Spoštovani,
prosila bi za kakšen koristen nasvet.
& letna hčerka ima minimalno obliko CP in sicer je prizadeta desna polovica-bolj roka. Živimo normalno, s stalno fizioterapijo in obravnavami,…
Sedaj ko je v šoli pa se ji porajajo vprašanja, zakaj ji roka “ne dela” prav in zakaj ne hodi kot ostali.
Rada bi ji razložila in jo pripravila na to, da če se bodo drugi iz nje norčevali oz.jo gledali, da se bo znala branit, oz.da je ne bi preveč prizadelo.
Skupaj sva prebrali knjigo Veveriček posebne sorte, ki je napisan za otroke s CP in sva ugotavljali, kaj vse drugo zmore in ni pomembno, če npr.ne more teči kot ostali.
Včasih preprosto ne najdem pravih besed, ne vem, kako naj ji povem, da je v redu in čisto taka punca kot ostali, ki se mora smo včasih malo več potruditi,…

Hvala in Lp

Pozdravljeni!
Sama sem v obeh vlogah kot mama in kot učiteljica. Tudi v šoli sem imela otroka s posebnimi potrebami. Svetujem Vam, da ste v tesnem stiku z učiteljico, sami pa izpostavljate dobre plati Vaše hčerke. Če je le mogoče se včlanita v društvo- Vam, ker boste potrebovali moč zase in za “normalno” funkcioniranje kot posameznika in družine.
Lep pozdrav

Spoštovani,

verjamem Vam, da je težko iskati besede, ki bi deklico pripravile na neprijetne trenutke, ki jo morda čakajo. Toda ali lahko svoje otroke (tiste s CP in tiste brez) pripravimo na vse neprijetne izkušnje, ki jih v življenju čakajo? Jaz menim, da ne. Besed, ki bi to opravile naenkrat enostavni ni, kot ni recepta za reševanje problemov ali za življenje brez njih.

Bolj kot v besede, verjamem v dejanja in v zglede. Če se Vaša deklica v dosedanjem življenju ni srečevala z zadrego in strahom ter bolečino glede svoje drugačnostiin pri vaju kot starših, pri njenih najbližjih, potem je tudi njena samopodoba dobra in od Vas potrebuje le podporo in predvsem zaupanje, da bo zmogla s svojimi vrstniki opraviti sama. Da, verjetno jo bodo prizadeli, a koga od nas pa v njenih letih niso? Če ne zaradi hoje, pa zardi barve las, oblačenja, postave, kože, štrlečih ušes,….

Sprejemanje samega sebe in svojih omejitev je ena najtežjih nalog v življenju, a opravi jo lahko le vsak sam zase. Ne glede kako močno želimo starši otrokom pomagati, ne glede na vse naše dobre namene, moramo izražati le brezmejno zaupanje vanje in ne delati namesto njih. Resnično verjamem, da je razvajanje otrok predvsem to, da jim starši odstranijo vse ovire na njihovi življenski poti in rešujejo probleme namesto njih. Prav s tem pa jim sporočajo, da jim ne zaupajo, da zmorejo sami.

Pri naših otrocih s PP je zadeva še bolj zapletena, saj jim že vsaka terapija, ki so ji otroci zavezani, sporoča na področju nezavednega nekako takole: Ti nisi dober, tak kot si nisi OK in treba te je popravljati in narediti čim bolj “normalnega” (kar to že je). In s takimi sporočili seveda dobra samopodoba nima kaj veliko skupnega.

Prav zato smo starši in najbližji tisti, ki otroku sporočamo nenehno, da je za nas dober tak kot je – tukaj in zdaj in ne šele, ko ga bomo popravili. Terapija je pač nekaj, kar mu pomaga, tako kot treningi pomagajo športniku ali glasbeniku, da je še boljši.
To moramo večkrat povedati tudi z besedami in nenehno potrjevati s svojim vedenjem. Otroke boli, ko slišijo, da se drugim smilijo, da so starši žalostni zaradi njihove drugačnosti. Tudi vsa “bentenja” in kritike sistema, zdravnikov, socialcev itd, ki jih izrekamo ob otroku in nismo niti pozorni, da poslušajo, gredo v stavek, ki mi ga je nekoč izreklomlado dekle s CP: “Najbolj me žalosti, da sem s svojim rojstvom in prizadetostjo uničila moji mami življenje, saj je bila vedno žalostna in nesrečna.”

Sprejemanje, zaupanje in brezpogojna ljubezen je moč, ki bo deklico naredila človeka, ki drugim pomeni dragoceno darilo (ne oviro), ki bo borka in bo stala z obema nogama na tleh (pa čeprav z eno le na prstih) in sprejemala svoje omejitve ter spreminjala le tiste stvari, ki jih lahko spremeni. Ob sebi pa potrebuje vesele in samozavestne starše, ki znajo poskrbeti tudi zase in tako dati zgled, kako je treba živeti to življenje. Pa ne bo odveč, da deklico naučite nekaj veščin komunikacije – to znanje ji bo prišlo še kako prav.

Vem, da boste to zmogli, lahko pa se pridružite tudi kateri od starševskih delavnic, kjer teče pogovor o marsičem in se starši učijo dobre komunikacije in vzgoje.

Srečno.

Najlepša hvala za odgovor, zanimale bi me starševske delavnice. Kam lahko pokličem? Sem iz Primorske. Hvala.

Spoštovani!

Delavnice za starše potekajo v naših Šolah za starše, ki jih izvaja Zveza Sonček v sodelovanju z našimi regijskimi društvi. To so lahko vikend seminarji ali pa posamezna predavanja, delavnice in razgovori.

Udeležba je za starše brezplačna in ni vezana na njihovo članstvo v društvu. Programi so odprti tako za starše otrok s posebnimi potrebami kot za vse druge starše in laične ter strokovne delavce.

Druga možnost vključitve v delavnice pa so zdravstveno-terapevtske kolonije za otroke s cerebralno paralizo, ki jih sofinancira Zavod za zdravstveno zavarovanje in so pravica otroka s CP na osnovi napotnice pediatra. Kolonije organizirajo regijska društva v povezavi z Zvezo Sonček.

Vse oblike planiramo tudi na Primorskem in lahko mi vaš naslov sporočite po telefonu 01 565 55 45 ali 041 770 ali po e-pošti na naslov [email protected] in poslala Vam bom obvestilo o posameznih oblikah in terminih.

Lep pozdrav.