Pozdravljeni!

Sem dekle, malo manj kot pri tridesetih. Pa vendar je še vedno zelo živa resnica, oziroma so živi prikazi izpred 15 let, ko sem doživljala nasilje. In to od lastne mame. Ko sem prišla v obdobje pubertete, ko sem se začela razvijati – moje telo, me je ošlatevala, morala sem se preoblačit pred njo, hotela je, da nosim zelo oprijete majice (nekaj je bilo takih, da sem jih komaj oblekla, a vendar me je silila, da sem jih morala). Kolikokrat sem jokala, saj sem vedela, da to ni prav.
Po drugi strani pa me je tepla za vsako figo, velikokrat tudi po nedolžnosti, če sem dobila v šoli oceno 2, sem bila doma tepena (kaj šele, če sem dobila 1!). Če sta se skregala polbrat in polsestra sem bila tepena jaz (pač starejša), ker ju nisem pomirila. Večkrat sem morala klečati v popolnoma temni sobi – brez oken ali luči, na samem betonu. Lahko si mislite kako je bilo oz. koliko revme je danes v meni, čeprav sem še mlada.
No, da drugih primerov ne pišem, saj želim ostati anonimna. V glavnem, ne morete vedeti, koliko stvari je v mojem srcu, koliko strahu, gneva, jeze, samouničevanja. Vendar takrat nisem imela nikogar, kateremu bi se lahko zaupala, bila sem zelo osamljeno dekle vse življenje. Tudi zdaj nimam prijateljev, no za vse to, kar sem napisala tule vesta sicer moja mačeha in oče (h katerima sem se preselila še nedolgo nazaj, prej ju nisem smela poznati, ker mi mama ni pustila!). Vendar mi tudi ne moreta pomagati. Saj me razumeta popolnoma, se pogovarjamo o tem, me tolažita in vzpodbujata, vendar,… Bolečina je izredno huda in pekoča. Najhujše je, ko jo (mamo) takole srečam na cesti, takrat mi kot blisk šinejo čez glavo vsi tisti prizori (ja, v trenutku so vsi na kupu) iz ranega otroštva. Poleg tega, nimam fanta (mama mi tudi nikoli ni pustila družit se s kom – tudi s sošolci ne – samo Bog ne daj, da me je videla s kom, je že bil potem “ogenj v strehi”. Zdaj, ko sem pri očetu, nimam problemov, družim se lahko s komerkoli (naj povem, da se izredno dobro razumemo in si zaupamo). Saj sem spoznala kakega fanta, a ko se me je hotel dotakniti, me je streslo po vsem telesu in sem imela zopet tiste “privide” iz otroštva.
Ja, takrat sem bila že večkrat na robu samomora, obupa, tolažbo sem iskala v hrani (čeprav samo v starem – suhem kruhu in zenfu – ja, zaradi neredne hrane in neprave sem danes na tabletah za želodec – večkrat sem, ko sem prišla iz šole, dobila palico za jest, če me razumete).

No, zelo sem se razpisala, saj so to stvari, ki me zelo močno obremenjujejo in zaradi katerih ne morem popolnoma zaživeti v tem življenju. Prosim Vas za kakršenkoli nasvet, kako naj si pomagam, da tisti prizori izginejo (vsaj deloma)? Kaj naj storim? Naj še povem, da že pol leta hodim k psihologinji, zaradi drugih problemov. Za drugo stvar (pretepanje) sicer ve, sem ji povedala, za prvo ji pa ne morem. Sram me je. Kaj naj naredim? Saj vem, da ne bi nič hudega rekla, da bi mi dala samo nasvete, pa vendar,… Preveč me je sram, prevelika je brazgotina v mojem srcu, saj se vendarle to vleče že 15 let! Kaj naj storim?

Že vnaprej hvala za vsakršen nasvet

Živijo!

Zelo se me je dotaknilo tvoje pismo. Kakšno življenje si imela, da si ga sploh ne morem zamisliti. Jaz česa takega nisem nikoli doživela, pa tudi moji otroci upam, da ne bodo nikoli izkusili toliko gorja.
Kaj ti povedati in kako te potolažiti. Videti je, da si zrela oseba in da dobro veš, da tvoje dosedanje življenje ni bilo preveč lepo. Zdaj ti je bolje in prepričana sem, da boš sčasoma prebolela nesrečno otroštvo. Prepusti se toku časa in mladosti. Bodi dobra z ljudmi okoli tebe in videla boš, da se ti bo stokratno povrnilo.
Od srca ti želim ljubečega fanta, ta te bo znal potolažiti in vrniti vero v lepšo prihodnjost.
Mislila bom nate in prisrčno te pozdravljam

kot bi brala sebe-ni isto nasilje, drugače je pa vse enako: obe pri 30, 15 let, nasilje nad mano itd.

najbolje ti bo znala pomagati psihologinja, če ti do sedaj ustreza ona, in se ji boš pač malo kasneje bolj zaupala-predvidevam, da nisi dolgo pri njej.

drugače mi je pa edina pametna rešitev prišla na misel, da napiši mami pismo in napiši kaj ti je vse storila, kaj ti je to takrat pomenilo, kako se s tem ubadaš sedaj, kako ti je težko,……
verjamem da bo prebrala, saj je nekako obsedena s tabo in jo bo zanimalo, ter prav je da izve, kako se lastna hči počuti ob pogledu na (zlobno) mater. če bi slučajno vrgla pred tabo pismo v smeti, oz. ga raztrgala ali kakorkoli drugače uničila, preidi na plan B, in si daj duška, ter ji povej vse kar ji gre. zderi se, karkoli, sam da daš ven iz sebe in to osebi, ki ti je to vse storila.
plan C (no, zdej se mi je odprlo)-če se mogoče bojiš, da bi te udarila, in se ti ne bi znala ubraniti: naj ti samo povem, da si stara 30 let, da jo lahko opomniš na civilno tožbo in da se lahko v vsakem primeru nazaj braniš (ustavi ji roko, umakni se) in samo toliko se jo dotakni, da ustaviš nasilje in če se da, jo posedi na stol in zagrozi, naj posluša vsaj 10 minut…..

Draga Mojca,
ne morem ti pomagati, vendar hvala, da si nam zaupala svojo bolečino. Poznam nekaj podobnih primerov. Veliko veliko je treba delati na sebi, predvsem na tem, da odpustiš sebi in drugim, in greš naprej. Saj vem, da se sliši grozno, tole o odpuščanju. Vendar gre za to, da sprejmeš, da se ti je to zgodilo, in da ne gojiš sovraštva v sebi, ker te uničuje. Saj vem, lahko je reči…
Za začetek pa je najbolje, da o vsem tem komu poveš (no, ti si povedala nam, to je že veliko). Ko bi si lahko našla kako prijateljico (morda tudi tvojo psihologinjo), in ji povedala o svoji bolečini, bi ti bilo veliko lažje. Meni sta obe moji prijateljici zaupali. Misliš, da ju zaradi tega kako drugače vidim? Nikakor, kajti še vedno sta, kar sta in imam ju rada, kakršni sta. Mojca, ne glede na to, karkoli se ti je v življenju zgodilo, si vredna ljubezni.

Pazi se samo teh teorij o odpuščanju. Preberi knjigo Govorica telesa, Telo zahteva resnico, ki govori o zlorabah staršev, spolnih, psihičnih, fizičnih. Takrat boš videla, koliko škode ti lahko naredi to siljenje z odpuščanjem. Stoletja je zaradi krščanskih temeljev in napačnih razlag cerkve, da morajo otroci biti tiho in ljubiti svoje starše, cela stroka povzemala politiko cerkve in ljudi učila odpuščati. Še danes najdeš psihiatre in psihoterapevte, ki zlorabljenim otrokom nalagajo, da morajo zaupati staršem, videti v njih učitelje, pazi, kaj in komu boš verjela. Jaz se ravno pri štiridesetih letih samozatajevanja tistih najbolj bolećih stvari spravljam k prekinitvi odnosov s primarno družino. Zato sem prišla sem pogledat, če bom našla kaj koristnega. In takoj vidim: odpusti, ker boš le tako lahko mirno in srečno zaživela.:-))))))

Ni res. Ne sili se z odpuščanjem, ker boš zbolela. Preberi knjigo. Vso srečo!