kako preživeti jutri
7. maj – dan ki sem ga pred petimi meseci tako težko pričakovala, danes pa si želim da ne bi nikoli obstajal. Jutri bi se moral roditi moj Nik – pa se ne bo, ker je že 140 dni pri angelčkih. A v moji glavi se vrtijo spomini, solze mi tečejo, telo pa še vedno nekaj čuti v notranjosti, vsak krč in zbodljaj mi hoče raztrgati drobovlje, odzivam se kot bi čutila njegove sunke. A vem, da če bi bilo to resnično, se mi ne bi srce trgalo, duša cefrala in po licih bi mi tekle solze sreče. Od kar sem se prvič javila na forum so se dogajale skoraj vse stvari, ki ste mi jih napovedovali: bolečina ni manjša, izgubila sem vse prijatelje za pogovor, saj nihče ni mogel razumeti kako mi je, rada bi se pogovarjala o Niku – posebej še o tem kako sem mu izbirala ime, kaj sem mu kupila, kaj vse sem si zanj želela. Pa se ne morem. Rada bi se pogovarjala o tem kako me še vedno boli, pa se ne morem. Rada bi povedala, da si želim naprej, pa ne morem. Rada bi da bi bil danes 8. maj in da bi bilo vse drugače. Pa ni in ne bo.
Tudi jaz se sprašujem isto kot ti, čeprav jaz sem svojega angelčka končno v četrtem poskusu ( prej dvakrat izvenmaternična, pa še enkrat odmrli plod ) le donosila in ga rodila. Bil je moja največja sreča. Hvala bogu sem mu to večkrat tudi povedala, kot bi slutila, da mu ne bom več mogla velikokrat. Moj sinko je veselo rastel, počenjal vragolije, včasih me seveda tudi razjezil, pa vendar bil je živ. Vedno je bil ZDRAV, nikoli bolan ( razen kakšna vročina, anginca, nič tako posebnega). Pa je prišel tisti prekleti dan 6.4. ob 14.15. ˝Moje sožalje˝, so mi izrekali eden za drugim. Jaz pa nisem vedela zakaj. Še danes ne vem. Na današnji dan ob taki uri sem se poslavljala od svojega angelčka, ki je bil star 21. mesecev. Še tri mesece pa bi lahko upihnil dve svečki. Pa jih na žalost ne bo.
Nikoli si nisem mislila, da po tolikih neuspelih nosečnostih, ko končno nosiš otroka pod srcem, in ga rodiš, da bom svojega rojenega otroka pokopala. Kje so zakoni narave, da naj bi umirali stari, onemogli, ne pa zdravi otroci. Kje je pravica?
In vendar je čisto potiho se prikradla ena klinčeva bakterija, ki je smrtonosna in uniči vse. Dobesedno vse je uničila na mojem sinku.
Mogoče ste nakatere zasledile to zgodbo v časopisih Dnevnik, Nedeljski, na temo meningokokna sepsa.
Potem pa še to, umre mi otrok, kar še sedaj ne verjamem, pa pride še huje. Novinarji, ki te ne pustijo pri miru, pa ljudje s svojimi zlobnimi jeziki, da smo ga zastrpili s podganjim strupom, pa itd…..
Me res zanima katera bi to naredila!?
No hotela sem ti povedati, da tudi jaz nisem hotela, da pride današnji dan, 6.5., pa tudi 3.5. sem imela rojstni dan, lahko si mislite katero darilo sem si želela.Nobenega voščila nisem sprejela, ker ne želim nič drugega kot svojega sinčka Alena, čeprav vem, da upam zaman. Prav tako, kot ti tudi jaz nočem, da pride 26.6., takrat ko naj bi moj angelček doživel svoj drugi rojstni dan. Saj vem, da ga bo imel, v mojem srcu in v nebesih, pa vendar ni to isto.
Hvala bogu, da obstajate tako dobe duše na tem forumu, da lahko vsaj nekdo prisluhne tvoji bolečini, nekdo ki te resnično razume.
Prišli bodo vsi dnevi, ki ne želimo, da bi jih dočakali, radi bi jih prespali, a vendar nekako bomo morali dočakati jutri. Nekako, kako pa še sama ne vem!
Hvala vsem, ki ste mi prisluhnili tebi NIKOVA MAMI pa ne vem kaj ti naj rečem, ker sama doživljam isto, tako da sem resnično brez besed, edino kar govori so moje solze in težka bolečina v srcu.
Upam le, da nas naši angelčki sedaj spremljajo in božajo s svojimi poljubčki, pa čeprav mi tega fizično ne občutimo, občutimo pa toplino v naših srcih.
Pozdrav, Mateja.
Draga moja,
tudi mene trese ob misli na to, da prihaja 13.maj, ko bi se moral roditi moj tako pričakovani sin. Namesto veselja, žalost.
Ampak življenje teče naprej…, v nečem moraš najti upanje, zaradi nečesa moraš vztrajati…
Vsi moji “prijatelji” se obnašajo tako, kot da nosečnosti sploh nikoli ni bilo, nihče nič ne omeni… Če ne bi bilo ob meni mojih prijateljic, ki sem jih spoznala na forumu Neplodnost, bi šlo težko.
Vidiš, vsaka od nas ima svojo zgodbo, vsaka nosti svojo žalost in trpljenje. In me se razumemo. Naj ti bo to v vzpodbudo.
Mislim nate, vem da je danes težek dan, ampak zavedaj se, da smo v tvoji bližini punce, ki te razumemo, ki te objemamo in ki čutimo, tako kot ti…
Zdrži, saj bo… Objem in poljub od Brine
Draga Nikova mami!
Ni besed, ki bi te lahko potolažile, le to bi ti rekla, da zdrži.
Današnji dan je gotovo eden najbolj bolečih zate, vsaka obletnica bo naredila novo odprtino v tvoje že tako ranjeno srce, a drži se! Mogoče okoli sebe nimaš nikogar za pogovor, tu boš pa vedno našla dušo, ki ti bo prisluhnila!
Samo drži se!
Srečno!
Jutri bo nov dan!
Vidka
Toliko bi rada povedala, pa na enkrat ne znam, ne zmorem besed, ki bi omilile bolečino, ker se je ne da. Sama se pred enim letom in sedem mesecev 10 ur po porodu izgubila punčko. V tistem trenutko nisem verjela, da bom zmogla, zmogla preživeti še sploh kakšen dan. Vse obljube, vse besede in tolažbe so bile zaman. Želela sem iti za svojo punčko, pa mi ni uspelo, takrat sem spoznala, da še ni prišel moj čas. Angelček me je obvaroval, najbrž moram biti še tukaj na zemlji, najbrž moram biti mama bitju, ki trenutno 11 teden živi pod mojim srčkom. Izpolniti moramo še toliko nalog, pa vendar je težko.
Vem da je vsaki izmed nas zelo hudo in težko, doživele smo najgršo izkušnjo, ki jo sploh lahko doživi kaka mama. Jaz imam hvala bogu prijatelje, take ta prave, ki so ostali in prišli so tudi novi. Veliko mi je pomagal ta forum, našla sem veliko prijateljic s katerimi se poznamo ali osebno ali samo vertualno. Ampak poznamo se in si pomagamo v težkih trenutkih.
To so drugačna prijateljstva, bolj globoka, bolj iskrena. Zato pa NIKOVA MAMI, ko te berem kako praviš, da nimaš nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala o Niku, o njegovih stvareh, ki si mu jih kupila, o vsem kar te spominja na njega, vedi da, tukaj smo in smo pripravljene poslušati in s teboj jokati. če pa želiš, se mi lahko javiš tudi na mail.
Danes je za tebe težak dan, vem kako je hudo, pa vseeno ti pošiljam topel objem in iskreno, veliko moči, da boš prestala ta dan, da boš šla naprej, čeprav s počasnimi in majhnimi koraki, ampak bo šlo. Bolečina ne bo minila, nikdar ne mine, samo naučimo se živeti z njo.
Prijazen pozdrav
Mojca
Moj Vid bi se moral roditi na 7.12.2004.Toda,ne vem zmeraj sem slutila,če bo bo šlo vse po sreči,se bo rodil 5.12.,kot moja stara mama.
In povem ti;5.12.je bila sobota.Počivala sem v spalnici in zdelo se mi je,kot da je nekdo odprl vrata in se ulegel k meni v posteljo.Jaz sem potem mirno zaspala.Kasneje sem vprašala mojo hči,če je prišla k meni počivat .Ona me je samo čudno gledala,ker je bila pri prijateljici.Jaz vem,da je prišel moj Vid k meni se pocartat.Mož mi je rekel,da se mi meša,toda vem da se mi pokaže kdaj pa kdaj….Sedaj že en mesec poslušam vsak večer čukca in vem,da mi moj Vid daje znak ,da je z mano.Hudo ti bo in še enkrat zelo hudo,toda zavedaj se,da tvoj Nik ti bo dajal znake ,da je s tabo,samo prisluhniti mu moraš.
lp D.
Tudi jaz čutim s teboj in te popolnoma razumem.
Strinjam se z Pitko, da je edino kar lahko narediš, da vzdržiš, hkrati pa daš svojim čustvom svojo pot na nek kreativen način. In potem je vsak dan malce lažje, a bolečina traja.
Če se želiš s kom pogovarjati o vsem kar je povezano z Nikom se lahko tukaj, tudi jaz ti ponujam svojo ramo. Tudi sama se zelo rada pogovarjam o svojih nosečnostih, otrokih, pa tako malo je priložnosti. Razumem te, to je edino kar nam je ostalo.
Ko sem prebrala Matejino zgodbo, pa me je še dodatno stisnilo pri srcu. Kako kruto se narava lahko poigra z nami. Sama se bojim česa takega, pa vendar upam! Odgovora ni.
Mateja razumem tudi tebe, tudi sama se pogreba najbrž od presilne bolečine sploh ne bi spomnila. Lažje bi blo umreti, a ne?
Pa še ni naš čas. Pozitivno pri vsem tem pa je, da bo nam samim lažje umreti (ko bo čas seveda), ker nas bodo pričakali naši angelčki. Tega pa se neizmerno veselim.
Nikova mami in Mateja, pošiljam vama moč in polno ljubezni.
Hvala vam punce. Za vse. Hvaležna sem Niku, da mi je z svojim odhodom, ko sem se morala obrniti na ta forum, pokazal da so na svetu še ljudje, ki kljub svoji bolečini znajo najti besede sočutja za druge. Upam da bom nekoč zbrala moč in bom lahko tudi jaz vedno ponudila ramo in tolažilno besedo nekomu ki jo bo potreboval. Danes je 9. maj vsakdo bi rekel danes si lahko pomirjena ni obletnice, ki bi te spomnila na Nika – a zame je 143 dan, odkar sem sama, vse me spominja nanj. Meni se dogaja kar naprej – ali me v trgovini za nogo objame otrok in reče mami: pa se je le zmotil v gneči, ali pozvoni telefon in mi nekdo veselo razlaga da je ta pa ta rodila, ali dobim e-mail od neznancev z slikami navihanih dojenčkov, če slučajno prižgem tv so skoraj vedno reklame za pampers…. ali film o majhnih sončkih. Vem da je bilo tako tudi prej, a zdaj me vse to zaboli, solze mi tečejo. Ne bo minilo, kaj ne?
Draga Mateja!
Sploh si ne znam predstavljati tvoje bolečine. Iskrene sožalje! Ne vem kako naj te prepričam, da preživiš jutri, mesec ali leta. Jaz sem izgubila svojo pikico že v nosečnosti, nisem je poznala, se z njo igrala, božala, poljubljala, kopala…, tako da se mi zdi, da je tvoja izguba 1000krat hujša od moje. Težko je, vendar je v tvojem pismu tudi zaznati nekaj poguma, ki te bo obdržal in vodil naprej do neke točke, kjer bo bolečina morda nekoliko manjša. Kjer boš rekla, da še vedno ljubiš svoje življenje, žaluješ in pogrešaš Alena, ga nosiš v srcu in še vedno jočeš ob spominih, vendar nadaljuješ. Morda čez nekaj let dobi sonček Alen sestrico ali bratca. Drži se, morda se pridruži kakšni skupini mamicam in staršem s podobno izkušnjo, kjer boš našla ramena sočutja in razumevanja. Zagotovo potrebuješ pogovor, le zapiraj se ne vase, pa četudi pišeš in pišeš sto postov na dan na ta forum. Oglasi se še kaj! Zelo mi je žal!!!!
N.
Pozdravljena
Ne, na žalost ne bo minilo. Samo naučila se boš živeti s tem, v tem boš našla tudi nekaj dobrega, nekaj, kar ti bo dalo moči za naprej.
Vsak dan bo hudo, ampak vsak dan tudi nekako lažje, živela boš za spomine, ampak prišel bo tudi čas, ko bo na tvojem obrazu ponovno smeh.
Ko sem jaz prehodila vso to pot, sem mislila, da je nemogoče priti do sem, kjer sem danes. Ko sem se kdaj zasmejala, sem imela slabo vest, češ, kako se lahko sploh smejiš, kako lahko sploh pomisliš na kaj takega, ko tvoji pikici ni bilo dano. In sem imela zaradi enega nasmeha, pokvarjen cel teden ali še več.
Vedno znova in znova, mi je pa v mislih odzvanjala misel, da nas naši aqngelčki ne želijo gledati, kako se samo jokamo, kako smo žalostne, kajti takrat njihove dušice trpijo. Tega pa mi ne želimo, kajne?
Verjemi mi, tudi NIk trpi, če trpiš ti in tudi Niku je lepo, če je tebi lepo. Pa čeprav te poboža samo toplo sonce, naj ti nariše nasmeh na licih in pokloni ga Niku, ki je vsak trenutek s teboj!
Prijazen pozdrav
Mojca
Tudi jaz se sprašujem???Včasih je tako težko….če pomislim,da sem točno pred enim letom ga imela še v trebuhu in gledala njegovo miganje na UZ.
Boljše,da niti ne mislim na to.Hudo je,res hudo.Jaz se prebijam čez takšne travme včasih,da pomislim – ali še obstaja kaj hujšega?
Veliko moči ti želim in tebi,meni,vsem ki se prebijamo čez to bolečino.
lp D.