Ko berem vaše zgodbe se ne počutim več tako sama s svojo bolečino. Zgodilo se je pred malo več kot osmimi leti, pa vendar še vedno boli. Šest let sva se z možem trudila, da bi zanosila. Ko nama je končno uspelo s pomočjo zdravnikov, sva zvedela prečudovit novico. Dvojčka! Bila sem presrečna. Končno prava ženska, končno noseča. Veselje pa je trajalo le slab mesec. Pojavila se je močna krvavitev in zdravnica mi je ob sprejemu v bolnico rekla, da ni upanja. Podrl se mi je svet. Potem pa, kot po čudežu krvavitev v nekaj urah poneha in naslednji dan na ultrazvoku še vedno vidim urtip dveh srčkov. Tako strah kot me je bilo takrat me ni bilo še nikoli v življenju. Skoraj dva meseca sem bila v bolnici potem pa sem ležala doma.
V sedmem mesecu nosečnosti me je zdravnik spet poslal na ultrazvok. Nikoli ne bom pozabila njegovih besed:”Žal mi je gospa, ampak živ je samo en plod.” Bilo mi je kot bi me odneslo nekam stran. Spet strah kaj bo z drugim otrokom. Zanimalo me je samo če bo preživel. Takrat sploh ni bilo važno bo zdrav ali ne, samo živi naj. Dva meseca do poroda sta bila en sam strah. Končno je napočil trenutek, ko sem v naročje dobila čudovito deklico. Potem pa naredila napako, zaradi katere mi je še danes po osmih letih neznansko hudo. Ko me je sestra vpršala če želim videti drugega otroka, sem rekla ne. Tisti trenutek se mi je to zdela najbolj pametna odločitev, ker sem pač mislila da ga bom lažje pozabila če ga ne bom videla. Danes pa vem, da bi se morala od njega posloviti na lepši način, saj je bil vendarle moj otrok. Doma se o tem nihče noče pogovarjati jaz pa vem, da mi bo vedno hudo pri srcu. Upam otrok moj, da mi boš odpustil.

…naši mali angelčki znajo odpuščati in nas pazijo tam zgoraj. Ne očitajte si ničesar kakorkoli ste storili ne morete nič več nič spremeniti. Glejte naprej in se veselite skupnih trenutkov ki so vam dani. Vaš mali je v dobri družbi.
Našo malo pikico smo izgubili pred nekaj več kot štirimi meseci in moram reči, da se kar držimo in gledamo naprej. Pridejo trenutki ko razmišljaš in vsaka druga beseda je zakaj… Kaj vse bi storili, da bi se jih vsaj še enkrat lahko samo dotaknili…sam sem se poslovil od naše pikice…žena pa ne in stal sem ji ob strani in jo razumel…vsak žaluje na svoj način…ničesar ji ne očitam in jo samo občudujem kako močna je bila in je v tako težkih trenutkih!

Želim vam vse naj naj…in še enkrat ne očitajte se ničesar in ne obnavljajte si bolečine, ki je tako ali tako ne moremo nikoli izbrisati in jo bomo razumeli samo starši, ki se nam je to pripetilo!

Spoštovana!

Najprej naj Vam izrečem sožalje ob izgubi, ki tudi po toliko letih boli! Mi bi imeli letos 5. rojstni dan, pa je naša hčerkica z Vašim angelčkom tam daleč, a vendar tako blizu!

Tudi sama sem si in si še pogosto očitam – kaj bi bilo, če…, ali bi lahko… Pa nič ne pomaga! Živeti moram s to svojo izgubo in svojo ljubezen posvečati možu in otrokoma, ki sta se rodila za prvorojenko. A male hčerkice ne bom nikoli pozabila! Tako jo pogrešam!

Sreče in miru Vam želim, pa veliko ljubezni!

Vidka

Lahko ti opišem občutenje samo skozi mojo izkušnjo.
Moja dva otročička sta tudi odšla med angelčke pred osmimi leti (en za drugim v šestih mesecih).

Ne da se pozabiti, jaz se še zdaj velikokrat spomnim nanju, a bolečina je manjša. In ta bolečina več ne skeli tako močno. Zdaj ko komu povem ne padem več v neutolažljiv jok.
Čutim močno toplino, ljubezen do malih dveh pikcev. Kadar mi ob mislih nanju polzijo solze po licu vem, da me s solzami mala dva pobožata in takrat se toplo nasmehnem in jima pošljem nežne misli.

Kako najti smisel v tako strašni izkušnji kot je sesutje vseh sanj?
Sama sem našla smisel v tem, da sta mala dva dala prostor na Zemlji bratcu in sestrici, ki sta se rodila za njima.
Tako imata otroka vsak svojega prav posebnega angelčka.

Veš, ko sem bila prvič noseča, sem malčku v trebuhu pisala pisma, kot nek pogovor z njim, da mu bom kasneje pokazala, koliko mi je pomenil že takrat.
Ko je odšel, sem pisma zalepila, potisnila globoko v omaro in nikoli več prebrala. Včasih sem pisma vzela, a jih nisem zmogla odpreti, ker sem jokala že ko sem jih zagledala. Ko smo se selili, sem jih nekam založila in jih kljub intenzivnemu iskanju nisem našla.
No, kakšen teden nazaj, so mi ta pisma dobesedno padla ven iz ene knjige. Začutila sem strašansko moč, jih odprla in brez ene solze prebrala. Celo nasmehnila sem se od silne ljubezni, ko sem po osmih letih brala misli, ki sem jih takrat namenjala mojemu tako zaželjenemu otročku. Spomini so planili ven, tam iz podzavesti. A bili so prijetni spomini, lepi spomini na čas, ko je mali pikec še rasel v meni.

Draga Zala,
verjemi da te tvoj angelček neskončno ljubi, da ti ne zameri “neslovesa” saj ve, da se bosta nekoč spet srečala.
Odpusti tudi sebi.

Prejmi moje najtoplejše misli.
Srečno.

Bolečino je lažje prenašati, če veš da nisi sam, čeprav bi si želela, da bi bilo takih družin čim manj oz. jih sploh ne bi bilo. Vem, da imajo naši mali dobro družbo tam nekje in upam, da se bomo nekoč res srečali in se nikoli več ločili.
Tudi vam želim vse lepo v življenju in ogromno sončnih, nasmejanih dni…

Pozabiti otroka je nemogoče, sprijazniti se z izgubo pa tudi skoraj nemogoče. Tudi pri nas se je 15 mesecev po tem dogodku rodil še danes sedemletni sin. Glede na vse težave ki sem jih imela pred prvo zanositvijo bi lahko rekla, da je bil to samo še en čudež.

Tudi vaši družini želim čimveč smeha in veselja.

Hvala za lepe misli, kot sem že rekla, manj boli če stvari “spraviš iz sebe”. Res je to najlaže povedati nekomu, ki je doživel nekaj podobnega, ker le on lahko razume.

Resnično upam, da bomo naše male angelčke nekoč nekje srečali. Do takrat pa lahko le mislimo nanje in jim želimo vse dobro.

Kako pozabiti….težko.Pri meni bo kmalu eno leto,odkar sem izgubila sinčka.Lahko rečem,da mi je malo lažje,kot pred meseci,ko me je najmanjša stvar spomnila nanj.
Res je,da sem se veliko pogovarjala o njemu,govorila o njem in povem ti,lažje mi je bilo,ko sem se izpovedala.Jaz sem ga šla pogledat,poujčkat in ni mi žal.Tako svetujem vsaki mamici,če bi se ji bohnedaj kdaj to zgodilo.Imam pa spravljene vse stvari,ki se tičejo njega.Od zapestnice,ki jo dobi v porodnišnici,od daril in telegramov,ki sem jih dobila.Tako sožalnih in čestitk za rojstvo.Bolečina je huda,zmeraj je prisotna v tebi,ker to te bo spremljalo vso življenje.Meni pridejo dnevi,ko samo jokam in v mislih si zopet slikam njegov obrazček pred očmi.Toda,lahko rečem usoda se je kruto poigrala z nami in nič ne moremo proti temu.
Samo pogumno naprej z našimi angelčki v srcih.
lp D.