kako razložiti 5-letniku
Kmalu se bom s svojo 5 letno hčerko srečala s prijatelji, ki imajo deklico z downovim sindromom. Ta deklica je zelo pridna in vem, da se bo lahko z mojo hčerko lepo igrala. Skrbi pa me, ker pričakujem hčerkina vprašanja, zakaj tista deklica tako govori, zakaj tako izgleda…..? Ne vem, kako naj odgovarjam na takšna vprašanja, da ne bom rekla kaj narobe. Ne želim užalit deklice, ne njene družine, ki pa se čisto nehote verjetno lahko prav hitro zgodi. Ali mi lahko prosim pomagate s kakšnim konkretnim nasvetom. Naj npr. rečem, da je deklica bolna, ali le drugačna, itd…
Res hvala in lep pozdrav!
Nekako to, kar se sprasujes ti, dalijaa, sem se tudi jaz nekoc.
Zase vem, da nisem marala, ko mi je kdo rekel, naj bom tiho in se to ne govori. Takrat sem padla v neko obdobje, ko me je kdo vprasal, kako sva, pa sem kar povedala, da je moja hcerka drugacna a da sva vseeno super.. Cez cas sem videla, da so se tega malo ustrasili, niso si upali vprasati nicesar naprej, jaz pa tudi nisem clovek, ki bi sama od sebe razlagala na dolgo.
Nakar sem ugotovila, da se res vsi ustrasijo le vprasati. Potem sva pristopali midve, ko so bili na ulici otroci, sem stopila zraven itd… rekla pa nisem nikoli nic, saj so videli hcerko, da ne zmore nicesar na njihov nacin. A so jo gledali, pa tudi nihce nic rekel. Nekdo mi je nato rekel, da je od starsev odvisno, kako svojim otrokom razlozijo o stanju moje deklice, a da sami niti ne vedo.
Potem pa se je kar odprlo, ko me vprasajo, povem, kaj je in kaj to pomeni in da je vseeno lahko v druzbi ‘zdravih’. Vcasih celo recem, da to ni bolezen, ampak stanje. vedno pa drugim starsem povem, kaj moja punca zmore takega, da bi bilo zanimivo tudi drugim otrokom (podiranje stolpa iz kock, branje knjig…) in od tedaj se z mnogomi rada igra, ker jo tudi drugi gledajo drugace. Otroci pa se med sabo itak zacutijo, z mojo pupo vsi malcki delajo prav lepo, nadnaravno nezni so z njo in jo crkljajo ter vedno vabijo medse.
Mislim, da so obdobja, ko nam gre lazje z jezika in vcasih pac res ne vemo, kaj rect.
Mamici svetujem, naj svoji hcerki pove, da je deklica v nekaterih stvareh drugacna, a da se igra prav tako rada, da je tudi radovedna in zelo vesela deklica. Potem otroci med seboj naredijo naprej, po svoje, velikokrat bolje kot mi.
lp
Mamica 155,
Najprej opravičilo, da ste na odgovor malce čakali. Po dopustu se je v službi nabralo veliko obveznosti, pa je časa za forum ostalo premalo.
Nekaj vam je povedala že :mami. Kako boste razloži hčerki pa je tudi odvisno od tega, koliko otroci s pp je hčerka že sicer imela priložnost videti in se z njimi igrala, ujela, kakšna vprašanja vam je ob tem (ali kasneje) postavljala. … Vsekakor naj bo razlaga enostavna, kratka (kot je napisala :mami). Ob vsem tem je tudi pomembno (vsaj na začetku) kako in kaj ob tem očutite sami (otroci tega starostnega obdobja znajo prav dobro brati med vrsticami in po svoje zaznati naše dvome, starhove kot tudi predsodke).in da je od staršev (njihove razlage, predsodkov…) odvisno, kako bo otrok sprejel sovrstnika s pp.
Je pa res, da otroci v odnos z otrokom s pp vstopajo popolnoma drugače kot odrasli (ali ko je napisala mami: vse sami poštimajo. Nekateri otroci lahko na začetku vzpostavljanja odnosa ali igre potrebujejo malce našega vodenja, ne velja pa to za vse.
Dalijaa,
Mejo določate vi – torej kaj, koliko in komu boste povedali. Okolica opazi drugačnost, pa si mnogi ne upajo vprašati, jih je strah, vas ne željo prizadeti ali pa preprosto ne vedo, kako bi vprašali. S časom človek dobi občutek, kako, kaj, komu in koliko.
Nekaj več vam bo v kratkem napisala Francka.
Se bom še jaz oglasila,sama delam v zavodu otrok s pp in tudi sama sem mamica štiriletnika.Že ko je bil majhen je večkrat prišel z menoj v zavod,če sem imela izven službe tam kakšen opravek,tko da v bistvu je bil večkrat v stiku s temi otroci,sploh otroci z downovim sindromom so tako prijetna bitja da tega ne veš dokler nimaš stika z njimi.Moj sin se je vedno rad pogovarjal z njimi,se poigral na igrišču,skupaj se smejijo…in nikoli me še ni vprašal zakaj so takšni.Enkrat sem mu povedala da so to malo drugačni otroci in da ne hodijo v vrtec,v šolo…so pa vseeno zelo krasni otroci,prav taki kot vsi njegovi prijatelji v vrtcu.Je pa res da v mojem oddelku so pa otroci s težko motnjo ….vendar tudi tu ni bilo problema…povedala sem da pač ta fant ne zna govort,ne zna sam jesti,ne zna sam hoditi…tak pač je…nismo vsi enaki…in tudi k meni v oddelek rad pride,pobira jim igrače ki jih oni vestno mečejo po tleh:)).Mi je pa všeč ker na njem ni tistega pogleda”kakšen je pa ta”…to sem hotela doseči s tem da sem ga že kot majhnega kdaj pripeljala s seboj.
In še nekaj…vem da mi je to uspelo…to sem pa videla letos na morju…na mivkasti plaži se je v nizki vodi igral fantiček s težjo motnjo…jaz sem ga opazila že od daleč…vendar je bila okrog njega velika praznina…vsi otroci so ga od daleč gledali,ko je on neumorno škropil z vodo okrog in okrog …in seveda pri tem neznansko užival:)))…potem pa se je zgodilo nekaj,kar še jaz nisem pričakovala….moj sinek je stekel k njemu in mi zavpil Mami..Nejc je tukaj (ti otroci so si vsi nekak podobni,in ta je bil res zelo podoben mojemu varovancu)…potem sem pristopila in povedala da to ni Nejc, mu je pa zelo podoben in se ravno tako rad igra kot Nejc.Če verjamete ali ne..potem sta skupaj čepela v mivki in škropila :)))
Nikoli…res Nikoli pa ne bom pozabila pogleda tiste mamice ko je videla mojega sinka kako je prišel tja k njenemu…videla sem da je imela oči vlažne…od sreče,veselja,presenečenja…Rekla mi je tudi da že dolgo ni doživela česa tako lepega.In takrat, veste,sem bila prav mal ponosna sama nase…to je stvar samo v nas starših,nas odraslih…ne v otrocih…učimo jih da tudi če so drugačni….so vseeno otroci…in to krasni!!