ker ne vem na koga naj se obrnem, vas lepo prosim za nasvet oziroma vaše razmišljanje. strokovnjake in laike s podobnimi izkušnjami.v študentskih letih sem se zaljubil v žensko svojih sanj. čeprav do talkrat nisem imel nobene resne zveze, sem bil prepričan, da bom z njo do konca življenja. oba sva hitro diplomirala, takoj dobila službe in si s pomočjo staršev začela urejati svoje stanovanje. hitro sva se poročila in v srednjem času nameravala imeti otroke. bila sva pridna, vse nama je šlo in vsi so naju imeli za sanjski par in tudi nama se je zdelo tako. najini starši so se veliko družili in bili zelo ponosni na naju. sam sem v službi hitro napredoval do vodilnega mesta in potem se je začelo. več sem začel službeno potovati, žena je delala v domačem mestu. več je bilo zabav in izhodov med in po službi.v družbi je bilo več moških, ki so se svobodno družili. tudi poročeni niso imeli zadržkov, jaz tega nisem bil navajen. tako sem lansko poletje v enem lokalu spoznal mlajšo punco, začetnico iz sosednje firme. ženska ni nič posebnega, čisto nasprotje od moje žene, ki sem jo vseskozi koval v zvezde, pa vendar me je nekaj gnalo v to, da sem prestopil mejo. z njo nisem mislil nikoli ostati, ker sva si preveč različna in to sem ji tudi povedal. z mano se je dobivala kljub temu. tik pred božičnimi prazniki je žena nekako izvedela. počakala me je doma in me spraševala ali je res. vse sem zanikal in se izgovarjal na pijače in kosila z sodelavci in družbo. ker sva ves čas imela tudi lepo spolnost in tudi drugače se nisva dosti prepirala, mi je verjetno verjela.nisem je hotel prizadeti, grozovito je jokala in rekla naj se odselim. prepričeval sem jo da ni nič in po tistem sem omejil stike z drugo žensko na telefon in sms. hotel sem ji dopovedati na lep način, da to ne pelje nikamor. žena me je ta čas boljkone ignorirala, pogovarjala sva se samo nujne stvari. potem me je po enem mesecu druga ženska poklicala, da se hoče še enkrat dobiti z mano. šel sem, čeprav sem imel slab občutek in vedel, da je narobe. žena naju je sledila. mislim,da je ves čas tiho čakala prav to, da me zaloti in se prepiča, da je res in da še ni konec. Sledil je prepir in grde besede ter moje prepičevanje, da je bilo zadnjič in da sem končal. Ona me je spraševala samo zakaj, zakaj.Nisem ji znal odgovoriti.Prejšnji teden je vložila zahtevo za ločitev, jaz sem se izselil iz stanovanja. z drugo žensko sem popolnoma prekinil stike. zameril sem ji, ker me je takrat poklicala, čeporav je vedela, da hočem končati. sem čisto na tleh, ker sem izgubil ženo, ki jo neizmerno ljubim. vedno sem jo, tudi vse te prejšnje mesece. o njej nikoli nisem rekel slabe besede. vem, da vse skupaj čudno sliši, ampak jaz sam ne razumem kako sem lahko naredil tako napako in si uničil življenje. življenja brez nje si ne predstavljam.razmišljam tudi, da bi končal življenje, ker v nem ne vidim več nobenega smisla. nikomur, niti staršem še nisva povedala, vem, da bodo ti prizadeti do konca življenja. tudi v službah ne vedo, mogoče samo sosdei iz stoplnice, ki so videli, ko sem se izselil.
zdaj cele dneve razmišljam samo, kako bi jo prepričal, da ostaneva skupaj in nadaljevala tam kjer sva končala. pripravljen sem storiti vse, čisto vse. kličem jo po telefonu, ji pošiljam sms, pa ne odgovarja. ko sem prišel po nekatere stvari v stanovanje, mi je rekla naj naslednjič pokličem, da je ne bo doma. enkrat sem jo klical ponoči, ker drugače ne dvigne in sem v njenem glasu čutil, da ji je težko. vem, da me še vedno ljubi, vedno me je in mi to tudi pokazala, čeprav sva se tudi sprla včasih, ampak nikoli za več kot nekaj ur. v službo ji pošilajm rože, domov pa pisma. v ponedeljek sem jo počakal pred službo, kot tolikokrat v srečnih časih. zardi sodelavcev se je sedla v avto, vendar do doma ni spregovorila niti besede. na koncu je rekla,da naj ne hodim več, ker jo preveč spominja na to ko je pozimi morala peš, ker me ni dobila na telefon. da danes ve zakaj se nisem oglasil.predlagal sem ji da greva tudi k svetovalcu, pa je rekla, če ji ne znam sam povedati zakaj, nama tudi svetovalec ne bo znal. in da sem imel priložnost vse priznati pred prazniki in bi mogoče lahko rešila. da sem lagal še naprej pa ne more poazbiti.in da bo naslednjič poklicala policijo in zahtevalča prepoved približevanja. mislim, da to ne dela iz jeze in sovraštva, ampak zato ker ji je preveč hudo.
dragi strokovnjaki in ostali.povrejte mi kako naj dobim nazaj edino žensko, ki sem jo kdaj ljubil in jo danes ljubim še bolj kot kadar koli in vem, da me tudi ona. kako naj ji odgovorim na njeno vprašanje zakaj, če še sam ne vem zakaj sem to naredil-. napisal sem vam več, ker mogoče vi lahko razberete zakaj. vem, da si bo ona lahko našla novega moškega, je lepa, pametna, ragledana ženska.vseeno mi je, če se bova ločila, jaz jo bom vedno čakal in upal, da bova skupaj. če bom zdržal.

ninov

Žal napake ne morete več popraviti. Kar se je zgodilo, se je zgodilo, tega ne morete spremeniti. Prav tako ne morete »dobiti nazaj« svoje žene. O tem se zdaj odloča sama, vi lahko predvsem čakate, kako se bo odločila. Največ, kar lahko naredite v tem času, ko se ona odloča, je, da vsaj toliko poskušate poskrbeti zase, da bi našli še kak smisel v življenju, da ne bi bilo vse odvisno od vajinega odnosa z ženo. Ženi ni samo »hudo«, zaradi tega kar se je zgodilo, zraven je še prizadeta, osramočena, ponižana, besna, razvrednotena,… Sama težka in neprijetna čutenja. Na njih je težko spet graditi odnos in predvsem zaupanje. Zaupanje je precej krhka zadeva, ko je enkrat izgubljeno, ga je težko dobiti nazaj. Zato ni povsem nobenega zagotovila, da tudi če boste sprejeli popolno odgovornost za to, kar ste storili in se ženi res iskreno opravičili, da se bo to zaupanje vrnilo. Vaše vprašanje mi ne zbuja ravno občutka, da ste sprejeli odgovornost. Najbolj tipični so stavki kot »ne vem, zakaj sem to storil«, »zameril sem ji, ker me je takrat poklicala«, ipd. Za afero in posledično ločitev izgleda, kot da je kriva ljubica, ki se ni znala ustaviti takrat, ko se je vam to zahotelo. Lahko da vam delam krivico, ampak bolj izgleda kot da čakate, da bo žena »pospravila«, kar ste vi zakuhali. Ona bo predvsem pospravljala svoje in tega ni malo. Vam ostane vaše in tega je ogromno. Dokler ne boste razumeli, zakaj ste se spustili v afero, tudi ne boste mogli biti prepričani, da se vam to ne bo ponovilo.

Verjamem, da vam je res žal in da ste v hudi stiski. Če ji niste kos sami, si čim prej poiščite strokovno pomoč. Ne glede na to, kar se je zgodilo, je vaša prva naloga (bila je že tudi prej!), da se naučite poskrbeti zase. Vaše življenje ne sme sloneti samo na odnosu z ženo (žensko). Ob tej skrbi zase poskušajte ženi dati občutek, da ste 100% sprejeli odgovornost za afero in se ji, če bo priložnost, res iskreno opravičite. Ko boste to storili, lahko predvsem čakate, kako se bo odločila vaša žena. A življenje mora iti naprej ne glede na njeno odločitev.

Lepo vas pozdravljam

ne morem verjeti kaj delaš človek? prenehal si razmerje “kao” in ,ko te je poklicala si spet šel.

Nikoli ne boš drugačen. Imel si lep zakon, idealen in “lepo” spolnost doma si napisal in si vseeno šel v razmerje z drugo žensko? Ne, ne boš nikoli drugačen in upam,da te žena nikoli ne bo vzela nazaj. Sploh pa,da te dobi in še naprej lažeš? to je tisto,kar boli, bolj kakor prevara.

Se strinjam z Jovanko. Imel si še eno šanso, pa še tisto zagonil zaradi ene frajle, s katero se še razumeš ne. Dam prav tvoji ženi. tebi pa naj bo dobra šola v naprej.

Lahko se samo strinjam s svojo predhodnico glede tega, da je kljub pridušanju, da take napake ne bi nikoli več ponovil, če bi te žena sprejela nazajtežko verjeti, da si tega res sposoben.
Če bi bilo to res, bi to uredil v času, ko si ženi lomil srce še z debelmi lažmi. Ženska, ki ljubi, ima močno intuicijo in laž prepozna v neverbalni komunikaciji. Če bi si odkrito priznal svoj motiv, da se vrneš, bi ugotovil, da bi ženo rad dobil nazaj bolj zaradi nadaljevanja udobnega življenja in imidža pred starši in znanci, kot pa zaradi svoje predanosti monogamiji in družinskemu življenju. Odvisno, kakšne vrednote ima partner pri zglajevanju odnosa – če se tudi sam nagiba k temu, da je lažja pot navidezno udobno življenje in nek status v družbi, potem ni problem ostati skupaj. Če pa enemu ljubezen in zvestoba pomeni več od tega, potem ima pravico to udejaniti.
Sploh pa – zakaj se delaš takega reveža – če resno misliš, kar sedaj govoriš, ti ne bo noben problem počakati, da se ženina rana zaceli in če boš v tem času abstiniral od odnosov z drugimi ženskami, boš morda celo ugotovil, zakaj si naredil napako in ali si res sposoben zvestobe.Morda bo boš ženo s tako držo prepričal, da te bo sprejela nazaj – zaenkrat pa moraš spoštovati njeno voljo in je ne nadlegovati.

Po tvojem pisanju in načinu kako vse opisuješ ti jaz lahko čisto verjamem, da si v efektu “po moško” naredil napako, da pa ženo ljubiš in si jo želiš nazaj.
In tako kot lahko razumem tebe, si čisto lahko predstavljam ženino bolečino, obup in razočaranje, ki ga je doživela.
In če se postaviš v njeno kožo, kako misliš, da bi jo sedaj lahko dobil nazaj, ko jo je ena sama čustvena rana, ko je oropana pripadnosti, varnosti in medsebojnega poštenega odnosa.
Se mi zdi, da ko je v partnerstvu brezmejno zaupanje in če se to pretrga z
tako napako, kot si jo ti storil je bolečina še toliko večja, zaupanje v
nek trden, pošten odnos pa tako omajan, da v tem trenutku žena ne verjame ničesar več, nikomur nič.
To ti pišem iz razloga, da mogoče se bolj poglobiš v ženino bolečino, čeprav verjamem da je tvoja tudi huda. Vendar sta si bolečini precej različni… tvoja, ker se bojiš, da jo boš izgubil oz. si jo že in njena, ki se ji je podrl svet in zaupanje v tisti najbolj pristen odnos, ki ga človek v svojem življenju potrebuje, da je lahko zadovoljen in srečen.
Zato se mi zdi, da pošiljanje rožic in pisem in ne vem kaj še vse, da bi
na nek način zelo na hitro rešil kar se rešiti da nima smisla.
V mislih moraš imeti to, da si podrl nekaj, kar sta dolgo časa gradila in
da se to ne da zopet zgraditi v enem razgovoru..
Bližnjice in hitre rešitve tu zagotovo ne vidim.

Če jo tako ljubiš ti ne bo problem počakati, ji pustiti in spoštovati njeno odločitev. Tudi pri teh stvareh se pokaže tista prava ljubezen, če
obstaja, da jo ljubiš ne glede na to, kaj bo storila in se odločila.

Predlagam, da se umiriš, da takrat, ko ti bo najhuje, ko bi hotel točno
tisto minuto, tisto sekundo to razrešiti, ker boš imel drugače občutek
da te bo razneslo, se ustaviš in nehaš misliti na to. Preloži za naslednji dan.

Uredi si življenje, kot takrat ko si bil še samski, ne glede na to kaj se bo zgodilo naprej. Prepusti se življenju in pripeljalo te bo točno tja, kamor spadaš.

Pa srečno!!!

osebno mislim da ti svoje žene ne ljubiš. to ni ljubezen ampak si nanjo navajen. v podzavesti ti misli delajo kako bo ona z drugim in da tebe noče. tudi ona tebe ne ljubi. če se je že to zgodilo da je tvoja žena to ugotovila ,potem ne bi šel k tisti ženski nikoli več. če bi res ljubil svojo soprogo. vse je to zelo zapleteno. če bi te hotela spet nazaj bi ti verjetno ko se stvari umirijo spet ko bi bila priložnost skakal čez plot. ni problem v tem da se moški poseksa enkrat .ajde pride slaba minuta. da pa imaš zvezo z neko drugo osebo dalj časa to ne štima. obnovi si svoj ego in pozabi na soprogo. najboljša rešitev. tudi če bosta spet skupaj boš dobival pod nos. predstavljaj si njo ko bi se šla romanco z nekim tipom ,kaj bi ti naredil.

Brez zamere, ampak meni se bolj zdi, da ti je predvsem hudo, ker ti ni uspelo izpolniti enajste zapovedi: ‘pazi, da te ne dobijo’.

Tukaj se ne gre le za to, da si ženo prevaral. To je samo en del problema. Zakaj si to storil, veš najbolje sam. Si se preobjedel smetane? Nisi znal ceniti tega, kar imaš? Ali pa si se samo počutil kot kralj, ki si lahko vzame vse, kar si poželi in mu zato ne bo treba plačati? Mogoče ti je v življenju vse preveč dolgo šlo vse kot po maslu in si vse, kar si imel, premalo znal ceniti in jemal kot samoumevno.

Hujši problem je tvoja neiskrenost in nepripravljenost, da bi resnično priznal svoje slabosti. Ne sam sebi, ne ženi nisi sposoben priznati, da si jo prevaral, ker si bil sebičen bedak, tako poln sam sebe, da nisi pomislil, da je treba to, kar imaš in kar je dragoceno, negovati, paziti, ne pa tvegati zaradi neumnosti.

Žena je predvsem prizadeta, ker si ji lagal, ker si jo imel za neumno. Tudi potem, ko si izjavil, da je z ljubico konec, ti žena še vedno ni bila dovolj dragocena, da ne bi tvegal in se ‘še zadnjič’ sestal. Ali sploh razumeš, kaj si storil? Nikoli več ti ne bo mogla zaupati. Nikoli več. In če v zakonu ni zaupanja, potem je to pekel.

In kaj počneš zdaj? Nadleguješ ženo, pošiljaš pisma, rože in kaj vem še vse, samo da bi bilo tako, ko je bilo, tako kot si vajen. Ampak žena ti nikoli več ne bo mogla verjeti in tudi jaz ti ne bi.

Frustriran si, ker ‘je ne moreš dobiti nazaj’. Pa kaj je ona tvoja lastnina? Jezen si na ljubico, ki se je hotela sestati. A nase pa nisi jezen?

Deluješ kot mulast otrok, ki je prekoračil potrpežljivost svoje mamice.

K strokovnjaku greš lahko tudi sam in tam ugotoviš, zakaj si z ženo ravnal kot s poslovnim partnerjem, ki ga je treba na vsak način in z vsemi metodami, prepričatati, da bo verjel da je posel za oba enako dober, čeprav boš imel ti 90% dobička več. In da ugotoviš, od kod ti ta neobčutljivost do soljudi. Glede na to, da si z višav padel na zadnjo plat, je čisto pravi čas, da to storiš. Stori to zase. In ko boš iskren do sebe, bo morda tudi žena kdaj verjela, da boš iskren do nje.

Ninov,
kaj si mislil s tistim, da si prestopil mejo in si se s to sodelavko dobival. So bili to samo pogovori ob kavici ali je tudi šlo za izmenjavo čustev (objemi, poljubi, spolnost…).

Če so bili to samo tajni pogovori ob kavi brez izmenjave čustev, potem je malo lažje. Vseeno ni pravilno, da si ženi lagal in jo zanemarjal. Težko je verjeti človeku, ki te je že nalagal. Po mojem sklepanju si verjetno manager. Tudi sam sem bil manager in tistim, ki so me enkrat naplahtali, nisem nikoli več verjel. Enako je v zakonu. Tudi, se če bosta z ženo vrnila v partnerski odnos, popolnega zaupanja žal ne bo več.

Če pa so bila vajina srečanja namenjena izmenjavi čustev (objemi, poljubi, spolnost…), potem pa je problem težji, saj si svojo ženo popolnoma ponižal in razvrednotil.

Veš, moja nekdanja žena me je tudi varala. Ko izveš, si na tleh. To se ne da opisati. Takoj, ko izveš, nastopi tako močna bolečina, da bi najrajši izginil iz obličja zemlje. Potem se začneš pobirati in delati na sebi, vendar ne pričakuj, da bo tvoja žena sposobna »normalne« (realne) komunikacije naslednjih šest mesecev. Ona si mora zaceliti rano in pridobiti samozavest. Po kakšnem letu bo nastopil čas, ko se bosta lahko sedla in realno pogovorila. Takrat ji lahko poveš in zaupaš. Morda pa vaju življenje zopet združi. Do takrat pa delaj na svoji čustveni inteligenci.

Moram ti povedati, da nisi edini. Veliko mojih prijateljev se ne zaveda, kako so srečni, ker imajo doma zveste in pridne žene. To bi kar nekaj divjali. Moj poročeni kolega se nekaj vtikuje v neko mlado frfro. Povedal sem mu, da naj se raje posveti temu, kako bo doma reševal probleme. Zadnjič sem preventivno poklical na večerjo tri svoje kolege, ki se stalno pritožujejo nad svojimi ženami. Na koncu sem jim povedal, da naj cenijo to, da gredo sedaj lahko v objem žene pa tudi če bo katera malo tečna. Sam vem, da bo doma praznina in zavedal se bom, da imam čudovito hčerko, ki pa je sedaj daleč od mene! Je pa to tudi to nekaj čudovitega.

LPE

Sem dala skozi podobno agonijo. Ne, nisem je še dala skozi!
Je za mano, ampak me spremlja vsak dan. Zgodile so se stvari ki
jih nisem pričakovala nikoli. Z moje in njegove strani. Ob prevari
so prišle na dan najine popotnice – prizadetost in ranljivost iz odnosov s starši, pa tudi iz najinega odnosa, o katerih sva se (pre)malo pogovarjala.

TO da ji pošiljaš rože in pisma je zame nasilno.

Čeprav ti je težko, spoštuj njena čustva in bolečino.

Moj bog, rože rane ne bodo omilile.

Zase poišči pomoč. V takih čustvenih situacijah je težko biti sam,
ob trem pa še normalno funkcionirati.

Počakaj, da se situacija umiri. Sčasoma se ti bo marsikaj pokazalo.Srečno.

Varanje je že od nekdaj za moške samo “majhna napakca”, nekaj čemur
se ni da upreti, kar delaš v bistvu skoraj nevede…
…dokler vas ne prevara žena. Ko tako nejeverno pišeš, kako ti žena
ne odgovarja, kako ne razumeš, da si jo izgubil – si za hip zamisli,
da bi ONA tebe prevarala. Se dobivala parkrat na mesec z ljubimcem,
utrujena od ljubljenja z njim prihajala k tebi domov in se delala, da
ni nič.
Aha. To pa ni hec, a ne?

Potem pa praviš, kako bi storil “čisto vse”,da bi jo dobil nazaj. Ni
problema, zavrti čas nazaj na lansko poletje in tisti ženski povej, da
ne hvala, ne bi, ker si poročen in imaš rad svojo ženo in je za nič na
svetu ne bi rad prizadel. Ti garantiram, da bi razumela in bi se umaknila.
Drugega ne moreš narediti.
Aja, lahko.
Za začetek se nehaj smiliti sam sebi, TI si tisti, ki je zeznil
situacijo, pa si zdaj kar na lepem TI največji revček, ki mu živeti ni?
V bistvu sta zdaj obe ljubica in žena grdi, ena ker te je “prisilila”
da si seksal z njo, druga pa, ker te je dobila?
A ne, ne bo šlo.
Treba bo odrasti in sprejeti posledice za svoja dejanja. Ni druge.

Skela,
Se strinjam, kar si napisala. Samo Skela, tudi za nekatere ženske je varanje majhna napakica. Pri meni je bilo tako in mi je žena rekla, da se je pač zgodilo in naj greva od tega trenutka naprej. Sploh ni hotela razčiščevati, zakaj je do njenega varanja prišlo. Enak problem je imel prijatelj.

Ninov,
Ti pa si najdi osebo, ki ji boš lahko zaupal in te bo ustrezno vodila. Na voljo imaš kar nekaj ljudi: Alenka Berlot Košiček, Sanja Rozman, pater dr. Christian Gostečnik, pater Beno Lavrih ali podobni instituti. Tudi če nisi katolik te bodo našteti duhovniki z veseljem poslušali in te vodili.

Prepoznaj svoje napake in začni delati na sebi. Če se hočeš resnično spremeniti, se boš spremenil in nikoli več ne boš varal. Samo povem ti, da se ta sprememba še ni zgodila. Potrebna bodo leta in potem boš zaživel na novo. Nihče ti ne more garantirati, da se bo žena vrnila, vendar delaj tako in ji iz srca vsak dan v mislih povej, da jo ljubiš, in da ji želiš vse najboljše pa četudi bo na koncu v objemu drugega moškega. Dokaži, da je tvoja ljubezen do nje brezpogojna.

Pa še nekaj si zapomni, dokler si živ lahko večino stvari oz. napak popraviš!

LPE

Iz tvojega pisma se da čutiti,da ti je res žal in da ne boš ponovil napake, naj se sliši navprek tvoje mišljenje okoli tega, napiši ji vzrok kaj te je gnalo v to in tvoje razumevanje stališča, da bo dobila mogoče vsaj kanček upanja. Če te ima vsaj malo še rada bo na tvojo srečo lahko prišla nazaj, ne poznam njenega karakterja in ne moram sklepati nič z njenega vidika,a mislim da čutim prav, da se tudi v ljubezni lahko kaj spregleda če si človek to resnično zasluži..

Vsa čast bivši ženi!

To je pravi karakter.

Jaz sem bila ljubica v takšni zvezi. Tudi on je trdil, da ne ve zakaj je to naredil. Ti tvoji stavki, ninov – še sam ne vem zakaj sem to naredil, …ženi nisem znal odgovoriti zakaj itd… vse to govorjenje poznam na pamet, gre za POPOLNOMA ISTE STAVKE, ki kažejo, kot pravi že g. Gašperlin, na dejstvo, da še nisi sprejel odgovornosti. Tebi se stvari kar dogajajo (ljubica te kar pokliče in ti kar greš k njej …). Tudi moj ljubimec je odgovornost za polom svojega zakona prevalil name (ti si me hotela, ti si vedela kako je itd!!, skratka, za nekaj o čemer se je odločal on sam, je želel, da odgovornost sprejmem jaz) ob tem pa se meni pravzaprav ni bil pripravljen odpovedat. Pa še nekaj. Mislim, zelo težko je v takem primeru priti res toliko do sebe, da se začutiš, da sprejmeš odgovornost, kar pomeni tudi, da prevrednotiš določene stvari in si pripravljen GARAT (pa ne samo do trenutka, ko navidezno dobiš partnerja nazaj, ampak kar ves čas). Hočem reči – brez te strahotne bolečine, ki te razjeda, se ti sam verjetno ne bi nikoli zavedal kako zelo si svojo ženo prizadel. Zato je ta bolečina nujna za tvojo rast, želim ti, da bi to začutil in sprejel. Samo v njej trčiš ob svoje dno in tu se prava skrb zate (zase) šele začne. Tu ni goljufij in bližnjic, sama sem šla skozi tak pekel in vem, da je to edino zdravilo – no, bolje rečeno, edina pot do zdravila!

sprejmi odgovornost za svoja dejanja,dobro ti veš zakaj si počel kar si počel,ko boš sprejel odgovornost za svoja dejja in stal za tem kar si storil brez izgovorov – delaj na tem da najprej dobiš sebe nazaj,šele na to ženo,ker tudi sebe si izgubil,veš kdo si?-nimaš pojma..

vprašaj se iskreno pogrešaš ženo ali samo način živlenja z njo in iz tega črpaj..

Moj oče je zmeraj govoril,da rože nosijo tisti,ki imajo kaj na vesti.Mož mi včasih prinese kakšno lončnico-upam,da iz srca.Se mi pa zdi,da je za tvoje rožce prepozno.Kolikokrat si jih pa ženi prinesel prej?Razčisti najprej sam s sabo,življenje teče naprej.Lp

upošteval sem vaše nasvete in se malo umaknil ter ji pustil razmišljati. en dan sem šel še po stvari in čeprav je vedela da pridem, je bila v stanovanju. spregovorila sva nekaj stavkov zelo mirno. k odvetnici še ni šla ponovno in to mi daje upanje, da si bo premislila. ker ste me v glavnem kritizirali (opravičeno), jaz pa sem vseeno želel kakšen nasvet naj povem pa še to: nikoli, nikoli več ne bi naredil kaj takega, ne njej, ne morebitni drugi ženski v mojem življenju. čeprav si druge ne predstavljam, imam občutek, da bom celo življenje raje sam. in prevzemam vso odgovornost za svoja dejanja, ne pralagam na nobeno od njiju. iščem vzroke pri sebi. ne bi se rad izgovarjal na očeta, ki je imel enake težave z mamo ali na ženo, ki me je včasih zavrnila, ker je bila preutrujena, niti na to da so drugi okoli mene to počeli, jaz pa sem bil vedno zvest. ne, tudi to se mi zdi prelaganje odgovornosti ali je pa otročje. vem, da bi katero koli stvar moral reševati z njo. mogoče mi je res predobro šlo ali sem iskal neko potrditev še drugje, mogoče. ko pa danes gledam nazaj, mi vseeno ni jasno kako sem lahko kaj takega storil svoji žeeni in kot je nekdo zapisal z žensko, ki mi niti ni všeč in s katero se niti razumem ne. mogoče samo v tem delu razmišljam, da je imela tudi ona s svojimi dejanji in izzivanjem vseeno nekaj rpi tem . vem pa, da bi se zrel človek takim moral upreti, vem, da jih bo še okrog mene in vem, da ne bom podlegel nikoli več, ker po nekaj boljkone povprečnih srečanjih ne ostane drugega kot bolečina pri tistih, ki jih imam najraje. hotel sem iti sam k terapevtu, pa v glavnem preberem, da se tam slišijo vzroki iz otoroštva. ne vem, meni se zdi spet prelaganje odgovornosti za dejanja na nekoga drugega (starše)…a me lahko kdo razume?

Mislim da se zelo veliko ukvarjaš z odgovornostjo oziroma krivdo. In nekako imam občutek, da bi rad krivdo vsaj porazdelil, če že ne prenesel, pravzaprav to niti ni tako pomembno, kot najti magični recept, kako bi bilo vse tako, kot je bilo prej.

Po moje iti k terapevtu ni toliko iskanje krivde ali odgovornosti. Predvsem je pomembno najti razlago in razumeti svoja dejanja. Ta informacija pomaga človeku delati na sebi in minimizirati slabosti, predvsem tiste, ki ga onesrečujejo.

Oprosti, ampak zelo banalno je zdaj razglabljati, da je ženo kdaj bolela glava in ti ni vedno ‘ustregla’. To je realnost. Nihče nikoli ne dobi vsega in takrat, ko si želi. Ljudje so kdaj tudi bolni in se slabo počutijo, so utrujeni. Mislim da je zakon več kot ‘dobim sex, vedno, ko ga hočem’. Predvsem, če je žena imela biti za kaj utrujena. Če si bil ti pogosto odsoten, je večino bremena družinskega življenja nosila ona. Mogoče je tudi tvoja mati morala dati družini precej več energije kot oče. In so v ženskem življenju obdobja, predvsem po rojstvu otrok, da je tako zaposlena, da diha na škrge, gospod mož se pa v glavnem ukvarja s tem, da ni sexa, namesto da bi pomagal in sodeloval ali vsaj dal mir. Ne vem.

Mislim da te je potegnilo v lagnodni svet pomembnosti. Sicer imaš vodilno funkcijo, ampak najbrž tudi kup ljudi, ki skače okoli tebe in se ti prilizuje. Delo omogoča veliko zabave brez obveznosti. Pa ti je to stopilo v glavo. Kajti to je lažje, kot ukvarjati se z družino. Prijetneje se je predajati preračunljivemu laskanju mladenk brez obveznosti, kot pa ukvarjati se z domačimi problemi. Glede na ‘izhode med službo’ pretirano obremenjen in zaposlen že ne moreš biti. Danes ljudje po službah še na stranišče nimajo časa iti, kaj šele da bi flirtali.

Zato res ne bo škodoval pogovor s strokovnjakom, da malo prediskutirata tvoj način življenja, organizacijo in prioritete. Sama mislim da pohajkovanje po lokalih med delovnim časom ni zdravo.

Imam izkušnje osebne in partnerske terapije.

Razumevanje otroštva ne pomeni prelaganje odgovornostina starše.

Pomeni le, da spoznamo in ovrednotimo, kako naše preteklo otroštvo
VPLIVA na naše sedanje življenje in ta uvid nam omogoča, da vzorce, ki
smo jih nekoč pridobili skozi vzgojo naših staršev, spreminjamo v take, ki
nam dobro služijo, ne pa da nas ovirajo.

Je pa to soočenje ponavadi težko, nudi pa dobre obresti.
Glavnica pa je tudi: čutenje vsega potlačenega in tega je ponavadi dosti.

Srečno in pogumno.