Zdravo, najprej bi Vam predlagal, da ene 5 krat globoko vdihnete, ampak res, pa se malo umirite, ker je normalno, da vas taka zadeva spravi na obrate. razumljivo, ampak takrat človek čisto narobe deluje, reagira.

Po mojem skromnem mnenju,
najprej si boste morali priznati, da je sin ta hip kakršen je, in tega ne morete spremeniti. Na nek način sem bil jaz tudi tak, kot Vaš sin, in verjemite, da v takem stanju četudi mu z zlatimi črkami napišete, ne bo slišal.

Glejte, kaj lahko naredite na svoji strani – koliko vas te zadeve razjezijo in kaj lahko naredite glede tega.

če je možno pravno zadevo zajeziti, evo, jaz bi na polno poizkusil.

Nekdo ti lahko zamenja ključavnico, ne odpre vrat, ne vrne klica itn…ampak to so njegova dejanja, kaj se pa z Vami dogaja, je pa Vaše.

To, da ste morali že v najstniških letih reševati zadeve s terapijami – to ni nekaj vsakdanjega, nekaj se je dogajalo v primarni družini – mogoče se niti ne zavedate – iz tukaj bi se “verjetno” dalo priti do sina in osvetliti kakšno situacijo, ki vpliva, da je sedaj kakor je.

Še enkrat pa, najprej malo umiritve, potem pa dalje, po korakih.
In ne mislite, da bo en pogovor s sinom rešil zadevo. Lahko si recimo rečete, da bo sin čez 3-5-10 let uvidel, da nekaj pa res ne štima ….mogoče pa prej.

srečno!

SVO

Za odgovor se vam zahvaljujem.S psihoterapevtom smo reševali zato,ker smo se v situaciji v katero nas je pripeljal ustrašili-naveza z mamili -najstniško.Sama sem nekaj dni najprej obležala od žalosti in stresa v postelji in premišljevanju kaj storit.Bil je gimnazijec star 16 let.Nato sem s pomočjo nasvetov drugih ljudi poiskala mlado prisrčno psihoterapevtko,ki ga je usmerila in z njim sva hodila tudi midva predvsem zaradi izgube zaupanja.Nikoli namreč nisem imela navade kontrolirat šolske torbe ali ostalih njegovih stvari in sem mu zaupala.Možu se je zdelo sumljivo klicanje po mobitelu,prekinjanje klicev in klicnje nazaj na skritem itd.Nekako mu je potem sledil ,saj smo najprej mislili ,da je skrita ljubezen v bistvu pa je bila slaba družba.Zadeve so se urejale skoraj leto dni ,da smo dobili ponovno zaupanje vanj in da je potem v vseh pogledih to prerastel in postal zgleden gimnazijec.Toliko glede vašega mnenja da nekaj ni bilo v redu z našim odnosom,če smo potrebovali psihoterapevta.

Žalost zaradi njegovih ravnanj sva prerasla,tudi prvo jezo.Kot rečeno,pa je našo ponovno jezo podkuril posmeh njene družine in zato naša odločitev ,da mu nič ne bomo pomagali oziroma,da mora okusiti to kar je skuhal,da ni znal postaviti mej, da mora živeti kot vsi mladi,ki šele začenjajo,da mora vložiti svoj trud in da istočasno ugotovi kakšno podporo bo pri tem imel od svoje partnerke.Zadnje njegove besede meni so bile: Kaj bo vaših 24 let ,ko ste zame skrbeli napram mojim 80 letom, kolikor bom živel.
To reče oseba,ki si še nič v življenju ni preizkusila,kateri je bilo vse dano na krožniku.Naj povem da sta oba edinca .
Odločitev,da prekličemo darilno pogodbo za polovico hiše,ki smo ju mo podarili, je dokončna pa če s tem ta hiša propade,ker kot rečeno ne vidim,da bi imeli potomca in nam je vseeno.Čez 5,10,15 let bo prepozno,ker glede na bolezen ,ki nas je doletela takrat ne bomo več živi.
Nikoli si ne bi mislila,da starši lahko zasovražijo svojega potomca ,ampak ja .Ne poznam in nisem slišala še za podoben primer kot ga imamo mi.
Za sina ne morem določiti ali je tudi NOM oseba.Kaj vi mislite ali je tudi on NOM (postavljanje s stvarmi pred prijatelji me najbolj moti.)?

Sem pozabila napisat ,da prej ni bil takšen,da bi se hvalil s stvari in iskal zunanji prestiž ampak je to v zadnjem času odkar živi z njo.

Pozdravljena Prizadeta mama.

Vaš sin je star 24 let , odrasel in kot tak sam odgovoren zase , svoje odločitve in svoja dejanja. Vem, da mama vedno ostane mama, vendar se mi zdi, da nikakor ne morete sprejetei, da nimate nanj več takšnega vpliva, kot ste ga imeli nekoč, oziroma, da niste več v osnosu mama – sin, temveč odrasel -odrasel. Njegova družina je sedaj njegova partnerka in njegov otrok, ne vi in njegov oče . Kot odrasel ima pravico, da si uredi življenje tako, kot se njemu zdi prav.

Razumljivo je, da vas boli, da ste mu omogočili toliko stvari, sedaj pa vas ne pusti blizu. vendar bi bilo dobro slišati tud drugo plat zgodbe. Kar tako iz čistega se nihče ne spremeni. zato so verjetno že prej morale biti težave v vajinem odnosu in se tega verjetno niste zavedali ali pa tega morda ni mogel skomunicirati z vami. Pravite, da ste takrat ko ste odkrili, da ima težave z drogo ( kaj točno se je zgodilo, občasna kajenje marihuane je nekaj drugega, kot odvisnost od heroina) je bila vaša reakcija na otroka, ki je v težavah in rabi pomoč, da ste nekaj dni od hudega ležali v postelji? Če ste se vsakič, ko vas je potreboval odreagirali z boleznijo, stresom ali čustvenimi pritiski ( glej, kako je meni hudo, ker počnetš to in to) potem ste vse skupaj verjetno samo še poslabšali.

In če vas je imel rad, se je uklonil, zato da bi bil pri hiši mir in z vami ni bil več odkrit in vsaj navzen postal to, kar ste od njega pričakokvali in zahtevali, vendar to še ne pomeni, da se je spremenil v to, kar bi vi radi, da bi bil. Morda je vaša snaha res grozna, morda pa v njej najde moč, da se zoperstavi vašim pričakovanjem in zahtevam, ki se jim prej ni mogel. Morda to ni ravno najboljši način in tudi vedenje vaše snahe, kot ga opisujete je lahko sporno ( ponavaljam, potrebno bi bilo slišati tudi drugo stran) vendar tako pač je in če želite kaj spremeniti, potem morate vzeti sitacijo kakršno je in poskušati najti zdrav način, kako bi bilo drugače. In to prek sodišč ali s kakšnimi drugačnimi prisiski zagotovo ne bo šlo, še najmanj pa s čustvenimi, ker to lahko deluje zgolj na kratek rok, potem pa se tisti na drugi stran odmakne še bolj.

.Tudi meni bi se dvigal pritisk, če bi nekomu nekaj dajala v pričakovanju, da bo potem takšen, kot si ga želim, vendar sem se že zdavnaj naučila, da tako ne gre, vsaj ne na dolgi rok. Darilo pomeni, da nekomu nekaj daš, ker si to želiš, podariti nekomu nekaj je v veselje tudi tebi in to, kar daš, je potem njegova last in lahko s tem počne, kar hoče. Če ob darilu pričakuješ ali celo zahtevaš, da ti nekdo to povrne , potem gre tukaj za trgovino. Če se boš vedel, delal, mislil, tako kot mi mislimo, da je prav, potem si darila zaslužiš, drugače ne in ti bomo “darilo” vzeli nazaj. Tu potem ne gre za ljubezen, temveč zgolj zgrešeno investicijo.

Če želite sina nazaj, poskušajte na situacijo pogledati še z njegovimi očmi, poskušajte slišati, kar vam govori in odkriti razloge, zakaj je tako . Snaha ni pravi razlog, če ne bi bilo tudi njemu prav, da je tako, kot je, potem ne bi dopustil, da bi do tega prišlo ali pa bi vam, če bi se je bal, dal na skrivem ali posredno vedeti, da nekaj ni v redu. Pogledati na situacijo še s kakšnega drugega zornega kot je včasih zelo težko, še posebej, če ste prizadeti in čustveno vpleteni, zato bi bilo morda dobro, da bi tudi sami poskušali s pomočjo strokovnjaka, psihoaterapevta, ki bi vam pomagal razločiti, kje je prav, da postavite meje in ukrepate in kje ne, kaj je na vas in kaj je na sinu…itd.

Morda se v vsem motim , še posebej, ker nisem slišala drugo stran, kaj je res in kaj ne boste najbolje vedeli vi sami.

Dobro jutro,

nekako ste slabo razumela moj zapis ,da sem se vlegla v posteljo od žalosti,tega ni opazil.
Ob težavah postanem močnejša in jih vedno rešujem racionalno in s polno mero moči in ne pričakujem pomoči od drugih (na primer bolezen,izguba službe).V življenju sem se navadila,da se lahko v prvi vrsti vedno lahko zanesem le nase.
Moja napaka je bila,da sem mu vedno vse nudila ,da je bilo vse samoumevno, da nisem postavila mej.
Kot sem napisala, je on prekinil z nami vse kontakte, prilašča si tudi tisto kar ni bilo pisano nanj,moža je iz hiše vrgel z besedami,da ni lastnikin da bo poklical policijo,če iz hiše ne odide( ker ni pisan v zemljiški knjigi,čeprav je bila hiša narejena v zakonu in sva jo z možem zgradila z našimi sredstvi in delom) sin je poznal vložek lastnega dela moža v hišo.Kljub temu,da smo mu včasih rekli,da bi prišel na hišo kaj pomagat, zato ni imel časa ali pa je bil upor tako močan,da za takšne upore nisma imela moči.Kot napisano smo z darilno pogodbo reševali druga vprašanja in sinu smo povedali,da bo imel na razpolago eno stanovanje od treh(pol hiše) ,kot jih je v hiši.Dva majhna se oddajata.
Zakaj vem,da je vpliv partnerke zelo velik za vse njegove odločitve,ker se mu je pamet obrnila.Prej je vedno na primer dejal,da naj pustim najemnino za kredite in naj si vendarle kaj prišparam za penzijo,sedaj trdi ,da mu po pogodbi pripada še ena najemnina od teh dveh stanovanj,zgodbo o avtu sem že napisala,prav tako sem napisala o njenem pismu glede prekinitve komunikacije,o tem,da nam po tistem ko smo se srečali v mestu niti ni odzdravila.So še drugi majhni indici o katerih ne bom pisala (oziroma samo en primer) ,da ona v celoti vodi njegov tok življenja in ga je v celoti odklopila od nas on pa skriva da dela po njenih navodilih :mama se bomo videli zvečer na koncertu-telefonski pogovor s sinom popoldan-zvečer ,ko pride na koncert se ne javi,čeprav vidi na parkirišču zasebnem ,kjer smo jim pustili prostor naše vozilo,saj smo prišli pred njimi.Po končanem koncertu mu napišem SMS ,da je bil koncert super in škoda,da niso prišli.Ker so mladi in samostojni sem predvidevala,glede na to,da ni poklical ,da niso prišli.Sama jih nisem upala vprašati in poklicati kje so med ali pred koncertom,ker lahko,da so plane tudi spremenili.Sin po SMS u začne trditi,da bi jih jaz morala poklicati, čeprav to ni logično glede na to,da je on videl naše vozilo mi njegovega ne.Šele po mojih besedah ,da tak odgovor ni logičen in kaj je dejanski vzrok zato,da ni poklical je rekel,da je hotel biti s svojimi.To je pravzaprav normalno glede na to,da je ona z nami prekinila s pismom komunikacijo.Rekel pa bi lahko,da pač partnerka ni želela ,da nas pokliče.Enako je bilo pravzaprav že prej,če me je sin poklical naj pridem na obisk je ona le tega z ihto in izgovori prekinila v zelo kratkem času (cca po 20minutah) ali mora kam nujno it,ali jo boli glava,ali mora kaj nujno narediti.Sama potrebujem za pot od doma do njih z avtom tudi 20 minut.Vedno sem se brez besed umaknila in vrnila domov.Prav zaradi takih postopkov pravzaprav nisem več niti želela prihajati niti na hišo niti na obisk.
Pravite sodišče ne in kar je dano je bilo dano.Dano je bilo normalnim osebam.Ne nisem niti posesivna mama niti nisem mama,ki bi bolestno bila vezana na sina.Pred selitvijo v to stanovanje sta živela pri nas ,saj omejitve,da ne more biti ona cele dneve pri nas nista upoštevala,zanju ni veljala nobena omejitev.Kot primer ob zabavi,ki je bila za sinovo diplomo in smo jim vse pripravili v zato prirejenem prostoru,ki je v hiši ,sem rekla naj nihče ne hodi v zgornji del hiše( to govorim o naši primarni hiši,kjer sve sedaj z možem ostala).Ona je kljub temu po 22.00 uri,ko sem bila že v pižami( neurejena) pripeljala svoje 4 prijateljice,da jim razkaže hišo.Kljub mojemu opozorilu,da je to sedaj neprimerno ,je šla naprej in jim pokazala hišo.Ne glede na mojo prepoved in tudi stanje v katerem sem se znašla in mi je bilo nerodno.Drug primer na primer,ko sem čuvala unuka pri njih na njeno prošnjo,je po končani šoli pripeljala tri prijateljice in sploh me ni predstavila,lahko bi rekla to je mama od..Dejansko sem čez 10 minut odšla in nisem se ravno dobro počutila ob takšnem ravnanju.Je brez bontona in brez moralnih vrednot.
Ko ti sin reče pri 24 letih ,kaj je tvojih 24 let na pram 80 letom,kolikor bo dolgo moje življenje,ko nadte pokliče policijo,ko možu,ki je lastnik ( neuradno ) polovice hiše zabrusi,da se mora iz hiše odstranit ali pa bo poklical policijo,ko imajo istočasno njeni ključe od hiše pa res mislim,da je dovolj,da osebe niso zdrave in da je to isto kot da bi dali hišo tujcem,ki se nam ob tem še posmehujejo.Z možem sva se odločila,da si takšne hudobije in ponižanj ne bova dovolia,čeprav verjamite ,da mi je ob vsem tako težko,da bi najraje ,da me ni več ,da se zbujam in zaspim s to mislijo,da imam solze na očeh vsak dan cel dan in jih le stežka skrivam pred drugimi,saj se same ulijejo.Ampak sina tako več ni.Dejansko je kot ,da bi bil mrtev.

Še enkrat bi nekaj dodala,ker ne morem razumet ali je sinova partnerka NOM ali ne in to bi rada razvozljala,sploh glede na to ,da vedno razkazuje in se hvali z našimi stvarmi(pred prijatelji) :
-sin je imel eno karto za podelitev diplome.Ker takoj nisem rekla ,da bom šla,isti popoldan amak sem rekla,da bom razmislila,glede vročine,oblačila itd,si je njegova partnerka isti dan kupila novo zelo vpadljivo večerno obleko ( podeliitev je bila popoldan) in jo zvečer pokazala,povedala ,da si jo je kupila za ta namen in v primeru,da jaz ne bom šla in bo šla ona.To je bila cela večerna predstava in hkrati je s tem takorekoč dala vedeti jaz sem že pripravljena in s tem vaša odločitev odpade-spet sem se zaradi tega umaknila
-ob naši dvo dnevni odsotnosti je v našo hišo povabila starše-nikoli prej ali pozneje niso več prišli
-sami ne vemo kje živijo njeni starši ,samo kraj bivanja poznamo
-ob dogodku z avtom je bil po njenem moj največji prestopek,da sem upala poklicat njeno mamo in ji razložit našo situacijo in jo prosit ali jim ona lahko pomaga in posodi avto,preveč sem si dovolila,da sem jo klicala
-moj drugi največji prestopek pri vprašanju za posodit avto-posledično njena prekinjena komunikacija-je bil “ker bi morala lepše vprašat”-sina sem vprašala ” ali bi mi lahko posodil avto za 7 dni”,morala pa bi po njenem vprašat “ali vi potrebujete avto,ali mi ga lahko posodiš” to je navedla ona in njena mama,kot moj prestopek.Sama smatram,da če vprašam “ali mi lahko posodiš avto” je to dovolj ,saj o tem potem sama presoja oseba,ki si jo vprašal.
Torej iz podobnih situacij in prej opisanih prestopkov partnerke smatram da ima sin NOM partnerko ali pa se motim in sem sama kriva za nastali položaj.
Kaj vi mislite?

Zdravo Prizadeta mama,

ne morem se znebiti občutka, da je vaš sin bil in je še en projekt, akoravno odrasel človek ne more in ne sme več biti pod vplivom staršev, saj postane odrasla in odgovorna oseba, za svoja dejanja in obnašanje.

Situacije, ki jih opisujete, so kakršne so, in že kot napisano, vi lahko samo vplivate na svoje reakcije. Vi lahko pridete na obisk, oni ne odprejo vrat in še celo pokličejo policijo. Tako je in nima smisla razlagati sebi, sinu ali komu, kako je to neprimerno. mislim da je vsakemu jasno da tu nekaj ne štima. Ampak kaj boste sedaj naredili vi?

Poznam zgodbo, ko se je on priselil v hišo k punci, poročila sta se, v isti hiši je še zivel lastnik – oče te punce. v dobri veri je hišo prepisal na hčer. Čez nekaj let ona zboli, naredi samomor, moški pripelje v hišo novo žensko, in očetu se tam, kjer ni bil več ne lastnik ne zaželjen, ni več dobro godilo in je moral kasneje drugam.
Je to ok, je to fer? Ni,
Ali je prepisal hišo prostovoljno na hčer? Je.
Ali je razmišljal o kakem backupu? Ni.

Ko ste vi prepisali hišo, verjamem da niste imeli takih predstav, ampak čudno pa bi tudi izgledalo, če bi jo prepisali pod pogojem, da pa imate pravico priti enkrat na teden na obisk in enkrat na mesec na kosilo. Ne vem če bi kdo sprejel tako darilo.
Darilo ste dali, in po mojem mnenju, za to nekaj/veliko? pričakujete. In mogoče iz tega “veliko” sedaj nastaja tak odpor.

Poleg tega pa ta zgodba iz najstniških let, nudenje vsega, itn…sin mogoče res šele sedaj občuti, kako je če je na “svoje” – a se vseeno ne strinjam s takim obnašanjem. Malo je verjetno tudi smole z izbiro partnerke, ampak močno pogojujem, da je iz primarne družine velika teža v to, koga si je vaš sin izbral. Upajte, da bo z njo preigral scenarije in se obrusil in zrasel do te mere, da kot je zdaj mejo postavil vam, da jo bo upal tudi partnerki. To bo zanj zelo trd oreh.

Ne mu zapreti vseh vrat, sinu, sebe pa poglejte, kje so vaše razmejitve vi/partner/sin, primarna družina – sinova družina. vprašajte se, kaj točno vas zdaj najbolj boli? Nekomunikacija s sinom? Propadli “projekt” sin? Partnerka, ki zna postaviti mejo? Vse delo in odrekanje, ki se je v obliki denarja dalo sinu, sedaj pa nič od tega? Kaj bodo drugi ljudje rekli?

Prepričan sem, da imate v življenju še druge stvari, za katere ste lahko hvaležni, in pred seboj še leta za preživeti, verjetno bi bilo škoda, da vso energijo, žalost, jezo, usmerite v situacijo s sinom, ker po mojem mnenju, če se bo tole vleklo leta leta, vam bo na koncu žal.

lp ŠeVednoOptimist

Pozdravljen SVO,

strinjam se z vami ,da smo vsi odrasle osebe odgovorne za sprejete odločitve.Sin ni bil projekt ampak otrok, katerega sem imela zelo rada in s polno mero starševske odgovornosti smo ga pripeljali do visoke izobrazbe in službe.S tem so se naše obveznosti pravzaprav kot starša končale.Tudi upoštevam njegovo-NJIHOVO- odločitev ,da so z nami pretrgali vse stike tako,da niti ne pokličem,niti ne grem v bližino hiše pa tudi običajne poti sem spremenila.
Sicer pa za njih do sedaj nobena stvar ,ki smo jo dali ni bila dovolj dobra!!! Podarjen avto je bil črn in zato vroč in umazan,dve montirani klimi so bile prepoceni in se je ena v garancijskem roku pokvarila in to mi je tudi bilo očitano-lahko bi jo kupili sami-dobro marko na primer.

Ima vse za dober začetek,visoko izobrazbo in službo.Njihov način in njihovo obnašanje pa mi je grozljivo in nima veze s stanovanjem ali čemer koli ampak z običajnimi človeškimi moralni normami in zato naših vrat nima več odprtih in začeti bodo morali živeti kot vsi mladi ljudje,ki so prepuščeni svojim zmožnostim in svojemu delu,ker bomo darilno pogodbo razveljavili.Sploh ,ker imamo občutek,da bi to on vse rad podaril partnerki in njihovim staršem.Izgleda,da se je s tem preveč hvalil,kako je vse njegovo in sedaj poti nazaj nima več.Tudi oni se niso vprašali kako je nam ob njihovih dejanjih in besedah.To je naša odločitev,ki jo bodo morali tudi oni spoštovati,kot spoštujemo mi njihovo.
Stvari so šle predaleč in ni več povratka.Ne ,ne briga me kaj bodo rekli sosedje,kaj bodo mislili ostali ali kako se bo počutil.Je pa res,da je že od malega hitro padel pod vpliv drugih oseb ( predvsem slab vpliv)in verjetno je enako tudi sedaj.Glede na to,da je odrasla oseba pač ne moremo nanj nič več vplivati.

Lep pozdrav

Spoštovana prizadeta mama,

bom poskušala odgovoriti tudi jaz – kaj vidim jaz ob vsem tem. Se pa strinjam tudi s predhodnimi odgovori.
Takšni odnosi po moje ne nastanejo kar tako čez noč, ko nekdo (v tem primeru vaš sin) spozna novo partnerko. Imam občutek, da sinu že celo življenje postavljate pogoje za to kaj lahko dela in kar ne, komu se lahko zaupa in komu ne, kdo mu je lahko bolj všeč in kdo manj. Iz opisanega dajete vedeti, da nosite v sebi vedno znova neke zahteve. Nadalje recimo glede avtomobila: sin vas je po eni minuti poklical nazaj in vam rekel, da bi ga dejansko lahko poklicali na način, da bi ga prvo vprašali ali oni potrebujejo avto ali ne. Strinjam se z njim. Nekako imam občutek, da se vam prej ni znal postaviti po robu. Ne vam osebno, ampak vašim pristopom in zahtevam. Z njegovim odgovorom vam je želel pokazati, da se zavedajte, da imajo tudi oni svoje življenje in svoje potrebe in da ne morete kar tako počez vdreti v njihovo življenje.
Da je hodil vsak dan v fitnes-ja kaj je pa tu narobe? V odrasli dobi lahko počne kaj je njemu vendarle volja.
Da boste prelomili darilno pogodbo? Tudi s tem kažete svoj veliki ego (se opravičujem, da sem ostra). To je spet kazen, spet pogojevanje… Takšne oz. podobne kazni je vaš sin po mojem prejemal že celo življenje. Sedaj se je tega naveličal. Najverjetneje mu je partnerica stopila v bran in končno ima ob sebi sin nekoga, ki mu pomaga braniti svoj položaj . Ona očitno lažje postavlja meje. Dekleta očitno ne marate. Že od začetka postavljate vi meje njej. To se vrne.
Da sin ne naredi vse tako kot bi bilo dobro zanj in za okolico je pa tudi jasno. Kot je že zgoraj omenjeno-vzorci se ponavljajo. Prav tako bolečine v duši naredijo svoje.
Tudi ko govorite, da ni opravičila, da sin za vas več ne obstaja. Ja kaj je pa naredil tako strašnega??? Grožnje s policijo, metanje iz hiše? To so stvari, ki se ne zgodijo brez razloga. Obstajajo povodi (o teh ne pišete!)- te pa morate iskati pri vas. Žal se sin drugače ne zna postaviti zase- vsaj zaenkrat ne.
Menim, da iščete oz. pričakujete preferirano obnašanje do vas, sami pa tega obratno ne nudite. Samo zato, ker je nekdo starš, še ne pomeni, da bi mu otrok moral biti doživljenjsko pokoren in pod njegovo besedo in njegovo voljo. Dvomim pa, da boste zmogli razmišljati drugače. Zakaj menim tako? Ker se odrekate svojemu otroku zaradi občutka lastne veličine.
Tako pač vidim vašo situacijo.
Lp,

Dobro jutro,

on se je odrekel nam in z nami prekinil vse odnose in ne mi z njim.

Lep pozdrav

Pozdravljeni, Prizadeta mama,

veliko so vam že napisali, veliko dobrega, ne bi bilo slabo, če še večkrat preberete. Zelo trpite in če je tako, kot pišete, vam jaz še enkrat napišem kot je svetovala GittaAna, da si poiščite terapevtsko pomoč, ker ni vredno živeti v takih mukah in trpljenju. Teh bolečin tudi razveljavljena darilna pogodba ne bo omilila, še manj pa izničila. Bolj smiselno je to energijo vložiti v vas in sklepam, da tudi v vašega moža, ker večinoma pišete v dvojini (in množini, domnevam pa, da s tem mislite na sebe in na moža). Dober psihoterapevt vam bo pomagal obrniti perspektivo, ki je zdaj izrazito fokusirana na eno stvar in navzven, ker mir duše lahko pride le od znotraj, ne more od zunaj, tudi če vsi drugi delajo “prav”.

V zgodbi o avtu pišete, da ste ga dali sinu. Potem pa pišete, da ker je rekel, da ga bo prodal, ste mu rekli, da ga boste kar sami, in ste to tudi naredili (in tu pišete “moj avto” – kako je vaš, če ste ga dali sinu?). Ste mu dali potem denar, dobljen za prodani avto? Kaj je moje, kaj je tvoje, vtis imam, da to pri vas vseh ni dobro razčiščeno. Ko ste opisali zgodbo z avtom, tudi niste povedali, da ste klicali snahine starše glede posoje njihovega avta mlademu paru. To ste dodali pozneje v enem odgovoru. To je prestopanje meja. O tem se mora pogovoriti snaha, že vaš sin je tu malo sporen, da bi se s tastom in taščo o tem dogovarjal. Če vam sin prepove, da pridete na pogovor, in vi vseeno pridete, ker pač drugače menite – je to samovolja in neupoštevanje sinovih (in snahinih) besed, zahtev, želja … In znova prestopanje meja. In tako se ne dela in se ne morejo tvoriti dobri odnosi. In pravite, da ste ga spravili skozi univerzo in do službe in mu dali stanovanje … vse omogočili, skratka – zdaj pa naj sam spozna, kako in kaj je v resničnem življenju. Zakaj mora zdaj spoznati to? To bi moral že davno nazaj. Potem mogoče tudi ne bi tako padel pod vpliv žene. Ampak odločili ste se, da je čas za lekcijo zdaj, ko sin izkazuje res velik “upor”. Kot da ga hočete kaznovati. Ampak lekcije se ne bo naučil s kaznijo. Kolikor že ni sploh prepozno za učenje, se bo učil drugače, skozi delo na sebi, skozi tudi krute, bridke preizkušnje v življenju in podobno.

Tako kot ste tudi vi zdaj postavljeni pred tako preizkušnjo in če boste delali kot vedno, bo tako kot vedno. Kaj ste dosegli, ko ste sami prodali avto, ki ste ga “dali” sinu? Kaj boste dosegli z razveljavljanjem darilne pogodbe? Pravite, da sin je že tako in tako kot mrtev za vas, da ni poti nazaj … Jaz kot mama pravim, da je to, če imaš otroka zares rad, nemogoče. Lahko da me nikoli ne bo več pogledal, da ga do svoje smrti ne bom več videla, da bom vpila od bolečine in izjokala dušo in pristala na tabletah, ampak moje ljubezni do njega ne more uničiti nič in nihče, niti on sam. Kako lahko pride do tega, da sovražimo lastne otroke? Ne vem in nočem vedeti. Vseeno pa to ni najhujše, ker sovraštvo je čustvo in dokler je, je tudi za ljubezen še šansa. Nasprotje od ljubezni je brezbrižnost. In res, v drugem odgovoru pišete, da vam je vseeno, sina primerjate s tujcem. Ampak najbrž vam ni vseeno in vas to hudo boli. In to je normalno. Treba je to rešiti, ampak na pravi način, pri sebi morate to rešiti.

Sin je trenutno v neki “fazi”, o tem so že pred mano pisali, in ni rečeno, da bo tako ostalo. Kaj je s snaho, ja, kar ste opisali, kaže, da je nagnjena k skrajnostim, a enako lahko rečemo o nekaterih vaših dejanjih … Bistvo je pa, da njiju ne morete spremeniti in lahko samo upate, da se bodo sinu odprle oči. Lahko pa spremenite svoj pogled. Tako da boste bolj mirni in vas zunanje grdobije ne bodo več tako prizadele. Ali si ne želite tega? Zato priporočam terapevtsko pomoč. In odsvetujem večje posege (npr. pravne) zdaj, ko ste še v afektu, po nekaj mesecih se bo malo pomirilo, če ne boste ves čas mislili samo na te grdobije. Če vas snaha in sin in snahini starši skušajo ponižati in vi reagirate, so uspeli. Zakaj bi jim to dovolili? Če imate dovolj za normalno življenje in niste finančno odvisni od tiste podarjene polovice hiše, zakaj bi se mučili s pravdanjem in dajali veter v jadra tem, ki se vam posmehujejo? Ignoriranje jih bo najbolj bolelo. In ko ne bodo mogli reči: Poglej barabe, zdaj hočejo pa še sinu ukrasti, kar je njegovega.

Otrok lahko stokrat prekine stike, mati nikoli … Kako bi bilo sploh mogoče, da bi otrok (ne glede na to, koliko je star) lahko dosegel, da ga mama sovraži ali nima več rada? In to ne pomeni, da mora mati (oziroma starši) vse prenesti, se poniževati, moledovati, otroku vse pustiti … ampak da ga ima preprosto rada, ravna pa tako, kot se ji zdi, da je prav, čeprav se otrok v nekem času s tem ne strinja. To navsezadnje starši doživljamo, ko so otroci v puberteti. Če je ljubezen brezpogojna – in ljubezen staršev do otrok mora biti taka – bo ostala, ne bo je “zmanjkalo”. Starši ne bodo zaprli vrat otroku, tudi če jih otrok bo staršem. Pravite, da vam je v psovkah želel smrt in za to ni opravičila. Jaz pa pravim, da je, čeprav je dejanje samo seveda grdo, nesprejemljivo. Ampak izraža nekaj hudega pod vsem tem. Jaz bi se ob takih rečeh najprej vprašala: Kaj sem naredila narobe, kje sem zgrešila, da je zdaj tako? In bi šla po odgovor k usposobljeni osebi. Pravzaprav to že delam, če naj bom čisto iskrena. Ker vem, da mi sin drži ogledalo, v katerem neusmiljeno odsevajo tudi moje napake.

Poskusite na nov način, resno. Presenetite vse okoli sebe, tudi sina, ki bo začutil, da je nekaj drugače v pozitivnem smislu, predvsem pa boste pomagali sebi.
Mogoče lahko to malo ponazori tudi pesem Richepinov motiv. https://sl.wikisource.org/wiki/Richepinov_motiv

Dobro jutro Nehvležnica

v marsičem se strinjam z vami.Tako glede ljubezni ,ki ostaja in trpljenja.
Ker sem premalo opisala sosledja pri opisih mojih dejanj ,ker je vse potem predolgo,ga moram pač natančno opisat,da boste razumeli:
-moj star avto sem hotela prodati
-sin je rekel,naj ga dam njim
-imel je manjši avto,ki sem ga kupila ,ko je bil študent
-partnerka je imela avto,za katerega je rekla,da so ji ga starši dali (in za ta avto sem vprašala njene starše ,če ji lahko posodijo za 7dni)
-sin je študentski avto prodal in mi kupnino dal jaz sem mu dala moj avto
-prosila sem ga za posojo avta za 7 dni z vprašanjem ali mi ga lahko posodiš-kot napisano v takih primerih se oseba sama pri sebi vpraša ali je to mogoče in po prvem klicu je odgovoril ,da ja
-partnerka mu je rekla,da v kolikor mami posodi avto ,da ga ona ne bo več vozila ( to mi je sama kasneje povedala)
-sin je bil v stiski v katero,ga nisem spravila jaz ,ker prvi njegov odgovor je bil lahkote in pri drugem klicu tega ,kar mu je rekla partnerica ni povedal ampak je rekel,da mu mama od partnerice ne more posoditi avta,odgovor njegove tašče pa je bil,da ni problema da ga posodi ,ker ga sploh ne rabi,ker se poleti vozi z motorjem.
-po sedmih dneh sem mu želela avto vrniti vendar so bile njegove besede,da ga bo prodal,ker ga partnerka ne želi več voziti.
-takrat sem se odločila in rekla,da bom avto prodala sama .Avto sem prodala in mu kupnino,ki mi jo je dal od svojega študentskega avta vrnila .Sam pa jo je vrnil spet na moj račun in potem je nisem več vračala,ker to so igrice.

Kar se tiče razgovora o katerem sem pisala in o tem,da sem hotela nekako vzpostaviti z razgovorom neko komunikacijo s sinovo partnerico je bilo tako,da mi je ta razgovor predlagal sin,kot moraš se sama pogovorit z njo ,ker se jaz ne morem.Predlagal je,da jo pokličem.Ob mojem klicu je telefon izklopila.Sinu sem to povedala in mu predlagala,da bi se dobili in se skupaj pogovorili.S tem se je strinjal.Takoj po tem,ko je to njej povedal pa mu je dala prepoved mojega obiska.
Lep pozdrav

Draga Nehvaležnica

Da še dodam,če bi vedela ,da bo do takšnih izpadov prišlone bi nikoli ampak res nikoli vprašala za ta avto njih ampak sestro ali vzela rent a car.
Žal tega nisem mogla predvidet,saj se mi ni zdelo nič posebnega vprašat otroka za tako malenkost.
Niti predstavljati si ne morem,kaj bi bilo ,če bi rabila kaj več.
Velja tiso mama preživi 10 otrok,10 otrok ne more ene matere.
Govoriti o egoizmu v tem primeru se mi ne zdi na mestu.
Lep pozdrav

Prizadeta mama, pozdravljena!
»Če bi bil človek vedež, ne bi bil revež«, se mi je utrnila prva misel ob vašem zapisu. Vzgajali smo kakor smo vedeli in znali, po svojih najboljših močeh… Delali smo tudi napake, čeprav smo v sveti veri mislili, da delamo najbolj prav…
Vzgoja otrok je eno najbolj nedodelanih področij našega življenja. Šele zadnja leta se dogajajo spodbudni premiki na tem področju, ki jih žal proučuje in se jih zaveda precej ozek krog ljudi.
»Po toči zvoniti je prepozno!« Za nazaj ne moremo ničesar razrešiti ali popraviti… Stanje vaših odnosov je zašlo v slepo ulico in je takšno kot je. Dva primera vam bom navedla. Mogoče boste v njih našla kaj ustreznega zase:
1. Znani terapevt, ki se ukvarja s karmično diagnostiko, in pisec številnih knjig, Marjan Ogorevc, je imel lani predavanje v CD, na temo odnosi med starši in otroci. Ena od udeleženih mater ga je vprašala, kako naj uredi odnos z odraslim poročenim sinom, ki je z njo prekinil vse stike in jo že dolga leta popolnoma ignorira. Marjan Ogorevc ji je na vprašanje korektno odgovoril: »Ko bom sam razrešil ta problem, pa vam bom povedal odgovor…«
Menim, da vam neko pametovanje ne utegne kaj dosti pomagati v dani zagati. Pomaga vam kvečjemu lahko le starš, ki je sam prehodil podobno kalvarijo z odraslim in poročenim otrokom in mu je uspelo stanje »status quo« premakniti v obojestransko dobro. Pa še tu se ne bi dalo primerov posploševati…
2. Znana Zagrebška psihiatrinja nam je nekoč, na predavanju o vzgoji otrok, na razumljiv način pravila, o vseh hotenih ali nehotenih napakah staršev, zlasti mater, ki se nam lahko zgodijo v zgodnjem otroštvu otroka in ki imajo lahko daljnosežne posledice v odraslem obdobju. Med drugim je povedala, da je njen mož zbolel za rakom, ko je bila njena hči stara eno leto. Zavedala se je, da je zaradi stiske, povezane z boleznijo v družini, bila slaba mati svojemu majhnemu otroku. Zelo jo je skrbelo kako bo njena odrasla hči premostila travmo, ki se ji je zgodila v zgodnjem otroštvu…
Podobno bitko, kot jo imate vi pa je potrebno doživeti in jo na nek način izbojevati, da jo sploh lahko razumemo…
Osebno menim, da iskanje krivde nikomur ne služi, ne vam in ne vašemu polnoletnemu sinu… Stanje vaših odnosov je pač takšno, kakršno je… Izsiljevanje in ignoranca odraslih otrok sta ena od hujših oblik maščevanja, ki ji starši običajno ne znamo in ne zmoremo biti kos …. Lahko analizirate sebe in moža in vse rodove za nazaj, iščete vzroke in krivdo, pa odgovora verjetno ne boste našla. »Po bitki smo lahko vsi generali«, bom rekla…
Genetika, popolnoma odtujeni odnosi, škodljivi vzorci, pa tudi travmatična obdobja doletijo številne družine… Predvsem škodljivi vzorci se lahko vlečejo iz roda v rod… V družinah se dogaja trpljenje, ki mu nihče ni kos. Pa s tem ne mislim, le na vašo družino, ampak tudi družino snahe… Veliko se nam dogaja na nezavedni ravni. Sinu ne bo ničesar pomagalo, četudi vaju z možem pribije na križ, kot vam in k vašemu notranjemu miru ne bo pomagala nobena tožba…
Razumem vas, da ste ogorčena glede ravnanja sina in snahe glede podarjenih premičnih in nepremičnih stvari. Nihče ni popoln in zato nam je tudi jeza dovoljena, oziroma je to čisto normalen proces na naši poti iskanja. Sploh pa še glede nastale popolne ignorance. Ignoranca je ena najbolj krutih oblik maščevanja, ki nam kaže, da za dotično osebo enostavno ne obstajamo…
Kako jaz zadeve vidim? Vašo odločitev za tožbo in za razveljavitev darilne pogodbe, vidim predvsem kot vaš klic v sili, da bi nastalo stanje nekako premaknila iz mrtve točke. Ob tem vidim dve pogubni rešitvi: prvo kot boj s tožbo…, drug izhod je, da ob vsem tem lahko tudi zbolite… Tudi tožba za razveljavitev darilne pogodbe je oblika komunikacije z vašim sinom. Sodišče pa je v tem primeru »terapevt« za vpletene, ki se ne znajo in ne zmorejo med seboj pogovarjati in se zato nahajajo v pat poziciji. Sodišča in odvetniki pač služijo na razgretih glavah ljudi. V podobnih tožbah, ne glede na izid, običajno vedno vsi udeleženi zgubljajo. Osebno mislim, da kljub temu, da boste uspela v pravdi, svojega notranjega miru žal ob tem ne boste našli.
Verjamem vam, da ima sin, snaha in njena družina v tem delu negativen vpliv, kajti če sta oba z možem tako zanič in za njiju ničvredna, kot vaju onadva vidita, je mentalno skrajno nehigienično, da sta od tako »ničvrednih ljudi« karkoli sprejela… Torej je problem tudi pri njiju in naj se zato rešuje predvsem tam, kjer nastaja.
Jaz osebno bi pustila zadevo popolnoma na miru, sploh pa še, če ste dovolj preskrbljeni in imata z možem dovolj možnosti za preživljanje. Razen, če v povezavi z darilno pogodbo utegnejo, z njihove strani nastati še kakšni drugi negativni prijemi, ki utegnejo iti dodatno na škodo vama obema z možem.
Izhod vidim v tem, da stvarem pustite prosto pot, pa naj se dogaja in se zgodi, kar se pač mora… Bolj, ko se s problemom ukvarjamo, večji postaja. Z razmišljanji o drugih, problem samo še bolj krepimo. S tem pa jim nevede tudi dopuščamo, da nam jemljejo energijo…
SPREJETI TO KAR JE (navidezna vdaja v boju), je za nas včasih ena težjih lekcij, ki jo lahko dosežemo pri sebi. Edino sprejeti to kar je, nas lahko vodi k našemu notranjemu miru. Zato sedaj ni več pomembno kaj se dogaja na drugi strani, ampak kaj se dogaja z vami. Samo vi ste sedaj pomembni.
Vse dobro vam želim. Lp Odmev

Spoštovana prizadeta mama!

Tudi jaz sem mama odraslih otrok in dobro razumem, kako je.
Če se pred leti ne bi pravi čas potegnila zase (in posredno za sina), bi se mi slabo pisalo. Takrat je sin spoznal čedno dekle in v fazi zaljubljenosti sta načrtovala vse, od stanovanja pri nas do opremljanja, otrok in varstva… sanje študentov brez lastnih dohodkov. Zmotil me je dekletov manipulatorski odnos do sina, njena prepoved druženja s prijatelji in ukvarjanja s priljubljenim športom. Pri nas bi rada prenovila opremo po svojem okusu z našim denarjem itd.
Tisti hip sem jima lepo v miru povedala, da bosta s svojim denarjem opremila svoj dom, kjer ga bosta ustvarila. Ne tu. Ker me moti lastniški odnos do ljudi in ne želim živeti v takem vzdušju. Mlad par misli, da se morata prilagoditi en drugemu. Ni res. Prilagajati se moramo višjemu cilju, skupni ljubezni, ker šele to vodi v svobodo. Vse drugo so okovi. Meni je odleglo kot bi se znebila ene skale, tamlada sta pa tudi razumela. Ko je zaljubljenost minila, sta se razšla in kasnej je sin spoznal eno čisto normalno punco s pošlihtanimi mejami in fer odnosom.
Prizadeta mama, glede ukrepa razveljavitve darilne pogodbe je nujno, da prisluhnemo svoji intuiciji. Motiv je tisti, ki je najvažnejši vidik nekega dejanja. Če kaj naredim iz maščevanja ali užaljenosti, dam v dejanje ničvredno energijo! Če isto stvar naredim po nareku intuicije (notranji vzgib), dam v dejanje plemenito energijo, ki vsem prinese korist.

Želim vam modre odločitve!

Obema,tako Odmevu kot En primer se zahvaljujem,

glede razveljavitve pogodbe je tako,da sva z možem najprej rekla ,da bova vse pustila kot je.
Veva tudi,da s tem ne bova rešila niti najinih občutij niti odnosov.Pravzaprav ne veva kaj naj bi sploh naredila.Danes misliva tako jutri drugače.Vse je kot nočna mora iz katere se ne moreš prebuditi.
Kot so rekli otrok je otrok in bo vedno otrok in mamina ljubezen je brezpogojna.
Prav imate tudi glede bolezni. Zbolela sem med tem in vodim dvojno bitko oziroma nobene več ne želim vodit.

Moj vidik…
Klobuk dol vsem na forumu! Z nekaterimi zapisi se strinjam, z nekaterimi ne, nekateri opisujejo moje občutke, nekateri so čisto mimo…
Vse jemljem kot koristne informacije, viharjenje, nekaj kar mi doda vrednost, nekaj kar iz napisane perspektive sama nisem niti pomislila do momenta ko sem prebrala…če razumete…
Težka situacija, kot vse oz. večina. Če si starši želijo razveljavit darilno pogodbo, naj jo! Če otrok noče stikov s starši, naj jih nima. Ljubezen med materjo in otrokom je večna. Če prej ne, ko nekdo umre, doživimo razsvetljenje, da je ljubezen ves čas prisotna, a prekrita s pepelom po uničujočih izbruhih. Le da je takrat prepozno…
Sram me je pametovat, ker sem si zavozila toliko let svojega življenja zaradi naivnosti in nevednosti. Morda bi vidva z možem poskusila zaživet življenje v dvoje, kot da nimata otroka. Usmerita svojo pozornost en v drugega in si najdita hoby ki vaju bo zaposlil in povezal. Prej ko slej bo sin sam našel razlog, da se vama približa. Tudi če bo izgledalo da je to nagajanje, bo verjetno iskanje pozornosti. Takrat odreagirajta mirno in ljubeče, kot da se ni nič zgodilo (a obdržita svojo smer in ničesar vama ni treba dajat, spreminjat). Usmerita svoje življenje v pozitivo in slej ko prej se vama bo obrestovalo. Ker v opisanem sinovem partnerstvu ne bodo dolgo rožice cvetele in ko uvenejo, vaju bo potreboval kot nikoli prej, potreboval vaju bo čustveno stabilna, brez očitkov in brez “saj sva ti govorila”. On bo ranjen, vidva pa bosta njegova starša, njegova bergla, nikakor pa ne zdravnik…
Vse dobro želim!

Draga Tisuljica,

v celoti se strinjam z vami in tudi sama razmišljam ,kot ste opisala.Z možem se dobro razumeva.Namesto v hobije sem se še bolj kot prej osredotočila na delo.Glede hobijev nisem nikoli imela niti ideje niti časa.Hobi mi je pravzaprav moje delo (to kar profesionalno delam).

Ja, odločila sva se ,da darilne pogodbe ne bova preklicala,ker s tem ne bi dosegla notranjega miru.
Naj imata,ker je bilo dano ,ker v bistvi nam tisti zidovi v tem primeru nič ne pomenijo in so bili že od vsega začetka namenjeni sinu.
Sprijaznila sem se čez dan,ko imam delo (čim več ga moram imeti),da pač sina ni.Ne čakam več telefonskega klica ali kakšnega drugega trenutka.Težko je zjutraj in zvečer,ko se človek umiri.
Nič ne morem spremenit in tudi ne morem spremenit njegovih dejanj ali razmišljanj torej nič ni odvisno od mene.Tako nekako,kot ste svetovala tudi razmišljam.Kot mama sem živela in uživala v svojem materinstvu 24 let in naj bo to dovolj.Enako sem pravzaprav razmišljala že jeseni,ko sta zaživela po svoje in nikogar nisem omejevala.Srečna sem bila,da je končal študij in se osamosvojil in zaposlil.Že takrat sem pri sebi nekako razmišljala,da je sedaj čas,da se posvetim sebi.
V kolikor je srečen s svojo partnerko naj bo,čeprav sem mnenja,da je ona čustveni vampir po vsem,kar sem do sedaj prebrala in primerjala.
Kot pišete pa je po smrti prepozno in s tem se še kako strinjam in ne vemo,kdaj nas bo doletela.

Vso srečo vam želim

Pozdravljeni,

lahko pišete o vsemogočem.O vzorcih sprejetih doma,o razlogih ,ki naj bi jih iskala v primarni družini itd.Dejstvo je ,da sva z možem zelo tolerantna,da je bil on vedno na prvem mestu ,vse njegove želje,da sva odgovorna,da pri nas ni bilo alkohola ali kakšnih drugačnih temu podobnih izpadov,da se nismo kregali,očitek ,da smo mu diktirali s kom naj se druži,verjetno,da s propalicami nismo mogli dovolit (tisti,ki niso hidili v šolo,ki so kot najstniki popivali itd),da smo mu dovoljevali zabavo itd.Res je da smo se nenehno borili z njim zaradi računalniških igrc in je bil tu naš največji problem.
Lahko pa povem,da ves naš trud,vsa naša dobra volja,vsa naša pozornost nič ni pomagala,ker ima partnerko,ki po vseh opisih ustreza čustvenemu vampirju.Ne samo mi ampak tudi širša družina ga ne prepozna,ni podoben sam sebi.
Mamina ljubezen je brezmejna in moj strah je ,da bo zaradi te zveze tudi v življenju
propadel ,saj nič ne dela po svoji pameti ampak vse po pameti partnerke,ki ga nenehno izsiljuje in pri tem ima podporo staršev.
Napisala bom samo to kar trenutno čutim in lepo je opisano tudi v pesmi:

REDITI KAČO NA PRSIH
Moralka iz antičnih časov*. Skrbeti za koga, se zanj žrtvovati in mu zaupati ter zavoljo tega od njega pričakovati hvaležnost, lojalnost, če ne celo podrejenost. Če ta naših pričakovanj ne upraviči, rečemo, da smo gojili kačo na prsih.

“In sedaj ne znamo, ali ne nosimo na srcu svojem pisanega gada, ki grozi vsak hip izliti smrtni strup svojega zoba v zdravo naše meso?” Ivan Tavčar: 4000 (1891)

Nisem pričakovala nobene posebne hvaležnosti ampak samo normalen odnos,kakšno dobro voljo,kak nasmeh .

Naj še napišem,da sem imela slabo slutnjo ob njenem prihodu vendar sem rekla,da se v te stvari človek ne sme vmešavat,ker on bo živel z njo in bistveno ,da je njemu všeč.Žal pred to izkušnjo nikoli nisem analizirala ljudi.Sprejemala sem jih kakršni pač so.Se družila s tistimi,ki so mi bili všeč in sem čutila bližino ostale pa sem tolerirala.Prav nikoli pa se nisem poglabljala v hudobijo ljudi,ker jih pač nisem veliko srečala.Pri tej družini pa gre samo za izsiljevanje in si do včeraj niti nisem niti pravilno obrazložila vseh dogodkov in dejanj.Dejstvo je da smo v življenju vedno razmišljali,ustvarjali in nikoli nismo niti pomislili,da bi komu kaj vzeli ali koga izsiljevali.Enostavno tako nismo bili vzgojeni in tako tudi sina nismo vzgajali in zato tako dolgo ,3 mesece,nisem mogla razumeti dejanj in razmišljanja sinove partnerke in njenih staršev.

Lep pozdrav

Pozdravljena prizadeta mama!

Mislim, da ste storili najbolje, kar ste lahko, da ste se umaknili in ne pritiskate ali poskušate doseči razplet, ki se zdi vam najboljši. Otroci se morajo naučiti svojih lekcij in če je ta partnerka res takšna, kot jo opisujete, potem bo vaš sin slej ko prej to spoznal in sam prosil za pomoč.

Sama pa v vsakem konfliktu, tudi tistih, za katere sem najprej prepričana, da niso niti malo nastali tudi zaradi moje krivde, najprej stopim korak nazaj in poskušam iskreno ugotoviti, kaj je bilo tisto, kar sem sama zakuhala. It take two to tango , pravi dober pregovor. Za konflikt sta vedno potrebna dva. Takrat res pogledam vase, ampak res tako, da se ukvarjam samo s svojo vlogo in čisto nič z drugim. Ko vidim, kaj je tisto, s čimer sem tudi sama konkretno prispevala k tej situaciji, to pri sebi poštimam, kolikor se le da. Če si še želim odnosov s to osebo, potem ji to tudi povem ( če je prevroče, potem ji to napišem) in se opravičim. Ampak brez da bi dodala ampak. Npr. Res sem prehitro reagirala, ampak ti si…itd. Torej brez ampak, zgolj svoje napake. In potem počakam, saj je od tu dalje vse odvisno od tistega, ki je na drugi strani ali bo prevzel svoj del ali ne. Prav tako pa ne dopustim, da bi me obtoževal ( obtoževala) za nekaj, kar ni moja odogovornost.

Kar se pa sinov tiče, je pa še ena posebnost. Sinovi se morajo ločiti od svojih mam, oni morajo živeti po svoje, morajo sprejemati svoje odločitve ( četudi napačne), ker se morajo sami naučiti in odkriti, kaj je zanje prav in kaj ne. Oni morajo postati samostojni moški.

To je za mame hudo zporno obdobje, ker je težko spustiti iz svojega gnezda nekoga, ki si ga rodil in skrbel zanj in ker je težko biti tiho in ne pametovati, če se ti zdi, da dela kaj “narobe”. Vendar, če počakamo, da sam najde svoje poti, ga sprejmemo takšnega, kot je, ne da bi ga silii v tisto, kar mi mislimo, da bi moral biti, ga ne obsojamo ( lahko pa mu prijazno povemo svoje mnenje) in odvečno energijo posvetimo sebi in ne njemu…potem bo slej ko prej spet našel pot do nas in se bosta lahko skupaj nasmejala “neumnostim” obeh.