Pozdravljeni!

Imamo eno kar zapleteno težavo,ki je že načela naše družinske odnose.Imam tasta,ki je vdovec in glede na njegovo zdravstveno stanje (sladkorna bolezen,nekajkrat že srčni infarkt,pred kratkim amputacija noge pod kolenom) skratka vse te zadeve so nam obrnile življenje malo na glavo,ker sam ne zmore bit sta pa zato nenehno v prostem času tam sinova od katerih je eden moj mož.Skratka tast več ni zmožen živet sam saj mu sladkor izredno niha ne razmišlja pa slučajno o namestitvi v dom kjer bi imel tudi boljšo oskrbo.Naj omenim še to,da je trenutno brez proteze saj mu rana na nogi zelo slabo celi kar je pač posledica sladkorne bolezni in zato je še manj gibljiv.Ima še hčero,ki pa je od njega odaljena približno 25 km.in se nekako ne strinja,da bi oče odšel v dom sama pa tudi ne zmore vedno poskrbet zanj saj ima tudi ona službene obveznosti tako kot njena brata.Razumem,da je težko sprejet takšno odločitev ampak,če ne gre drugače in domači težko poskrbijo za osebo,ki bi potrebovala stalno oskrbo se osebno meni zdi boljša rešitev domska oskrba.Svojega moža z hčero že tako malo vidiva sedaj pa še veliko manj.Jaz se počutim že kot mati samohranilka in skratka sama za vse.Z partnerjem sva se o tem veliko pogovarjala in tudi z bratom in sestro ampak očitno upajo na čudež….Vem,da je tudi njim težko in so že izčrpani tako fizično kot psihično zato še manj razumem njihovo odločitev.Vem,da se mora tudi oče strinjat glede doma ampak se mi zdi kot,da želi vednomer njihovo prisotnost,ki pa je že za sve malo naporna saj menim,da bi lahko sam tudi malo logično razmislil kaj bi bilo za vse najbolje tako za njega kot za nas.Naj povem še to,da smo se z njegovimi starši vedno razumeli in nikoli ni bilo večjih konfliktov sedaj pa imam že malo občutek,da nas vse skupaj malo izigrava.S takšnim načinom pa močno krha najin odnos z možem,ki že včasih več ne ve kje se ga glava drži.Je pa še nekaj namreč pred dobrim letom dni so izgubili mamo,in imam občutek,da jih daje slaba vest,ker je niso pravočasno pripeljali v bolnišnico kar pri njeni diganozi ne bi spremenilo veliko pa vendar……Saj veste tisti,če bi….Zdi se mi kot,da se ne zmorejo sprijaznit z dejstvom,da oče resnično več ni sposoben živeti sam,no morda se pa tud jaz motim?

Pozdravljeni,

na začetku bi rada na kratko povzela, to kar ste povedali. Pravite, da se zaradi moževe skrbi za očeta krha vajin odnos, saj ga le-ta fizično in psihično izčrpava. Menite, da bi bila za tasta zaradi njegovega zdravstvenega stanja najbolj primerna domska oskrba, vendar si tega ne želijo niti on niti njegovi otroci.

Neredko se zgodi, da imajo svojci in starostniki težave pri sprejetju odločitve o vključitvi v domsko oskrbo. Starostniki si ne želijo zapustiti svojega doma, na katerega so navezani in jim daje občutek varnosti. Ob vključitvi v dom bi prišli v popolnoma novo okolje, med nove ljudi in drugačno dnevno rutino in pravila. Svojci se pogosto počutijo krive, saj menijo, da so premalo naredili za starostnika, da ga bodo na nek način izdali, če bi ga predali v domsko oskrbo ipd. Skrbi jih, ob ostalih obveznostih, ki jih imajo, dejansko fizično in psihično izčrpavajo. Na drugi strani pa je vključitev v dom priložnost za starostnika, da spozna nove ljudi in stke nova prijateljstva, hkrati pa skrb glede nege in prehrane ter dnevnih aktivnosti prepusti osebju v domu. Osebje je navadno tudi bolje usposobljeno za nego kot svojci. Po tem, ko se starostniki udomačijo v domu, jim je lažje, pa tudi svojci si oddahnejo. Je pa to odločitev, ki ni lahka in zori nekaj časa, preden do nje pride ali pa sploh ne. Ali se zavedate, da je to težka odločitev, ki je ni lahko sprejeti iz danes na jutri in da je potreben čas, da odločitev dozori tako na strani starostnika kot na strani svojcev? Ali lahko pustite času čas? Pred vključitvijo v dom je možen pogovor s socialno delavko doma, ki lahko pripomore k sprejetju odločitve. Ali veste, da ta možnost obstaja? Ste razmišljali tudi o drugih možnostih, na primer oskrba negovalke na domu?

Fizična in psihična izčrpanost lahko vpliva na kvaliteto odnosov in največkrat se zgodi, da trpijo odnosi ravno z najbližjimi. Je v vašem primeru možno poiskati kompromis? Koliko časa bi si želeli, da bi mož preživel z vami in hčerko? Ali želite, da preživljate čas samo vi trije skupaj, ali bi šteli kot skupno preživet čas tudi to, da vsi skupaj skrbite za njegovega očeta? Bi bilo možno, da si kakšen dan v tednu vzame samo za vas? Katere so tiste dejavnosti, ob katerih bi se sprostili in napolnili z novo energijo?

Zahvaljujem se vam za odgovor.In razumem,da niso to lahke odločitve ampak glede na stanje v katerm se je tast znašel in ne zmore sam poskrbet zase se mi osebno zdi to na nek način najbolj optimalna rešitev.Res je,da se ljudje sploh starješi počutijo negotove in strah pred novim lahko napravi veliko zmedo.Verjetno ste iz opisa razbrali,da so vsi otroci zaposleni in se poskušajo trudit po svojih močeh,kar pa pri njih počasi pušča posledice( stres,izčrpanost itd.) Seveda sva se z partnerjem pogovarjala o različnih možnostih na začetku sem tudi sama pomagala pri različnih opravilih,ampak sem se kasneje odločila,da so oni tisti,ki naj poskrbijo za svojega očeta,ker so žal kasneje jim bile določene stvari že samoumevne hvaležnosti pa nobene,zato sem od tega tudi odstopila.Partner je šel sicer iskat informacije v dom in bi po njihovem mnenju potreboval oče stalno oskrbo kot nepokreten bi bil tretiran.Se je pa zataknilo pri denarju saj bi morali nekaj doplačat to pa si ne želi noben od njih.Tast je lastnik tudi večjega stanovanja,ki ga ne želijo prodat češ oče je to skupaj spravljal skoraj celo življenje in zakaj bi to napravili?Čeprav bi lahko ta denar namenili npr.če ne želijo iz svojega žepa plačevat za razliko od njegove pokojnine.Negovalka bi bila tudi dobra rešitev ampak tudi o tem ne razmišljajo kaj preveč saj se bolj zanašajo na lastno pomoč in,ker smo mi najbližje njegovemu očetu je seveda večina on na tapeti.Razumem ga,da mu ni lahko ampak sem opazila,da ni pripravljen sprejemat kompromisov in se o tem ne želi pogovarjat kot odrasel moški.To pa,da bi si cel dan v tednu vzel samo za nas je pa utopija,ker do sedaj še ni pokazal nobenega interesa glede tega.Priznam pa,da sem sama že tako obupana kaj se tega tiče,da se niti meni več ne,da reševat konfliktov pač jih pa samo poglabljava.Imam občutek,da sama ven ne bova zmogla ,če bo priložnost mu bom omenila za kakšno strokovno pomoč ali svetovanje čeprav sem sama blizu temu področju ampak saj veste pri sebi je najtežje…

Pa sta se že pogovarjala o tej možnosti?

Srečno.

Veliko je bilo že pogovorov ampak nobene konkretne rešitve.Kolikor vidim je težava v njih samih in to ravno zaradi slabe vesti,ki pa po mojem mnenju izhaja iz napačnih prepričanj v preteklosti,ko je bilo mišljeno,da ljudje hodijo v dom umirat in kot neka,če se lahko tako izrazim postaja pred pokopališčem.Hvala bogu,da sama na te zadeve gledam drugače in zame je to nekaj normalnega in popolnoma sprejemljivo kot neke vrste bolnišnica,ker ljudje tudi tja zahajamo,ko potrebujemo pomoč seveda ne radi ampak ,če je potrebno pač “moramo¨.
Menim tudi,da lahko oskrbovanca normalno vključimo v življenje tako,da ga večkrat obiščemo ga peljemo na sprehod tudi na kak izlet ali nedeljsko kosilo ali kakšno praznovanje seveda zopet od možnosti vsakega posameznika.Večji problem se mi osebno zdijo ravno svojci,ker svojih staršev ali bljižnjih ne vključijo v življenje ampak jih preprosto prepustijo ustanovi tja pa gredo samo občasno in zadeva je za njih zaključena.Pri nas je tako,da upajo in čakajo,če bo se očetu rana zacelila,ker bi imel potem možnost uporabljat protezo,ki bi morda vsaj malo olajšala njegovo gibljivost.Kot sem že napisala tast živi sam in vsaj tremi kar zahtevnimi diagnozami,ki bi logično zahtevale popolno oskrbo in tukaj je potrebno bit realen in pogledat sicer katere možnosti imamo mi,da mu pomagamo in kje so ovire zaradi katerih mu ne moremo nudit oskrbe,ki bi jo potreboval.
Dokler bo pa moj partner imel takšna osebna stališča kot jih ima do sedaj pa sprememb ne bo moglo bit,ker še očitno ni pripravljen na spremembe.Pri sebi sem sklenila,da mu pustim čas in prostor med tem se bom pa raje kot vlagala svojo energijo v osebo,ki ne želi sprejemat kompromisov posvetila sebi in hčeri.
Lep pozdrav tudi vam!

Prejšnjič ste omenjali tudi strokovno pomoč v zvezi z odnosom z vašim možem. Ste se o tem, da bi skupaj obiskala strokovno pomoč, že pogovarjala?

Seveda sem mu omenila ampak,ker še ni pripravljen sodelovati potem meni ostane le,da počakam na bolj ugoden čas.Kdaj pa bo zanj pa niti sama ne vem??? Ljudi ne moremo spreminjat lahko pa spremenimo samo svoj odnos do njih.Jaz sem mu želela pomagat na več načinov ampak zgleda,da je dobil občutek kot,da bi mu kakšno novo poglavje lahko prineslo več težav.Sicer pa veste,da je ljudi “strah” sprememb in se za te le stežka odločijo sploh,če so nezaupljivi.Verjetno veste,da ima vsaka oseba svoje vzorce vedenja po katerih deluje in se jih po navadi oklepa kot pijanec plota čeprav mu le ti v večjih primerih bolj škodujejo kot koristijo.No bomo videli,če se bo kaj spremenilo vas bom obvestila.

Hvala in vse dobro vam želim!