osebo ne kot partnerja.S tem,ko je po njenih navodilih in zahtevah pretrgal odnose s starši
pa je verjetno pri njej padel še nižje.

Res pa je,da sem sinu rekla,da je dosegla poden od podna ,da na cesti niti ne odzdravi,ne pozdravi ampak odzdravi,ker sva z možem pozdravila .
Zame je razvajena smrklja brez morale ,da ne rečem še kaj hujšega,ker bi si zaslužila.

Pa lep pozdrav

Tudi sama sem snaha in tudi moja mama je bila pa smo oziroma imam spoštljiv odnos do tašče ,ker je ona mama mojega moža,ki ga imam rada in ga spoštujem in zato spoštujem in želim pomagati tudi tašči,ko kaj rabi.
In ja v tem je razlika,če imaš rad partnerja imaš rad tudi njegove starše oziroma jim želiš vse najbolje.
Starši sinove partnerke so tudi pretgali vse stike z očetovo mamo in mama je v celoti prevzgojila očeta.To so bile besede sinove partnerice.
Mama partnerice,pa je rekla,da mame nikoli ni marala in da je stike z njo ohranila zaradi vnukinje.Tašče ni omenjala.
Toliko glede partneričine družine.Mogoče lahko pojasnijo vzorec obnašanja.
Vse zame nepojmljive stvari

Prizadeta mama, če izhajam iz svojih izkušenj, bi veliko prej zaropotala. Sinu in punci sem kar lepo povedala, kaj me žuli. Da ne želim živeti v obupnem vzdušju nespoštovanja in lastništva nad sočlovekom! Lahko si ustvarita dom kjer koli, samo ne pri nas.
Jasno mi je bilo, da se nimam kaj vmešavat v sinovo izbiro. Če me moti obnašanje pri nas doma, si pa vzamem vso pravico povedati, kaj želim in česa mi ni treba prenašati. Saj moj sin bi bil na istem kot je zdaj vaš, če bi ostal s tem dekletom. Le pod isto streho ne bi živeli, kar je velik plus za obe strani. Takrat sem ravnala po občutku, kar me je obvarovalo pred kasnejšimi težavnimi odnosi.
Prevladuje splošno prepričanje, da z vzgojo oblikujemo otroka in ustvarimo vso njegovo vsebino. To sploh ne drži. Če bi kaj takega bilo mogoče, bi iz prizadetih otrok lahko starši naredili genije. Ne gre. Največ, kar lahko naredi vzgoja, je nudenje pravih vzorcev obnašanja. Levji delež prinesemo s seboj na svet. Temperament je prirojen in je podlaga karakterju, ki nastaja z zorenjem. IQ in EQ sta prirojeni sposobnosti, ki lahko v vzpodbudnem okolju dosežeta optimalni razvoj, ne moreta pa preseči lastnih meja. Tako da vzgoja ni vsemogočna, ker iz jablane ne moremo narediti hruške, lahko jo le gnojimo in pravilno obrezujemo.
Poleg tega ima vsakdo izmed nas svojo nalogo, izoblikovati neko lastnost, katero najlažje pridobimo takrat, ko smo izpostavljeni težkim pogojem. Če se moramo naučiti, kako se je treba postaviti zase, je za to ugoden čas v odrasli dobi. V ta namen se nam na poti pojavi težaven partner, hud šef, zaguljen sodelavec itd. Z brušenjem zorimo in ko lekcijo dojamemo, se težki pogoji čudežno razblinijo.
Staršem ni lahko pri srcu, ko življenje brusi naše odrasle otroke. Najraje bi jih obvarovali vsega hudega. A to je njihova naloga, njihovo zorenje. Samo trdna opora smo jim lahko, kadar bi nas slučajno rabili. Če ne, pa tudi prav.

Prizadeta mama. Bistvo je, da je “otrok” pri 24 letih že odrasel in ga je treba spustiti, da živi svoje življenje tako, kot on meni, da je prav. Otrok ni lastnina staršev, niti ni njegova dolžnost, da živi tako, kot starši od njega pričakujejo. Nič se ne zalomi kar tako na suho, ni ga človeka, ki bi prepričal odrasega otroka, da se vede grdo do staršev, če je odnos med staršem in otrokom zdrav v sami osnovi. Tudi če pride kdaj do nihanj ( na primer med adoloscenco, ko se osamosvajajo) se to potem spet uravna, če je odnos med staršem in otrokom v polju normalnega in zdravega. Zato je treba vzroke za to, kar se dogaja, iskati tudi pri sebi.

Če se sin ni imel možnosti zares osamosvojit od vas, potem morda sedaj doživlja nekakšno “puberteto” ali pa je morda našel nekoga, ki mu določa, kako naj živi, kot ste mu prej določali vi. In ponavaljam, on je odrasel, če se je odločil poslušati sedaj svojo ženo, namesto vas, je to še vedno bolje, kot da bi bil celo življenje povsem pod vašim vplivom.

Kako imata onadva urejeno, kdo in kako kaj pospravlja, kuha…itd je povsem njuna stvar, v to se nimate prav nič vtikati. Razburjati se zaradi tega, ker je nekdo rekel, da mu je mama nekaj kupila in ni prav posebej poudaril, da ste mu vi tudi dali denar, je drobnjakanje zaradi malenkosti z znaki ljubosumja. Če bi jima res pustili dihati, ne da bi ves čas poudarjali, kaj vse ste mu ( jima )dali in obenem od njiju pričakovali večno hvlaženosti in celo podrejenost ( kot omenjate sami), potem bi se stvari hitro umirile. Darila ne dajemo drugim zato, da nam bodo dolžni, oziroma, da se bodo morali od tarkat naprej vesti na tak način , kot mi mislimo, da je prav, oziroma kazati hvaležnost tako, kot mi mislimo, da je prav. Če menite, da sta nehvaležna jima preprosto nehajte dajati stvari.

Zagotovo je težava tudi v sinu in snahi , ker bi tudi onadva morala na bolj zdrav način postaviti meje in vama dopovedati, da sta onadva sedaj družina in da ne želita, da se vtikate v njun zakon in njun način živeljanja ( in tukaj imata prav, to ni vaša pravica, ne glede na to, kaj ste jima v upanju, da boste še imeli besedo podarili). Morda ne znata drugače, morda ju niste slišali, ko sta vama to povedala prijazno in je sedaj vrag ondesl šalo, morda je res problem v snahi, ki ima morda prav tako posesiven odnos, do vašega sina, kot se mi zdi, da ga imate vi in je sedaj bistvo prepira, kdo bo imel pri njemu glavno besedo in morda je velik problem tudi on in ima precejšne težave sam s seboj, da se ne zna osamosvojiti in postaviti zase, ne pred vami, ne pred njo.

Vendar, še enkrat, on je odrasel ( četudi se vsaki mami zdi, da je to še vedno njen otrok). On mora sprejemati svoje odločitve in tudi odgovornost za posledice. Nekako morate dojeti, da ni več vaš otrok, temveč odrasel moški, ki ima pravico, da živi, misli, čustvuje, deluje, tako kot on meni, da je prav in da se sam uči iz svojih napak. IN da je njegova družina sedaj snaha in otrok in ne vi .

Pozdravljena GittaAna,

prebrala sem kar ste napisala večkrat.Tudi vaš predhodni odgovor.
Prebiram vaše odgovore tudi na vse ostale, kako naj se izrazim, izlive težav ljudi.
Zanima me ali ste psiholog ali psihoterapevt ali imate katero drugo strokovno izobrazbo s tega področja ali ste le sodelujoča na forumu.Zasledila sem ,da ste moderator tega foruma.
Zasledila sem tudi,da ste kar trdosrčna ,ko odgovarjate “otrokom”glede njihovega odnosa do staršev.Kolikor sem prebrala v največ primerih priporočate ,da se morajo v celoti odtujit od svoje družine,da morajo pokopat preteklost in odkorakat, itd.
Kaj pa je človek brez družine,brez prednikov,brez opore ,ki jo rabi?’Ali res mislite,da so mu znanci prijatelji lahko opora? Ali se vam ne zdi,da je ogromno mladih ljudi okoli nas brez empatije?Tudi v vaših odgovorih je nisem našla. Ali so res starši kot po vaše krivi,ker so živi,ko otroci odrastejo? Pri Eskimih se od družine ob rojstvu unuka/ unukinje stari starši zaustavijo in zmrznejo v snegu,da ne bremenijo družine.
Verjetno je sicer nekaj neodgovornih staršev,ki nimajo časa ali volje za vzgojo in delo s svojimi otroki,ti so ponavadi predani tudi drugačnim odklonom,ali so zaradi hudodelstev tudu v zaporu.Toda kakšen je procent takih staršev 5% ,10% -verjetno je to še preveč.
Kako starši,ki so vzgojili otroke ne morejo pričakovat nobene pozornosti od njih? Zakaj?Ker so ti mladi,ker so prezasposleni,ker se pehajo za potršniškimi dobrinami,ker morajo hoditi na izlete v oddaljene kraje,da lahko pošiljajo razglednice in se hvalijo kje vse so bili,ker morajo vsekakor pogledati adventni Zagreb ali predbožični Dunaj,ker drugače niso in ….
Mladi mislijo ,da jež ivljenje dolgo,da njim se pa nič ne more zgodit ,mi pa smo tako že stari in je vseeno,kako to starost preživljamo,čemu se veselimo oziroma tako bomo kmalu umrli in bog daj , da čim prej.Kaj vam naj še napišem? Ali imate otroke? Ali so odrasli ali so še majhni?Trpite,ko zbolijo in ste vsak trenutek z njimi ,ko vas rabijo? Ali s prijatelji čutite tako kot z njimi? Se veselite ,ko so veseli ,se žalostite ko so žalostni? In ševeliko podobnih vprašanj in misli je.
Prebrala sem, da je IGNORANCA otrok najhuša oblika čustvenega nasilja in s tem se lahko strinjam. Otroci lahko naredijo staršem največje gorje.In ja , če bi vedela, da me bo to doletelo jih nikoli ne bi imela, čeprav je bila to v mladih letih moja največja želja in za uresničitev te želje sem se morala zdraviti( tudi operativno) 5 let , da sem imela sina pri 34 letih, ki se je rodil kot nedonošenček pri 7 mesecih težak samo 1kg.Tisti,ki se na to spoznajo vedo, koliko straha, dela,terapij in pregledov je pri takem otroku potrebnih prva leta ,da se razlika nadoknadi in dohiti svoje vrstnike v razvoju.Zopet boste rekli , da očitam, pa ne očitam samo premišljujem o tem kako sem sama vse zmogla (živela sva sama do 7 leta) pa sem kljub temu vedno našla nasmeh in prijazno besedo do mojih staršev.Tudi sama sem potrebovala, kljub temu,da sem bila samostojna in tudi živela sama s sinom njihovo
pomoč ,ko sem pri sinovih 15 mesecih postala zaradi zloma noge 6 mesecev takorekoč nepokretna in moja mama je zaradi tega morala veliko dela opraviti namesto mene.
Neverjetno je, da otroci , ki imajo svoje otroke ne morejo razumeti svojih staršev.

Verjetno boste spet postavila zaključek ,da sem posesivna mama,ki ne more dopustiti,da sin odraste in se osamosvoji.
Vsak se lahko osamosvoji vendar mora hkrati tudi odrasti v poštenega človeka vse ostalo je nepoštenost in ti prinese slabo vest.Slaba vest pa ubija.

Pa lep pozdrav.

Spoštovana Prizadeta mama,

ne želim se vpletati v odgovor, ker je bilo vaše pisanje namenjeno za go.GittoAno – gospo, ki jo poznam s foruma in, ki ima odlično poznavanje najrazličnejših osebnostnih motenj, prav tako osebnostnih potez in splošno psihologije zavesti in podzavesti. Je pa vsekakor prava oseba na mestu moderatorja tega foruma in nam vsem veliko pomaga.

Tudi ne bom podajala mojega nadaljnjega mnenja, ker ga tako že poznate. Edino spodnji vaš opis me je pa res močno zabodel v oči.

“Prebrala sem, da je IGNORANCA otrok najhuša oblika čustvenega nasilja in s tem se lahko strinjam. Otroci lahko naredijo staršem največje gorje”

Gospa, niste razumeli pravilno tega stavka. Ignoranca otrok pomeni, da starši ignorirajo otroke in ne oni njih. In to je največja čustvena zloraba, kar se dogaja v naši družbi oz.v družinah.
To je sporočilo tistega, kar ste prebrali. In tudi nad tem se splača razmisliti.

Otroci so nemočna bitja, ki se komaj oblikujejo v osebnost. To kar jim je ponujeno s strani skrbnika, to postanejo. Vi ste zrela osebnost, poudarek na zrela, ki je že šla čez celotno obdobje oblikovanja (kakršno je pač bilo).

Otrok starša ne more prizadeti, starš se prizadene sam (vsak se prizadene sam…). S tem kako vzame otrokovo obnašanje, s tem kako zna pogledati na celotno situacijo. Dobro ali slabo. Dejansko je to vzorec vsega doganja okrog nas vseh. Vse je odvisno od tega kako gledamo na stvar, koliko nam dovoli naš ego, naši strahovi, naša prepričanja o nečem, kar dejansko sploh ne drži.

Preveč se oklepate svojih prepričanj. Tako človek ne najde nikoli miru. Stvari je treba izpustiti. Takrat izgubijo pomembnost in šele takrat odpravimo počasi svoja prepričanja o nečem.

Lp,

Dobro jutro Vzhajajoče sonce,

GITTAANi sem postavila vsa vprašanja,ki so me zanimala zato,da si lažje razložim njene odgovore.
Glede vašega zapisa ,da ne razumem IGNORANCE,da to počnejo le starši ali partnerji pa bi dodala:
pri naši hiši nikoli ni bilo tihih dnevov.Vedno smo vsako nesoglasje razčistili takoj,si povedali kaj mislimo,kdo mora kaj popraviti ali kdo se s čem ne strinja.
Sin mi je nekajkrat rekel,da je njegova partnerica mnenja,da je ta naš način napačen,da enostavno se ne moremo pobotat v 5 minutah ,če se skregamo ampak bi morali biti “najmanj” teden dni skregani.
Nisem narobe razumela Ignorance,do katere so pripeljali,saj so prekinili stike z nami po policiji,metanju nas po stopnicah v naši hiši Tako kot je rekla za avto,če ga boš posodil mami ga ne bom več vozila,tako je rekla,če pridejo v stanovanje bom šla,če sem jaz prekinila komunikacijo z njimi jo moraš tudi ti.
In naj vam dodam definicijo ignorance,ki je ne smete brati samo kot izginjanje med partnerji ampak jo lahko uporabite tudi pri izginjanju med ostalimi povezanimi ljudmi (odrasli otroci-starši) :

Ghosting’ ali ‘izginjenje’: ko izgine kot duh
Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, temveč brezbrižnost, ignoranca. Pojav, ki ga v angleško govorečem svetu imenujejo ‘ghosting’, bi lahko prevedli v ‘izginjenje’; naši južni bratje pa bi verjetno rekli ‘uzela ga magla’. Pomeni pa, da je oseba izginila kot duh.
Nobenega pogovora; nobenega telefonskega klica; nobenega sporočila. ‘Izginjenje’ sicer ni nov pojav, se je pa z dobo socialnih omrežij, ko se večina bolj druži preko interneta kot iz oči v oči in z generacijo milenijcev (oz. posledico permisivne vzgoje), ki je nadpovprečno narcisoidna in manj empatična, dodobra razmahnil. In medtem, ko je bilo to nekoč nekaj nečastnega, je dandanes skorajda navada. A naj to nikar ne zavede – zato, če nekaj počnejo vsi, še ne pomeni, da je prav.

Po nekaterih podatkih naj bi izginjenje doživelo že okoli 50 odstotkov ljudi, približno enak odstotek pa ga je tudi naredilo. In čeprav je izginjenje postalo skorajda navada, pa so njegovi čustveni učinki na drugega naravnost uničujoči, še zlasti za tiste, ki imajo bolj slabo samopodobo in krhko samozavest.

Zakaj ljudje izginejo?
Ljudje, ki izginejo, so v prvi vrsti osredotočeni na izogibanje lastnim neprijetnim občutkom, ki bi jih doživeli ob soočenju z osebo, ki jo želijo zapustiti. Občutki te osebe jih ne zanimajo kaj dosti, zato se izginjenje v precejšnji meri povezuje z lastnostmi kot so sebičnost, nizka čustvena inteligenca, nezrelost in narcisizem.

Zakaj je danes še lažje preprosto izginiti?
Manj druženja in spoznavanja v živo ima za posledico tudi odsotnost skupnih prijateljev. Tako nekoga spoznamo online, nimamo skupnih prijateljev in ga preprosto zavržemo ko se nam zazdi, saj ni nikakršnih posledic v smislu zgražanja in neodobravanja skupnih znancev. In pogosteje kot se to dogaja, bolj neobčutljivi postajajo ljudje na to in več verjetnosti je, da bodo tudi sami to naredili nekomu drugemu.

Tako je ,ko imaš narcisoidnega partnerja,ki ti je rodil otroka,te tako zaposlil,da nimaš nič časa zase,ti narekuje kaj moraš in kaj ne smeš.(ponavljam v 3 mesecih sem ga naučila to kar ga vi niste v 23 letih).Ko ta partner prekine komunikacijo s tvojimi starši,ker si jim posodil avto za 7dni in ga iz principa noče nazaj istočasno pa zahteva,da tudi ti prekineš komunikacijo,ker zaradi prekinjene lastne komunikacije odreja kdaj bodo lahko prišli oziroma ne bodo smeli priti v lastno hišo je naredil vse.Normalno je,da se drugi partner mora prilagoditi,če želi v miru živeti in je povrh še mladostno zaljubljen in poln hormonov.Ampak enkrat se bo prebudil.Takšna je pravzaprav tudi do njegovih prijateljev in nobeden ni bil dovolj dober in pri vsakem je našla napako,ki jo je potencirala in posledično odgnala.
Ja pač smo naleteli na žensko polno same sebe ,najpametnejša je.Morala sem poslušati kako je ona pametna saj ima črto na sredini čela in ne tako kot mi ,ko imamo le gube skrbi.Ponavadi smo se umikali,saj je govorila brez se ustavit iz teme na temo in o vsem je vse najbolje vedela,vse ima prav.Nikoli nismo smeli reči,da nas kaj boli ali da se počutimo slabo,ker njo še bolj boli in je bolj bolana.Ves čas smo morali paziti,saj drugače si potem lahko 2 uri poslušal “monologe”.Še in še bi lahko pisala pa naj končam,ker na tem forumu nisem prišla do drugega odgovora kot ,da sem posesivna mama,ki sinu ne dovoli samostojnosti.

Naj napišem še enkrat:nisem posesivna mama,za sina sem naredila vse,da bi zrasel v samostojno in pošteno osebo,vsaka njegova želja je bila izpolnjena,nisem mu ukazovala,verjetno premalo.Svetovala pa sem mu.
Besede moje sestre in mame ob teh dogodkih so bile le: Kdor je predober je oslu podoben.Besede našega skupnega prijatelja,ki ga zelo dobro pozna pa so,da je obseden,drugega,da ni postavil mej .
To je tudi moja napaka-nisem postavila mej,ko bi jih morala tako njemu kot njej.

Zadnje besede sina so bile “piši mi le kar imaš v zvezi s hišo.Na ostalo se ne bom odzival.

Pa še naprej lep dan

Prizadeta mama, bom še tokrat na kratko odgovorila. Z mojim pogledom na situacijo…

Ghosting in čustvena zloraba (ali tudi čustvena ignoranca) sta dva povsem različna pojma, čeprav se vam to zdi enako.

Čustveno zlorabo se izvaja na način manipulacije, projekcije, gaslighting-a in še veliko tega. O tem se ne želim razpisati, ker je preobširno. Čustvena ignoranca, ki jo določeni starši izvajajo nad otroci, ker jih želijo s tem kaznovati, ker jim s tem odvzamejo svojo ljubezen in svojo skrb za njih samo, da bi s tem dosegli neke svoje interese, pa seveda tudi spada v razred čustvenih zlorab, ki na žalost pustijo na otrocih doživljenjske posledice. Tako nekje se med drugim “kreirajo” čustveni vampirji.

Ghosting pa se največkarat uporablja v ljubezenskih vezah, ko je nekoga pač iz določenih razlogov “uzela magla”. Kar pomeni v prevodu “ne želim te več videti ipd.”

Nasprotje ljubezni pa ni sovraštvo, ignoranca ipd. Je le neljubezen. Zakaj bi moral zato, ker nekoga ne ljubiš ali ga imaš rad sovražiti???

Vaš zapis “Nisem mu ukazovala. Verjetno premalo. Svetovala pa sem mu”- kaže na: prvo niste, potem ste vseeno premalo ukazovali…?! Na koncu ste svetovali.
Ali si je sin res želel vašega svetovanja ali pa ste bili nasilni pri tem (in še morda ste?) , je iskal vašo pomoč v zvezi s svetovanjem?

Zadnja vaša dva odstavka povesta veliko. O tem kako gledate na vaš odnos do otroka.
In še o mejah: meje postavljamo sebi ne drugim. Res pa je, da je to učni proces v samemu sebi. Se naučiti tudi pogledati z drugega zornega kota.

Zadnji stavek vašega sina prav tako da veliko misliti. Otrok, ki se kot pravite odreče staršu ne bo vljudno napisal to, kar je vam vaš sin “piši mi le kar imaš v zvezi s hišo.Na ostalo se ne bom odzival.” Da si ostalega ne želi poslušati ga razumem.
Lp,

Ta vaš zadnji sestavek ne bom komentirala.

Lep pozdrav

Še morda to v premislek-samo nasvet. Če pa sin s tem, ko se vam izogiba pritiska na vaše čustvene odzive, pa je problem v vas samih. Pri tem se je treba vprašati zakaj vas to boli, ali res morda ne pričakujete preveč od njega, ali so sploh potrebna pričakovanja, oz. ali res morate za vse kar dajate nekaj pričakovati nazaj? Ali ni bolje stvari pustiti, postati sam boljši človek in s tem priti do svojega mira? Vem, da je to vse, kar sem zapisala proces- je pa vreden vsega na tem svetu. Če ne gre drugače pa s terapevtom. Ni večje sreče od trenutka ko najdeš sam sebe in svoj notranji mir.
Lp,

Sin se ne iozogiba ampak je prekinil vse stike.IZGINIL je.
Kot sem napisala ,enako kot ,da je umrl.Bolečina je enako velika kot ob smrti.

Če ni razgovora,če ni možnosti razjasnitve razhajanj tudi ni rešitve.Zato je ignoranca najhujša oblika izsiljevanja.

Prizadeta mama,
menim, da na forumu ne boste našli rešitve za vas. Priporočam vam zares toplo, da si poiščete strokovno pomoč (če želite preostanek svojega življenja preživeti v miru in harmoniji sama s sabo in z drugimi). Tako globoko so zakoreninjena v vas določena prepričanja, da osebno ne vidim možnosti, da bi nekdo zmogel iz nekaj takega sam od sebe.
Vse dobro vam želim in lp,

tukaj mislim da smo vecinoma laiki, ampak ko se clovek prebija skozi leta premisljevanja, tezav, branja raznih knjig in spletnih strani, vseeno dobi neke poglede in znanja, ki so kako naj rečem…bolj sklesana s konkretnimi stvarmi.

Meni gredo na žive neke floskule “otrok mora spoštovati starše” “mama je samo ena” dobrota je sirota če si pošten se ti vedno vrne….. za vsakega raste šiba,…

Ja, na dolgi rok, na 1000 let, verjamem, da se vse izravna, ampak mi zivimo samo tistih 70-80 let, potem nas pa ni več. Zato se moramo sami precej potruditi, da sebe korigiramo že v tem majhnem delčku 70 let.

In toliko nas je nam tem svetu, partnerji, sinovi, hčere, prijatelji, šefi, sodelavci, znanci…
In na koncu koncev ugotovimo, da se vse skriva ne v vseh teh ljudeh, kako se vedejo, kako se ne, kako nam dajo darila, kako nam vrnejo uslugo, kako nas lepo ali grdo pogledajo, kako nam delajo krivice itn…

Če sem jaz dobre volje, mi je čisto vseeno ali me šofer avtobusa gleda lepo ali grdo. Če sem v stiku s seboj, potem me ne znervira, ali ta pred mano vozi avto počasi ali polžje počasi. Jaz sem tisti, ki definiram sebe in svoje počutje.

Ravno sem imel situacijo – precej dobra prijateljica, težave v zakonu, zahtevni otroci, veliko sva se slišala, pisala, razlagala, poslušala…a v nekem momentu je ona prekinila stik, z enim stavkom, brez razloga, brez razlage. Nič. Kako sem se jaz počutil? Sem bil prizadet, užaljen, presenečen, jezen? Priznam da me je zanimalo, ampak po vseh teh letih sedaj znam ustaviti sebe in prepoznati, da se je njej nekaj zgodilo, to ni moje, to je njeno. Je žal za prijateljstvom (ki mogoče sploh ni bilo to, kakor sem si ga jaz predstavljal), ampak prav svobodnega sem se počutil, ko sem lahko tako spustil to zadevo.

Moji otroci še niso odrasli, veliko se ukvarjam z njimi, vlagam, a vlagam z zavedanjem, da se tudi meni lahko zgodi to, kot se je vam. In se že zdaj skušam pripraviti na to, pa vendar dajem ta hip kar lahko. A PAZITE, dajem toliko, da sem jaz še vedno jaz. Narobe bi bilo, da bi dajal toliko, da bi pogojno nekaj pričakoval/zahteval nazaj čez 10 – 15 let.
Ali bom ravnal pravilno, če bom zdaj ves svoj čas in energijo dal otrokom, zanemaril moje prijatelje, partnerstvo, in vse, pozneje pa osamljeno z jezo gledal na otroke, zakaj nista bolj pogosto pri meni na obisku? To bi bila moja napaka in moj del, ki ga nisem prav zastavil.

Ne poznam vaše situacije v piko, ampak po občutku in prebranem, ste veliko veliko vlagali, se odpovedovali, zapostavljali sebe…in to podzavestno sedaj pričakujete nazaj. Imate ekstremno situacijo, še pogovarja se ne z vami, ja, ni “normalno”, ampak kaj normalno sploh je? V tem trenutku vaš sin to potrebuje, mogoče bo čez leto dve drugače, ne veste.

Delež krivde za tak odziv sina v tem trenutku? Je bilo preden je dobil to partnerko, vse 100% ok, je bil vaš odnos super, potem pa je prišla ta ženska, in ga čisto spremenila? Močno dvomim.. (kot tudi drugi na forumu opišejo)

Zaključim – imate srečo – imate partnerja, imate streho nad glavo, niste lačni.
Ja, nimate hiše, nimate sina (ja, priznajte si da ga (ta hip) ni), nimate snahe…kako bo z vnuki…

Izžalujte to, pokopljite tista tiha pričakovanja, za vse vaše delo, odrekanja, izgubo…verjetno bi vam nek primeren sogovornik lahko veliko pomagal.

Jeza, zanikanje, pogajanje, še malo pogajanja, sprejetje….na katerem koraku ste?
Po moje nekje med jezo in pogajanjem, vsi smo bili že tu. Pa šli malo naprej, pa spet nazaj. Ampak je ok, jeza je tisti štart, ki vam govori, da nekaj ni v redu, da je nekaj za spremeniti. Ampak kaj? Poizkusite spremeniti fokus iz “spremeniti sina in mu odpreti oči” v “kaj jaz lahko spremenim pri sebi”, da me ta zamorjeni šofer na avtobusu zjutraj ne bo spravil v tako slabo voljo.

Srečno

SVO

Krasno napisano SVO.

Dragi SVO,

saj poskušam ampak znova in znova dobivam po glavi.
Včeraj sem bila na hiši ,ker je podnajemnica pozabila ključ in ni mogla v stanovanje.
Pred hišo sem srečala ob 17.30 starše sinove partnerke z unukom.In ja reklasem,da je lepo,da sem jih srečala in ,da so verjetno seznanjeni z dogodki zadnjih 6 mesecev in ali lahko z njimi govorim.
To je bilo na parkirišču pred hišo.Po 2 minutah razgovora je pritekla sinova partnerka iz hiše in rekla staršem da ne dovoli,da se pogovarjajo z “bolano zmešano babo” in tako so se brez besed vsedli v avto ona pa se je vrnila v hišo .Naj povem,da je takrat ,ko sem zvedela
za rak ,sinu rekla,da smo rakava družina.Res je kar nekaj ljudi v naši družini zbolelo in umrlo za rakom.Tako,da smatram,da je z bolana mislila na bolezen ali pa da sem bolana v glavi oziroma sploh ne vem kaj je mislila.

Ja prav imate ,človek se mora požvižgat na besede drugih.Ampak kaj ,ko nas splet okoliščin potegne na kraj kjer ne bi smeli biti v določenem trenutku in film v glavi ponovno zaživi.
Dobro je to,da nisem več žalostna,da pravzaprav nisem več jezna (včeraj zaradi žaljivih besed se film spet vrti vse nazaj) čeprav si to ,da se moram umirit ponavljam dan na dan tudi in predvsem zaradi možnosti ,da bom bolezen premagala.Po horoskopu sem Riba in te so težki sanjači in hitro užaljene osebe tako,da je tudi moj karakter kriv .Kakšna druga,močna oseba bi se verjetno na vse požvižgala in si rekla kaj me briga,nimam slabe vesti,življenje gre dalje.

Pa lep pozdrav