Kako se v partnerskem odnosu razrešuje takšen konflikt, če pride do njega:
recimo, da vzamemo 1 stvar (lahko je situacija ali neko početje).
Enemu izmed partnerjev se zdi ta stvar sprejemljiva, mu je všeč, mogoče celo doživlja užitek. A drugemu partnerju se točno ta stvar zdi popolnoma nesprejemljiva, ima občutek, da so s tem ogorožene njegove vrednote, ga vzmemirja ali jezi. V glavnem, mu je neprijetno.

Torej, prvi partner ima vso pravico, da mu je to všeč, kajne? Medtem, ko ima tudi drugi partner pravico, da mu ni všeč, ane?
Prepričevanje enega ali drugega v to, da ta stvar je/ni ok, je brezpredmetno.

Kako je potem sploh možno narediti v tej situaciji kompromis, skupno besedo in pot?

Gre za neskladje vrednot. Imam izkušnje s takšno zvezo, zato lahko rečem da je edina rešitev odhod iz zveze in da si čez čas poiščeš sebi primernega partnerja. Vztrajanje v taki zvezi privede do zatiranja samega sebe in jeze nad drugo osebo.

Boš pa morala biti bolj konkretna, razen če ne govoriš načeloma in teoretično.
V nekaterih primerih kompromis ni možen.
V nekaterih primerih je kompromis možen.
V nekaterih primerih popusti eden.
V drugih primerih popusti drugi.

Primer:
En partner noče otrok sploh in je to povedal od začetka. Drugi partner bi rad imel otroke. Tukaj kompromis ni možen in ne pomeni ne.
En partner bi rad seksal, drugi ne. Kompromis ni možen (no, enim se zdi kompromis, da tisti partner, ki mu ni, drugega obdela z roko ali usti – halo, NI MU DO SEKSA).

En partner bi imel samo enega otroka, drugi bi jih imel neskončno. Tukaj je možen kompromis.

En partner ima rad vse sorte perverzne igrice, drugi ne. Kompromis: poiščeta igrice oz. prakse, ki so drugemu sprejemljive. Drugi poleg tega pri sebi malo razčisti, kaj se mu pri vsej stvari zdi tako grozno, če pa zna biti tudi zelo prijetno.

En partner rad hodi v hribe, drugi bi hodil samo na morje. Kompromis: Enkrat gresta vsak po svoje, vsak na svoj konec, enkrat oba v hribe (pa magari, če oni morski počaka na sončku pred kočo), enkrat oba na morje (pa magari drugi dneve zabija v gostilni ali pred TV v apartmaju).

Eden bi hišo, drugi stanovanje. Stvar dogovora, financ, kalkuliranja plusov in minusov.

Če se gre za zadevo, ki nekomu veliko pomeni, drugemu pa ne pomeni nič, se kompromisa ne da skleniti. Npr. ona želi otroka, on ne. Tu ni kompromisa. Vsak si mora najti partnerja z podobnim pogledom na življenje. Potem bosta zadovoljna v odnosu. Tam, kjer pa nekdo popusti in gre čez sebe… no, tam bo pa prej ko slej prišlo do ločitve.

Sem optimist – sam bi poizvedel ZAKAJ se druga stran boji imeti otroke. Torej razumevanje razloga-ov do posledice. Lahko da bi odklonilna stran razumela svoje strahove in se spoprijela z njimi, ter bi bil tako kompromis le možen. Seveda je tukaj odvisno ali se je druga stran tudi sploh pripravljena pogovarjati o tem.

Sem optimist – sam bi poizvedel ZAKAJ se druga stran boji imeti otroke. Torej razumevanje razloga-ov do posledice. Lahko da bi odklonilna stran razumela svoje strahove in se spoprijela z njimi, ter bi bil tako kompromis le možen. Seveda je tukaj odvisno ali se je druga stran tudi sploh pripravljena pogovarjati o tem.[/quote]

Večinoma ne gre za strah.
Si pa s svojim odgovorom lepo ponazoril, kako težko je človeku, ki se odloči, da ne bo imel otrok. Ker mora to argumentirati, se poglabljati v svojo odločitev, vsi mislijo, da gre za neke strahove, travme iz mladosti in podobno. Zakaj pa recimo tistemu, ki bi rad imel otroke, ni treba argumentirati, zakaj. Pa je to veliko težje pojasniti kot odločitev, da ne bo potomstva.

Sem optimist – sam bi poizvedel ZAKAJ se druga stran boji imeti otroke. Torej razumevanje razloga-ov do posledice. Lahko da bi odklonilna stran razumela svoje strahove in se spoprijela z njimi, ter bi bil tako kompromis le možen. Seveda je tukaj odvisno ali se je druga stran tudi sploh pripravljena pogovarjati o tem.[/quote]
Drži. Ko sem sam začel spoznavati sedanjo partnerko/ženo, mi je na drugem ali tretjem zmenku povedala, da si otrok ne želi, vendar takrat tega nisem vzel strogo resno, niti je nisem obsojal, saj sem takoj dobilo občutek, da so zadaj neki strahovi, ki se jih da premagat, posebej, če ji pokažem podporo. Pač sprejel sem njen komentar kot del njene takratne osebnosti. Nikoli je nisem silil, niti nisem nakazal, da iščem partnerko, ki nujno želi otroke. Samo pogovorila sva se in nekega dne, ko sva se vozila iz morja, mi je povedala, da je veliko razmišljala o tej temi in da si je premislila glede. Seveda nisva nikamor hitela, le zgodilo se je to, kar sem čutil, da se bo in kar sem si potiho želel.

Mislim, da vsak, ki si želi otroka, bi moral to tudi znati argumentirati. Ne vem, od kod ti ideja, da njemu pa ni treba. Če si imela izkušnje s samo takimi, potem razumem, da začutiš še večji odpor karkoli pojasnjevati, ker verjetno niti nima smisla, saj dobiš občutek, kot da se bo takoj začelo pregovarjanje in ne sprejemanje tvojih argumentov. Lahko pa tudi, da so tvoji argumenti šibki. Večinoma v bistvu gre vedno za strah, pa sploh ni nujno, da se ga zavedamo. Verjetno čutiš pač preprosto nek odpor, ki ga težko pojasniš, argumentiraš oziroma ga sploh ne znaš, zato ga niti ne želiš.

Mislim, da vsak, ki si želi otroka, bi moral to tudi znati argumentirati. Ne vem, od kod ti ideja, da njemu pa ni treba. Če si imela izkušnje s samo takimi, potem razumem, da začutiš še večji odpor karkoli pojasnjevati, ker verjetno niti nima smisla, saj dobiš občutek, kot da se bo takoj začelo pregovarjanje in ne sprejemanje tvojih argumentov. Lahko pa tudi, da so tvoji argumenti šibki. Večinoma v bistvu gre vedno za strah, pa sploh ni nujno, da se ga zavedamo. Verjetno čutiš pač preprosto nek odpor, ki ga težko pojasniš, argumentiraš oziroma ga sploh ne znaš, zato ga niti ne želiš.[/quote]

Torej, kolikokrat te je že kdo vprašal, zakaj želiš otroke? Mene še nikoli nihče.
Otroke imam, želela, odkar vem zase, in komaj čakala, da postanem mati. Imam pa kar nekaj prijateljev in prijateljic, ki otrok nočejo, pa ni to iz nobenega strahu.
Če sem čisto iskrena, če kdo začne, da ga je strah imeti otroke, je to po mojem bolj poza za zbujanje pozornosti. In očitno na nekatere deluje!

Ne vem, če me je kdo in niti jaz ne vem, če sem kdaj koga, zakaj si jih želi ali zakaj si jih ne želi. Pravim pa, da če nekdo vpraša (odgovori) na prvo, se lahko komot tudi na drugo (obratno) vprašanje. Če se določeni temi izogibaš, ne želiš debatirat, pač nikoli ne najdeš skupne točke, če pa se dajo karte na mizo, pa obstaja vsaj možnost.

Hvala za odgovore.
Sicer je tema nekoliko zašla v vode imeti ali ne imeti željo po potomstvu.

V glavnem moja tema debate je bolj v smislu, če ima eden od partnerjev nek spolni fetiš, kateri mu pomeni skoraj vse in brez njega ne more živeti. Drug partner pa ta fetiš dobesedno sovraži, čeprav je bil sprva toleranten in ga tudi poskusil ter poskušal vzljubiti, ampak ne gre, saj je za njegove predstave preveč boleč in tudi poniževalen do sočloveka. Izzvalo mu je samo še večji odpor.

Mislim tudi sama, da v tem primeru kompromisa ni mogoče najti, ampak je najbolje, če se dva razideta in vsak najde sebi bolj primernega partnerja.

Torej gre bolj za sočutje do partnerja, brezobzirnost, če je zadeva zanj boleča, kot pa za sam fetiš. Poleg tega ta nesočutnost kaže tudi na brezobzirnost in kako si s takim človekom lahko kdo predstavlja življenje?

Če te ime nekdo fetiš “mlatiti” med seksom, potem je res bolje se umakniti, v kolikor ti ni do tega. Lahko se pa zgleduješ po filmu 50 odtenkov sive, pa poglej, da so kompromisi možni, če je le ljubezen. :))

Naj še povem, da nisem sama v tem odnosu, ampak ja, se strinjam z vami.
50 odtenkov sive ne poznam, ampak vem, da drugemu partnerju ne bi bilo tisto nikoli pri srcu, čeprav ne gre za mlatenje. Ni namreč mlatenje edina spolna praksa, kjer se lahko nekomu povzroča bolečino. Bolj pa je povdarek na psihični bolečini, ne toliko na fizični, čeprav tudi nekoliko.

Vse je v principu vprašanje mej. Ti bom proskušal razložiti “plastično”.
Vsakdo od nas ima svoje meje. Pomeni, da dovolimo nekaj do določene meje, naprej pa rečemo “stop”. Od tu naprej pa ne toleriram, ne sprejemam, ne dovolim. Tudi druga stran (partner) ima svoje meje.

Do nesoglasja pride, kadar ena stran poskusi poseči v polje druge strani, za drugo stran pa je to prestopanje njenih mej. Nastane nesporazum. Vendar tedaj obstajajo možnosti, ki pa so vse v principu kompromis:

V prvem primeru se dogovorita, da prestavita meje. Bistveno je, da tisti, ki popusti to stori prostovoljno in ne pod pritiski.
V drugem primeru vztrajata vsak pri svojem, vendar ugotovita, da bosta spoštovala meje drugega in ne bosta na silo vdirala v njegov teritorij.

V primeru, da pa nek partner vseeno ne spoštuje mej in kar na prej vdira na tvoja področja (čeprav je je že več krat bilo dogovorjeno kje so meje) je pač razlog za razmislek, ali je ta parrtner primeren za nas. Ali res želimo biti neprenehoma v konfliktu?

My space… your space. Respect my space. Spoštovanje tega preprostega pripeljee, da par lahko odlično pleše svoje življenje kot par. :-))

[b]Dirty Dancing-Hungry Eyes[/b]

Ljudje veliko krat ne razumejo, da je kompromis že to, da se v principu ne spremeni nič… le spoštuje se odločitve drugega.

To je nepremostljiva ovira. Intima je pomemben del partnerstva in če je eden stalno nepotešen, drugi pa se stalno čuti pod pritiskom, če ne celo posiljevan, to dolgoročno sigurno ne more biti okej.
In ne razumem, zakaj se ljudje s posebnimi željami sploh zapletajo s “povprečnimi” uživalci spolnosti, če jim mora biti že iz izkušenj jasno, da bodo človeka zelo težko spremenili v fetišista. Takih primerov je res malo. Potem je pa čez par let varanje, mržnja med partnerjema, hladno vzdušje v hiši.