Rad bi povedal, da iscem vprasanja na svojih tisoc vprasanj saj bi rad izvedel za naprej v zivljenju kaj sem vse spregledal. Slucajno sem iskal nekaj po internetu in naletel na ta clanek, kateri pa moram priznati da me je zadel kot obnova mojega odnosa. Naj dodam da govorim o svojem odnosu in da so tudi drugi ljudje opazili da je tako, ceprav tega sam nisem videl. Enostavno sem se boril za oba le da sem dobil tisto tisto zensko v katero sem se zaljubil. Za sebe vem da sem posten vredu zgojen in sporten tip, kateri ni odnehal, dokler me ta zenska po 9 letih ni zapustila in nikoli vec vprasala kako sem… hvala za napisan clanek, potrdil mi je da sem na pravi poti.

Iz vsega pisanja izhaj, da je potrebno tako osebo (narcis) čim prej pustiti, ker je takšen da zadovoljuje zgolj lastne potrebe. Kako pa je moč shajati s tako osebo, ali ni možno? Kako pa izgleda odnos da sta oba narcisa?

Dober dan.
Zanima me kako je z osebnostno motnjo in samoumorom. Jaz sem po vsem kar ste ze napisali nekega dne spakirala in zapustila dom s 6 letnim sinom. Priznam, da bolj iz obupa in upanja, da mu bom dala lekcijo, ker ni zelel govoriti, ko sem imela jaz tesnobo zaradi vseh prevar in lazi.
Naslednji dan je naredil samoumor in napisal, da je razlog, ker sem odsla. Zdaj dobesedno umiram od obcutka krivde in zakaj nisem zakljucila odnos pravocasno. Cakala sem predolgo in dozivela tragedijo. Prosim za mnenja oz ali ima kdo podobne izkusnje. Drugace veliko berem, hodim na terapijo ampak nic me pomaga. Strah me je prihodnosti in zivljenja. Vse kar sem zelela je druzina in ziveti zivljenje brez lazi in manipulacije, dozivela pa vse to. Hvala

Dober dan.
Zanima me kako je z osebnostno motnjo in samoumorom. Jaz sem po vsem kar ste ze napisali nekega dne spakirala in zapustila dom s 6 letnim sinom. Priznam, da bolj iz obupa in upanja, da mu bom dala lekcijo, ker ni zelel govoriti, ko sem imela jaz tesnobo zaradi vseh prevar in lazi.
Naslednji dan je naredil samoumor in napisal, da je razlog, ker sem odsla. Zdaj dobesedno umiram od obcutka krivde in zakaj nisem zakljucila odnos pravocasno. Cakala sem predolgo in dozivela tragedijo. Prosim za mnenja oz ali ima kdo podobne izkusnje. Drugace veliko berem, hodim na terapijo ampak nic me pomaga. Strah me je prihodnosti in zivljenja. Vse kar sem zelela je druzina in ziveti zivljenje brez lazi in manipulacije, dozivela pa vse to. Hvala

Pozdravljena Majci717!

Ne vem, če ti bom z mojim odgovorom kaj pomagala, ampak želim ti povedati, da se nikar ne obremenjuj s preteklostjo niti se ne počuti krive zaradi njegovega samomora. Zagotovo bi bilo najboljše, da se s takim človekom ne bi niti zapletla ali pa da ga čim prej zapustila. Ampak če bi bil človek vedež, ne bi bil revež. In kar se je zgodilo v preteklosti, tega ne moremo spremeniti. Ne pomaga, da gledamo nazaj, kaj bi lahko drugače naredilo, ampak je potrebno gledati naprej. Poskrbeti moraš za svojo prihodnost in za prihodnost svojega sina. Ne pusti, da te ta človek preganja še naprej v življenju, pač pa si ustvari novo življenje. To, kar si storila, je bilo največ kar si lahko.

Tudi sama sem se znašla v čudni situaciji. S partnerjem sva bila par 16 let in danes se sprašujem, kako sem lahko dovolila, da je lahko tako manipuliral z mano, kako sem se sploh lahko zaljubila v takšno osebo. Trenutno sva v ločitvenem postopku in imava dva otroka stara 3 in 10 let. Ko sem ga zapustila, mi je govoril, da bo zaradi tega storil samomor in me s tem želel izsiljevati, vendar ga ni storil in še naprej manipulira z menoj in otrokoma.

Že ko sem zanosila s prvim otrokom, sem spoznala, da najina zveza ni takšna, kot bi si jo želela, vendar sem ga sprejela takšnega kot je, saj sem si ves čas govorila, da smo zdaj družin in družina mora ostati skupaj. Sama izhajam iz urejene družine, zato se mi je družina od nekdaj zdela sveta in želela sem, da ima tudi otrok zdravo družino. Nato sem se v zvezi nekako navadila, vzela v zakup vse njegove minuse, se sama ogromno ukvarjala z otrokom, saj se njemu ni dalo in življenje je potekalo nekako normalno. To obdobje je trajalo nekaj let, nato pa sem ponovno zanosila, preselili smo se v novo hišo, hkrati pa sva se tudi poročila. Od takrat je šlo vse le navzdol. Mož je zbolel tudi za anoreksijo in ves čas sem mislila le na to, da mu moram pomagati, da smo družina – torej povezani v dobrem in slabem in da mu kot njegova partnerka, žena moram stati ob strani. Njegova bolezen je korenito posegla v naše življenje, kljub temu pa sem še vedno mislila, da mu moram pomagati. V najinem odnosu sem zelo, zelo trpela, saj se mu je bilo potrebno ves čas prilagajati, poleg tega pa sem bila sama za vse. Tudi sin ga je prenehal spoštovati. Mož je zavračal zdravljenje in postajal vedno bolj nesramen, tudi agresiven. Jaz pa sem začela postajati zagrenjena in depresivna. Sin mi je za rojstni dan rekel, da si želi, da bi se spet smejala. Jaz pa sem bila že popolnoma uničena od odnosa. Na različne načine sem se hotela pogovoriti z njim, pa se ni želel. V bistvu me sploh ni jemal resno. Ko sem kričala, da ne morem več živeti z njim je samo zamahnil z roko. Dokler mu nisem dala ultimata in ker me še vedno ni jemal resno, sem z otrokoma odšla. Od takrat imamo celo kalvarijo. Zanimivo je, da je še na razgovoru na CSD rekel, naj si premislim glede ločitve. Ves čas nas kliče, prihaja k nam, laže, ves čas v nas vzbuja občutke krivde, če se ne strinjamo z njim. Samo čakam in upam, da se stvari čim hitreje umirijo in da lahko zaživimo svoje življenje.

Kar sem ti hotela reči, je to, da pogumno stopaj naprej. Zagotovo te čaka boljše življenje. Ostani močna, bodi dober zgled svojemu otroku, pokaži mu, da je svet lep in ne oziraj se nazaj. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Verjamem, da je izredno težko. Ampak časa ne moreš zavrteti, zato pusti preteklost tam, kjer je in se veseli prihodnosti. Verjamem, da je lažje reči, kot narediti, vendar je res. Pojdi med ljudi, tudi če ti je težko. Pogovarjaj se s prijatelji, pojdi na sprehod. Fantaziraj o lepši prihodnosti. Naredi si načrt, v katerem zapišeš, kaj bi lahko storila ta teden, ta mesec in kaj želiš storiti v naslednjih desetih letih. Tako boš videla, da je pred tabo še veliko življenja in lepih trenutkov. Zdaj je težko, ampak ne bo vedno tako.

Držim pesti zate. Ostani močna!

Majci717!
Samomora bližnjega v resnici ne moremo niti preprečiti , niti spodbuditi ( razen če to delamo načrtnim dolgotrajnim manipuliranjem, kar pa ni tvoj primer) .
Vsak človek je svet zase in če bi si tvoj partner res želel spremembe bi že zdavnaj poiskal pomoč. Tako pa je odgovornost za svoje življenje polagal v tvoje roke. Takšne odgovornosti ne moremo, niti ne smemo sprejeti ( odgovorni smo zgolj za majhne otroke) ker s tem škodimo tako sebi, kot drugemu, saj s tem odložimo njegovo soočanje z njegovim problemom.

Nihče se ne ubije zgolj zato, ker gre nekdo drug stran od njega.Kadar pride do takšne situacije je zadaj še mnogo drugega nerazrešenega v tej osebi in je to le sprožilec, pri osebah z značajskimi potezami osebnostnih motnjah pa pogosto tudi orožje, s katerim se hočejo maščevati ali ponovno preložiti odgovornost na drugega.

Vzami si čas in si preberi tale forum, tu boš našla še ogromno podobnih dilem, razmišljan , pa tudi odgovorov. Drži se!

GittaAna

Nekdokive tvoja zgodba = moja zgodba. V bistvu je enako, kot bi pisal o meni, druge so le nianse. V bistvu me moja najbolj izžema s t.i. tihimi mašami dolgimi tudi teden do 14 dni/ na mesec, potem teden raja in ponovi vajo itd. Najboljši opis moje žene »kot če bi gledal majhno srnico, ki se pase na livadi… nedolžna, prijazna, nežna, prestrašena…«. Ne vem, kje sem se izgubil. Najbrž že na začetku, ni bilo stvari, ki je zanjo ne bi naredil. So me prijatelji opozarjali, pa se nisem zmenil za njih, me je čisto prevzela, in bilo je čudovito (iluzija), dokler nisem kupil stanovanja in skupaj zaživela…nevidno me melje 20 let. Na zunaj pa je ona popolna, znanci (v prijateljev v bistvu nimam več), če bi jim povedal resnico bi trdili, da sem jaz nor. V bistvu se mi niti ne da obnavljat zgodbo, ki že traja 20 let, še huje pa je, da sta v moji zgodbi udeležena najstnica in najstnik. Slednji star 12 let, in se bojim, da ima omenjeno motnjo. Je zelo čustven (bes, jeza eksploziven, raztresen..), v bistvu značajsko zalo podoben ženi, mu kaj dopovedati je nemogoče, za nič kriv itd. In prav zaradi njega (ko sem pred časom iskal možne nasvete zanj, sem naletel na ta forum) sem po 20 letih »spregledal« kaj se dogaja v naši družini.
Kaj sem jaz doživljal v teh 20 letih ? V bistvu sem ciklično životaril, bil dejansko na robu in č… Stalno sem se spraševal kaj sem naredil narobe, kako bi jo razveselil, kako več denarja prinesti domov, vsa zanjo, seveda je moja socialna mreža s prijatelji vred je šla rakom žvižgat, me nekako izločila/odtujila od moje primarne družine. Danes sem sam nad svojim razsutim življenjem, v bistvu se sprašujem ali naj grem na CSD in podam prijavo za nasilje v družini. Se pa bojim, če naju pokličejo na CSD me bo verbalno zmlela. Sam že nekaj tednov delam na sebi, pač nekako tehnike za sproščanje oz. zmanjšanje čustvene napetosti. Z mojo pa delam v rokavicah, z njenim orožjem jo bom …skenslal.
V bistvu pa bi rad informacije od tistih, ki imate otroke s tem problemom, kako pomagati otroku, da bi ga »preprogramirali«.

Tezko mi je brati take zgodbe, sploh če gre za relacijo moski-zenska(motnja) + otroci.
mogoče je to najtezje izhodisce, saj kot moski nisi enkovreden, zal.
Ce imas resiteljsko kompleks in te zene “kaj lahko se naredim, da bo bolje?”, potem je to pot v razsulo, zagotovo, na dolgi rok se bo poznalo na fiziki, psihi ali oboje.

kaj narediti? vedno se da, nekaj. ne bo mogoce to kar bi zelel, da je resitev, ampak ideja da se nic ne da, je past. Jaz sem sel na zacetku na dva informativna pogovora na CSD, sam, s tem mislim, da se pokazes kot nekdo ki ti ni mar in da se zavedas, da se nekaj dogaja narobe.
Kaj bo potem, ni vse odvisno od tebe. Je pa prav, da delas v to smer.

otrok bo v vsakem primeru pokasiral, zal. Ali ze je, ali pa ze je in se bo.
Tukaj je kljucna zdrava oseba, ki bo lahko v prihodnjih letih bila ob strani otroku, ko bo prisel do dolocenih vprasanj in razmisljanja, zakaj pa je mami taka, aje to normalno, zakaj pa si ti ati to samo gledal itn…

tako da, kot ze velikokrat receno tule, poskrbeti za sebe, da lahko poskrbis za otroke kasneje. Survive now, cry later al kako ze.
Kot je ze

lp SVO

Pozdravljeni, hvala za odgovor. Kakšne so pravzaprav tvoje izkušnje s CSD ? A so sploh vedeli očem govoriš; so za take primere sploh usposobljeni, sprašujem zato, ker se mi zdi, da za narcise niso usposobljeni niti psihologi s kilometrino.
Enkrat v prihodnosti bom/o moral/i tudi na CSD, do takrat se moram 100 % postaviti nazaj na noge in si razjasniti realen položaj v katerem sem.
V bistvu se nekako v glavi niti nočem več ukvarjati z “mojo drago”, nekako hočem postati gospodar svojih misli (kar je sicer v določenih trenutkih izredno težko). Že nekaj mesecev se s pomočjo nekaterih tehnik za sproščanje psihične napetosti le nekako sestavljam. Pri iskanju sem naletel tudi na portal Roberta Brica ( mogoče bo komu prav prišlo – http://www.robertbric.si/video-seminar-podzavest-vsebina/), ki ima kar nekaj vsebin, ki so mi v bistvu zelo pomagale in niso preveč zapletene. Nekako enako poskušam tudi pri otrokoma, da bi uporabljala te tehnike. Sem se pa zadnje mesece ob njenih izbruhih in tihih dnevih z otrokoma večkrat pogovarjal o njenem obnašanju; kako se kdo počuti. Pravzaprav na začetku o tem sploh nista hotela govoriti, šele ko sem jim jaz razlagal kako se počutim. Ja, res je hudo, ko so v odnosu z tako osebo udeleženi tudi otroci. Če jih ne bi bilo, ne bi imela več istega naslova.

“Še eden ki ve” Pozdravljen. Jaz odhajam iz take situacije po 12 letih. “Puščam” partnerico in 8 letnega otroka in to zaradi psihicnega in custvenega izsiljevanja in ostalih oblik manipulacije ter lažnih prijav na Policiji in CSDju. Iz mojih izkusenj vam povem, da na CSDju nimajo pojma o teh zadevah, ok slisali so za MOM a dejansko nepripravljeni, neizobrazeni o tem popolnoma. Niti psihologinja katera sicer seveda pozna MOM ni bila sposobna na otroku po razgovoru z njim prepoznat kaj vec kot bi lahko. Katastrofa!!

Moja triletna izkušnja s CSD, zdravniki, sodniki….
najvec bos naredil sam, ker drugi za tebe ne bodo poskrbeli.

Ce mislis da imas lahko stik z otrokom vec, potem se fajtaj za to. Na csd gredo po IMHO liniji, “ce se vidva strinjata, da ati vidi otroka enkrat na leto, potem pa ok, samo da zakljucimo”…tudi jaz sem veliko predebatiral ena na ena na csd, tudi na temo osebnostnih motenj, ampak na koncu to ne steje kaj veliko.
Tako da lastno vztrajanje obrodi najvec. Zavedati pa se je treba, da moski PAC ni enakovreden zenski…
Bil sem zelo presenecen te dni, ko mi je otrok zbolel, bil je pri mami. Sledil pa je vikend stik z menoj, in meni je logicno, da lahko jaz zanj skrbim, dobi caj, posteljo, zdravila, ga epljem k zdravniku ce je potrebno, ampak sva pa skupaj in to steje… In kar nekaj ljudi je bilo v smislu ” ja to pa ne mores, mora biti pri mami…” kr neki…

Tako da borba in jasno izpostaviti, cemu je oce slabsi kot mati, seveda da je oce korekten (ni pijace, nasilja itn…)

lp in srečno SVO

Kar se otrok tiče, štartajte vsaj na skupno skrbništvo. Žal je tukaj največ odvisno od konkretne svetovalke na CSD, ampak lahko pa vsaj to predlagate in argumentirate in skušate doseči skupno skrbništvo.

Tehnike preživetja ob taki ženi je v svoji temi dobro opisal Ševednooptimist; priznam, da sem bila prepričana, da se ne bo nikoli ločil. Pa se je. Je pa tako: vsaka ločitev je dolgotrajna in tukaj je treba vzeti v zakup, da se normalno čustveno inteligenten človek sestavi in pozdravi v nekaj letih. Kaj šele, če je v igri osebnostna motnja. Torej hitropoteznega šaha tukaj ni. Malo pobrskajta po temah, mislim, da jo je začel prav pod tem nickom, ne pod okrajšavo.

SVO, tega, zakaj bolan otrok ne bi mogel biti pri očetu, tudi jaz ne razumem. Razumem, da se ga ne vozaka gori doli, če je res ubogi, z visoko vročino in se grozno počuti, ampak v tem primeru bi bila jaz samo vesela, če bi me kdo “zamenjal” ob bolniški postelji in bi si jaz popoldne lahko odpočila in postorila vse tisto, kar zaradi bolezni nisem mogla. Torej bi bivšemu dovolila, da je pri otroku v mojem stanovanju (nimam zadržkov).

Pozdravljen
Tudi jaz imam podobno izkušnjo z otrokom partnerja, ki je po mojem mnenju MOM oz. ima takšne lastnosti. Tudi sama imam dve najstnici, starejša je v izbruhih podobna partnerju (čeprav naj bi bila za njeno obnašanje kriva puberteta). Izbruhi ali napadi jeze so se pri njej pojavili že zelo v zgodnjem otroštvu in ves čas sem se spraševala, kaj sem jaz pogtešila.
Sedaj ko sem seznanjena s to motnjo (naj povem, da sem jaz prekinila partnerski odnos vendar še vedno živimo skupaj, med drugim tudi zaradi “groženj” da otroci ne bodo šli stran, če se odselim) ji nekako lažje postavljam meje.
Menim, da je tvoja metoda pravilna – kar se otrok tiče. Tudi sama sem premišljevala o obisku CSD vendar se zanj nisem odločila.
Ti pa svetujem tako kot moji predhodniki, pomagaj najprej sebi – reši sebe iz takšnega odnosa.
In želim ti vso srečo.
lp Bertolina

tole temo sem se malo bral, in je res dobra, sploh opisi dogajanja na zacetku teme.
Kdor je res na poti razhoda s partnerko, ki je zelo nastrojena, ne isce skupne resitve pac pa vse okoli sebe (tudi otroka) jemlje samo kot orodje za dramo, potem priporocam tole temo, pa temo “Moski s partnerko z MOM kjer so otroci” pa tudi “Se ena ki je padla na sarm sociopata”…
veliko dobrih idej, resitev, nacinov reagiranja je v njih.

imam pa dva prijatelja, ki sta v istih zgodbah, in res bi rad pomagal moskim, ki gredo raje z manj prepira in samo da bo mir, ven iz odnosa, in pristanejo na manj stika, visjo prezivnino, hiso pa prepustijo zenski, saj bodo itak otroci tam in je to za njih dobro.

No, pa ni res. Tudi ti boš potreboval nekje ziveti, si registrirati avto, otroci tudi nekaj pojedo, pa se vozis avto na stike in kuris bencin. In ni fora, da oce zivotari, in ne ve, ali bo lahko otroka peljal na bazen, ker ne ve kako bo prisel cez mesec.
In ali je res ok, da otroka vidi samo cez vikend? Kam izginejo vsi veceri, ko se oce lahko zelo lepo poveze z otrokom?

Je pa res eno – treba je pretehtati, ali je vredno se fajtati za skupno skrbnistvo – to pomeni neskoncen prepir za “ali otrok res rabi novo bundo? ali res rabi novo kolo, ko pa je tole z bolhe cisto ok za 60 EUR? itn….
Sam sem zato raje bolj delal na vecjem obsegu stikov, s tem, ali bo imel otrok take superge ali drugacne, pa se pac ne ukvarjam. Mi ni ok, ampak celokupno pa mislim, da je bolj mirna situacija.

aja – pa ce se kdo ni dojel, kako gre to
1. honeymoon
2. isolation
3. my way or the high way
4. psihicno, socialno, materialno, na koncu pa še fizično nasilje

si lahko super pogleda na https://www.youtube.com/watch?v=lNJjEZoRKqM&feature=share

Vse je copy paste 🙂 Škarje in platno pa je v naših rokah. Pot je strma in težka, a edina.

lp SVO

Ja ne vem no, moj najmlajši je bil včasih tako bogi, da ga tudi k zdravniku ne bi peljala, če ne bi bilo nujno. Pa recimo imel je inhalator, parno kopel, prilagojeno posteljo, en kup zdravil in bi bilo že s tega vidika nepraktično, če bi moral ležati nekje drugje.
Ali če bruha, ima hudo trebušno virozo, ko ga prve dneve niti k zdravniku ne pelješ … če ne dehidrira in če ni prehudo.
Veš, tudi neskrbnik, ki za vsako ceno vztraja pri selitvi bolnega otroka, ne misli nujno na njegovo dobrobit in mu tehtnico zanaša.

Vsem, ki smo tu z razlogom bi svetoval, da kot prvo prenehamo uporabljat izraz “kriv” ce sploh zelimo narediti korak dalje. Ne, nismo KRIVI, kvecjemu odgovorni. A ni ze tako tezko imeti ves cas ta obcutek krivde za stvari, ki so jih poceli drugi?! A nismo ze dovolj slisali od nasih partnerjev besedo “kriv-a” za vsako rec? Lp

Mislim, da ni ravno pošteno ljudem pripisati krivdo za čisto vse, kar se jim dogaja. Z dveh razlogov. Prvi je ta, da lastnih dejanj ne moremo povsem izolirati od družbe, ki vpliva na nas, saj smo skupek tega, kar bi bili v vsakem primeru ter družbe (v celoti, od staršev do znancev), ki nas sooblikuje. Glede na to, da je družba v celoti tako strpna do narcizma – in to je drugi razlog – potem ne preseneča tudi izbira takšnih partnerjev ne preseneča. Narcizem ni le tako hudo očiten, da bi bili ljudje agresivni, hudo muhasti, itd., zato ga ljudje odobravajo/mo. Narcise volimo na volitvah, imamo jih med znanci, všečkamo njihova dejanja, bolj iskreno si priznamo, da nihče ni imun na to. Kar še ne pomeni, da smo tudi hudo moteni, že zato ga je treba znati obvladovati, se z njim spopadati, ga predelovati. Za hec – rešite tale test – http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/testirajte-se/narcisticna-osebnostna-motnja . Ne deluje mi ravno nek hudo profi test, a bo dovolj za gušt, da se vidi, da je lahko marsikdo nagnjen k narcizmu, vsekakor dovolj, da ima kaj za predelovati.
Uvid (vase, v druge), iskrenost in občutek za realnost so temelj vsega, kar bi morali biti/imeti. Potem rešitve pridejo že same.

Dodajam, da se moj odgovor smiselno nanaša predvsem na prvo stran te teme. LP!

DobraVolja, mislim da je že precej znano, da določene elemente ki jih imajo ljudje z NOM in MOM lahko najdemo pri večini ljudi. Tile testi ki jih navajaš pa so ravno zaradi tega lahko precej zavajujoči. Za ugotovitev oz dijagnozo OM je potrebno bistveno izpolnjevat več kriterijev. Z razočaranjem pa ugotavljam, da so marsikje celo sodni izvedenci za psih. in pristopi na nivoju takih kot je tista spletna anketa-test . Žal ne morem tukaj “prilepiti” testa, ki ga je dobil kolega v ZG ( bivsa mu zeli povsem odtujiti otroka z nebulozami, lažmi in manipulacijami ki jih navaja na CSD in Sodišču. Žal smo moški še vedno v slabšem položaju..) Skratka, test ki ga je dobil v roke je dobesedno amaterski, kopija psevdotestov ki jih dobiš celo v revijah za zdravje in rumenem tisku. Nisem vedel ali naj se smejem ali zjočem.. Vsak napol pismen in z celo z nizkim IQjem ga reši na način, da ne izpade MOM ipd. Obup!

Hvala za odgovore. Vem, da sem na tankem ledu. Če grem na CSD bo moja razumela kot totalni napad, čemur pa se hočem izogniti. Ker pač ne razume, da je sploh kaj narobe, oz. je po njeno narobe, če ni po njeno. V bistvu se mi je v zadnjih treh mesecih razsvetlilo marsikaj. Ugotovil sem, da je moja družina zgolj preslikava primarne družine moje (pre)drage (tašča glavna, v njeni hiši je tako kot ona hoče, njeno sorodstvo je oh in sploh, tast totalna copata, njegovo sorodstvo v očeh tašče in moje za en klinc itd. Znana zgodba.), zato vsakršni poskus, da bi ji karkoli dopovedal o njenem početju, jalovo. Sedaj je edino vprašanje ali vztrajati še teh par let, da otroci odrastejo (hči je že itak napovedala svoj odhod v študentski dom; mogoče celo sina pripravit, da gre v dijaški dom), jih v tem času poskušam nekako izobrazit glede manipuliranja in jih naučiti kako se spoprijeti takimi in drugačnimi čustvenimi situacijami. Iti v vojno, z vedenjem, da nimaš možnosti nima smisla. Zato je po moje trenutno edina rešitev, da mojo držim na neki distanci, ki me ne bo prizadela, kar pa je včasih težko.