v momovce se zaljubimo zaradi lastnih pomanjkljivosti in tukaj berem predvsem neke mevžaste odgovore moških, ki se čutijo premagane preden so sploh stopili v bitko. Ja to jokcanje, kako so kot moški v slabšem položaju – to lahko velja samo pri dojenčkih. Moje izkušnje so ravno nasprotne, zaposlene na CSD, sodiščih čisto mehke ratajo, ko se pri njih pojavi zaskrbljeni ata. To pišem zato, ker sem tudi sama zgubljala čas, denar in zdravo pamet zaradi takega cincanja in strahu pred resnico. Ne poznam rezultata, ampak če se ne boste borili, ste že vnaprej izgubili in nikoli ne boste mogli reči, da ste naredili vse, kar je bilo v vaši moči.
pa skupno skrbništvo z momovcem – si ne predstavljam, kako bi to zgledalo.
Malo več korajže, nihče ne bo vaših bitk bil namesto vas.

Tole sem prebral neki drugi temi”Prišla sem, do spoznanja, da se zavedajo svojega slabega početja in zato s svojimi dejanji odvračajo od sebe ljudi, ki jih imajo radi“. Saj ne vem kako sem lahko to vse-skupaj spregledal. Ko se je rodila hči me je poslala drugi dan v lekarno naj kupim črpalko za izsesavanje mleka (kar da ji je sesanje neprijetno), po treh mesecih in pol je bila hči na Aptamilu, pri drugem enako. Tudi po intimnih zadevah kolikor jih je bilo pač, pa še to zaigrana, je naslednji dan bila katastrofa. Prav trudila se je, da bi me prizadela….in potem so tekla leta, jaz sem dobesedno prosjačil za njeno ljubezen (in seveda pihal v najin ogenj in se dobesedno iztrošil) in fxk. Čez čas sem spoznal, da bolje se držati držati vstran od nje, pa seveda spet ni bilo prav. Grozila je z ločitvijo z namenom, da me spravi v stisko. Ko sem ji rekel o.k. pa se ločiva, ločitve ni nikoli več omenila. In seveda za njo sem jaz vseskozi problem. Sigurno imam tudi jaz kakšno motnjo, saj drugače ne bi bil v situaciji v kakršni sem, defenzivno sem potrjeni COPATAR. Izčrpan, na tleh, sesut. Vem, da je tole jamranje, ampak nekje moram začeti. Pred meseci še jamral nisem. Velikokrat se zadnje mesece vprašam kaj čutim do moje? NIČ? Pa res?, če me vsakih par dni razsuje kot barko na na skalnati obali. potem pa se po koščkih sestavljam; vedno pa ima občutek, kje je moj rob. Vem, da v resnici moram vstran, da bi se lahko nekoč vrnil po otroka.

http://www.razgledi.net/2009/11/18/roman-vodeb-slovenci-bodo-normalni-ko-se-mame-streznijo/comment-page-1/

No tole je poanta moje, do mojih otrok – pogojena ljubezen.

lepo te prosim, samo ne spremeni se iz copatka v psihopatka, kar boš, če boš še naprej bral Vodeba in podobne patrone. Morda je bilo moje pisanje malo ostro, pa ni bil namen žalit ali poniževat ljudi, ki so že itak v zelo težko situaciji. Bolj bi želela aktivirat oz. malo brcnit ljudi, ki so se vdali v vlogo pasivnega opazovalca svojega življenja in življenja svojih otrok. Momovci zgledajo v svojih vlogah vsemogočni, ampak to vlogo jim omogočamo igrati mi normalni okrog njih. Ko nas zmanjka, se momovec sesuje sam vase in ne ostane nič. To velja tako za intimni krog, kakor za institucije. Premagati je treba lasten sram (menim, da se vsi globoko sramujemo, da smo se pustili tako na suho nat……….., vseh dejanj s katerimi smo skrivali in prikrivali vedenje momovca, ga opravičevali in skrbeli zanj namesto zase in za svoje otroke ) in se spoprijeti z realo ter se posloviti od svojih romantičnih predstav o naši zvezi in pametnosti naše izbire.
Morda ti ne bodo takoj verjeli vsi strokovnjaki s katerimi se boš srečal, po drugi strani pa si sam najbolj zaslepljen in verjemi, da dosti ljudi točno ve, kakšna je v resnici tvoja partnerka. Če jo boš recimo na CSD soočil s čisto realnimi stvarmi, se bo hitro sesula. So tako polni sebe, da nimajo čisto prave predstave o tem, kako naj bi funkcionirali.

“Sami copatki”, nivo tvoje empatije je “na višku”…

“Sami Copatki”, a ti si že iz krize ven? Po bitki smo vsi generali..

“Sami Copatki” dovoli da ti povem kar se tice moje izkusnje na CSDju. Mene ni prav nobena “vsa mehka” itd soc. delavka obravnavala. Nevem od kje to tebi, saj kot zenska ne mores tega dozivet na CSDju menda?! Omenjas da se MOM na CSDju sesujejo? V mojem primeru niti pod razno.. Kar korajzno je pred soc delavko nametala par “njenih resnic”. Ko smo bili pa na naslednjem sestanku, zaradi lazne prijave nasilja, je bila seveda tudi prisotna zenska zadolzena za te zadeve. Ko sem poskusil povedat oz replicirat par zadev ( lagat cez mene in me obsojat je pa prva zacela partnerica)
izid: obe soc delavki sta skupaj z mojo bivso potegnili ces “Zdajle pa ne bomo tukaj starega perila prali..”

»Sami copatki« Zgrozila sem se nad vašim plitkim, neokusnim posploševanjem, zaključevanjem in ocenjevanjem, ki lahko marsikoga spravlja v hudo zagato. Osebe z MOM ali NOM imajo opravljen »doktorat« iz manipulacij, ki jim nasedajo celo zato usposobljene osebe, kaj šele službe CSD, sodišča in razne druge strokovne službe, ki glede tega problema nimajo praktično nobenega znanja. Ni velik problem, če se le dva ločujeta. Problem pa je zelo velik, kjer so po sredi otroci. Bila sem priča dolgotrajnim sodnim postopkom, kjer se je odločalo o dodelitvi in skrbništvu nad otroki. Poznam primere, o katerih se je celo stroka med seboj prepirala. Oseba, ki ima otroke z momsterjem, pa naj bo to ženska ali moški, se v bistvu sama bori z mlini na veter.

Poznam številne brezupne primere, kjer so strokovne službe CSD popolnoma odpovedale. Nemo sem spremljala številne skrite drame, ki so se dogajale in to ne le na plečih bivših svojcev MOM/NOM, ampak predvsem na plečih njihovih otrok. Zato razumem skrb, ki jo omenjajo »SVO«, »šenekdokive« in »nekdokive2017«. Vsem tovrstno prizadetim osebam (moškim in ženskam!) teorija in filozofiranje ne bosta nič pomagala. Lahko jim pomagajo le pozitivne izkušnje tistih, ki jim je uspelo bitko z otroci dolgoročno uspešno izbojevati. Zgodba o uspehu na tem področju, žal na tem forumu še ni bila zapisana.

Res je, kot pravi ŠeVednoOptimist:« Moja triletna izkušnja s CSD, zdravniki, sodniki…. največ boš naredil sam, ker drugi za tebe ne bodo poskrbeli.«

Malo sem nerodna v pisanju. Nisem mislila v smislu, da se momovec na razgovoru sesuje, ampak da se pokaže v svoji pravi luči in s tem sam sesuje svojo podobo o sebi, ki jo mora vsak kolikor toliko normalen človek videti. sama imam tako izkušnjo in vem, da so tudi mnogi drugi pisali o tem, kakšne neumnosti v resnici momovci klatijo in kako se sami zapletajo v svoje zgodbe. Za seboj imam kar nekaj lažnih ovadb, vse so bile na koncu ovržene, vmes pa se je dogajalo vse sorte. Seveda najprej skoraj vsi strokovnjaki nasedejo dramatični zgodbi, to sem mislila z mehkimi socialkami. ponavadi so me gledale kot najhujšega monstruma, ko sem se prvikrat pojavljala na razgovorih za vse mogoče in nemogoče hudobije, ki sem jih počela. Vendar če ne počneš ničesar spornega in si normalen, vsaj po moji izkušnji tudi strokovnjaki to vidijo in prepoznajo tudi človeka, ki mu vedno ven seka.
Resnično vam polagam na srce, da se ne vdati, preden ste bitko sploh začeli. Tudi sama sem bila zaradi poznavanja nekaterih res slabih zgodb zelo prestrašena in nezaupljivo nastrojena proti vsem mogočim strokovnjakom. Ko pa sem se odločila, da vseeno poskusim, so se stvari relativno ugodno razrešile.

Sami Copatki, nisi prav nic nerodna v pisanju ne skrbi.. Mi je jasno kaj si zelela povedat. Mislim pa, da je problem v tem s kom imas opravka na CSDju. Niso pa vsi ( kot pri vsaki stroki) enako dobri in tu se lahkp zalomi. Da ne omenjam psihologov in psihijatrov oz psihoterapevtov. Veliko je salabajzerjev. Ze podatek oz dejstvo, da so visokofunkcionalni Momovci sposobni kot za salo obrnit okoli marsikaterega izmed njih je “strah” vzbujajoce. Pri nas pa vemo, da je podrocje OM sele v povojih, kar se tice poznavanja na strokovnem nivoju. Ko dolgo casa sledis temu, se “izobrazujes” in beres razne vire informacij, tudi na svetovnem nivoju vidis kako so mnenja razlicna, sploh v SLO sem zasledil take izjave s strani “stroke”, da se lahko samo primes za glavo. Edina, vsaj za moje pojme, ki je na tem podrocju kompetentna oz verjetno najbolj je dr. Dernovskova. Ostane jih mogoce se par, ki pa so v zaostanku.

Saj ne vem ali bi te jemal resno ali ne. Verjetno malo trollaš.

Napisal bom samo to, da je ze pred leti tule gor mislim da

Nekako tako se mi sliši tvoj post, in ne, tukaj ni enakopravnosti. Da jaz udarim partnerko, in me ona prijavi, imam verjetno zapis v kartoteki, mogoče celo kaksen pripor in kazen. Ko me je ona udarila, dvakrat, sem prijavil na CSD – iz tega vse kar je bilo da “gospa obzaluje dogodek in da dela na kontroli svoje jeze” in karavana gre dalje.
Pa tudi je bila dobra fora – v eni zelo pomemebni stvari se z materjo nisem strinjal in sem menil, da ce bo tako kot si mati zeli, bo to slabo za otroka. Slo je tako dalec, da smo imeli sestanek na CSD in strokovna sodelavka lepo reče, “Ah, pa sem mislila da ne boste sli tako daleč..” in potem nekaj mene glede kao “a se res mislite kregati z bivso vedno in zakaj ni ne popustite”.
Če samo tole ostane v misljenju in vedenju moskih, in da se potrudijo in borijo, potem bo šlo v pravo smer vse skupaj.

Tako da moski mora biti hudicevo pameten, da v takih odnosih ne naredi kakšne traparije, ker jo bo ona spretno izkoristila, sistem pa ji bo pomagal.

Kar pa se strinjam, pa je to, da se moski mora boriti, na nivoju stikov z otroki, na nivoju primerne prezivnine, ki bo omogocala, da bo lahko prezivljal kakovosten čas z otroki. In upam, da bo vsak moski upal stopiti iz barve “saj se ne bomo kregali, saj je itak za otroke to najboljse itn…” larifari!

In upam si tudi trditi, da je vecina mokih, ki pride do tegale foruma, že prehodilo neko pot in je samo se v delcku tiste faze “glej kaj mi dela, kaksna je, kaj naj naredim”, ampak isce ze konkretne odgovore, kako stopiti ven iz tega dreka, da ne bi vse skupaj še bolj smrdelo in v to potegnilo še otroke.

lp SVO

SVO, podpis pod tvoj komentar. Ta zadeva o “nasilju” drzi kot pribita. Ko je moja bivsa imela izpade (velikokrat pod vplivom alkohola) na moj poskus postavljanja mej, sem bil v situacijah ko se je drla kot nora (otrok v sobi buden) sem ji moral preprecit da ni jemala nožev ipd s katerimi mi je “grozila” da ce se je dotaknem bo.. Seveda sem se jo dotaknil, drzal stran od predalov, blokiral, se postavljal pred predale in njo “odrival” ( pazite ker izraz “odrivati” si lahko skodozeljni interpretirajo na skodljiv nacin) kar ne pomeni da je letela po zraku cez prostor, ali v zid.. Na koncu sem jaz bil prijavljen za nasilje, kako sem jo kao brutalno “potiskal” v zid itd.. in potem jasno hitro si pofotkat vsako “odrgnino” “prasko” itd kot neko evidenco.. Da ne omenjam, kako je te fotke hitela kazat vsem njenim frendicam, posiljala mmsje itd.. Skratka “reality show, drama, the show must go on..” Sposobni so si sami zadati poskodbe in okrivit tebe.. Zanjo je bilo nasilje z moje strani tudi ko je v pijanem stanju vrescala (otrok v spalnici buden) in grabila nože da si bo žile rezala, jaz ponovno ji poskusil preprecit, ji jemal noz iz rok itd, seveda kriv jaz, nasilen… Ma katastrofa!!

V bistvu na koncu ugotoviš, da si žrtev 2x, prvič od narcise(ta točno ve na katera stikala stisnat), drugič pa še od samega sebe, ko se psihično marcvariš. ko je narcis sprožil pulz oz. pritisni na stikalo. Zato je za začetek treba res delati na sebi, na podzavesti in skenslat stikala. In potem vasa začudena kaj je zdaj to? Seveda sledijo razni izpadi histerije, podobni v prejšnjim odgovorom. Tudi s samomorom je grozila, vendar se je hitro premislila, ker tudi tu ni bilo pravega stikala. Trenutno je obdobje zatišja, vendar jo imam na sumu da nekaj naklepa, ker so se ji sname zna bit hudo.

Sploh nisem bral, ok, par vrstic…ker je eno izmikanje vsebini oz. naslovljeni temi…
Pa vseeno bom komentiral…
Vsi sm nekako vsaj malo ( eni več, drugi manj) zagledani vase, se pravi..narcisoidni…
V tem času ki ga živimo, je lepota izredno pomembna, tako pri ženski, kot pri moškem…moraš bit top..
Vse do neke mere… lahko partnerko, partnerja stalno hvalimo kako je super in dobro izgleda, ampak dolgoročno ne gre to… tudi on/ona mora dajat feedback…vračat to…
V raznih fitnesih in podobnih zadevah vsak dan vidiš en kup ljudi, ki so obsedeni s svojo lepoto..zunanjo… notranje pa ni…
Vedno je lepše it na zmenek z nekom, ki ni popoln, pa se zna pogovarjat, pa je razgledan, ko pa z nekom, ki ti cel večer nabija o proteinih, pa vajah, pa mišicah…
Včasih je bolje vzet kako knjigo v roke, pa osebnostno nekaj naresti, ko pa utež v roke…
Sem športen tip, treniram, nisem pa obsedenec… vse do neke meje… mi pa paše, če katera pogleda za mano, ali pa reče da dobro izgledam…

Ali si zgrešil poanto ali pa si narcis o katerih je tema. Narcis itak misli, da je njegova edina težava v tem, o čemer pišeš. Tak da ne vem, če ti je kaj ponoči.

kajnajzdej, govoriš o splošnih življenjskih situacijah, paše ti, če te nekdo pohvali…se pa vseeno po drugi strani ukvarjaš z drugimi in ti ravno ne paše, če kdo kaj tako prav trenira. Ni greh v tem, če rad treniraš za sebe, za zdravje, za telo… Normalno narcisoidni smo vsi v določenih pogledih.
Ampak manj primerno je, da komentiraš stvari, ki jih prvič niti prečital nisi, drugič jih pa tako in tako ne razumeš. Ne gre za poanto “lep sem”, ampak za osebnostno motnjo.

Pišem kot mama sina,ki ima partnerico NOM in se tega ne zaveda.V manj kot 4 mesecih po rojstvu otroka,ga je pripravila,da je starše vrgel iz hiše,ki so jo delali 8 let,ki so jima dali možnost bivanja v njej.Na starše je priklical policijo,jim pretil z njo.Njeni starši so pa dobili ključe od naše hiše.Zaradi navedenega je sin pretgral vse kontakte s svojo družino.Povod je bila v začetku njeno pismeno obvestilo,da z nami prekinja vse kontakte,kot v naše in njeno dobro,kljub temu,da živi na našem in je še študentka brez dohodkov.Sin ima v glavi vse “zmešano”.Res je da je pri 18 tih letih z darilno pogodbo ta del hiše dobil obnaša pa se kot da je to on najmanj naredil in je lastnik celotne hiše.Možu,ki sicer lastništva na hiši nima pisanega ( zaradi davkov) pa je pretil,da se mora iz hiše ,če ne bo poklical policijo,ker uradno ni lastnik hiše.V resnici je mož na hiši vse naredil.Sedaj bomo šli v tožbo za razveljavitev darilne pogodbe zaradi tega ,da jih prizemljimo in bodo morali začeti kot samostojna celica.Njej je bilo ves čas samo za šopirjenje in razkazovanje kam je ona prišla in kaj vse oni imajo.Sin je postal pohlepen,hudoben in prepotenten in hvali se s tujim delo,kot da se mu je zmešalo.Podcenjujoče je meni dejal,star je 24 let,da popolnoma odpisal svojo 24 letno preteklost. Naj povem,da sva mu z možem nudila vse,da smo bili urejena družina,da sva mu vedno dajala vso moralno in materialno podporo,da je končal univerzo in da sem ga v zvezi s končano univerzo naučila tudi vsa praktična dela iz njegovega poklica ,ker delam na enakem področju že 30 let.Stanovanje v katerem živita sva z možem tudi opremila v celoti ,s tem ,da sta onadva izbirala mi pa plčevali.Po rojstvu otroka si je sina v celoti podredila in nihče iz njegove širše družine ga po obnašanju ne prepozna več.Njegovi možgani ne delujejo več in iz njega prihajajo njene besede-dobesedno njeni stavki.

Zdravo,

imate problem in to velik, zgodba se je že precej zapletla, tu je otrok, tu je poroka in vse…

ne vem točno kaj boste rešili s prekinitvijo darilne pogodbe, upam, da vam to resi zadevo.
Sina ne morete reševati, sam je pobral vzorce iz svoje primarne druzine, in izbral si je zeno, ki mu je bila domača…?…

jaz bi pogledal kako je bilo doma, od kje je dobil take vozroce, zakaj ne more postaviti mej svoji zeni, pač ni normalno, da po poroki prekines stike s svojo druzino – to je pač manipulacija “zdaj si se poročil z mano in dokazi da me imas rad in zdaj z vsemi prekini ali me nimas dovolj rad…” Če tega ne prepozna, potem bo težka.

Če je možen z njim pogovor ena na ena, da se mu odpre kako okno, da sam malo preveri ali vse stima in če ima se kaj notranjega cuta, da ni vse v redu…

lp SVO

Zadeva se je začela junija meseca.
Tudi sama sem se obremenjevala z zadevo ,pregledovala odgovore na forumih,si poiskala tudi druga gradiva.
Mislila sem,da smo mi kaj krivi,da imamo kakšno motnjo in ne je nimamo.
naredili smo tudi teste na:
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/
Bili smo normalna družina,z nekaj sinovega uporništva v puberteti, iskanje slabe družbe,prilagajanje tej družbi in tudi takrat nismo reševali s silo ampak s pomočjo družinske psihoterapevtke.Po končani puberteti smo bili na sina ponosni in zelo lepo smo se razumeli.V tem času sem opazila sicer novo anomalijo,bilasem zelo zaskrbljena zaradi fitnesa.Sin je dnevno hodil v fitnes in postal takorekoč zasvojen s telovadbo,s posebno hrano itd.Nn fitnesu je spoznal tudi partnerko in tega ni bilo konec.Praktično takoj ,koje partnerko spoznal jo je tudi pripeljal domov.Spoznal jo je 2 leti po tem ,ko je prekinil z mladostniško ljubeznijo.Nobena naša omejitev zanju ni veljala.Nismo želeli,da je skozi pri nas (bila je po pet dni na teden) .Pravzaprav se danes zavedam da naju je z možem postavil v položaj postrežkov.Onase ni nikoli ustavila z govorjenjem tako,da sva se z možem umikala,vedno je imela “prav” in na vse se je “spoznala”. Z možem sva se izmikala in pazila,da ne začenjamo kakšne teme .Sin se je začel podobno obnašati kot v času pubertete ,vedno je hotel nadvladati,edino njegovo mišljenje in njeno je kaj veljalo.Po njegovem mnenju je bila ona ves čas na obisku.Veseli smo bili ,ko sta se lani junija preselila.Nisva hodila na obiske,ker se ona nikoli ni nasmehnila ,nikoli ni pokazala dobre volje.Ker smo se želeli zaradi tega izogniti naši slabi volji smo se raje obiskom izmikali.
Kaj bomo rešili z razveljavitvijo darilne pogodbe? Najprej smo mislili,da bomo pustili kot je,ker pa je sin prekinil z nami vse kontakte,ker je na naju,ki sva jima vse dala,in to lahko enačim s tem kot bi jim dajali 20 let 1300 EUR mesečno,ker nam je vstop k njim prepovedal
in istočasno imajo njen starši ,ki jima niso dali niti ,kako naj rečem krpe za brisanje posode,najbolj dobrodošli in dobri ljudje,ker niso kot “materialisti”,čeprav so vedno le sebi privoščili in sinovi partnerici nič ( sebi dopuste 3x letno,sinu in njegovi partnerci sem dala denar za počitnice,oblačila itd).Ker izhajajo iz dejstva,da so samostojna celica in morajo živeti s sinovo plačo,njeno šolanje si je sin prevzel na svoje ramena,v bistvu pa jo šolamo mi in jim dodajamo v gospodinjsvo s prej navedenim smatram,da se morajo res postaviti na realna tla.
Po vseh dejanjih sina,njegova partnerica se ne prikaže,po dodatnem posmehu njenih staršev SMS sporočila( srečni ,debeli ljubitelji življenja) pa se nam zdi ponižanje tako veliko,da jim tega ne bomo pustili.Raje naj vse kar smo delali propade,ker smo zgubili svoje največje bogastvo,to je sina,saj po njegovem zavrženem obnašanju ni več poti nazaj,ni opravičila.Največja njegova napaka je bilo njegovo razkazovanje materilani dobrin njej in njeni družini,ki naj bi jih za nami dobil.Tako nam je tudi želel v svojih psovkah smrt, zato pa ni opravičila.Sam ve ,da je vse šlo predaleč.

Pozdravljen,

ker cenim vaše mnenje,ker so dobra tudi vprašanja drugih ljudi ,ki zadevo poznajo v zvezi z našo težavo,naj vam napišem še nekaj dodatnih pojasnil.
Z možem izvirava iz intelektualnih vendar skromnih družin ( imava 58 let,60 let) in kar so nas naučili je,da se s poštenostjo,delom in pravičnostjo daleč pride.Ljudi ne ceniva po oblačilih,družbi ali izgledu ampak po njegovih lastnostih .Na zunanji blišč ne damo nič.
Mnogi so nam rekli ,da sva predobra in da dober je oslu podoben ( moja sestra).
Ko sem napisala,da je sinova partnerka napisala sporočilo ,da prekinja za njeno in naše dobro komunikacijo z nami je bil povod za takšen SMS naslednji:avto se mi pokvaril,mož je imel 3 dni prej operacijo roke,živimo 12 km od centra mesta.Moževega avta nikoli nisem vozila,ker je bil zame vedno prevelik in se mi je zdelo ,da ga pač ne obvladam.Nekaj mesecev prej sem sinu dala svoj star avto ( 4 vrata zaradi dojenčka),si kupila drug avto.Sin je bil vesel in rekel,da ga bodo imeli nekaj let.Že čez 3 mesece pa je avto odstopil partnerki in si kupil na kredit res prestižen avto,čeprav so ga šele mesec dni prej zaposlili za stalno in je imel do tedaj opravljeno šele pripravništvo.To pišem ,ker ste omenili izsiljevanje partnerke.Torej sinu sem objasnila situacijo,da se je moj avto pokvaril,da bi prosila,da mi za 7 dni posodi avto ,ker bo moj avto na popravilu in da ima mož operirano roko je vedel.Pač je bilo takšno naključje,da sva bila odvisna od moje vožnje avto pa je bil pokvarjen .Sina sem vprašala,če mi lahko posodi avto.Prvi njegov odgovor je bil da ja in da ga pripelje kasneje.Odgovorila sem ,da ni problema,ker ga sedaj ne rabim in bo lepo .če ga pripelje popoldan.Ni minila minuta ,ko me kliče nazaj in reče,kako si upam tako vprašat,da bi morala lepše vprašat oziroma bi morala najprej vprašat ali ga oni rabijo itd.Po tem razgovoru je prišel njen SMS o prekinitvi komunikacije z nami.Ko sem jo poklicala kaj naj bi to pomenilo in zakaj se jezi je rekla,da je sinu rekla,da v kolikor posodi avto ,ga ona nikoli več ne bo vozila in prekinila zvezo.Od takrat naprej je vse šlo navzdol saj je jasno,da v kolikor je ona prekinila komunikacijo tudi sin ,ki živi z njo ne more sproščeno komunicirat.Ene 3 tedne se ni oglasil na telefon.Ko sem mu želela vrniti avto po 7 dneh je rekel,da ga bo prodal in v tistem sem rekla,ga bom pa sama prodala in to tudi izvedla.Njeni starši ,so ji pred tem večino časa posodili njihov star avto v tem času,pa ji ga niso (mesec dni) ampak so jo raje hodili iskat in vozili,ko je bil sin v službi.Nikakor nismo mogli razumeti obnašanja njenih staršev ,ko so ji ga pripeljali tisti dan ,ko je bil moj avto prodan in ga ima še sedaj vedno na razpolago.
S sinom in partnerco sem se o prekinjeni komunikaciji skušala pogovorit,oziroma je sin celo predagal naj njegovo partnerico pokličem.Ta mi je izklopila telefon in sinu sem rekla,da bom ob tej in tej uri prišla,da se bi želela pogovorit.Sin se je najprej strinjal ,potem pa je kar naenkrat postal prestrašen in me poklical in prepovedal ,da pridem.Kljub temu sem se odločila,da bi morda s pogovorom zadevo razrešili.Takrat mi je očitala,da sem vdrla v njihovo varno celico in da si ona pogovora ni želela.Rezultata pogovora ni bilo,saj dejansko nisem prišla do besede,ko sem želela kaj reč ali vprašat se je sin drl in blebetal,ko je govorila on je bil tiho.Prišlo je tako daleč,da mi je rekla,da sin ne zna govorit in bo ona govorila namesto njega,pred njim se je pohvalila,da ga je naučila to,kar meni ni uspelo v 23 letih v 3 mesecih in to je ,da vse naredi kar mu naloži,da mu je njihov način življenja bolj všeč kot naš in je prevzel njihov način življenja.Enak stavek sem prejšnji teden slišala od sinove prijateljice,ki naj bi ga on izrekel.
Rezultat mojega prihoda k njim je bila zamenjana ključavnica na vratih.
Kljub temu,da imam po darilni pogodbi pravico brezplačnega dosmrtnega užitka na celi zgradbi,pri tej svoji pravici nisem vztrajala.
Potem pa je šlo še vse navzdol.Ko sem zvonila na domofonu in sem želela govorit s sinom je poklical policijo,ker mu je bilo to lažje kot prit pred hišo in se pogovorit z mano.

Po vsem tem se sprašujem kdo je sploh moj sin.Sploh mu ni podoben ne po obnašanju ne po razmišljanju ne po izrečenih besedah.Zato se mi zdi,da je potem enako če podarim nepremičnino prvemu tujcu,ki ga srečam.Dejansko potomcev nimamo več.V 58 letih doživiš kar nekaj vzponov,padcev,bolezni in jih premaguješ po najboljših močeh ampak toliko gorja,kot sva z možem doživela zadnjih 6 mesecev s strani sina pa še nisva doživela.Toliko ponižanj!!