Tukaj bi vam rad podal nekaj mojih razmišljanj, ugotovitev, kakor tudi povzetkov iz različnih virov, ali smo si resnično sami krivi, da smo se zaljubili v osebo, ki ima narcistično osebnostno motnjo ali kakšno drugo osebnostno motnjo in nas to na koncu tako zelo sesuje… Naj povem, da sem v zadnjem času resnično prebral veliko literature, člankov, raznih diskusij po tujih forumih in si pridobil kar nekaj informacij s tega področja. Že uvodoma povem, da ne toliko zaradi tega, da bi se ukvarjal z mojo bivšo, ampak zato, ker bom pa če to hočem ali nočem z to osebo vedno nekako povezan, saj imava skupnega otroka in temu otroku želim v življenju prihraniti kar nekaj bolečih izkušenj s tem, da mu hočem pokazati tudi drugo stran življenja, se pravi vsaj mislim, da bolj realno stran življenja in zato želim spoznati vse podrobnosti delovanja osebe z osebnostno motnjo, da lahko zaščitim sebe in svojega otroka pred manipulacijami in vsem škodljivim vplivom, ki ga povzročajo s svojim delovanjem.

Če se v kakršnem koli razmišljanju motim naj me nekdo, ki je strokovnjak na tem področju prosim popravi, saj ne želim širiti kakršne koli krive vere!

No pa da začnem s tem kako se lahko človek znajde v odnosu s tako osebo… V nadaljevanju bom za osebo z narcistično osebnostno motnjo uporabljal izraz narcis, ki velja tako za žensko kot moškega, čeprav sem v neki študiji zasledil, da obstajajo določene razlike v delovanju med ženskim in moškim narcisom in ker sem imel sam odnos z žensko in ko takole prebiram ženske izpovedi o odnosu z moškem narcisom lahko ko tako primerjam izkušnje temu samo pritrdim in bom enkrat opisal tudi to razliko. Naj povem da si niti ženske niti moški narcisi za svoje partnerje ne izbirajo neumne, grde, neurejene in brezvezne partnerje saj to ne gre v njihovo popolno predstavo o sebi in je ponavadi prav nasprotno… Najbolj očitna razlika med obema spoloma pri narcisih je ta, da si moški narcisi izbirajo ponavadi partnerke, kjer upajo na to da jih bodo le-te občudovale in jim služile njihovim namenom, pri ženskih narcisih pa se mi zdi, da je v ospredju bolj to, da se prilastijo predvsem moči in ugleda, ki jo moški partner v tem primeru ima. Skupno imajo pa predvsem to, da želijo imeti ob sebi partnerja, ki jim predstavlja nekakšno ogledalo, da povelečujejo svojo superioznost, vendar so v ospredju pri obojih njihovi lastni cilji in jih partner kot oseba sploh ne zanima!

Velikokrat, ko sem komu razlagal to kar se mi dogaja sem ljudi slišal govoriti »vsak je svoje sreče kovač« ali pa »Vsak je sam odgovoren za svoje življenje in pritoževati je nesmiselno – naša krivda« ali pa »Nobeden tega nebi prenašal in moja krivda je, da že prej nisem prekinil tega odnosa« in podobno. Nekaj časa sem temu verjel in načeloma se s tem tudi strinjam, če gre za parterja ki nima osebnostne motnje in ima vse za partnerstvo potrebne funkcije vključene (pri takih partnerstvih je razmerje krivde oz. prispevek za Neuspeh/uspeh partnerstva vedno 50:50), vendar kdor ne pozna življenja s tako osebo si zelo težko predstavlja, da je kaj takega sploh možno.

Naj povem nekaj dejstev o narcisih: Klasična narcisna oseba navzven nikakor ni nekdo, ki se vulgarno obnaša, ki ni pozoren na druge, ki se ne ve obnašati, prav nasprotno, to so ljudje, ki so navzven skoraj brez napak, so inteligentni, ponavadi tudi dobro zgledajo, so urejeni, se znajo urediti, so več ali manj vedno šarmantno in prijazno nasmejani, se znajo zelo dobro izražati, so izobraženi, so ponavadi tudi uspešni, zelo družabni in vedo pritegniti pozornost, so zabavni, navzven delujejo zelo samozavestno… so enostavno predobri, da bi bili resnični – in če pogledamo bolj objektivno dejansko je tako: niso resnični!

Na drugi strani, če pogledamo si svojo družbo izbirajo na podlagi svojih predstav o tem kakšni bi sami radi bili in okrog njih je ponavadi veliko urejenih, uspešnih in uglajenih ljudi, ki so atraktivni in so zabavni.

Za svoje partnerje si ne izbiramo namensko narcistične osebe!!! Sliko, ki jo dobimo je zaradi nekega splošnega prepričanja »povej mi kdo so tvoji prijatelji in povem ti kdo si«, da imamo res srečo, da smo spoznali tako čudovito osebo, ki je tako priljubljena v svoji okolici in ker vemo, da smo tudi sami dokaj samozavestni in si ob sebi želimo partnerja, ki je samozavesten, zabaven, poln življenjske energije, skratka so vse to, kar si po tihem nekako želimo (tukaj naj omenim, da imajo neverjetno sposobnost zaznave kaj si nek človek želi in se temu takoj prilagodijo, kar pri njih ni problem, saj nimajo nobene »hrbtenice« in se lahko zlijejo v kakršno koli obliko) in če takole pomislim za nazaj nas ponavadi dobijo v trenutku, ko smo ranljivi, ponavadi ko smo končali ali končujemo kakšno prejšnjo vezo oz. če nam je življenje zadalo kakšno bolečo izkušnjo in smo »ranjeni«, in če jaz pomislim za sebe sem bil v času spoznavanja kar precej »ranjen« zaradi propadle veze in na vse skupaj nisem bil niti tako zelo pozoren in sem bil vesel, da sem spoznal osebo, ki mi je vračala veselje do življenja… takrat še nisem premogel te modrosti in sem želel čim prej uiti neprijetnim okoliščinam, ki mi jih je povzročila prejšna propadla veza…

Ko spoznaš tako osebo se ti zdi, da si končno spoznal tisto kar si iskal… seveda se pustimo navdušiti nad celotno sliko, nad njihovo pozitivno energijo. Človek se hitro zaljubi v nekoga, ki je zabaven, ki je pozoren, ki je urejen, ki dobro zgleda, ki je uspešen, ki je priljubljen v svojem krogu, ki ima veliko življenjske energije, predvsem v trenutku, ko ima sam za sabo slabo izkušnjo s prejšnjim partnerjem in je s svojim počutjem na dnu… seveda si vsak sam pri sebi želi, da bi zajahal ta pozitiven val in zaživel srečno življenje v dvoje! Na kraj pameti nam ne pride, da je tukaj kaj napačnega! Tukaj se spomnim ene zajebancije, ki smo jo počeli kot otroci in sicer je takrat bil popularna kava AL-VO-RA-DA, ki so jo Slovenci nabavljali v Avstriji in je bila v takšni lepi zlato bleščeči embalaži in seveda, ker smo se kot otroci, ki smo odraščali na vasi večkrat dolgočasili smo včasih počeli veliko neumnosti… skratka vzeli smo zrnje od koruze in jo pomešali z navadnim hlevskim gnojem in to zapakirali v to zlato bleščečo embalažo nemlete kave, kjer smo pripravili, dve ali tri takšne pakete, vzeli še navadno vrečko jo raztrgali in vse skupaj »aranžirali« ob bankini na cesti, ponavadi proti večeru, kjer je to izgledalo kot, da je nekomu padlo – ustvarjali smo iluzijo. Mi smo se skrili v bližnji grm in opazovali če bo to kdo pobral… seveda nam ni bilo potrebno dolgo čakati ko se je ustavil prvi avto in z veliko vnemo pobiral zastonj »kavo«… ker pa smo izbrali cesto, ki je bila dolga in se je videlo daleč smo opazovali in med sabo pobirali stave, kako dolgo bo trajalo, da ugotovijo kaj so dobili… Veliko jih je našo ukano ugotovilo že čez nekaj časa, nekateri pa so se odpeljali s tem paketom in to našo ukano verjetno ugotovili veliko kasneje…

… in tako nekako se dogaja pri tem spoznavanju narcisov – vidimo samo bleščečo embalažo. Skratka takim na čelu ne piše – pazi narcis! In taki igrajo svojo vlogo do potankosti in če si zadajo kak cilj, se še dodatno potrudijo, da ustvarijo popolno sliko sebe in nas potegnejo v svojo predstavo. Kdo pa, ki se vsega tega ne zaveda bi se lahko uprl kaj šele, da bi prekinil tak odnos samo zato, ker je nekdo prijazen, zabaven, ustrežljiv, pozoren…???!!! Če je nekdo šarmanten, urejen in pozoren še ne pomeni avtomatično, da ima slab karakter, čeprav njihovega pravega karakterja v začetku sploh ne spoznamo, saj naredijo vse da tja niti ne pokukamo! Če si nekoga zares želijo igrajo to igro tako dolgo, dokler se jim popolnoma ne prepustimo in ta igra lahko traja tudi več let (če smo tip človeka, ki se ne da tako lahko).

To mreženje se dogaja na zelo subtilen način, kar je veliko bolj podmuklo in hinavsko kot direkten napad. Tako sploh nimaš izbire da bi se lahko karkoli odločal in ne moreš racionalno razmišljati, saj vsega skupaj sploh ne opaziš in se ne moreš obvarovati. Narcis nebo nikoli, ampak nikoli v začetni fazi direktno izražal svoja nestrinjanja ali kakor koli izražal svoje lastno mnenje ampak bo to vedno počel z tako imenovano pasivno agresijo, ker so kaj se tega področja tiče zelo inteligentni. Narcisi ponavadi začnejo z dvoumnimi opazkami, ki jih lahko razumemo na več načinov… dajejo majhne opazke, ki lahko partnerja tudi zelo prizadenejo, vendar se jim tega ne more dokazati, da so res tako mislili (čeprav so). Ponavadi si pustijo določeno mero interpretacijskega prostora, tako da nismo sigurni, ali nas je resnično želel prizadeti, tako smo sami pri sebi zelo nesigurni in velikokrat ne rečemo ničesar, da ga nebi po krivem obtožili, saj je v tem primeru narcis zelo užaljen, saj kako pa lahko nekomu kaj takega očitamo, ki predvsem nam želi samo najbolje… Mi izhajamo iz tega da je normalno, da ne želimo načrtno mučiti svojega partnerja… prav nasprotno… , čeprav smo zelo prizadeti izhajamo iz tega da kaj tako absurdnega kot da nas partner namenoma želi prizadeti ni možno. To je šele začetek… Potem se ta subtilna prevlada nad močjo začne stopnjevati… Narcisi so pri konfrutaciji zelo pozorni na svoj ton glasu, na izbiro besed in na to, da delujejo predvsem zelo umirjeno in zbrano in pri tem delajo svojega partnerja vedno bolj norega, pri tem, da se jim ne da prav nič dokazati… Na prav poseben zelo subtilen način s svojimi pripombami in opazkami pritiskajo na naše najbolj občutljive točke s skrbno izbranimi besedami in čeprav partnerja dejansko ponižujejo pazijo na to, da nikoli niso direktni. Zelo dolgo partner tako nima nobene možnosti, da bi se direktno konfrotiral, brez, da bi se sam še bolj osmešil, saj pri takšni konfrotacijo ponavadi pride do tega, da parter doživi vrh sprenevedanja, obračanja besed, prirejanja dejstev, saj narcisi vedno ampak res vedno vse negirajo in imajo vedno pripravljenih kup izgovorov, ki na koncu partnerja postavijo v vlogo osmešenega oz. že malo norega.

Verjetno vam je znan stavek, ki si ga verjetno pove veliko partnerjev po takem soočenju z narcisom: »Mogoče pa jaz resnično vidim zadeve narobe in nimam prav, saj se mi zdijo argumenti in »dejstva«, ki mi jih je povedal nekako smiselni, čeprav nisem čist siguren…«. V skrajnem primeru, ko narcisa resnično stisnemo v kot in mislimo da resnično nima več izhoda, se pa poslužujejo strategije, kjer nam nabijejo krivdo za to ker smo mi užaljeni in prizadeti in so zaradi tega oni sedaj resnično žalostni… Ta igra je tako prefinjena, da jo je skoraj nemogoče zaznati… Narcisi so ponavadi brezmadežni in jih je nemogoče prijeti (so kot živo srebro, ki se vedno izmuzne), njihovi napadi so podmukli, zahrbtni in zelo prefinjeni in skoraj vedno taki napadi ne pustijo nobenih vidnih sledi in jih je nemogoče dokazati. Tako zelo so natrenirani, da partner dolgo sploh ne ve kaj se pravzaprav dogaja in tudi potem ko po nekem času počasi začne videti kaj se dogaja se parter narcisa enostavno ne more braniti brez da bi izpadel še bolj noro… To je osnovna napaka in past v katero parterja narcis spelje in ta ples se lahko pleše dolga leta!

Tak odnos z narcisom je že od samega začetka neenakopraven boj, ker partner, ki nima te motnje izhaja iz sebe in svojemu partnerju ne želi nič hudega, želi biti prijazen in uvideven, ga ne želi omejevati in partnerju zaupa… saj drugače brez vseh teh osnovnih zadev si ne predstavlja, da bi lahko gradil odnos, ustvaril družino, pa čeprav je vedno prisoten določen riziko, da to vse skupaj ne uspe vendar to ni povezano z naivnostjo, ampak drugače se ja ne da vzpostaviti nekega odnosa.
Ker so pri normalnem človeku v partnerstvu vključena tudi čustva in se enostavno v osebo zaljubi in ga ima rad, čeprav tako ali drugače vse te napade parter nekako opaža vendar jih nekako klasificira pod rubriko napake in kaprice, ki jih ima vsak človek (tudi zaradi vzorcev iz primarne družine). Če se narcistični partner na začetku pritožuje nad tem, da ne želimo početi z njim vseh stvari ki si jih zamisli, si mislimo ok pač rabi početi veliko stvari in mu tega tudi ne želimo odvzeti, vendar ne želimo vsega tega početi mu lepo rečemo, da imamo tudi mi svoje obveznosti in želje kaj drugega početi, se to takoj vrne skozi manj pozornosti, s tem, da partner svoje zadeve počne pač sam, nam tu pa tam spusti kakšno pikro, da ne razume kako lahko mi počnemo kar pač počnemo in da smo tako nazadnjaški (nikakor pa ne želi početi z nami tistega kar je nam všeč)… potem ko se mu ne da postoriti kakšne stvari za skupno dobro nam reče, da tega ne ve narediti ali pa to, da je preveč neroden da bi kaj takega sploh poskusil si rečemo na malo duhovit način, saj ga tega doma niso naučili in se bo že naučil saj nas ima rad in mu je nekaj do tega, da sva v odnosu zadovoljna oba…. Vse skupaj partner jemlje z določeno mero humorja in rezervo saj se ne želi ob vsaki najmanjši zadevi prerekati s partnerjem in zadeva se počasi natrenira. Natrenira pravim zato, ker je to natanko tisto, kar dela narcistični partner svojemu partnerju – enostavno ga trenira za to, da bo partner zadovoljeval potrebe svojega narcističnega partnerja. Zahteve so v začetni fazi zelo majhne, vendar postajajo s časoma vedno večje in večje in tudi manipulacija postaja s časoma vse bolj agresivna (pa tudi če gre za pasivno agresijo!)… Ponavadi je vse povezano z nabijanjem krivde, odgovornosti in strahu!

Naj povem, da enako strategijo uporabljajo tudi pri svojih otrocih, saj je to edino kar znajo!

Ker je zahtev vedno več se partner vedno bolj trudi, da bi jih zadovoljil in tako počasi ampak sigurno izgublja občutek sebe in vražji ples se začne…

Na tej točki partner ne izgubi le sebe, na tej točki narcistični partner že 100% nadzira, saj so narcisi hladni kot led, nimajo nobenih čustev, nič emocij in ne poznajo empatije, pri tem pa se ves čas borijo za nadmoč in zelo dobro vedo kako se igra z čustvi drugih in jih tako spravljati pod pritisk. Že od samega začetka naredijo vse za to, da so v odnosu videti kot žrtev in to tudi ob vsaki priložnosti potegnejo na plano… za njihovo nezadovoljstvo je vedno kriv partner – za slabo počutje, za zdolgočasenost, za glavobol, za slab rezultat pri kakem teku, skratka za vse je kriv partner… To vse počnejo zelo prefinjeno, na popolnoma subtilen način in zelo indirektno! Načeloma to počnejo z veliko pritiska in predvsem z čustvenim izsiljevanjem, kar v takem odnosu sčasoma postane vsakdanje, kjer je to skoraj nemogoče opisati z besedami in tega jim je skoraj nemogoče direktno očitati. Zaradi zelo prefinjene predpriprave partner prevzema vse več odgovornosti na sebe, pri tem se začne obtoževati in naredi vse, da bi zadovoljil svojega narcističnega partnerja, ker želi nazaj tistega zabavnega, duhovitega, pozornega, ljubečega in življenjske energije polnega partnerja! Partner, ki nima narcističnih znakov si v tej fazi misli, da je on pokvaril svojega partnerja in je pripravljen narediti vse, da bi vse zopet bilo tako kot je bilo na začetku!

Napaka, ki jo naredi večina, ki se zapletejo v tak odnos! Kdo pa pri vsem tem pa pomisli na narcistično osebnostno motnjo, če pa je zgledal tako normalno!?

In zakaj tega partner ne opazi veliko prej in jih veliko prej ne zapusti??? Ker partner ni specialist za psihologijo in se nikoli ne ukvarja z tematiko vezano na osebnostne motnje… Ker tega zelo dolgo ni mogoče videti… Ker je o tem v splošni javnosti zelo malo… Tega ni mogoče direktno opisati in enostavno ni možno direktno dokazati, ker se vse skupaj dogaja na zelo prikrit – subtilen način…. ker se partner velikokrat sprašuje in opravičuje vedenje partnerja s tem, da si postavlja vprašanja nekako v smislu »Kaj pa če si res jaz vse skupaj napačno interpretiram, saj ima partner dokaj logično razlago in kontra argument?« (naj tukaj še enkrat poudarim dejstvo, da so zelo dobri retoriki)… Ker partner veliko napak in izpadov s strani svojega narcističnega partnerja jemlje in opravičuje le kot majhne napake (ki jih imamo vsi), ker seveda izhaja iz tega, da je to vse skupaj le neka faza in bo že šla minila… in zaradi nekaterih »napakic« in posamezne »tečne« faze pa ja ne zapustimo partnerja, še posebej ne zapustimo tako partnerja s katerim smo skupaj veliko let, še posebej takoj ne zapustimo partnerja če smo poročeni in imamo z njim otroka!!!

Vsak normalen človek se je v kriznih trenutkih še posebej če gre za njegovo družino in za osebe, ki mu oz. so mu vsaj v preteklosti nekaj pomenile pripravljen boriti in se je pripravljen prilagoditi, ker tako pridobijo vsi… Na žalost tega pri osebah z narcistično osebnostno motnjo ni za pričakovati vendar tega se partner enostavno dolgo ne zaveda…

In če partner potem na koncu res zapusti partnerja z narcistično osebnostno motnjo je poleg tega da je zopet on kriv za vse skupaj, ta moten partner še vedno izsiljuje, spravlja partnerja pod pritisk in manipulira …

A si je ta (normalen) partner res sam kriv????

JA, definitivno si je vsak sam kriv, če svojega življenja v tej točki ne vzame v svoje roke in si takega početja več ne dovoli!!!

Evo toliko za zdaj… veliko sem napisal, ampak se ni dalo na krajše… vesel bom kakšnega komentarja tudi z vaše strani…

Lep dan vsem skupaj

Pozdravljen Nekdokive…,

ja … resnično. Tako resnično je vse to, da kar boli.

Še posebej bi izpostavila, ko praviš:

“Partner, ki nima narcističnih znakov si v tej fazi misli, da je on pokvaril svojega partnerja in je pripravljen narediti vse, da bi vse zopet bilo tako kot je bilo na začetku! ….
…

In če partner potem na koncu res zapusti partnerja z narcistično osebnostno motnjo je poleg tega da je zopet on kriv za vse skupaj, ta moten partner še vedno izsiljuje, spravlja partnerja pod pritisk in manipulira …”

Resnično! Koliko let sem naredila vse, da bi odpravila svoje napake, popravila, kar mi je očital, da sem jaz pokvarila in koliko časa je trajalo, da sem končno ugotovila, da to ni v moji moči, da je vse, kar naredim, spet in spet narobe, da o pritisku, ki gaje izvajal in ga še izvaja nad menoj, sploh ne govorim …
Ker me tako dobro pozna, natančno ve, na katere tipke mora igrati, da bo zmagal in praktično nemogoče je, da na koncu zmaga ne bi bila njegova.

Če je nekdo narcis, drugi pa copata, še ne pomeni, da je narcis čisto nenormalen človek. Mogoče je pa tisti copatar človek z motnjo in to zelo veliko.
Človek, normalen človek, je po naravi egoistično bitje. Deloma tudi narcistično. To omogoča preživetje. Sad but true.

Hej, Nekdokive… odlično si to opisal… skoraj do pikice vse drži tudi za moje izkušnje z narcisi. Neverjetno, kako so predvidljivi, kot bi bili “naštancani” 🙂

Žal trenutno nimam veliko časa za pisanje, bi pa rada dodala samo to, da pri vsem tem v bistvu niti ne gre za iskanje krivde, ker to v teh primerih sploh nima smisla (to je bolj komentar na post “jokice”). Seveda imamo tudi partnerji narcisov svoje zadeve za porihtat – mene to itak trenutno od vsega najbolj zanima.

Sem pa prišla do tega, da je zelo pomembna sposobnost introspekcije, ki pri ta zaresnih narcisih večinoma precej peša, če sploh obstaja (odvisno verjetno od jakosti motnje).

Zdaj, ko sem zavestno stopila v proces samozdravljenja, vidim, da sem bila v preteklosti velikokrat neiskrena do sebe in s tem tudi do svojega narcisa. V tem smislu najbrž tako od daleč niti nisem bila kaj dosti boljša od njega. S svojim lažnim jazom sem mu lepo odzrcalila njegov lažni jaz. Kar nekaj sem počela, ne da bi se vprašala, zakaj. Dostikrat zato, da se ne bi njemu ali komu drugemu v svoji okolici zamerila, na primer. Zato, da bi me imeli za dobro osebo. Itd. itd. Zdaj skušam bolj jasno razbrati motive za vsakim svojim dejanjem, za vsako svojo besedo. Zakaj nekaj naredim ali rečem? Katero svojo potrebo pri tem zadovoljujem? A je to res najboljši način, da to potrebo zadovoljim? Kje je tu moja osebna integriteta?

Seveda vsak pri sebi lahko večkrat opazi tudi kakšno narcistično potezo ali dejanje in velikokrat je to celo koristno – če ne gre v škodo drugih. Ampak za to je že spet ključna sposobnost iskreno pogledati vase in v svoje motive. Res se mi zdi to zdaj ultra pomembno. V bistvu gre za vse boljše poznavanje sebe. Pri tem nam najbolj pomagajo ravno intimni odnosi, tisti zdravi in manj zdravi 🙂

Pa prevzeti odgovornost zase in za svoje odločitve v življenju. Meni je zdaj vse bolj jasno, da sem sama precej prispevala k bolnemu odnosu s tem, ko nisem jasno postavila meja. Niti svojih želja pogosto nisem izrazila(!). Iz strašanske želje po ljubezni in sprejetosti sem pristajala na vse in celo mislila, da s tem delam dobro za odnos. Pa nisem!

Kot si napisal proti koncu: vzeti je treba življenje v svoje roke in nespoštljivega ravnanja v svojem intimnem odnosu ne več dovoliti, ne več tolerirati.

No, pa sem kljub pomanjkanju časa vseeno kar nekaj napisala 🙂
Zdaj pa šibam.
Lep pozdrav vsem forumašicam in forumašem,
Anuk

Pozdravljen jokice!

Obstaja zdrav egoizem in obstaja strupen, škodljiv egoizem ( narcizem, socipatija) in tu je precejšnja razlika.

Pri zdravem egoizmu obstaja jaz in drugi, pri narcisizmu in sociopatiji pa zgolj jaz ( drugi pa so zgolj objetkti za zadovoljevanje potreb jaza). Zato so tisti, ki imajo premalo zdravega egoizma pogosto idealne tarče za narcise in zato velikokrat tudi njihovi partnerji. Seveda se morajo tudi “copate” naučiti zdravega egoizma, vendar je to veliko lažja naloga ( pa še ta za tiste, ki so jih tako vzgojili že od malega ni lahka) , kot pa, da narcis dojame, da je pomembnega še kaj drugega, kot zgolj oni sami in njihove potrebe. Narcisi bolne potrebe svoje osebnosti pogosto opravičujejo s tem, da je je svet pač takšen (egoističen) in da se tako pač vrti. Kar je daleč od resnice.

Recimo, da je narcisizem podoben rakavi celici, ki napada in žre zdrave celice, da zadovolji svoj strašanski pohlep po širjenju in zavezemaju ozemlja. Če zmaga, uniči tudi tistega, ki mu daje hrano ( zdrave celice ) torej človeka.

In podobno je v družbi, rakavih celic ( narcisov, sociopatov) je vedno nekaj ( tudi pri človeku). Dokler je to v mejah normale, torej, dokler se ne razpasejo preveč , nekako gre in družba je realativno stabilna. Takoj, ko se ustvarijo pogoji, da se lahko narcisti in sociopati nemoteno širijo, pride do bolezni posamezne družbe in včasih celo do njenega uničenja. Glede na to, da imamo trenutno družbeno situacijo, kjer narcisti in sociopati zelo dobro uspevajo, se mi niti ni treba truditi z dokazi, kam vse to vodi in kakšen bodo morebitne posledice. Je dovolj, če odpreš časopise in gledaš poročila na tv.

Reci, da je bolje biti rakava celice, kot pa zdrava, ker je družba tako ali tako bolna ni ravno pametno razmišljanje in daleč od poti, ki vodijo v rešitev. Reči, da je zdrava celica bolj bolna kot pa rakava, zato ker se ne širi po drugih zdavih celicah pa meji že na absurd.

GittaAna

Pozdravljeni vsi!
Čudovito razmišljanje, perfektni opisi in enkratne primerjave – rakava celica in zdrava celica … to mi je všeč. Pa opisi narcisov – to bom dala za domačo nalogo brati svojim specializantom – bravo “Nekdo, ki ve”. Tako je Anuk – introspekcija in učiti se o sebi – to je zadnji in najpomembnejši korak.
Prispevala bom še iz svoje zbirke izkušenj. Pri svojem delu srečujem razne kombinacije osebnostnih motenj in njihovih svojcev, sodelavcev, sosedov, …
Ko pride nekdo k meni in pove svojo zgodbe ter težave, sem najprej pozorna, kakšne vzorce vedenja, razmišljanja, odzivanja, vrednost … je prinesel iz primarne družine in jih je povsem brezkompromisno in brez najmanjšega dvoma sprejel za svoje. Seveda so lahko vzorci čisto OK, ampak dobro je, da se jih zavedamo in jih razumemo in ne da jih motena okolica vidi in razume bolje od nas nas samih. Seveda je mogoče, da se iz primarne družine privleče povsem brez distance povsem neprimerne vzorce in jih pač brez prave distance mirno uporablja in uveljavlja. Seveda ne gre – vsaj dolgo ne in potem začnemo iskati in si privzgajati nove, bolj primerne. Videla sem dobesedno v sužnje vzgojene otroke narcisov, ki so znali samo izpolnjevati potrebe drugih, sebe pa se sploh niso zavedali. Poznam tudi skrajno nedostopne in za bližino zelo zaprte ljudi, ki si sploh ne dovolijo pomagati, saj so bili z bližino čisto preveč ranjeni in so raje izbrali samoto. Pa še je tega – to sta samo dva primera.
In kako poteka okrevanje:
1. Popis stanja in razvrščanje najdenih dragocenosti ter smeti in bolh: najprej je treba spoznati svoje načine reagiranja, svoje vrednote, …skozi oči drugih – preko razumevanja izkušenj in preko različne literature, z medsebojno pomočjo – kot na primer tukaj na forumu
2. Pravilna umestitev nadenega – možnosti so v smeti svoje osebne zgodovine, na najboljše mesto in na mesto, kjer je prva pomoč, … pa še kaj – predstavljajte si omaro, vitrino, predale, … pa koš za smeti.
3. Revidiranje stanja – kaj imamo in kaj še nujno potrebujemo – potem pa gremo po nakupih … žal tega kar rabimo nikoli ni v akcijah in po znižani ceni. Skratka bližnjic ni.
4. Nakupovanje – traja kar nekaj časa: vsako novo vrednoto oziroma odzivanje najprej pregledamo, pomerimo in si izgovorimo poskusno uporabo, šele če se obnese – kupimo.

Točka 3 in 4 trajata praktično celo življenje, bolj ko smo modri in izkušeni, bolj se ju zavedamo in s pridom uporabljamo. Opazujemo ljudi, jih sprašujemo o njihovih izkušnjah in potem nekaj od najdenega vzamemo zase. Sploh ne rabimo več toliko govoriti o sebi, bolj poslušamo in si vzamemo kakšen spominek. Z durigmi delimo, kar je nam pomembno in kar lahko ponudimo. Veseli smo, če komu pride prav.

5. Močni moramo biti pri premagovanju resignacije, krivde, odgovornosti za druge, strahu. Zakaj? Zato ker je to spet ena od stvari, ki jih je treba razumeti. Odzivanje z besedami: “Pa zakaj sem šele sedaj ugotovil to in to. Če bi že prej in bi mi bilo marsikaj prihranjeno, … če čebula ne bi imela če, bi bila bula. ” nima nobenega smisla in je samo še en element za v koš za smeti. Najbolje je razumeti in dojeti, da tako pač je.

Drugič pa še kaj
Lepo pozdravljeni
MZD

Strinjam se z Nekdo ki ve in z Anuk, ki poudarjata, da je potrebno odgovornost zase in za svoje odločitve prevzeti nase. In tudi s pisanjem GitteAne se popolnoma strinjam.

Kot laik sem se zgrozila ob „ogledalu“, ki mi ga je nevede postavila dr. Dernovškova, ko piše: „Videla sem dobesedno v sužnje vzgojene otroke narcisov, ki so znali samo izpolnjevati potrebe drugih, sebe pa se sploh niso zavedali. Poznam tudi skrajno nedostopne in za bližino zelo zaprte ljudi, ki si sploh ne dovolijo pomagati, saj so bili z bližino čisto preveč ranjeni in so raje izbrali samoto….Pa še je tega – to sta samo dva primera. “

Dr. Dernovškova je navedla le dva, zelo težka primera za preseganje lastnih obrambnih mehanizmov, v katerih sem našla tudi sebe. Zelo pomembno je, da sta v prispevku poudarjena (in morala bi biti še večkrat napisana!), ker se jih nisem zavedala v vsej njihovi usodnosti in o njih nisem dovolj poglobljeno razmišljala. Res je dobro, kot pravi, da se jih vsaj „zavedamo in jih razumemo in ne da jih motena okolica vidi in razume bolje od nas nas samih“. Oba primera se mi zdita izredno težka predvsem zaradi preseganja lastne obrambne strategije. Tragedija je v tem, da jih vsi, okolica, zlasti motena, jih opazijo, le mi jih pri sebi ne opazimo. Pa jih kot lajno vlečemo skozi življenje in padamo in padamo in ne vemo zakaj padamo…

Zgodi se, da je dresura v otroštvu za nas včasih tako usodna, da je iz nje skoraj nemogoče izstopiti… Ne vidimo je, ker nas tega niso poučili… V disfunkcionalni družini se je težko sploh česa pametnega naučiti… Ker ni bilo varno biti to kar si, smo bili že zgodaj, za svoje preživetje prisiljeni izbrati različne, za nas usodne obrambne strategije.. To so tipično pridne punčke in fantki, ki so podvsod vzorni, ki vse ubogajo, ki vedno pomagajo, ki vse zmorejo… Ta prisiljeni jopič in iluzijo perfekcionizma, sem dodelala do podrobnosti… S temi ponotranjenimi vatli sem potem ocenjevala druge in ni čudno, da sem velikokrat nasedala…

Nujno in skoraj zakonitost je, da se potem zapletamo v razne disfunkcionalne odnose in si tako nevede težave samo še poglabljamo…

Zelo boleče je včasih pogledati resnici v oči… Zelo nazorno, čeprav v prispodobi zadevo opisuje GittaAna: „Recimo, da je narcisizem podoben rakavi celici, ki napada in žre zdrave celice, da zadovolji svoj strašanski pohlep po širjenju in zavzemaju ozemlja. Če zmaga, uniči tudi tistega, ki mu daje hrano (zdrave celice) torej človeka.“.

Pogubno pri vsem je lahko, da ta rakava celica ne načne le posameznike v družini, ampak se lahko seli iz roda v rod… Vzgoja otroka med drugim poteka tudi po principu nezavedne indetifikacije s svojimi roditelji… S svojim pogubnim ravnanjem ne hranimo le partnerja narcisa, ampak kot starši s tem lahko hranimo svoje otroke. K temu nas celo vzpodbuja narcistično naravnana kultura (podrobneje o tem več Christopher Lach „Narcistična kultura“ in veliko prispevkov prof. Vesne v Godina). Zato ni čudno, da postajamo čedalje bolj „zablojena družba“… Vendar zadnje zapisano je postranska zadeva, ki nas kot posameznika ne rešuje. Največji problem pri tem je rešiti sebe kot posameznika. In potem počasi „iz malega raste veliko“ – se lahko spreminja družba…

Uh, kar naporno je bilo pisati o tem. Sedaj vsaj to vem, da nisem popolna in da ni nihče popoln in da se upam svojo nepopolnost tudi pokazati. Vem pa tudi, da me čaka še ogromno dela na sebi. Hvala za ta forum. Vse dobro vsem. Lp Odmev

Živjo vsem,

Moje mnenje je da je o tem potrebno napisati čim več, saj glede na to, da je zadeva dejansko zelo razširjena je o tem relativno malo znanega … Vse skupaj zgleda kot da je iz kakega psiho filma, kjer je scenaristu proradila domišljija po tem ko je pojedel kakšne “happy” tabletke… Pa je to žal res realnost!

Pri mojem pisanju ni bil namen iskanje krivcev in ja strinjam se vsak je odgovoren za svoje odločitve in mora sam prevzeti odgovornost za posledice…

“Jokice” – mislim, da si že dobil pravi odgovor , za kar se zahvaljujem gittiani… Jaz bi dodal samo to, da je tvoje razmišljanje res malo čudno. En dobronamerni nasvet: jaz bi na tvojem mestu malo pomislil preden daš kakšno izjavo, ker je problem, če telo prehiteva možgane…

“Anuk” – ja res so štancani 😉 podobnosti so res neverjetne in meni je prav to tako fascinantno pri tej stvari… Osnove so pri vsem enake, razlike so le pri posameznih dejanjih oz. načinu delovanja… Isto sranje drugo pakovanje, bi lahko rekli…

Ga. Dr. Dernovšek, a da bo to obvezno čtivo za vaše specializante? Kaj naj rečem sem počaščen… Drugače pa odlični napotki in ja strinjam se, najprej je potrebno pregledati vzorce, ki ji vlečemo iz otroštva… To je na začetku najtežje vendar je ključnega pomena, vendar ko enkrat vidiš prvi vzorec potem se počasi pokažejo tudi ostali… Res je za človeka presenečenje ko vidi, da se sam vedno znova spravlja v težave (in to več ali manj enake, spreminjajo se samo prizorišča in igralci, vendar je tudi tukaj veliko podobnosti… Ena prošnja: če boste kdaj videli kje kako razprodajo za te zadeve, ki jih potrebujemo mi prosim povejte – jaz bi najraje tisto obliko akcije 3+ 2 gratis… 😉

“Odmevanje” – to da napišeš kakšno zadevo o sebi in da se soočiš s svojimi strahovi je že del procesa “zdravljenja” čeprav vem da je naporno… Enkrat sem nekje prebral, da je človeška osebnost tako kot čebula in pri tem spoznavanju samega sebe luščiš plast po plast… Ja in tako kot pri čebuli ko jo režemo nam tudi tukaj včasih tečejo solze!

Res ni nobene druge rešitve, ko ta, da delamo na sebi…

Lep dan vsem skupaj

Kot je zapisal Nekdokive,
.. ker bom pa če to hočem ali nočem z to osebo vedno nekako povezan, saj imava skupnega otroka in temu otroku želim v življenju prihraniti kar nekaj bolečih izkušenj s tem, da mu hočem pokazati tudi drugo stran življenja, se pravi vsaj mislim, da bolj realno stran življenja in zato želim spoznati vse podrobnosti delovanja osebe z osebnostno motnjo, da lahko zaščitim sebe in svojega otroka pred manipulacijami in vsem škodljivim vplivom, ki ga povzročajo s svojim delovanjem. …

Se strinjam, da je treba spoznati sovražnika, če se tako izrazim in sevedat tudi sebe, zakaj in po katerih zakonih privlačnosti in celjenja ran si pristal s takim človekom. drži.

Ampak, vprašanje – Kako zaščititi malega, nedložnega otroka pred perfidnimi in prefinjenimi manipulacijami in grozljivostmi, ki jih na otrocih še lažje in z usodnejšimi poseldicami izvajajo MOM? Kako???

Odgovor seveda ni enostaven in ne enostavčen, zato prosim za čim številčnejša mnenja.

lpL

Tisto, kar je najbolj pomembno, da otroku ne prikrivamo situacije. Tudi če to storimo bo otrok čutil, videl, da je nekaj hudo narobe in bo popolnoma zmeden, ker bo imel dvojno sliko, tisto, ki mu jo ustvarjamo in tisto, ki jo vidi in čuti.

Zato je pomembno, da mu z njemu primernimi besedami opišemo, kaj se dogaja. Pri tem ne blatimo partnerja ( ker je tudi to škodljivo za otroka) vendar mu povemo, da ima oči ( mami) težave in da se ne zna dručga obnašati, nujno mu moramo povedati, da takšno vedenje ni pravilno , da ni ok in še bolj nujno, da ne pri vsem skupaj ne gre za otroka, da on ni kriv. Če torej vpije na otroka, ga zašitimo in mu kasneje, ko je mirno, povemo, da ni sam nič kriv, da je pač oči ( mami) včasih razburjen zaradi čisto drugih stvari, pa ne zna drugače povedati, kot da kriči na vse naokoli. In da to ni prav, da bi moral to storiti drugače, vendar ne zna. Da niso oni krivi, da mu ne morejo pomagati ( ker to lahko storijo zgolj strokovnjaki).

To se ne reši zgolj z eno komunikacijo, o tem je treba govoriti čimvečkrat, če je hudo svetujem tudi obisk pri dobrem terapevtu, saj je lažje, da se z njim pogovarja nevtralna oseba. V vsakem primeru ga ne boste mogli povsem zaščititi, lahko pa mu date zdravo osnovo, temelje, da ve, da obstja še druga realnost, ne zgolj tista doma, da ni on kriv, da se dogaja, kar se dogaja in če ne drugače bo kasneje lažje in hitreje razumel in poiskal pomoč, če jo bo potreboval.

Ko so raziskovali, kaj je bistven dejavnik, da je nek otrok, ko je odrasel dobro odnesel in ni imel hudih posledic zaradi stanja v primarni družini, se jje pokazalo, da je dovolj že en sam človek v njegovi bližni, ki je bil normalen, ki mu je razložil, kaj se dogaja, ki ga je potolažil, da ni on kriv in predvsem, da mu je potrdil, da je to kar vidi in doživlja res.

Drugače ima veliko možnosti, da si bo kasneje našel podobnega partnerja, saj ne bo prepoznal, da je to kar doživlja s tem partnerjem narobe, z lahkoto mu bo verjel, da je vse ok in da si samo on domišlja, da je nekaj narabe, ne bo znal postavljati mej….in krog se bo nadaljeval v drugi generaciji.

O tem kaj storiti je nekaj napisanega že v knjigi Ne stopajte več po prstih.

GittaAna

@nekdokive: Tale tvoj mini esej je nekaj najbolšega kar sem prebrala na to temo. (bila) sem v podobni situaciji in pri vsem, kar sem do sedaj prebrala sem res pogrešala kakšen kokreten opis oz. pripoved, kako je biti v odnosu s tako osebo. Predvsem to, kako ta odnos doživlja druga oseba (v tem primeru ti, čeprav si tako odlično napisal, da mislim, da se v njem lahko najde vsak, ki je imel oz. še ima odnos z narcisom). In to se mi zdi pri tem še najpomembnejše. Večina napisanega na to temo narcisa predalčka, obsoja in opisuje, redko kje pa izveš, kako narcis vpliva na svojega partnerja in kaj le-ta ob tem doživlja. In moram še reči, da mi je bil tale tvoj prispevek v veliko pomoč, saj zdaj resnično vem, da sem imela (imam) opravka z narcisom. Rabila sem še zadnjo potrditev. Hvala! Tebi pa srečno naprej!

Zdaj pa naj še jaz odgovorim na vprašanje ali smo si res sami krivi?

Spet smo pri krivdi. Jaz sem kriva, sama sem si kriva, ne on je kriv, kriva je usoda, bog je kriv, sam si svoje sreče kovač, blabla.. Nisi kriv, nihče ni kriv! In zdi se mi skrajno nesmiselno tako razmišljati. Jaz mislim, da pač imaš določene lastnosti, ki so narcisa privlačili – lep videz, dober socialen položaj, materialne dobrine.. pač nekaj v čemer je narcis videl potencial. Nisi kriv, če te človek privlači, saj na to koneckoncev nimaš ravno vpliva. Ja, če si že imel izkušnje in o narcistični osebnostni motnji že nekaj veš, potem lahko situacijo hitreje prepoznaš in tak odnos prekineš že na začetku (no, v tem primeru bi najbrž lahko govorili o krivdi – oz kot pravi nekdokive: JA, definitivno si je vsak sam kriv, če svojega življenja v tej točki ne vzame v svoje roke in si takega početja več ne dovoli!!! ). V obratnem primeru pa se lahko kar hitro znajdeš v odnosu z narcisom in preden spregledaš in dojameš kaj se dogaja, si že ujet v njegove manipulacije.

Torej, jaz mislim, da se to lahko zgodi vsakemu. Ok, res da smo si ljudje različni in nekateri takega obnašanja v odnosu nebi trpeli, nekateri pa s(m)o bolj sočutni, želimo pomagati ljudem in smo zaradi vere v dobre ljudi, tudi malo naivni, zato se hitreje ujamemo v past. In spet, zaradi tega nismo krivi, ker se je popolnoma nesmiselno kriviti – nisi kriv, če se trudiš biti dober!

V odnosu z narcisom nikoli čisto točno ne veš kje stojiš. Ko si čustveno že skoraj do konca izčrpan in imaš vsega dovolj, se narcis obrne za 180 stopinj in se spremeni v človeka, ki je točno tak, kot si vedno upal, da nekoč bo – sočuten, razumevajoč, pozoren, ljubeč, odgovoren,.. Zate naredi vse in še več. Nič več ni poln samega sebe in ne boji se pokazati svojih šibkosti. Rečes si: “no vidiš, pa le ni vse tako črno, kot si mislil, da je. Rad te ima. Saj je tudi on samo človek..” Pozabiš na vse in greš naprej misleč, da zdaj bo pa vse tako kot mora biti. Ampak slej ko prej, si spet na istem – nič več ne narediš prav, za vse si ti kriv, nenehno se te obsoja, ponižuje, razvrednoti,… In ko se spet začneš spogledovati z mislimi, da to nikamor več ne pelje, se spet obrne.. In ponovi vajo..

Potrebno je delati na sebi. Ja itak, kaj pa drugega?! Vsak človek, ki vsaj malo razmišlja ve, da je potrebno delati na sebi. In to že tako ali tako dela oz vsaj poskuša – v odnosu z narcisom ali ne. Delati na sebi pomeni priti v stik s samim sabo – se poslušat in si zaupat. In ko to dosežeš, ti narcis tudi nič več ne more – zanj postaneš nezanimiv, ker te njegove besede ne morejo več prizadeti.. Tako sem vse skupaj rešila jaz. In ja, na koncu sem bila vseeno primorana prevzeti celotno krivdo nase (za vse), kar sem z besedami sicer tudi storila. Konec koncev mi je bolj pomembno, da sama pri sebi vem, da temu ni tako, kot pa kaj si on (in vsi ostali) mislijo. In da imam mir. 🙂

Še za konec, potem pa neham filozofirati:
Stežka si predstavljam v kakšni neugodni situaciji si se znašel, nekdokive.. Nisem strokovnjak in tudi otrok nimam, bom pa vseeno podala svoje razmišljanje.. Ogromna odgovornost je padla nate, ampak glede na to, da veliko že veš, mislim da si na pravi poti. Nauči se čim več, da boš lahko hitreje prepoznal situacije in čim hitreje ustrezno ukrepal. Tudi kar se tiče odnosa z bivšo – glede na to, da so narcisi dosti plitke osebe, mislim, da se jih lahko kar hitro prebere in če se še malo bolj poglobiš, verjamem da je narcisa mogoče pripraviti do tega, da dela zate in ne proti tebi. Pa upoštevat nasvete GitteAne.

Lep dan vsem,
T.

Živjo trick

Hvala za pohvale in veseli me, če sem ti na tak način vsaj malo pomagal razbiti meglo… apropo zelo mi je všeč tvoj način razmišljanja in tvoja naravnanost! 😉

Se strinjam, nima smisla iskati krivca in to zgoraj sem napisal prav zaradi tega, ker vidim da eni krivijo sebe, drugi spet svojega partnerja, kar je konc koncev nesmiselno saj se tako vrtiš v začaranem krogu… to je zadeva, ki se je zgodila in tako pač je in to treba čim prej zaključiti… Kdor ne ve za to, si niti ne predstavlja oz. pusti to možnost, da je tisto kar so spoznali osebnostno motena oseba in se prepustijo temu prijetnemu občutku… Enostavno nisi pazljiv (zakaj pa bi bil – drugače to meji že na paranojo) in veliko zadev niti ne opaziš… Zanimivo pa je to, da drugi to, da ima tvoj partner neke psihične težave (oz. opazijo, da s tem človekom nekaj ne štima), vendar ti to ne povejo, ker se nihče (no vsaj večina) nerad vtikuje v tuja življenja… in ja narcisi si za partnerje običajno izberejo osebe, ki tako ali drugače izstopajo od povprečja (fizična lepota, vpliv in moč, dober socialen status, dober predigre…) s ciljem, da se s tem tudi sami okoristijo in kar ponavadi tudi naredijo! Ker nimajo jasne predstave o sebi oz. ne vedo kdor pravzaprav so si vse stvari (partnerja, frizuro, telefon, avtomobile, družbo, službo itd. – tukaj bi rad povedal še to, da je za njih to tukaj našteto enakovredno in so to vse za njih le stvari, ki so tukaj zaradi njih) v življenju izbirajo na podlagi tega, kar mislijo, da bi to lahko bili oni oz. kar bi lahko potrdilo njihovo edinstvenost!

Tako kot si napisala trick, verjameš v dobro ljudi in se prepustiš toku in v odnosu z narcisom res nikoli ne veš natančno pri čem si…
Preden sem sam naletel na te zadeve o osebnostnih motnjah, sem tudi sam veliko »taval v temi« in sem se vedno spraševal, pa kako je to mogoče, pa kaj jaz tukaj ne vidim prav, kako se lahko nekdo tako hitro spreminja, pa kako je lahko nekdo s kom si gradil in planiral v smeri, da bo skupna prihodnost lažja in lepša kar neankrat vse zavrže kot navadno pločevinko in medtem ko si ti sam, se ta oseba vede, kot da prej ni bilo nič in živi svoje življenje z novo podobo naprej… in ko ti to sprejmeš in postaviš svoje zahteve in ne želiš več popuščati, ker določene zadeve ne morejo več potekati tako kot so potekale prej, ko si bil z nekom skupaj pa takoj jok in stok, kako si lahko tako zelo brezobziren, pa nesramen, pa krut (seveda to slišiš od drugih, ker ti taka oseba tega ne bo nikoli povedala direktno) – najbolj fascinantno mi je opazovati, kako taka oseba pred tabo igra totalno ponižnost in prizadetost, potem pa takoj k svojim zaveznikom in pljuvat čez tebe! Ne me j…t!!!

Tukaj je v takih situacijah koristen nasvet: Pri narcističnih osebah je potrebno opazovati kaj počnejo in ne kaj govorijo (so zelo »lahki« na besedah)!

To spreminjanje in prilagajanje z njihove strani je prisotno samo tako dolgo, dokler vidijo še kaj koristi za sebe… v primeru tvoje osebne krize oz. če izgubiš tisto, kar jih je pritegnilo k tebi, ponavadi še malo ampak čisto malo počakajo, da vidijo, če se bodo stvari spremenile in če se boš hitro pobral, tako, da se lahko na to zopet prisesajo … če to ne gre tako hitro potem pa hitro poberejo šila in kopita in gasa vstran, saj to pa je čist tumač če človek potrebuje od njih kakšno podporo, razumevanje in sočutje (za vse narcise, ki to berejo: Empatija je zmožnost, da se vživimo v to, kar občuti drug, in se odzovemo na njegove čustva in sproža potrebo, da drugemu pomagamo, kar nas dela močne)

Ko tako poslušam, kako in predvsem zakaj zakoni propadajo in ko pomislim na vse te otroke, ki bodo živeli v razturanih razmerah mi je kar slabo… Zakon je nekaj za kar bi se naj vsak zavedno in odgovorno odločil in to bi naj bilo nekaj svetega z zelo trdnimi temelji in naj bi trajal in po mojem se za dober zakon splača potruditi (od obeh zakoncev seveda)… Zakon kot tak je All-inclusive!!! So dober stvari in so tudi slabe stvari in oboje je potrebno vzeti v obzir in skupaj premagati… Ali je zakon fajn samo takrat ko vse štima in ni potrebe, da v težkih časih stopita zakonca skupaj???? Ali pa sem jaz bral kak drug tekst, kje piše to vse o tem kako sta zakonca skupaj v dobrem in slabem itd. Mogoče so mi kaj podturili in me speljali na kriva pota…!? 😉

Zadnjič sem od ene, ki ima dva otroka (4 in 7 let – leta, ko otroci rabijo starše in družino kot kadarkoli kasneje) slišal zakaj se je pred kratkim ločila: »…ja pa mož je bil ves čas depresiven, ker ni dobil plačil od podizvajalcev in mu propada biznis in potem se nisva več razumela…«… (seveda gospodična živela na njegov račun ko kraljica, se bahala z njegovim priimkom, imela oz. ima nek »biznis« s katerim se ukvarja zato ker ji po tem ko opravi vse frizerske in lepotne salone čez dan ni dolgčas, obvezno popoldan varuška za otroke, ker je to pa »too much«, da bi se ona ukvarjala s tamalima dvema, čistilka dvakrat tedensko, počitnice obvezno v daljnih toplih krajih… s strani moža ni bilo ne alkohola, ne nasilja… skratka nič takega, kar bi lahko bil razlog da se ločita – skratka kriza je bila zato, ker je mož slabe volje!!!! Pa sem si mislil pa jebemu milu mamicu ženska, ok si žena in ti mož več ne predstavlja nekega izziva in se ti ne dopade več in je ljubezen šla… (to še nekako toleriram)… ampak ženska tukaj so tudi otroci v igri pa se ti kot mami jebe za vse povprek, samo da bo tebi fajn in hladnokrvno kot če se gre za kilo kruha, ki je splesnil zapustiš zakon????!!!! Skratka meni to ni predstavljivo in takšni ljudje, ki zaradi svojega lastnega interesa ukradejo svojim lastnim otrokom možnost da doživijo dom in družino so v mojih očeh totalne nule!

Zadnjič sem nekje prebral podatek, da naj bi 50-60% vseh zakonov propadlo prav zaradi narcisoidnosti pri enem ali kar obeh partnerjih! … in verjamem, da je tako!

O tem je resnično zelo malo znanega… opažam tudi, da nekateri tisti, ki bi to morali vedeti (psihiatri, psihologi, psihoterapevti, zakonski terapevti…) ne vedo prav veliko oz. vse to jemljejo kot nekaj nerealnega oz. nekaj kar ne more biti res… ampak na žalost je to realnost in je še kako res!

Evo toliko za zdaj, da tudi jaz več ne filozofiram… skratka hvala ti trick za tvoje spodbudne besede in upam, da boš delila še kakšno tvojo izkušnjo… in ja zadeva je veliko lažja ko spoznaš vse trike in ozadje takih oseb in se kar strinjam s teboj, da so te osebe plitve in jih ni tako težko naštudirati… upoštevam in svetujem tudi drugim, da upoštevajo nasvete GitteAne… GittaAna je zakon! ;-)))))

Lep jesenski dan vsem skupaj…

Ojla, upočasnita konje, če ne bo moj ego karies dobil od prevelike hvale….:-))

Trick, strinjam se, ni ga človeka, ki ne bi nasedel nekomu s narcisitičnimi ali sociopatskimi potezami, če se ta spravi nanj. Ena bolj osupljivih stvari pri njih je, da so kljub temu, da imajo kronično in brezupno pomanjkanje empatije, sposobni prepoznati tudi največje finese čustvenega, miselnega sveta druega in to z grozljivo lahkoto in spretnostjo izkoriščajo za svoje cilje. Ker imajo težave s svojo identiteto ( kronična notranja praznina) so vrhunski kameleoni, kadar to hočejo seveda. Ni ga, ki bi se lahko temu ubranil , razen tistih, ki so billi že kdaj opečeni in imajo zdaj razvite ekstra senzorje za narcistične netopirje, pa še ti niso povsem varni…

In res je, nekdo ki ve, najboljši nasvet ( pa ne samo za narcisiste) je, da ljudi sodiš po njihovih dejanjih, ne po besedah. Pri narcisitih in sociopatih pa velja paziti še to, da če se ti zdi, da je prelepo, da bi bilo res, potem ponavadi res ni. Če se ti zdi, da si srečal popolnega moškega ( žensko), za katerega se zdi, kot da je tvoja duša dvojčica, ki počne točno to, kar si želiš in po čemer hrepeniš, ti govori zgolj stvari, ki si jih od nekdaj želel slišati…..potem je to prvi znak za alarm in da ustaviš konje, pogledaš stvari še iz kakšne bolj oddaljene in druge perspektive in da človeka temeljito preučiš.

Če moškemu ( ženski) v resnici ni do tebe in od tebe zgolj nekaj želi ( sex, denar, uslugo.moč, zakon, službo…) potem z lahkoto napleta totalne nebuloze, ki nimajo nobene veze z njegovim resničnim jazom. Če ti je nekdo zares všeč in si zares želiš njegove bližiine se dostikrat obnašaš čisto zmedeno in nerodno, ker ti je še preveč mar, kaj si druga oseba misli ali čuti in si ( dostikrat na svojo veliko zadrego) daleč od idealnega (da ne omenim, kakšne bedarije lahko pri tem kvasiš….)

GittaAna

pozdravljeni,
zadnjič sem s kolegico debatirala ravno o tej temi:

moralo bi biti tako, ali pa sem tudi jaz z nekega drugega planeta. se mi pa zdi, da tudi vsesplošna družbena klima, ko poštenost in integriteta ne pomenita ničesar več, pripomoreta k temu odnosu, da se do ljudi, zakona, otrok … ljudje obnašajo kot do artiklov na prodajni polici – vzameš, izrabiš, odvržeš in greš po novega. nobene odgovornosti, morale, kaj pa še, to je za budale, ki jih lahko vsak nategne. da bi bili ljudje v zakonu odgovorni in brez skritih agent (laži, manipulacij, prevar in dvojnih življenj) pa je po moje najprej potrebna poštenost in resnicoljubnost do samega sebe. no, tu narcisi pogrnejo na celi črti. če bi se pogledal v dno duše in si priznal, kdo in kakšen je, najbrž ne bi preživel.

pa še tole moram komentorat:

na žalost je res tako. strokovnjaki, ki bi zadeve morali poznati, jih ne priznavajo. v mojem primeru se je zgodilo, da je psihiater spisal vse lastnosti moma, simptome kot iz knjige, ampak to so pač le manjše osebnostne lastnosti, pomanjkljivosti, nekaj pač, zaradi česar ima težave z okolico, ne gre pa za kakršnokoli motnjo ali bognedaj bolezen.
k sreči se najdejo tudi svetle izjeme, psihoterapevti, gittana in tale forum, da se človek opremi 🙂

in danes je sonce 🙂
lpL

Koliko mi tale forum pomaga…ni za povedat.
Res je, da moraš sam priti do spoznanja, da nekaj v odnosu ne funkcionira, da imaš vse tiste slabe občutke (pa sem včasih mislila, da tako pač je in da je povsod enako), da si odgovoren za vse pi….rije in poleg tega še prevemaš vso krivdo… Ni treba, da je tako.
Všeč mi je bila misel GitteAne, da bodi pozoren na to, ko se ti nekdo predstavlja, kot popolna, zanimiva, vseobčudojoča oseba…..ker če ti je do nekoga, si na zaćetku povsem zblejan…in si prenarejano spontan in res narediš marsikatero neumnost, ki zna biti prav prisrčna. Pri momsterjih je vse preveč popolno. Zanimivo, ampak mene so takšne osebe povsem prevzele in sem jih sama začela poveličevati, slepo slediti in zaupati….dokler nisem spoznala, da je vse samo iluzija v moji glavi (to je lepo opisal Nekdokive).
Moram vam povedati, da sedaj na moža gledam kot na kakšnega daljnega sorodnika, s katerim nimam nobene veze in ko ga tako opazujem v drugi luči, je zame postal popolnoma drug človek. Je kot nekdo, s katerim se pogovarjam splošne zadeve (ne spuščam se v debate), ne zanima me njegovo zdravje (prej je bilo kar naprej na dnevnem redu in je tudi sam kar naprej jamral – kronično bolan)….zdaj je nekam čudežno ozdravel; ne zanima me njegova služba (prej je bila najbolj pomembna…seveda v smislu, kako je dobre v službi in kako obvladije zadeve)….nehal je izsiljevati, ker to ne pade več na plodna tla, zanj in za njegovo življenje mi je postalo vseeno. In on sploh ni nekdo, za katerega sem prej mislila, da je! Joj, kakšno olajšanje!!!
Za konec pa še to….kakorkoli GittaAna…ti si carica. Vsakomur prisluhneš in prav za vsakega izmed nas se potrudiš in napišeš kakšno vzpodbudno besedo in tale forum brez tebe ne bi bil to, kar je.

Hahahaha……to me spominja na čudežne ozdravitve ( ali kakšne druge spremembe) moje matere, potem ko s svojimi igrami ni mogla več nič doseči ali ji ni več koristilo. Iz revice, ki se je zasmilila celotni zdravnstveni ustanovi, da so vsi skakkali okoli nje, jaz pa sem že resno razmišljala, da morda res ni sposobna samostojnega življenja ( res so carji, še ko veš, padeš na finto..), se je v nekaj dneh čudežno pozdravila in odskakljala v nov dan čisto prerojena, seveda potem ko so po doooolgem času tudi zdravniki in bolnške sestre dojeli, da jih scat pelje in ko potem, ko sem ji jasno in dikretno in za zunanjega opazovala morda celo kruto povedala, da ni šans, da bi prevezela celotno skrb zanjo, pustila službo, družino, skratka vse, da bi 24 ur na dan stregla njenim bolnim željam.

Res je, ko se nehamo odzivati, ko jih nehamo futrati kar naenkrat izgubijo vse zanimanje za tisto, kar je bilo prej navidezno najbolj pomembno. Zato je dobro, da vemo, da je rešitev v naših rokah, ne v njihovih, da smo mi tisti, ki lahko zaustavimo začaran krog, potem ko jasno in glasno rečemo NE njihovim neboulozam ( seveda, je to treba najprej tisočkrat ponavaljat, da nas vzamejo resno, pa še potem vsake toliko časa probajo, če smo morda sedaj že popustili). In ko ni več futra najdejo novo žrtev. Pri meni izgleda tako, da nekaj mesecev popolnoma izgubi zanimanje zame in tako vem, da je našla nekoga drugega. Včasih sem s strahom čakala še kakšne klice, ker jih je uporabila za to, da bi me preko njih prisilila, da bi počela tisto, kar si je ona zamislila. Tudi takrat sem dala jasno vedeti, da se nimajo kaj vmešavati v najin odnos, če pa imajo željo in potrebo, da se ukvarjajo z njo, to povsem podpiram. Potem je ponavadi čez nekaj mesecev prišel klic obupane nove žrtve, ki ni več vedela, kako iz njenih mrež in me prosila za nasvete. Ali pa jje bila totalna tišina in naenkrat je ona spet začela klicarit in kazat strašno zaimanje zame. Enkrat sem ji celo rekla, da če bo tako počela z ljudmi bo izgubila vse okoli sebe. Pa je mrtvo hladno odvrnila, da se vedno kdo najde.Včasih prav presenečajo tudi s tem, kako se v bistvu čisto dobro zavedajo, kaj se pravzaprav dogaja.

Kar se pa foruma tiče. Jaz res uživam, ko vidim, kako raste, kako se med seboj povezujemo, kako je komunikacija čedalje boljša in da je forum uspešen ste v največji meri “krivi” v sami :-)))

Še bolj pa mi je všeč, da odpiramo neka nova področja, da širimo vsi skupaj neko novo zavedanje, ki bo čez nekaj let že del splošnega znanja. Še ko se je forum začel ni bilo niti besede v javnosti, medijih o osebnostnih motnaj, narcisizmu, sociopatih ( antisocalna osebnostna motnja)….sedaj to zasedelim že skoraj vsak teden v kakšnem od medijev. Bravo mi !! 🙂

IN načrtov je še veliko…

GittaAna

Živjo ena taka ujeta,

Res iz srca in dobronamerno en nasvet:

Hitro vstran od take terapije!!!! Verjemi mi, da vem o čem govorim…

Če je mož hodil k terapevtki najprej sam, jo je že prepariral…, napotki terapevtke: naj ji zaupaš, ker ve kaj dela, ima občutek, da bo mu kapnilo, da je potreben čas in ti boš morala biti potrpežljiva, ker si nekoliko naprej z osebnostno zrelostjo kot tvoj mož, pa da je na tebi odločitev ali ga boš počakala in da je fer, da ga počakaš tam nekje (kot primer ti bo navrgla da si ti pred diplomo on pa v šestem razredu osnovne šole) in tako naprej in tako naprej… bejži od tega dokler še moreš! ne naredi si tega ker boš vedno bolj nesigurna in boš totalno izčrpana!
Tudi če terapevtki podaš vse informacije o tej zadevi, te bo zavrnila in ti rekla da preveč kritično gledaš na moža in ga s tem dušiš in si ti kriva da je tudi zato tak in da se ukvarjaj ti s sabo!!!!
Ne me basat, pa takšne terapije… takim bi licenco treba odvzet!

No toliko zaenkrat… če želiš se mi javi na zasebno sporočilo in ti povem še kaj se ti bo na terapiji najverjetneje še vse dogajalo… če nisi sigurna kaj narediti!

Nekdo ki ve, potrebno je tudi povedati, da imaš tud odlične terapevte, brez katerih bi se bi bilo včasih zelo težko izplesti iz zapletenih mrež osebnostnih motenj. Res pa je, da če naletiš na nekoga, ki nima pojma, te bo samo še do konca zabil v tla ( četudi ne nalašč) in potem pa res nimaš šans.

Že to, da skupaj hodiš na terapijo ( eden z osebnostno motnjo in eden ne) je zelo zelo dvomljivo. To je sicer lahko odlična terapija za “normalne” pare, pri osebnostnih motnjah pa je to recept za katastrofo, še posebej če terapevt nima pojma. Če ga ima, bo po vsej verjetnosti najprej predlagal ločeno terapijo. Sicer nisem strokovnjakinja, vendar spremljam to tematiko že leta in mnogo izkušenj sem si nabrala tudi na mednarodnem forumu, kjer je gor nekaj tisoč ljudi iz dežel, kjer so bolj vajeni psihoaterapetov in podobnih zadev, na forumu pa je tudi precej strokovnjakov. In vsi so prišli do iztega zaključka, kar se tiče skupinskih “zakonskih” terapij, če je vmes osebnostna motnja. No go!
GittaAna

Pravkar se mi je utrnila ena misel in jo bom delil kar takoj z vami!

A veste zakaj je biti tako težko v vezi z osebo, ki ima narcistično osebnostno motnjo?

Zato ker v tej vezi oba partnerja ljubita enega te istega partnerja in sicer tistega z osebnostno motnjo!!!!

A ni res?
😉

Že 19 let tuhtam kaj je z menoj narobe. Ves ta čas sem živela z enim bremenom, ki mu nisem mogla dati ime. Šele zdaj po tolikih letih lahko zatrdno rečem, da gre za narcisoidnost. Sem sumila, zdelo se mi je, sem imela občutek, da možu delam krivico, ja stalno z občutkom krivde…res je to, kar je opisal nekdokive.
Najlepša hvala za ta post. Rešili ste me. Sem mislila, da se mi bo zmešalo. Prav danes me je sin vprašal: kako zdržiš z očetom toliko časa. Na tako subtilni način mu ruši samozavest, kar počne meni in je počel hčeri.
Da smo sami krivi ? Ne, ker smo imeli vsaj enega roditelja, ki je bil tak. In čeprav sem si rekla ne bom se poročila, ker se bojim da dobim oblastnega partnerja se mi je zgodilo točno to!
Nadzor, ljubosumje, poniževanje, nobenih pohval…vse je bilo pod njegovo komando, krediti, računi, hiša , celo gospodinjstvo…..a vse za zaprtimi vrati.
Kdor tega ni okusil, ne more verjeti, kako tiho trpljenje je to.Umiraš na obroke in ne veš zakaj. Strah te je skozi vrata, ker imaš občutek, da te vsi zavračajo. Če je kdo ljubezniv misliš, da te hoče izkoristiti To pa vse zato, ker je narcis tak manipulator in smeti tvoje možgane…..kot da bi imel levkemijo, tako se pošutiš….nezaslišano!!
Še enkrat hvala nekdokive in ostali, Zdaj vsaj vem kako je ime moji temni plati življenja!