Prišel bo čas ko se boš temu samo smejal prijatelj moj.
Tudi jaz sem imel podobno izkušnjo, si mislil nikoli več…dokler zares ne preboliš… Zdaj če pomislim samo na tisto osebo za katero sem jokal, mi gre bruhanje, ne morem verjeti da sem jo sploh lahko kdaj ljubil.
In kdor pravi da se v življenju ljubi le enkrat in eno osebo, vse ostale pa so ne vredne ali pa da to ni to, potem je nekaj narobe v njegovi glavi…
Srečno prijatelj.

MB 1973
Bom ti še enkrat napisal, ti pa potem razmisli.. Verjamem da bi ti na vso stvar drugače gledal če bi poznal pravo resnico.. Zakaj tako mislim? Iz izkušenj prijatelj..
Poznam in vem zelo dobro kaj pomeni prava ljubezen.. Sem jo imel, sem jo tudi izgubil.. Toda, ta ljubezen je bila le iz moje strani razumeš.. In kaj naj sedaj naredim. A lahko nekoga prisiliš da te bo imel rad.. Ne moreš ne.. Torej mu lahko želiš le srečo v življenju če ga imaš nekje globoko v sebi rad.. Tisto da bi pa pustil da nekdo manipulira zaradi ljubezni z mano.. Takrat šele dovoliš da ti nekdo vsakič vsuje sol na rano.. Ne hvala.. Dovolj je bilo si reči.. To ni ljubezen, to je odvisnost.
Imaš takšnih primerov koliko hočeš.. Eden žaluje in se ne zna pobrati, drugi počne kar hoče za svoj ego.. Kje je tukaj ljubezen ne vidim..
Praviš da imaš šanso da greš dalje v življenju ker ti ne gre slabo.. Vse kar je pomembno je to da daš nekomu priložnost.. Pa da popraviš svoje napake in si se na njih nekaj naučil..
Vem da je govoriti lažje kot narediti.. Je pa potrebno.. Zaradi nas samih.. Pa še enkrat ti polagam kar sem že povedal na začetku.. Niti ena zveza verjetno se še ni zaključila zaradi enega prepirčka.. To je le izgovor tistega ki si te zveze več ne želi.. Še največja neumnost ki jo počneš pa je da spremljaš kaj se z njenim življenje sedaj dogaja in ji daš vedeti da jo ti še kar čakaš in čakaš..
Zapri to stran knjige in pojdi lepo dalje.. Zase, za sina, mogoče za nekoga ki bo to kar nudiš cenil..

Dragi vsi, ki verjemete da se samo enkrat v življenju ljubi resnično.. Vam bom opisala svojo zgodbo, katera vam bo upam odprla oči. Ko sem bila mlajša, sem imela kar nekaj vez ki so se končale. Bilo je težko, pa sem vseeno prebolela in šla naprej. Potem pa je v moje življenje stopil “on” in kaj tako fenomenalnega še nisem doživela. Bil je “vse” kar bi lahko upala le v sanjah. Bila sem presrečna, odnos je “štimal”, z mano je delal kot s kraljico, pogovarjala sva se o vsem, skupaj reševala probleme, se smejala, v postelji je bilo nepopisno lepo i.t.d. i.t.d. Po enem letu sva se prvič globoko sporekla in on me je zapustil. Podrl se mi je svet. In pazite zdaj; vsi tisti jokajoči kako nikoli več ne boste ljubili bla bla, 10 let, ponavljam 10 let ga nisem prebolela!!!! 10 let sem trpela kot žival in veste zakaj?? Zato ker sem sama tako “hotela”! Ker nisem ne mogla ampak ne želela izpustit! Oklepala sem se zidealizirane predstave o nama in trpela in trpela. Moj stavek je bil: nikoli več v življenju ne bom zmožna tako ljubit nikogar, moje srce je kamen bla bla. Vendar verjemite mi, TAK odnos do tega je VAŠA ODLOČITEV. Pika. Največkrat ko vprašam ljudi s podobnim mnenjem “zares ljubil sem samo enkrat” KOLIKO časa so bili skupaj s to osebo, so to krajša obdobja. In v tem je keč! Sami zidealiziramo odnos, ki bi čez par let lahko postal mnogo drugačen. In se oklepamo iluzije, ne pa resničnosti. Žal je tako. No pa da nadaljujem kako sem prišla do zaključka, da sem bila zelo neumna. Po svojem “trpljenju” in vdanosti v usodo da tako pač je in bo, naključno spoznam nekega moškega. Začela sva se družit in v nekem trenutku sem si rekla, dovolj je, ne bom več živela v preteklosti in bila sama sebi največji sovražnik, čas je da dam sebi in še komu drugemu šanso, lahko bom pozitivno presenečena. Še vedno mi v najslabšem primeru ostane da se zatečem v svoj svet žalosti in pogrešanja nepozabne ljubezni. In kaj se je zgodilo? Mogoče sem imela srečo, vendar ko sem se postopoma začela odpirati, sem s tem moškim doživela in doživljam ne samo precej lepši in globji odnos, ampak še večjo ljubezen ki sem jo kdajkoli občutila. In verjemite mi da mi je danes žal za vsako leto ko sem žalovala za nečim kar ni bilo realno! Nekoč (če se ne boste oklepali svoje teze “ne morem pozabit, nikoli prebolet”), boste tudi sami spregledali. Seveda je prebolevanje težko, ampak danes iz izkušenj vem da ja, vzeti si je potrebno čas za žalovanje, max eno leto in potem reči DOVOLJ in se odpret svetu, saj nikoli ne veš kako te lahko preseneti. Jaz sem imela to srečo, da mi je prišel na pot še boljši moški. Ali sem sigurna da se ne bo zgodil konec med nama? Nisem, kot ne more bit nihče. Sem pa sigurna, da prebolevanja ne bom vlekla tako dolgo nikoli več. Po vseh teh izkušnjah sem spoznala eno in edino RESNICO; SAMI se odločamo kako bomo živeli. Lahko se odločimo da bomo žalostni do konca življenja, da bo naša sreča odvisna samo od drugih, lahko pa se dvignemo in podamo v pustolovščino ki se ji reče ŽIVLJENJE.
Srečno

Zbudise
Zgleda, da si ti potrebovala 10 let in ko zdaj reces, da bi lahko prej verjetno ne, ker se je tvoje telo tako pocutilo.
Zal mi je, da nekateri res ne razumejo bolecine nekoga, ko se mu porusi svet in namesto tolazbe mu nudite neko agresijo, zmerjanje in pametnjacenje. Meni se je to zgodilo pred kratkim. Tudi sam ne vem kaj res se je zgodilo. Mislim kod da sem v sanjah in upam da se zbudim. Prebiram knjige o teh stvareh.
Prebolevas ljubezen toliko casa kot ti potrebujes. Eni takoj, drugi 10 let eni nikoli. To je pa od posameznika odvisno.
Vem sam to da zdaj ko potrebujem tolazbo, cartanje ga ni.
Upam da cajt naredi svoje.

Dragi Peter in Urosr…

najprej HVALA za vajine poste….dala sta mi vedt, da so na svetu moski, ki znajo maksimalno cutit…

sama vem kako prekleto boli, ko zgubis ljubljeno osebo…od tega je kar nekaj let…pa sm se pobrala, zalubla v fanta in verjela da je “to to”. se predn je on zvedu da sm noseca sm ostala sama…zlo tezko nosecnost sm mela, in ne vem komu naj se zahvalm, da mam danes zdravo 4-letno deklico. pa sm se trudla na vse pretege, da bi z ocetom otroka prisla skupej, da bi ga ona zanimala…pa sm vsakic, k sm sla k njim (na zeljo hcerke), dobila noz v hrbet….boli k hudic, ampak….vem da me ona potrebuje mocno, nasmejano,…

ne bom rekla da nama gre dobro…prekleto tezko je…sama se na vse pretege trudm, da bi cimprej zaklucla fax, vmes iscem sluzbo, prezivnine pa ni….pa je to sam pika na i, ker ni “njega”..
rada bi pozabila, prebolela, se na nov zaljubila, pa, tko kt ti Peter, ko se mi nekdo pribliza, otrpnem…pa ze k mislm: ok, dost tega, grem naprej….ne morem…ne morem ponovno cutit…

urosr, strinjam se s tabo: eni rabjo eno leto, eni 10 da prebolijo….sama vem da je to zguba casa, ampak tko k je nekdo reku: eno je teorija, drugo praksa….

peter, ne dobivaj se z njo….zakaj bi se? ker jo ljubis? ker ji bi rad pomagal? in kdaj je ona tam, zarad katere tko trpis?? ne, delaj tega…veckrat jo bos sreceval, tezje ti bo.

in verjamem, da se bosta postavla na noge, na nov zaljubila in LJUBILA…in dobila to tudz njene strani….ampak vcas mora pretect mal vec vode….

pa ne pozabita: ce hoces videti mavrico, moras pustiti dezju, da pada…

glavo pokonci…

Draga mejhna

Tudi tebi hvala za te besede.

Do sebe sem v življenju perfekcionist in od sebe ogromno zahtevam, to mi je na vseh področjih pomagalo, da sem uspešen. In ravno to me pri tem najbolj boli. Sicer sem karakterno zelo močan, vse lahko zahtevam od sebe in vse tudi naredim.
Le to, da bi prebolel to svojo ljubezen, pa ne morem. Na razumski ravni mi je vse kristalno jasno in sem vse razčistil pri sebi. Zavedam se, da me po vsem kar je storila preprosto ni vredna, da si zaslužim veliko boljšo partnerko, tako, s katero bova vse storila drug za drugega in bova skupaj srečna. Podzavestno pa v meni vse gori, boli, trpim.
Preprosto se ne morem prisiliti, da bi jo prebolel, pa vem, da bi jo moral.

Imam pa vseeno upanje, da bom nekoč lahko spet normalno zaživel naprej, samo ne vem, kdaj bo prišel ta “nekoč”. Očitno na to kaj naj čuti srce in koliko časa nimamo vpliva.

Nekaj pa sem prepričan. “ZAME…”, “Urosr”, “mejhna” in vsi ostali, ki smo ljubili a doživeli prevare, propade zvez, zavrženost,…. in ki to preprosto ne moremo preboleti, vsaj ne hitro, smo pošteni in dobri ljudje, ki smo svojim partnerjem želeli le najboljše, jih iskreno ljubili in načrtovali lepo skupno življenje.

Mogoče bomo čez čas našli sorodno in pošteno osebo, s katero bomo našli ljubezen in zaupanje. Mogoče so te tragične izkušnje tudi za nekaj dobre, da bosta dva taka človeka, ki sta dala skozi, to dolgo prebolevanje, še toliko bolj znala ceniti in spoštovati drug drugega in njuno ljubezen.

Vem, da nam je težko, a upanja ne smemo izgubiti nikoli. Tudi sam kljub vsemu še vedno upam, da bom nekoč srečen s pošteno žensko, ki ji bo iskrena ljubezen nekaj pomenila.

In še nekaj, mi smo bili prevarani in zavrženi in zato nismo mi slabi. Ravno nasprotno, mi smo bili trden in dober del zveze, šibki in slabi deli teh zvez so sami odpadli stran, tega se zavedajte.

“mejhna” res je kar praviš ….. glavo pokonci (mi imamo lahko glave pokonci, tisti, ki so nam to storili, morajo gledati v tla)!!!

Peter, tole si zelo lepo zapisal…
res hvala za tvojo izkušnjo 🙂
moja zgodba je kar precej podobna tvoji zgodbi, predvsem tisti del, o prebolevanju.. ko ne moreš sprejeti načina, kako brezčutno, brez razloga te zapusti oseba, ki si ji odprl srce, spustil v svoje globine…. podarjal skrivnosti svoje duše… smejal z njim, …. užil sladkosti seksa…
pa vse to izgubiš zaradi enega trenutka… prepira.. besed, ki jih izrečeš v navalu čustvenega izbruha.. in podereš vse sanje…
še vedno je upanje, žarek upanja, da obstaja možnost, da bova skupaj… zato še stojim tu, na enem mestu.
In čakam…

Drži se Peter… in vsi ostali, ki imate ta trenutek strto srce…

Ja to je to. Ženske si želijo prave moške, ki bi jih naj ljubili in to rade slišijo in vidijo. Tudi jaz sem se v svojo ženo zaljubil in sedaj ko je našla ljubimca ugotavljam, da je bila ljubezen trdna in močna le z moje strani, ker sem se noro zaljubil vanjo in jo po 20 letih zakona še vedno enako ljubil. Temu jaz rečem ljubezen. In popolnoma te razumem, preveč si se zaljubil in gojil ljubezen.

Nikar se ne zaljubi več, če boš srečal sorodno dušo jo imej zgolj rad. Ker jaz sem iz ljubezni zanjo naredil vse, pa vidim, da se mi je slabo obrestovalo. Ker se mi je to zgodilo pred krakim se prav tako kot ti sprašujem ali bom še kdaj sposoben tako ljubiti in bojim se tega.

A misliš, da je to ok.. da zapreš srce?
Sama tudi podobno razmišljam, to v tem trenutku, ko prebolevam.
Ampak še vedno verjamem v ljubezen.
Prava ljubezen zame je:
Prava ljubezen je najmočnejša stvar na svetu. Kdor jo lahko občuti, spozna popolnost o kakšni se mu ni nikoli niti sanjalo. A resnično ljubi, ki predaja resnico svojega sveta in sprejema resnico drugega….. Prava ljubezen potrebuje le resnico….
Resnična ljubezen se nikoli ne ozira drugam, ne skače čez plot, ne pozna nezvestobe…
Boleča izkušnja je pot do novih spoznanj…..
…. iz knjige PSI Eros

Zdravo, človek lahko s svojo strukturo osebnosti prikliče v življenje določene dogodke, soprispeva k dogajanju. Sama sem precej izboljšala odnos s partnerjem, zdaj ko se redno ukvarjam s sabo, joga , meditacije. Obstaja vrsta učinkovitih tehnik za spreminjanje in samozdravljenje globjih nivojev osebnosti in duše, kot so EFT, meditacija, TRE tehnika, avtogeni trening, ….(nisem strokovnjak za to, sem pa uporabnica teh tehnik). Vendar je treba najti pravega, zanesljivega učitelja.
MB1973 zelo srečno partnerstvo ti želim

hm sam mislim, da rabiš pomoč.
Po tvojem pisanju živiš v nekem domišljijskem svetu katerega si očitno vsled tega kar si doživel in brez moči, da bi ustrezno reagiral, ustvaril, in v njem našel nekakšno minimalno varnost oz zatočišče.
V tem svetu si se namreč popolnoma idealiziral kot tudi sam zadnji odnos; si nekako popolen; uspešen na vseh področjih, zelo močnega karakterja, skratka moški , ki bi si ga želela vsaka razumna punca..
a ti ne moreš…in razlog; podzavestno v tebi vse gori, boli in je eno samo trpljenje…
epilog: namesto, da bi se poglobil v to svojo bolečino in trepljenje in odkril prave razloge za to, si se raje izdealiziral in s tem posledično odgvornost za to tvoje stanje prevalil na druge…
…

cadiz2, to, da sem sicer uspešen in velik pozitivist opažajo predvsem drugi ljudje okoli mene, pomagam ljudem, jih bodrim, spodbujam, vsi pravijo da se ob meni počutijo dobro, da jih celo polnim s pozitivno energijo in dobro voljo. Marsikomu pomagam tudi pri osebnih težavah, k meni prihajajo na pogovor ko imajo težave. Le svojo podzavest in svojega srca ne znam in ne morem prisiliti, da bi preprosto prebolelo to žensko, za katero se sicer jasno zavedam, da me ni vredna. V vsakem trenutku, ko se slučajno srečava, pa moj razum popolnoma odpove, takoj bi jo objel in vzel nazaj.

“mrtihi” , ne morem reči, da se ne bom nikoli več zaljubil, vsekekor, pa bom v prihodnje mislil tudi nase, ker zdaj vem, da je ljubezen vzajemna istar in mora biti obojestranska. Sicer je vse brez smisla.

Toliko truda vloženega v sebe, da pokažeš kako si fajn človek sebi in drugim, pa še vedno se počutiš neljubljenega. Ko boš razčistil to vprašanje pri sebi boš šele začel živeti sebe.

Pred tedni sem se odločil, da temu svojemu obupu in smiljenju samemu sebi, naredim konec. Moram reči, da sta mi to, kar sem storil, svetovali dobri prijateljici in mi pri tem tudi pomagali in stali ob strani. Mogoče se bo komu zdelo smešno, vendar sem ob tem trpel kot žival. Na kup sem zbral vse predmete, ki so me spominjali nanjo, jih zapakiral v velik paket in ji ga po pošti poslal, priložil sem tudi pismo, v katerem sem ji na kratko napisal, da zame ne obstaja več. Pobrisal sem vse njene maile, njene sms-e, iz računalnika pobrisal vse slike, v mail predalu sem njen naslov dal med blokirane, na FB sem jo dal med blokirane, blokiral sem njeno telefonsko številko v telefonu, klasična pisma pokuril v kaminu,….. Čeprav mi je bilo v tistih trenutkih hudo, moram reči, da je pomagalo in je bilo potem iz dneva v dan lažje, začel sem tudi veliko več hoditi v družbo, se zabavati in počasi sem začutil in spoznal, da sem ga hudo lomil, ker sem del svojega življenja zanjo vrgel stran. Tudi svoje srce sem veliko bolj odprl in lahko spet čutil. Ne rečem, da sem bil po teh nekaj letih obupa že pripravljen na ljubezen, sem si pa vsaj pustil odprto pot. Do tu vse lepo in prav in vas sploh ne bi obremenjeval s svojim pisanjem.

Pred tremi dnevi, pa zjutraj pridem v službo in me na hodniku pred pisarno čaka vsa objokana in tresoča. Šel sem mimo, kot da je ne poznam. Začela je glasno jokati, vpiti, prositi. Naredila je celo dramo in me pred sodelavci spravila v veliko zadrego. Zaradi ljubega miru in umiritve situacije, sem jo spustil v pisarno, naj se izkašlja in pove svoje. Več kot eno uro je jokala, se opravičevala in zatrjevala, da se šele zdaj zaveda, kaj je storila, tako nama, kot tudi mojemu in njenemu sinu. Da sama sebe ne razume, kako je bila lahko tako neodgovorna in egoistična. Da je šele zdaj spoznala, da me zres neizmerno ljubi,……… in da brez mene ne more živeti.

Mirno sem ji povedal, da sem slišal njene besede, ji odprl vrata in jo prosil naj gre iz pisarne. Na vratih mi je rekla, naj jo pokličem in mi nikoli v življenju ne bo žal, da bo vse storila za nas in da je zdaj spoznala koliko je vredna ljubezen in zvestoba.

Vem, da boste rekli, čim dalj stran od nje, vseeno pa sem v veliki negotovosti. Ne vem kaj naj storim. Res pa je, da je poleg tega v veliki življenski stiski, ne bi zdaj preveč o tem (služba, rubež, hipoteka,…), je pa zelo hudo in resno, ker so me včeraj kontaktirali celo njeni starši. Če že ne ona, se mi zelo smili otrok.

Ne vem, kaj naj si mislim? Slišati je bilo drugače, kot včasih, veliko bolj iskreno, prepričan pa nisem.

Si lahko vzameš teden dni samo zase? Pojdi v tišino, ne govori, bodi sam s sabo in s svojim srcem, pa pusti, da ti tvoje srce pove, kako naprej. Ne zapravi priložnosti, če je to tisto pravo. In ne zapletaj se, če te to spravlja s prave poti zate. Odgovor imaš v sebi. Pojdi, kamor te vodi srce (sposojeno od Susanne Tamaro)

punca nima nobenga spostovanja..ocitno ji vodo v grlo tece pa isce v tem neko zavetje in varnost..svojo sreco pa pogojuje s tabo.vrjetno jo je nekdo odpikal pa je sedaj cela raztrescena in hoce z glavo skodi zid.
sploh pa od tako zrele osebe ne bi pricakovala take drame..ze to bi ti mogl dost povedat da ni uravnovesena in spet uprasanje casa kdaj bo varala, sploh glede na to da se temu do sedaj ni upirala in enkrat dvakrat vara…vedno vara. dvomm da bi sedaj pa kar naenkrat ji prslo v glavo da ma pa pr teb vse kar ji je prej manjkal da je iskala drugje…
je pa res da ce ne probas, ce ji ne das sanso, ne bos nikol vedu.
sm v podobni siuaciji le da sva bila 7 let skup,.nic otrok,.najstniska ljubezen ki se se po 2 letih od izhoda ni popolnoma ohladila in me medeeee 🙂

Madoniš, to s pa ti dobro naredil, brisanje, kurjenje, pošiljanje, pa to, glede na to, kakšen cincar si še vedno ostal. Cincar bil, cincar bo ostal, ni to pregovor, če ni, bi lahko morda bil? A njen otrok je pa tud pod hipoteko?! Sam vprašam, no.

Aja, da je bivša tadruga v veliki življenski stiski, eno uro je bila po dveh letih sposobna glasno jokati, vpiti, prositi, a ne bi zdaj preveč o tem (služba, rubež, hipoteka,…), je pa zelo hudo in resno, ker so te včeraj kontaktirali celo njeni starši? Izgleda, da je nujno! Ti si pa še vedno stari, naivni, neodločni cincar, ki nima niti lastnega mnenja, ima pa keš? Si ti ta bogi, bogi neodločni stvor? In ona, morda igralka v Drami? Ne, tole po dveh letih ni samo videti neiskreno. Je čisti, prozorni blef! Nji ni mar zate. Sedaj gre za tole; keš, rubež in hipoteka. Hmmm, tu je prednovoletni čas in istočasno njene težave s financami in s službo, tu je še rubež, hipoteka in ti si zanjo….., ti si zanjo…, JAAAAAAAAAAA, Dedek Mraz!!! To misli, da si.

Vztrajaj, da nisi. Vztrajaj. To je zate zadnji preizkus, da se pocajtaš. Nikoli si ne kupuj nečesa, kar samo videti podobno kot – ljubezen. Škoda keša za prozorne ponaredke. Ne igraj usmiljenega, radodarnega junaka, ki bi v zameno za rešitev tuje finančne krize žrtvoval keš in sebe v zameno za neki njen blef od ljubezni. Zato vztrajaj na svojih stališčih, se pravi, mojih stališčih! Vztrajaj in kmalu bo pomlad in odjuga, poplave in jo bo čisto počaaaaaaaaaasiiiiiii in zanesljivo – odplavilo. V bistvu jo je že enkrat odneslo stran, pa je še enkrat ven pogledala. Ti boš pa do novega leta naredil lahko naredi izpit iz odraslosti, trdnosti in pokončnosti. Imel boš atest, potrdilo o hrbtenici, stališčih in drži. Bil boš pravi, pokončni vretenčar, ne pa nek bogi, mlahavi nevretenčar z oznako MB 1973. Lahko boš rekel, ljudje, od novega leta 2012/13 imam spet hrbtenico in se ne boš zlagal. Lepo za slišat, a ne?

Še zate ena lepa misel, pisana natanko za tvoj primer; že pred 3.000 leti jo je izrekel en možakar, preden je škripnil, pisal se je pa Set, takole gre: Nikoli povsem ne zaupaj ženski. Bil je brihten faraon, tako da ta misel ima določeno težo. Premišljuj o Setu preko novega leta, tja do pomladi in bodi pokončen, trden, mož jeklen.

Čestitke že vnaprej in ne zaj%*@#bi zadnjega testa!

Ja ka pa je nardila tazga?

Probala ga je še enkrat nategnit.

Pozdravljeni sotrpini!
Tule je še eden tak ki verjame v kar verjamejo”MB 1973″,”ZAME”,”Urosr”,”mejhna”,….pa še marsikdo.
AMPAK, “MB 1973”, to je pa kaplja čez rob. Čeprav ti je “Marinec.si” malce na grobo opisal zadevo, poskušaj izluščiti bistvo, ker ima prav, zdaj te bo šele nategnila-na suho. Če si toliko bister, razberi naslednje: NJEJ teče voda v grlo, ona se bo oprijela vsake rešilne bilke in na tej poti, da bo dosegla svoj cilj, bo pripravljena narediti vse in ti obljubiti vse, samo da si reši SVOJO arogantno in izkoriščevalsko rit. Če prej ni bila pripravljena na vse TISTO o čemer si pisal (kar so po mojem mnenju prava čustva in kar je neizpodbitno), ji boš ti, v taki situaciji verjel? Sory, jaz ne.Ampak to je samo moje skromno mnenje.
Zadevo najbolje poznaš sam, o pristnosti njenih čustev in o tem ali ji verjameš pa odločaš samo ti in nihče drug! Kakršno juho boš skuhal, takšno boš pojedel!
lp vsem