Pozdravljeni, spet!
Še enkrat Vam pišem zaradi iste stvari. Nasilje.
Najlepša hvala vsem, ki ste mi dale tako vzpodbudne besede. Res, hvala. Edino žal mi je, da sem preveč stran od Vas, saj bi se drugače sigurno šla pogovoriti z Vami, saj vidim, da imate kar podobne izkušnje.
No, poglejte. Sem dekle, ki kljub svoji starosti, piše nekakšen dnevnik. Ne vsak dan, ampak takrat, ko mi na dušo leže več stvari in imam čas, da pišem.
Spodaj vam zato pošiljam odlomke iz mojega dnevnika, v glavnem, no, pisanje je precej dolgo, je pa dobesedno izvzeto iz dnevnika.
Prosim Vas, če boste prebrali. Te moje izkušnje bi nekako rada posredovala tudi drugim, ki se znajdejo v podobnih situacijah in ne najdejo poti ven. Mogoče pa bo kdo našel v tem kaj koristnega.
Pa mi povejte prosim, kaj si o vsem mislite Vi?

Upam, da boste razumeli vse besedilo. Ima me, imam željo, da bi tole poslala še kam, kajti rada bi si delila občutke z drugimi, obupanim ljudem pa povrnila vsaj malo upanja.

Vedite pa, da je besedilo res dobesedno iz dnevnika, in ga nisem nič prirejala, zato Vam nejasnosti (če se bodo pojavile) lahko naknadno pojasnim.

Hvala Vam še enkrat in lep pozdrav in veliko duševnega miru in zdravja

Mojca

PS: Zelo veliko mi pomeni, da lahko takole izrazim svojo notranjo bol in da ste razumevajoči. HVALA VAM

4.7.2006
Kako naj se sprijaznim s preteklostjo, s ponesrečenim otroštvom? Res ne vem, a po tolikšnem času čutim, da bom morala odpustiti, ker drugače ne bom mogla živeti naprej. To je nemogoče takole. Še preden »mamo« srečam, sem živčna. Moj šesti čut mi pravi, da se bo nekaj zgodilo, živčna sem še dolgo potem, ko je ne vidim več. Ja, morala se bom sprijazniti, imam zelo dobro izkušnjo v življenju, ki mi bo prišla še prav. Ampak, vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi ta, čeprav se to zelo butasto sliši, ampak je pa res. Morala se bom naučiti odpuščati, saj vidim, da drugače ne bo šlo. Pred kar precej časa sem bila pri spovedi, kjer sem povedala kako in kaj. Župnik mi je rekel, naj vztrajam, naj še naprej poskušam odpustiti. No, do zdaj ni šlo, pa vendar, enkrat bom morala premisliti kaj o tem, res pa se bo moralo zgoditi, da se bom pogovorila o tem s psihologinjo. Ona mi bo svetovala kako in kaj. Ona je tista, ki ima splošen pogled na to, in predvsem, ni čustveno vpletena. To je najpomembnejše. Enkrat se bom morala takole spravit pisat, mogoče bom našla pravi pogled na to, ampak ne vem,… Moram govoriti s psihologinjo. Potem pa bom videla. Izsesati moram ta strah pred njo, oziroma ne, strah, grozo, jezo, trepetanje pred njo. Le tako bom lahko popolnoma srečna in predana življenju in staršema, pri katerih živim. Zakaj bi si morala še naprej greniti življenje zaradi nje. »Pa, čakaj malo, punca, tako ne gre. Saj je ja brez veze, če te bo to preganjalo vse življenje. Punca, postavi se zase, postavi za svoje pravice, in predvsem za svoje zdravje. Tistih, niti 160 cm in okoli 60 kil teže – no, to je maksimalno – ni vredno mojih živcev, ni vredno, da bi se sekirala zaradi nje.« Ne, ni vredna toliko. Pa saj, ona ima svoje življenje, jaz pa svojega. In ne smem s tem moriti še staršev, oba sta že imela zelo hude probleme zaradi nje (»mame«). Zakaj bi jih še jaz delala? Ne, ne bom več, ne smem. Vem, kristalno mi je jasno, da bo poskušala še vse živo, nekoč mi bo poskušala greniti življenje meni in predvsem mojim otrokom, če bo zdaj nemočna, bo pokazala roge, ko staršev ne bo več. Ja, tega se zavedam. Ampak, pravica se doseže in tudi tu se bo, saj so odvetniki, mediji, in tako naprej. Vem pa, da je dobrota sirota. Ja, tudi jaz sem to okusila. To me je naučilo življenje. Zato jaz nisem dobro do nikogar, razen do staršev, in do psa in mačka,… Do drugih pa ne bom nikoli več tako dobra – da bi toliko popuščala. Ja, vem, da ne. Pa vendar, tistega hinavskega nasmeha, ki ga ima ona, ne prenesem, češ, kaj boš ti smrklja. Ja, vem, da si to misli. Dejstvo pa je, da nisem smrklja. Saj sem stara 25 let in že prava ženska. Kako naj nekomu povem, da me je zlorabljala? Psihologinji? Bojim se. Ko »mamo« takole vidim v obraz, imam tiste prizore izpred toliko let, ko me je ošlatevala. Ja, težko je to. In očitno mi to še najbolj leži na srcu in tiste njene kuhle! Pa seveda njegove (»očim«). Njega tako nisem nikoli marala, ko pa sem izvedela za pravega očeta, pa sploh ne. Naravnost sovražila sem ga. ja, sovražila. Enkrat vem, se bomo še ostro pogovarjali, bojim se, da pred sodiščem.ampak prič nimam, žal. Takrat bo pač prišlo pred njo na dan, kaj vse mi leži na duši.

10. 7. 2006
Moja duša trpi. Zaradi »mame«. Ne vem sicer, kako se bom skopala iz tega, ampak vem in čutim, da bom. Pisala sem na forumu in dali so mi dobro vzpodbudo, da grem naprej. Naslednji teden imam spet razgovor s psihologinjo, pa ji bom povedala še za ono drugo stvar. Ja, povedala ji bom. Saj nisem edina, ki je to doživljala, nekateri so še veliko težje. Pa če so zaživeli na novo oni, bom tudi jaz, ni hudič. Vem, da bom. Končno sem se odločila za to, da ji odpustim, saj vendarle,…
Kaj je hotela doseči s svojim čudaškim početjem? Zakaj me je hotela raniti? Kaj ji je bil cilj? Kaj je študirala? No, to so vprašanja, na katera ne bom nikoli dobila odgovorov. Očitno je pa nekaj stvari. Je izkoriščevalska in oblastna. Zakaj ji ati ni bil všeč? Ker ji je bila goja več, ati pa tega ni prenesel. Tri mesece je bila noseča, on pa z atijevim bratom. Groza! To je dokaz njene nezvestobe. Ati ni človek, ki bi se tako zelo podrejal drugim in hotel je biti na kmetiji, njej pa se ni dalo delati. Ja, tako je. On, ki ga ima zdaj, pa je bil pijanec, pač se je zatrapal vanjo, in si ga je popolnoma podredila. Se je hotela maščevati atiju? To je bilo sigurno tudi, a zakaj pri tem trpi otrok? Preprosto, jaz sem ji bila dosegljiva, atiju ni mogla do živega. Reva, da večja ne more biti. Uprla sem se ji in na to sem zelo ponosna. Kaj je imela od laži, ki mi jih je trosila? Nič, mislila je, da me bo obdržala zase, pa je bil učinek ravno nasproten. Ja, ravno nasproten.
Kaj je imela od tega, da me je ošlatevala? Drugega odgovora si ne znam predstavljati, kot da mi uniči dušo, kot, da mi uniči ves pogum, da nekoč najdem pot do atija. In pa to, da ni bila »prav« usmerjena, da so ji všeč tudi ženske. Je to nemogoče? Vem, da ni in, da je to lahko res, pa čeprav tega ne bom nikoli izvedela. Ali pa, da mi je bila fovšna, ker sem se tako razvijala in sem imela dojke večje kot ona. Drugih razlag nimam in jih ni. Ampak, je pa reva, da si ni mogla pomagati s kakšno drugo žensko,… Bila sem pač njena žrtev, ki jo je kar dobro izkoristila, dokler se ji nisem popolnoma odtujila. In ni mi žal za to, nikoli mi ni bilo. Kaj je ona doživljala v svojem otroštvu, ne bom nikoli vedela, ampak od nekod je morala priti ta žlehtnoba vanjo. Od kod? Oba njena starša sta bila menda takšna. Tako, da ni nič čudnega. Ampak, … Kaj je imela od tega, če me je tepla zaradi ocen? Kaj je sploh hotela od mene? Vem, da odličnjakinjo. Ja, to mi je jasno. A zakaj? Ker je bila požrešna in je hotela, da se čimprej spravim v službo in ji prinesem denar, in to v bogato službo. Vedno je videla samo denar, delati pa ne. Pa se ji je izjalovilo. Poleg denarja, pa moj ati,… Da bi se lahko bahala, češ, do kruha sem jo spravila, on pa ni zanjo naredil nič. Ja, vem, da je bilo to. Danes, ko o vsem razmišljam, ko sem se postavila na realna tla, poznam marsikateri odgovor, ki ga prej nisem.
Pa vendar,… Ona je tista reva, ki ima, lahko rečem, kamen namesto srca, ona je tista, ki ne ve, kaj pomeni imeti nekoga res rad, ki ne zna dati prave vzgoje in ljubezni ter svobode svojim otrokom in jim prisluhniti. saj, z menoj je bilo tako, z onima dvema ni nič drugače. S fantom že prej ni bilo drugače, kot z menoj. bil je tepen, ostajal je doma, z nikomer se ni smel družiti. Punca pa,… Ona pa liže med pri njej. Toda, kaj bo čez nekaj let, ko si bo ustvarjala družino? Reva bo, kot njena mama. Nič ne zna biti sama, vsepovsod je zraven, kot kakšna luč, vem, da se ji bo to otepalo. Sicer pa tudi nima prijateljev, ne marajo je, ker vedno vidi samo sebe, drugim se ne prilagodi. Je izrezana mama. Maščevalna pa tudi, če ji nekdo nekaj reče, je že ogenj v strehi in on zanjo ni več človek. Tudi ona ne bo mogla nikoli vedeti, kaj pomeni resnično nekoga rad imeti, pomemben ji bo le denar, z nekom bo, samo da bo imela denar. Kaj je denar, če ni zdravja, ljubezni,…? Nič!
Mama pa reva, da se Bog usmili. Kaj ima od tistega divjanja po cesti, kaj ima od hinavščine, kaj ima od tega, če se s svojim drži za roke, kaj ima če ne čuti ničesar do sočloveka? Kaj ima od tega, če zna samo sovražiti? Nič, samo eno grozno bedno življenje. Saj se spomnim, kako je bilo. Saj se mu je prilizovala, ko pa sta se skregala, je bil vse, samo človek ne. Saj razumem, kateri par pa se ne skrega, pa vendar,… Rad ga imaš tudi takrat. Mar ne?
Je pač trda v srcu, je pač v njej to zakoreninjeno in nihče ne bo zbezal ven, in tako bo tudi ostalo.
Jaz pa zelo dobro vem, da sem boljša od nje, vsak dan me spremlja nasmeh, starša imam resnično rada, dobro vem, kako je čutiti ljubezen. In dobila si bom moškega, ki ne bo glavno merilo denar! Saj ne rečem, da je zaposlen, in da je denar, za preživetje, več ni treba. Vem, da je bila to moja izredno dobra izkušnja in cenim to, svoje otroke bom vzgajala drugače. Spoznala sem, kako pomembna je resnica, kako pomembni so pogovori z otroci. To bom spoštovala in vsak dan si bom vzela čas, da otrokom prisluhnem, sem zgovorno dekle in pogovarjala se bom s svojimi otroci in o njihovih veselim in žalostnih trenutkih ter problemi. In jih skušala rešiti. Tega jaz v otroštvu nikoli nisem doživela. In nikoli jih ne bom pestila s palico, saj vem, da s tepežem ne dosežeš popolnoma ničesar. Kazen se da tudi drugače narediti. Ki bo bolj učinkovito.
Odslej bom drugače gledala nanjo, kot na eno navadno revo, no, saj tudi je, kot na en kup nesreče, vseeno mi bo zanjo, ona ima svoje življenje, jaz svoje. Z njo, vem, da ne bom nikoli normalno govorila, s fantom in dekletom pa sicer tudi ne, ampak, samo, … Recimo, dober da, kako si kaj,… Tega ne izključujem, pa vendar,… Ona dva sta ji nasedla. Kolikor sta ji pač… Ampak mislim, da je »mama« takrat na socialni preveč zinila, da »želim ti, da bodo tebi otroci tudi tako naredili, kot si ti meni,…)«. Kaj takega jaz ne bi mogla reči. Reva je, da mi privošči takole, saj ima še vendar dva otroka!kaj je sploh študirala? Očitno nič, očitno misli, da se ji to ne more več zgoditi. Saj ji tega ne privoščim, ne, to ne, ampak, kar je res, je res. In nikakor ne more biti drugače. Zato pa, saj nista otroka kriva, če je pa ona taka. Sicer bom pa še videla, kako bo, ampak enkrat ko bo tako, bom na vsem lepem pozdravila enega, verjetno fanta. Naj bo kar hoče biti. Saj je človek in nič več, pa kaj potem, če mu je mati ona in oče on, ki pa je v stvari še večji revež, kot je ona.
Imam več šole kot »mama«, boljši poklic in imela bom boljše delo kot ona – saj je kar doma. Pa tudi, če mi usoda ne nameni službe,… Imamo kmetijo in enkrat bom jaz gospodar na njej. Kaj pa ima ona? Tisti vrt, pa nič drugega. Kaj počne doma? Nič, dolgočasi se, poleg tega pa tudi ni ravno nedolžna. Verjetno ima tudi druge moške.
No, ko takole razmišljam, vidim, da sem v veliko stvareh veliko boljša od nje, odslej bom to tudi izkoriščala. In vem, da sem sposobnejša od nje. Pa kaj potem, če ima ona družino – otroke, če hčero vlači povsod s seboj, če zna risati in pisati spise in ima lepo pisavo? Vendar je teh stvari manj, kot pa mojih proti njenim.