A ste jih res pridobili tako, da ste nekaj časa (nekateri pravijo tri tedne, drugi pa še enkrat toliko) ponavljali neko stvar in potem je začelo iti kot po maslu.

Npr.: Moja slaba navada je, da se zvečer (med osmo in deseto) rada pocrkljam s kakšno sladkarijo, kakavom … Ko se kontroliram in si tega ne dovolim, se počutim super. Ampak to zahteva ogromno energije, ki pa je enkrat zmanjka, in tako se vrnem nazaj k stari navadi.
Menda mi ni treba posebej omenjati, da se že več let borim z odvečnimi kg (ca.20).

Hmmm.

Zdravnik, domači in še kdo mi pravijo samo: treba je vztrajati ne glede na …

Če bi imela čas in bi se posvetila samo temu, bi mi morda celo uspelo.
Ampak ko se posvetim naporni službi in družini, pa mi nadzor nad prehranjevanjem uide z vajeti.
Saj ne morem reči, da ne vem, kaj delam (oz. da jem preveč in neprimerno hrano ob neprimernem času), ampak v določenih trenutkih mi postane tako vseeno, čeprav debelost že moćno vpliva na moje zdravje in počutje.

Je stvar res predvsem v spremembi navad in kako jih spremeniti?
Ima kdo s tega področja kakšen uporaben nasvet?

Žalostna Pinka 🙁

Za začetek si ne naloži preveč dela ali obljub glede tega. Morda samo vsak dan zapišeš, kako se počutiš in kako se prehranjuješ. Iz branja svojih postov boš lahko marsikaj odkrila in začela spreminjat. Ugotovila boš tudi, da če zapišeš, se lažje spreminjaš.

Pinka, to o treh ali šestih tednih…. žal ne drži. Povem iz svojih izkušenj. In čedalje bolj se nagibam k teoriji petih let.

Ne vem natančno, o kateri navadi govoriš, predvidevam pa, da gre za prehrano. Če hočeš neko navado usvojiti, morda res traja tri, štiri, pet tednov, da se telo vsaj za silo programira na novo navado in ne pogreša več toliko starih tirnic. Ampak to je šele začetek. Če se boš namreč zadovoljila s tem časom in si mislila, da zdaj pa res ne more iti čisto nič več narobe in da gre zdaj vse kot po maslu, si naredila veliko napako. Verjemi, da te bo tudi po tem času še vedno zamikalo tisto od prej. Takoj, ko boš, misleč da imaš na novo pridobljeno navado že v malem prstu, posegla po stari navadi, obstaja velika nevarnost, da te potegne nazaj. Tudi po teh nekaj tednih je treba še pridno in vztrajno delati na sebi in trmasto vztrajati na svojih načelih, da telo zares pozabi staro navado, kar pa menda lahko traja tudi pet let. Imam tovrstno izkušnjo, ko sem za dve leti iz prehrane črtala vse sladko. Prvi tedni so bili peklenski, ker bi za sladko ubijala. Potem se je telo sprijaznilo s tem in se programiralo na življenje brez sladkorja. Po dveh letih sem si spet tu in tam privoščila kaj sladkega. Problem je bil v tem, ker se je ta “tu in tam” začel ponavljati čedalje bolj pogosto. In telo je pozabilo na vse moje dobre sklepe in v dobrem mesecu dni sem bila skoraj na starem, uspela sem izničiti vse, za kar sem se trudila celi dve leti. No, pred dobrim letom dni sem spet izključila sladko iz prehrane in ker se res striktno držim, zaenkrat res ne pogrešam cukra. In dokler bo tole trajalo, bom uživala v svojem uspehu. Kajti to zame je en velik uspeh.

Upam, da ti nisem vzela vsega optimizma. Vse je mogoče, če hočeš. Verjemi! Samo zaupaj si, pa si na konju!

Lp

Uf, tole je pa zanimiva tema. BI znala marsikaj povedat. Od teorije, pa do moje (neuspešne) prakse, hehe.

To kar je napisala Lenka sigurno drži. Ne glede časa (ker verjetno je to težko določit) ampak glede tega, če si postaviš določen časovni okvir, potem takoj ko ga presežeš, se sprostiš in si kmalu nazaj…

To navado, ki jo opisuješ imam tudi sama…večeri me matrajo. Sama se še lovim v “iskanju vzroka” ampak navada je sigurno eden od pomembnih vzrokov, verjemi!

Veš kaj je uporaben nasvet? Da se poskušaš držat nove navade čimbolj pogosto 🙂 Da se ne bo smešno slišalo – kar sem želela rečt je to, npr. med 8 in 10 zvečer poskušaš ne jest sladkarij. In imaš voljo in se držiš 5 dni, potem pa pride kriza in se prekršiš. In kaj narediš potem? Jaz na tvojem mestu bi tisti večer (ker sem že zafrknila), pojedla več sladkarij, kot bi bilo treba in bi verjetno to naredila naslednji dan spet. Bistvo tukaj je, da ko je prekršek, je takoj tudi “clean slate” – kot da se ni nič zgodilo. In po starem naprej.
Predstavljaj si, kako izgleda tvoja navada v možganih – možgani so navajeni delati avtomatično in porabljati čimmanj energije za stvari, ki jih poznajo (temu rečemo navada). Večkrat ko boš naredila drugače, kot si navajena, večja je verjetnost, da bo nova navada postala avtomatična in brez porabe energije (za možgane).
Hočem rečt, da ena napaka, ali pa dve še nista razlog, da obupamo in začnemo znova. Ampak sta razlog, da se čimprej spravimo nazaj v tek in novo navado. Na dolgi rok, bo napak vse manj in nova navada bo osvojena. Časovnih okvirov jaz nebi jemala kot merilo…ker je pri vsakem drugače. In hitro lahko prideš nazaj na staro navado, če jo “treniraš” – tako kot je Lenka napisala. Ok, sladkor ima še kako drugo lastnost, ki to navajanje pospeši, ampak o tem drugič…

Te pa razumem, sem se kr našla v tvojem postu 😉 Ena, navada, ki sem jo jaz res osvojila je ta, da v VSAK obrok vključim nekaj zelenjave ali vsaj sadja…to mi je zdaj tako avtomatično, da kar težko pojem kaj brez… Ne vem, zakaj mi je tu uspelo, drugje pa mi (še) ni. Bom poročala, ko ugotovim 😉

Pinka, srečno!