Kako prenašati kritike
Hello 🙂
Jaz sem se s kritikami srečevala skoraj vsakodnevno, predvsem v otoštvu. Kritike s stani sošolcev. Seveda pa nisem ušla niti kritikam staršev, prijateljev ali znancem. Vedno sem si vse zelo jemala k srcu in bila prepričana da je z mano nekaj narobe. Kasneje sem pa spregledala da ni nič od mene odvisno.
Če dam dva random primera:
Žena ima rojstni dan, mož pa je na to čisto pozabil. Ona je pričakovala da ji bo on podaril šopek rož, kakršnokoli presenečenje ali darilo. Ker je razočarana ga bo malo skritizirala in mu rekla da ni dober mož in da je vrjetno tudi nima rad, da je pozabljiv in neodgovoren. Na koncu pa lahko še doda: res si me razočaral!
Oče nagovori sina, da se vpiše na fakulteto za medicino, ker je sam zdravnik. Sinu se morda na začetku zdi dobra ideja, kasneje pa spozna da ga to ne veseli. Se odloči in pusti faks, vzame si čas za razmislek o tem kaj ga veseli v življenju. No, za starša bo recimo sin nesposobnež, lenuh, tudi neodgovoren in nevem kaj še vse.
Ljudje od nas nekaj PRIČAKUJEJO, mi pa ta njihova pričakovanje večkrat NE IZPOLNIMO in puf, pade kritika.
No večina kritik, ki se jih spomnem je bilo negativnih, ki so me tudi največ prizadele. Niso pa vse tako brezvezne, nekatere kritike, ki so bile tako v tri krasne rečene so mi celo odprle oči in mi dale misliti nad kakšno zadevo ali nad tem človekom.
Glede sprejemanja kritik pa je odvisno od posameznika. Če je tistemu možu žal da je ženo razočaral (ne spregleda da to ni od njega odvisno) in se zaradi tega počuti krivega bo na njega pač kritika slabo vplivala. Če pa mož ve da je to ˝ženin problem˝ ker ona sama tako dojema stvari, bo kritiko sprejel in se nebo z njo obremenjeval. Razočaranje je posledica nekega pričakovanja( ki si ga vsak sam pri sebi ustvari), kjer pač dejanski rezultat ni tak kot pričakovani. Vsak je svojih razočaranj/nerazočaranj kovač.
Nismo rojeni, da bi izpolnjevali pričakovanja drugih, da bi drugim ugajali ali se jim prilagajali. Jaz pa seveda tudi nisem svetnica in koga skritiziram brez da bi se vsakič zavedala zakaj to delam 🙂
Lep pozdrav 🙂
Najprej moraš imeti rad sebe in se sprejeti. Potem bo vse bistveno lažje!
Zdaj te pa zaradi nizke samopodobe muči vse, kaj si mislijo o tebi, kaj rečejo, česa ne rečejo, kaj ti misliš, da rečejo…. Zato, ker si tako nesamozavesten in nimaš dovolj zaupanja vase, te najeda tudi to, da ti kdo reče kaj slabega o tebi. Te prizadane in se spet počutiš grozno.
Ko boš enkrat zadovoljen sam s sabo, ko boš uvidel, da lahko svojo srečo poiščeš le v sebi in nikjer drugje, bo bistveno lažje. Besede te ne bodo prizadele. Videl boš, da tvoja sreča ni odvisna od drugih, temveč tebe samega. Je težko, če doživiš toliko, kot si ti. Ampak ni pa neizvedljivo. Upam, da bo to čimprej:)