Pozdravljeni Jana Lavtižar,
prosim vas za mnenje in nasvet.

Kar nerodno mi je glede problema, zaradi katerega vam pišem, saj bi se marsikomu zdelo, da niti ni problem. (Saj zato s svojo okolico o tem ne govorim.) Imam 54 let, sem poročena, odrasli hčeri, ki sta se že odselili od doma. Ne, ne pišem zaradi moža niti zaradi otrok. Stvar je v tem, da še nisem razčistila odnosa z materjo. Pa čeprav se že več desetletij ubadam s tem, berem knjige, se o tem pogovarjam. Vendar rezultata, ki bi si ga želela nisem dosegla. Človek bi mislil, da bom pri teh letih vse te bolečine že vrgla čez ramo, odpustila ali kakorkoli že. Z možem in hčerama se dobro razumem, rada opravljam svoj poklic zdrava sem. Marsikdo bi rekel kaj pa še hočeš, pusti mater pri miru.

Problem pa je v tem da bi jaz že pustila mater pri miru, vendar me ona noče. Stanuje v drugem kraju in ker je oče pred nekaj leti umrl, živi sama. Je zelo samostojna in to tudi rada poudari. Obenem je skromna in se ne pritožuje. Rada pomaga ljudem v stiski in mnogi zelo cenijo njen nasvet in da zna poslušati. Pravijo mi: Tvoja mama, neverjetna je. Kako skrbi zase, pa zmeraj tako pozitivna, prijazna. Ti imaš res srečo.

No, jaz poznam drugo njeno plat in se mi ne zdi, da sem imela srečo z njo. Najraje je ne bi nikoli več videla in grozno mi je, ker si včasih prav želim, da bi umrla. Če bi kdo opazoval mojo situacijo bi rekel, da pretiravam, saj me ne kliče vsak dan, kot se dogaja marsikateri znanki ali prijateljici. Ne zmerja me, ne očita, ne kritizira, moji hčeri zmeraj pohvali za dosežke. Vendar jaz čutim drugače. Vem, da ni kaj dosti skrbela zame ko sem bila otrok, skrbela je za naju babica in pa tudi oče, njo so bolj zanimali drugi ljudje, ki jim je od nekdaj rada pomagala in je zato že od nekdaj bila cenjena od okolice. Ni bila krivična do mene niti do brata. Ampak meni se je zmeraj zdelo da je to samo fasada, ki pa je bila brez ene pikice na katero bi lahko pokazala. In tako tudi zdaj kadarkoli me pokliče, mi je kar slabo, ker vem, da bom poslušala razne novice, ki so kao tako »pozitivne«, a jih pripoveduje z užaloščenim glasom, da se ne morem počutiti drugače kot krivo pa sploh ne vem zakaj. Je pa nekaj, namreč da ni variante, da se z njo ne bi strinjala. Naredi se gluho, začne govoriti kaj drugega. Potem pa me ne pokliče, dokler se ne zlomim in jo pokličem jaz, seveda pa slišim tak tanek, zelo potihem očitajoč glas češ Ti si bila tako krivična do mene, jaz pa, poglej me, sem do tebe tako dobra, mirna in spravljiva. No, tudi kakšna kritična beseda je kdaj priletela, a vse tako prikrito, v celofan zavito, da sem se zmeraj spet spraševala ali sem samo jaz preobčutljiva (kar mi je v mladosti večkrat dala vedeti, čeprav se nikomur drugemu ne zdim taka).
In tako gre vse življenje. Ko sem bila mlajša, sem včasih res mislila, da sem nora. Na srečo me mož razume bolje kor razumem sama sebe. Veliko sem prejokala in me je sočutno poslušal ter mi ne enkrat rekel, naj prekinem stike z njo, kaj me brigajo ljudje, on me razume, ker jo dobro pozna kot »manipulatorko« (njegove besede). Saj tudi mene ne briga, kaj bi rekli drugi, je pa občutek krivde (čeprav ko logično razmišljam VEM, da nisem nič kriva) tako močan, da si prekinitve stikov sploh ne predstavljam.

Je še kdo v podobni situaciji? Zelo bom pa vesela tudi drugih mnenj, mogoče mi uspe kaj spremeniti.

Spoštovani,

to, kar opisujete, sama velikokrat poimenujem »neznosna lahkost čustvene zlorabe«. Na prvi pogled lahko kot zlorabo takoj prepoznamo seksualno ali fizično zlorabljanje, zanemarjanje otroka, življenje v družinah z zasvojenostjo in seveda tudi grobo verbalno ravnanje z otrokom, recimo vpitje, žaljenje, cinične poniževalne pripombe in podobno. Zlahka pa spregledamo (sploh v generaciji, ki ji pripadate) prefinjene načine čustvene zlorabe, kar ste odlično opisali z besedami »fasada, ki pa je bila brez ene pikice, na katero bi lahko pokazala«. Skupaj z zbujanjem občutkov krivde je to »zmagovalna« oziroma bolje rečeno smrtonosna kombinacija. Ne povzroča morda otrokove dobesedne fizične smrti, toda dokler se otrok teh okovov ne otrese, ne živi življenja, ki bi bilo vredno tega imena.

Naj pojasnim. Vaše življenje, konkretno, je prav gotovo vredno življenja zaradi dobrih odnosov z možem in hčerkama, pa še zaradi zdravja in veselja do poklica ter mnogih drugih drobnih stvari, ki ga sestavljajo. In vendar – če bi zdajle prišla vila s čarobno paličico in odčarala breme vašega odnosa z materjo – koliko lažji bi se počutili? Koliko energije bi se sprostilo, da bi jo lahko napeljali v stvari, ki si jih morda že dolgo želite ali pa o katerih trenutno sploh še ne razmišljate? Povem vam – ogromno. Razlika bi bila nepopisna.

Kljub temu da takih čarobnih paličic ni, pa ste lahko dobra vila sami sebi. Spet retorično vprašanje: če bi energijo, ki jo namenjate temu, da se branite pred materinim manipulativnim čustvenim vampirizmom, porabili za delo na sebi, ali mislite, da bi se kaj poznalo? Z delom na sebi mislim tu bolj konkretno na delo z notranjim otrokom. Vi kot odrasla, prisebna oseba s kakovostnimi odraslimi odnosi bi bili že zdavnaj sposobni materi postaviti meje, če ne bi v vas še vedno ostajal nepotolažen notranji otrok.

Predstavljajte si tega notranjega otroka kot punčko, ki je odraščala ob materi, ki ji je dajala vse (ali vsaj popolnoma dovolj) za normalen razvoj – vse razen najpomembnejšega, namreč brezpogojne ljubezni. Naklonjenost, ki vam jo je izkazovala, je bila odvisna od tega, ali so bile v vajinem odnosu zadovoljene ne vaše, ampak njene čustvene potrebe. (Če zase lahko rečete, da ste svoji hčerki kot osebnosti imeli že od rojstva radi brezpogojno, potem veste, o čem govorim.) Tako so v vas nastajale neštete drobne razpoke, ki so se z leti utrjevanja istega vzorca le še poglabljale. Zato imate občutek, kakor da niste celi, če ne poskrbite za mamo – vedno. In seveda je to občutek notranjega otroka.

Je pa to občutek, ki mu nujno morate zaupati. Ob mami vam je nelagodno – ta občutek ni prišel z Marsa, ampak iz vajinega odnosa. Spremlja vas že ves čas. Si lahko verjamete, da čutite prav? Če si lahko verjamete, da se dobro počutite recimo ob možu, hčerkah, sodelavcih, prijateljici … in da se ne počutite dobro ob nekom, ki recimo vpije na vas … potem lahko verjamete tudi svojemu notranjemu otroku, ki skrajno ranjen zaradi neslišanosti v vas joka že desetletja.

Če vam je angleščina blizu, vam toplo priporočam knjigo Danu Morrigan You’re not Crazy – It’s Your Mother. V slovenščini lahko berete Strupene starše Susan Forward, Iskanje notranjega otroka – kako se rešiti spon osebne zgodovine in dobiti vpogled v svoj resnični jaz (Margareta Lešnik), Zdravljenje notranjega otroka (Darja Sekulić) (povprašajte v knjižnici ali poiščite na Cobissu). In poglejte si film Razglednice iz pekla (Postcards from the Edge) … (Če želite še več podatkov, me mirno lahko pokličete.) Knjige vam bodo odprle ogromno vpogledov. Ker pa vsaka zloraba nastane v odnosu, se v odnosu (tokrat varnem in zdravem) tudi najbolje razrešuje. Morda boste želeli pospešiti okrevanje svojega notranjega otroka na terapevtski skupini za samopomoč ali pa se na individualni terapiji naučiti poiskati moč (verjemite, še malo niste nemočni) in uspešnega postavljanja zdravih meja. Možnosti je zares veliko, samo lotiti se je treba.

Hvala za zaupanje, da ste odprli to pomembno temo. Srečno vam želim!

Se mi zdi da vem kaj doživljaš . Tudi jaz imam mamo podobno tvoji . Dobra, potrpežljiva, ni da ni …pa vendar me je v zgodnji mladosti zapustila in odšla z moškim , ki ji je storil kaos od življenja . Svoji mami zamerim predvsem to , da sem zaradi njenih odločitev čustvena razvalina vendar tega nihče ne opazi . Ostale so posledice njenega odhoda čeprav bi se lahko odločila drugače .
Človek lahko pozneje v življenju stori marsikaj dobrega, plemenitega , vrednega in še bi lahko naštevali vendar nekdo ob takem človeku pozna drugo plat zgodbe saj čuti da je ravno zaradi te osebe drugačen .
Moja mama misli da jih je dobro odnesla saj sem jaz zrastla v čutečega človeka ob drugih ljudeh. Moji mami se sanja ne ,da v resnici ne znam živeti dobrega partnerskega odnosa, ne vem kaj je družina , sem odvisna od odnosov in polna neke notranje bolečine ki je ne znam razložiti .

K odličnemu odgovoru terapevtke naj dodam: pojdi na sosednji forum, Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce.

Tam je veliko ljudi, ki so doživljali točno to, o čemer pišeš. (Nekateri so na vrh tega doživljali tudi bolj “očitne” znake zlorabe – vpitje, zmerjanje in še kaj, a temelj je popolnoma enak tvojemu oz. temelj njihovih staršev enak temelju tvoje matere.) Nihče ti ne bo rekel, da “ti ni nič hudega” in da “pusti vse za sabo”, ker dobro vedo, za kaj gre in kako grozljivo rano to izžge v otrokovo dušo, in ni važno, ali je ta otrok zdaj star 80 let … še vedno boli, kvečjemu še bolj, ker ni nikoli dobil pomoči.

Veliko boš izvedela in dobila tolažbe, že če boš samo iskala teme z naslovom, ki vsebuje besedo “mati”. Svojo mater boš “prepoznala” v večini zapisov, če se boš le odrekla prepričanju, ki ti ga je vbila v glavo – kako je dobra, popolna, prijazna, ljubeča in seveda kako je ona vedno ŽRTEV. To je manipulacija in tvoj mož ima popolnoma prav.

Lahko pa se tam tudi oglasiš in boš dobila dragocene izkušnje ljudi, ki so to dali skozi ali so v procesu tega. Ta proces je dolg in boleč, ampak kot vsa tovrstna zdravljenja prinaša že postopno olajšanje, dragocene uvide, kar vse pomaga, da se bolečina manjša, dokler ni res čisto majhna. Izginila pa ne bo nikoli. Ampak še nekaj je pomembno: dovolila si jo boš čutiti. Ker zdaj, ko jo začutiš, se takoj vklopi neusmiljeni kritik (ki ga je vate vsadila mati), kako moreš tako razmišljati o svoji materi, kaj je s tabo narobe, vse ti je dala, vesela si lahko, da imaš tako mater, poglej druge, nehvaležna razvajenka si itd. Je tako? Ta strupeni kritik ti odreka osnovno pravico vsakega živega bitja na Zemlji: čutiti bolečino. Potem pride seveda še večja stiska, kritik še bolj udari … in začarani krog je sklenjen.

Ampak zdaj je skrajni čas, da ga presekaš. Tudi ni treba, da bi ravnala tako drastično, da bi čez noč prekinila stike. Tega tako in tako ne zmoreš. Najprej jih moraš ohladiti – resnično zmanjšati in pa ohranjati na ravni “znancev” (živijo, kako si, lepo vreme) in ko ti pripoveduje o vsem tem, kar si zapisala, počni zraven kaj drugega, da misli lažje odplavajo, in ravnodušno odgovarjaj aha, ja, mhm … In nikoli več je ne pokliči, kadar te ona ignorira. To je klasični prijem oseb z narcistično osebnostno motnjo. Dokler to delaš (se zlomiš in jo pokličeš), je to v resnici “hranjenje” (pitanje) njene motnje in tvoje ujetosti v patologijo. Ali drugače povedano: s tem, ko se zlomiš in jo pokličeš, ne škodiš samo sebi, ampak tudi njej. Če boš to razumela, ti bo lažje, da naslednjič tega več ne storiš. Tudi če se zlomiš. Je NE pokličeš. Vse v tebi bo vreščalo, da jo moraš, tedaj pa se spomni: s tem škodim tudi materi, ker ji omogočam nadaljnje manipuliranje in nadaljnje škodljivo ravnanje. To ti je na začetku lahko v veliko pomoč.

Čas bo pokazal, kako naprej. Ali bo treba zares prekiniti stike ali jih bo mogoče ohranjati na ravni “znanstva”. Vedeti je treba: ko boš poskusila, bo odziv najprej uničujoč – ampak potem, ko bo videla, da resno misliš, ji ne bo preostalo drugega, kot da si poišče novo žrtev. Sicer pa o tem lahko veliko več in podrobneje bereš na omenjenem sosednjem forumu.

In ko te prime, da bi spet mislila, kako pretiravaš, kako ni tako hudo, kako je ona v redu in si ti nesramna in nehvaležna …, pomisli: če bi bilo res tako, ali bi se dogajalo to in ono? Ali bi ti sama čutila te težave, bolečine? Če bi bilo res tako, bi bila ti hčerka, ki bi z veseljem poklicala in obiskala mamo, pa četudi zaradi zunanjih okoliščin le trikrat na leto, ob misli na mamo bi te prežela toplina, želela bi, da tudi tvoji otroci spoznajo njeno ljubezen in dobroto, do nje bi čutila iskreno ljubezen in si jo jemala za zgled, kakšna mati bodi ti svojim otrokom. No, ali je tako? Če je tako, potem sploh nimaš težave in je vse v redu. Ampak če bi bilo to res, ne bi napisala, kar si napisala. – Pomagaš si lahko tudi tako, da se kot mati vživiš v tako situacijo in si predstavljaš, da se tvoja hči s tabo glede česa ne strinja, nakar jo ti popolnoma ignoriraš in z užitkom čakaš, da se bo zlomila in se priplazila k tebi … (!!) To ti bo pomagalo ohraniti realno perspektivo, ko te bo tisti strupeni notranji glas začel zmerjati in ti prati možgane, kako si ti tista slaba, nehvaležna, neljubeča itd.

Srečno!

Težko je svetovati kaj drugega kot to, da jo postaviš na nivo znanke. Pogovor o vremenu, drugega nič. In ne kliči je in se ji ne opravičuj. Pač se ji zlaži, da imaš toliko obveznosti, da je ura že tako pozna, ko se spomniš na njo, da je ne želiš motiti pri počitku. In ne hodi k njej na obisk, dobi se na kavi v bifeju. Srečo imaš, da ti ni razdrla družine in da ne živita blizu. Samo ostani neomajna v vlogi znanke, ker bo manipulativnost hotela še bol intenzivno izvajati. In karkoli boš ji rekla, si potem ne očitaj, ker so vse besede in odločitve v trenutku, ko so izvedene ali izgovorjene, pravilne. Pa vso srečo in lepe praznike v krogu svojih.

Si ne bi mislila, da nas je toliko. Tudi meni je šele pred kratkim naredilo klik. Stara sem 52 let tudi mama in vdova že zelo dolgo. Moja mama je za razliko od tvoje bolj nesamostojna, vendar ima ves čas vse pod kontrolo. Živimo pa v isti hiši z ločenim gospodinjstvom. No do pred kratkim, ko mi je določen dogodek osvetlil zadevo, sem ves čas poskušala zadovoljiti njene potrebe, da sem z njo, grem v trgovino in opravim vse okrog hiše in v hiši, samo, da bo ok. Pa ni bilo, sploh nisem vedela kakšna bo njena reakcija. Niti ne vem od česa so odvisne njene reakcije, od lune, spanja… In tako je bilo od kar pomnim, sploh pa od kar sem se poročila. (Mož je bil zelo priden, deloven, nekonflikten. Mlad umrl zaradi raka.) Prej sta to družno izvajala z očetom, po njegovi smrti pa je čisto norela nekaj časa in mi pripisovala vse mogoče. Kljub temu, da sem zelo mlada ostala brez moža, otroka pa brez očeta, nisem opazila kakšnega sočutja, razen tako pozunanjenega. Ko sem po več deset letih spoznala novega moškega, ki je zelo ok človek in so ga vsi sorodniki in moji otroci lepo sprejeli, je ona spet norela in tudi sedaj, ko sva že več let par (ne živiva skupaj) nikoli nič ne vpraša o njem. Skratka jaz sem tudi spoznala, da ne morem zadosti njenim potrebam po manipulaciji, zato sem čeprav je še tako grdo nehala z njo komunicirat, razen najnujnejših stvari. Najbolj mi je odprlo oči, ko sem pomislila, kako jaz ravnam s svojimi otroki, ki so že odrasli, živijo na svojem. če imajo čas me obiščejo, če kaj potrebujejo in me vprašajo jim pomagam, drugače jih pustim, da imajo svoje življenje in delajo kar želijo. Meni se zdi, da imamo starši nalogo vzgojit pametne otroke, jih pripeljat do izobrazbe, službe, potem pa jih spustit, da imajo svoje življenje. Jaz sem pa ves čas na razpolago svojim staršem bila in sem sedaj mami, v zahvalo pa sem dobivala same kritike in tečnarjenje, pa tudi zelo grde besede. Tako kot moramo svoje otroke spustit, da živijo svoje življenje, tako je po 50 letu čas, da spustimo svoje starše, da zaživijo samostojno 🙂