Prosim za nasvet, upam da bom dal zadosti podatkov, da bom dobil pameten odgovor.

Torej kako povedati partnerju nekaj, kar veš da ne bo lepo sprejeto.
Gre se o tem, da mislim da moja prijateljica v sebi nosi negativen vzorec iz otroštva. Na to sklepam glede na to kako ona dela s svojimi otroki, kako njena sestra dela z otroki in kako njena mati dela z vnuki.

Gre se zato, da se otrokom popušča, da z izsiljevanjem(dretjem in napadi besa) dosežejo svoje, ali pa se jih zamoti s sladkarijo. Ko sem prišel v njeno življenje, je ugotovila da se z otroci da tudi drugače…

Če ona in njeni bližnji tako delajo z otroci, se je verjetno v njenem otroštvu dogajala podobna zgodba.

Po mojem mnenju ti vzorci ostanejo v človeku in potem odrasel človek reagira podobno(seveda svoji starosti primerno), dostikrat ko se zgodi nekaj kar mu ni všeč; namesto da bi nesporazum poskušal rešiti s poglobljenim pogovorom. Negativne vzorce se pa da preseči, če človek tako želi.

Torej vprašanje je: kako to mnenje pravilno izraziti, ker se bojim če bom tako direkten kot tukaj, bo odziv negativen.

Spoštovani poznavalec,

povsem se strinjam z vsem, kar ste napisali. Zato kar k stvari: menim, da ste začeli prijateljici sporočati svoje mnenje na najboljši možen, pa tudi najbolj konstruktiven način. »Ko sem prišel v njeno življenje, je ugotovila, da se z otroki da tudi drugače,« pravite. Če prav razumem, ji dajete s svojim odnosom do otrok zgled, kako ravnati z njimi. Zgled pa, saj veste, pove več kot tisoč besed. In iskreno upam, da boste s tem nadaljevali, kajti potem je neizbežno, da bo obrodilo sadove.

Pa vendar je ljudem dan jezik, da se natančneje sporazumevamo, zato ga seveda želite uporabiti. Zlasti če vam je »poglobljen pogovor« domač pojem. Sama v takih primerih, ki so lahko kočljivi (otroci niso vaši, torej so morda v ozadju občutljive točke, za katere vi nikakor niste odgovorni, kljub temu pa vas še kako zadevajo), stavim na iskrenost, ampak na senzitivno, sočutno, empatično iskrenost. Postavite se v kožo te ženske. Sklepam, da so otroci še razmeroma majhni. Njihovega očeta ni v sliki, torej je bila tu razveza ali ločitev, se pravi globoka zareza v njihovem družinskem življenju, najbrž tudi v njeni samozavesti ženske in morda tudi matere. Skratka, ta ženska je predvsem zelo ranljiva (sicer se tudi ne bi tako vedla do otrok). Vprašanje je, ali se počuti suvereno v svojem materinstvu. Pa še drugi dejavniki so, ki jih ne poznam, ne samo vzorec iz njenega otroštva. Seveda ima ta pomembno vlogo, a ne prezrimo še drugih vplivov na to, da se človek razvije v takega in takega starša.

Zato bi šla prijateljici naproti z jaz sporočilom (»počutim se …«, »skrbi/žalosti me, ker …« »včasih čutim željo, da bi … pa ne vem, kako …«). Ne bi ji analizirala in interpretirala njene situacije, saj ste njen partner, ne svetovalec; raje bi ji postavljala vprašanja, pa ne zasliševalska, ampak radovedna, sproščena, prijateljska. Vse to je laže reči kot storiti, predvsem zato, ker pogovor, logično, ni odvisen samo od vas, ampak tudi od nje. Lahko torej pristopite najbolj nežno, podporno in sočutno, pa vas vseeno ne bo doživljala tako. V tem primeru bi sama začela razmišljati o terapiji, kajti globoko zakoreninjenih vzorcev večinoma žal ne ozaveščamo tako, da nam jih nekdo predstavi, pa če še tako natančno in dobronamerno, ampak v čustveno varnem nevtralnem odnosu.

Upam, da boste v mojem odgovoru našli kak koristen drobec,
in vas lepo pozdravljam.

Hvala za odgovor – v njem so koristni nasveti.
Preden sem videl zgornje, sem izbral sledečo “taktiko”.

Namreč, Karmen(psevdonim) ima včasih “pojasnila”, to pa to je zato, ker sem bila dolgo v nesrečnem zakonu, pa travme ob ločitvi: Dostikrat ima prav in jo v takih primerih poskušam “potolažiti”, včasih pa ne… No enkrat sem izjavil(pa natačne besede sem že pozabil) v smislu: “mislim, da ni problem samo v nesrečnem zakonu in ločitvi, ampak tvoji problemi so verjetno globlji in ko boš pri volji se probaj malo zamisliti o sebi…”

>Ne bi ji analizirala in interpretirala njene situacije, saj ste njen partner, ne svetovalec
Z zgornjim se strinjam, pred leti sem bil tedanji partnerki tudi svetovalec – in ni se dobro končalo…