kako reagirati ob partnerjevem molku
pozdravljeni,
ze nekaj casa prebiram vas forum za vase nasvete, tokrat pa se obracam tudi s svojo tezavo.
s partnerjem, kadar zapadeva v konflikt, prepira enostavno ne znava resiti na nek konstruktiven nacin. jaz se zacnem glasno in vznemirjeno govorit (lahko pa, da se tudi derem- ceprav meni se ne zdi), ni nujno, da je to prepir, predvsem gre tu za kaksne opazke s partnerjeve strani, ki me prizadane… on pa na to odreagira tako, da rece, da na njega se pa ne bom drla in se pogrezne v molk. in ta tisina potem traja… dan, dva, teden… vcasih morda se dlje.
sprasujem se kako odreagirat v taki situaciji, kako predreti to trmo in molk?
s tem se enostavno ne znam spoprijeti. vmes, ga nestetokrat prosim, ce se lahko zacneva pogovarjat … on pa nic. ponavadi se obdobja molka koncajo tako, da se jaz opravicujem, ceprav se niti ne cutim dolzna, saj se mi bolj dozdeva, da bi se moral opraviciti on za to, da me je prizadel s kaksno zaljivko.
pocutim se nekako izsiljeno se podredit, da potem zopet naprej funkcionirava v svoji disfunkcionalnosti, katera se mi je morda na pricetku zveze zdela sicer domaca, zdaj pa se mi zdi vedno bolj obremenjujoca in zelim odnos izboljsati oz. spremeniti.
obcutek imam, da partnerju ogromno pomeni, to da si skregan in se mi zdi, da v to vlaga vec energije, namesto, da bi jo usmeril v neko konstruktivno resevanje situacije. zanimivo pa je, da ceprav pa se ne pogovarja, se pa ponoci rahlo stisne k meni, me prime za roko… jaz ponavadi odregiram na to njegovo neverbalno komunikacijo, ga poljubim… a sem potem zavrnjena, saj on mene niti ne poljubi nazaj, niti se ne zacne pogovarjat.
rada bi razumela, mehanizme, ki stojijo za tem “molcecim” vedenjem, da bi znala na to ustrezneje odreagirat oz. ga bolje razumeti.
upam sicer, da ga bom uspela prepricati, da vstopiva v terapijo, zaenkrat pa se vam najlepse zahvaljujem za tole online intervencijo! 🙂
Spoštovana banja6,
po pismu sodeč sta oba v zvezo prinesla svoj del nerazrešenih vsebin odnosov iz vajinih družin, ki vaju nenehno silijo v konflikte in obtoževanja. Pri tem pa vsak zase nosi samopodobo o krivdi za krivično situacijo drugega, čeprav to ni realno, je zgolj iracionalno. Medtem ko se pri ženski kaže večja aktivnost navzven, se moški običajno potegnejo vase v molčečo užaljenost. Seveda ob konfliktu nihče noče prevzeti odgovornosti zares, ker sta tudi dejansko oba prizadeta in tako se molk kakor temna megla spusti v odnos…
Potrebno si je priznati, da ne en ne drugi NISTA KRIVA za ustvarjanje konfliktov, ker je krivda drugje – v vajinih primarnih družinah, ko ste bili še otroci; vendar ste pa ODGOVORNA za ustvarjanje konfliktov, ker sta danes odrasla in lahko nekaj naredita za to, kar kot otroka nekoč nista ne mogla ne znala.
Zatorej, ne glede na situacijo, čas ali prostor, sta za ceno ljubezni oba dolžna drugemu iskreno govoriti VSE, kar se vam dogaja, zlasti navznoter, to pomeni ne tajiti misli, čustva, dejanja – to pa je seveda težji del za nekoga, ki je vajen vzdušja zanikanja, pretvarjanja in neiskrenosti še iz otroštva. Je pa še kako možen in tudi najboljši način, kako ohraniti funkcionalen odnos, ne da bi bilo vsakič znova potrebno iskati vrednostne razlike in opazke o moških in ženskah, iskati izgovore, se obtoževati in iskati krivca za svojo stisko.
Ste dovolj dobri in ljubezni vredni ljudje ne glede na vso to krivdo, ki jo nosite v sebi. Pričnite v to verjeti! Razmisliti in odločiti se je potrebno, ali si lahko resnično zaupata do konca in drug drugemu kažeta sebe takšna, kakršna v resnici sta. Ali si upata toliko tvegati zavoljo resnice? Če bo odgovor obojestranski iskreni DA, ste že daleč na pravi poti, sicer toneta v zapletih bolj in bolj.
Veste, vsi, ki smo odraščali v kolikor toliko normalnih družinskih odnosih, sočutje že nosimo v sebi (ker so nam ga starši pokazali), zato se lahko normalen človek tudi odloči, da ga bo v sebi vzgajal in uporabil – za v dobrem in slabem. Saj edino tako, da se drug ob drugem počuti dovolj varno, da lahko brez občutka krivda pokaže katerkoli čustvo, misel, stališče… – se predre mučni molk. Šele to je znak, da je na delu ljubezen.
Želim vama veliko sočutja in mirnih pogovorov!
Pozdravljeni!
Z velikim pričakovanjem sem čakala na odgovor za “banja6”, ker imam doma zelo podoben primer. Vendar moram priznati, da sem razočarana. Saj vem, da ne obstajajo instant rešitve, vendar tudi po 2-kratnem branju odgovora nisem našla ničesar, kar bi (vsaj pri meni) lahko pripeljalo do neke spremembe. Vem, da bi jaz morala speljat to spremembo (tako tudi “banja6”), ampak kako? Kakšni so to mirni pogovori, če partner molči-dneve, tedne….
S tem, da moj mož ne da od sebe niti neverbalne komunikacije, dokler jaz spet ne izprosim (kar me zelo žali) komunikacije, prav tako jaz ne dvigujem glasu pri “prepiru”, ker običajno molk pri mojem možu sproži kaj čisto banalnega..niti ne prepir v pravem pomenu besede.
Torej, se opravičujem,da sem se “prilepile” na temo, ampak res nisem iz odgovora videla nobene rešitve…
Ali mi jo lahko nakažete na kak drug način?
p.s: Upam, da je “banja6” v odgovoru našla kaj zase!
lp efka
Spoštovana efka,
verjamem, da vas odgovor na izvorno vprašanje ne more zadovoljiti, saj ste zgodba zase, čeprav so si zgodbe lahko podobne. Zgoraj sem se odločil podati širši okvir, ker je pomemben za zavedanje kaj običajno stoji zadaj. Konkretne odgovore na konkretne odnose seveda najbolje poiščemo na terapevtskih srečanjih, tu imamo pač možnost le svetovalnega pogovora.
Stvari je v odnosih toliko, vi pa se ne morete niti pošteno in odkrito pogovoriti. Seveda verjamem, da ste ob tem žalostni in jezni, ko se pogovori ne razvijajo, brez le-teh pa razvoj zveze sploh ni možen. Odnos je seveda veliko več kot to, kar vanj vlaga partner. Vse to je krivično do obeh, zlasti pa do vas, ki si pogovora želite in po krivem prevzemate iniciative še za partnerja. Poleg tega se morda sprašujete ali sem kriva, da se tako obnaša do mene? Seveda niste (razlaga o krivdi je že podana zgoraj).
V odnosu sta odgovorna dva in odnos je sploh možen šele, ko komunikacija, odziv, razumevanje ter (vsaj pogojni) sprejem obstajajo. To, da »ne da od sebe niti neverbalne komunikacije«, je seveda grozljivo dejstvo, boleče in ponižujoče za vas, toda najbrž pomembno sporočilo. Kaj to pomeni? Kar lahko predpostavljam je, da se je partner najverjetneje že zdavnaj pred vajino zvezo (v svoji družini) naučil tega umikanja in neodzivanja navzven; nekaj se je že moralo dogajati tamle, da je zanj kot otroku postalo prenevarno čutiti in misliti iskreno; v sebi vsekakor ima svojo govorico, le da se je potemtakem odločil, da jo raje ne razkriva – zakaj? Ne vem, morda bi preveč tvegal, ne zaupa, morda je zanj (vselej bilo) prenevarno biti iskren ipd.; sploh pa, če se ob intimni osebi počuti, da ji ne more govoriti takrat in tako, ko bi on to želel, ker je že itak prepričan, da ga ne bo slišala. In tako lahko nadaljujemo v gosto meglo… saj so to predpostavke, ki bodo žal ostale take, vse dokler ne bo ISKRENEGA odziva z njegove strani.
Namreč partner danes ni več nebogljen otrok, lahko samostojno izbira in odgovarja za svojo situacijo, zato je vprašanje predvsem ali je pripravljen delati za odnos ali ne? Seveda vam vzroki za njegovo stisko v tem trenutku prav nič ne pomagajo, vas zanima predvsem odziv, odgovor tukaj in zdaj. v kolikor bi slika ostala še kar naprej ista, razmislite o terapiji in partnerja postavite pred dejstvo – bova rešila odnos ali ne?
Več kot to vam brez opisa konteksta vajinega odnosa ne morem svetovati, saj se odpira več vprašanj kakor pa možnih odgovorov: preverite malo kaj vam vse to pomeni, kaj čutite ob vsem, ali partner sploh kako reagira na priznanje, da vas njegovo neodzivanje in nevključevanje žali? In če, na kakšen način reagira? Kako je sploh prišlo do tega, da se ne odziva, v kakšnih situacijah se zavija v molk in koliko časa se vama to že dogaja?
Skratka, nekaj sem vam poskusil osvetliti, verjamem in vredu je, ko bi spet ne bi bila zadovoljna, saj vendar gre za odnos. Zato poskusite vajin odnos opisati malo bolj celovito (glede na vsa vprašanja), kaj se vama dogaja, koliko časa se vam to dogaja, katera so pogosta čutenja v odnosu, njegovo vzdušje itn., sicer je svetovanje nemogoče. Vseeno pa ne vreči puške v koruzo, ker definitivno obstaja izhod iz te stiske, ker ko bosta vidva to enkrat rešila, bosta naenkrat naredila več korakov v razvoju! Za to pa je potreben čas, včasih kar veliko časa, a se izplača.
Zaenkrat vas pozdravljam!