Stara sem 35 let, poročena 10 let, mati 6 letnega sina, mož je iz prve zveze v zakon pripeljal sina, sedaj 18 letnika, ki živi z nami.
Imam težave s komunikacijo, vsi mi pravijo, da se samo derem, šrajam, jaz sebe niti slišim ne več.
Ko mi popustijo živci, ne znam komunicirat drugače kot z vpitjem.
Groza mi je, ko to poslušajo vsi okoli mane, jaz pa ne znam iz začaranega kroga.
Sama prepisujem to preobremenjenosti, za večino stvari sem sama, nejevoljna če se dogodki ne odvijajo pa nekem planu, najstnik (ki je sicer srednje problematičen, v šoli se mu ne ljubi delat, čez vikende popiva in ponočuje, nima nobenega občutka odgovornosti in delovnih navad) je isto znerviran, mož ne najde lepe za njega, pri vzgoji otrok ni dosleden, kot želim jaz, nato nastajajo že med nama trenja, ki se nato prenašajo na otroka.
Kako si pomagati iz tega začaranega kroga, da sama sebe pomirim preden izbruhnem, preden začnem vpiti po nepotrebnem?
Kakšna knjiga, dober psiholog, nasvet?

Kultiviraj svoj znacaj. To kar pocnes je nasilje v druzini oz. nad otroci. Ko bos starejsa, ti bo za vse zal in tvoj sestletnik se bo spominjal samo kricanja oz. nasilja namesto lepega otrostva. Otrok si zasluzi mirne in ljubece starse ne pa nasilneze, ki mu krojijo zalostno usodo v odrasli dobi.

VSAK CLOVEK JE ODRAZ OKOLISCIN V KATERIH ODRASCA. RAZMISLI.

verjetno se avtorica tega zaveda, pa vendar ostaja vprašanje kako se kultivirat. Jo razumem, ko te popade jeza si ne moreš pomagat, da ne bi izbruhnil. To je v tebi, tvojem karakterju…In nobeno pridiganje kaj z tem povzročiš otroku ne pomaga kajti, ko si miren, se tega vsega zavedaš, pa vendar lahko neka malenkost naslednji trenutek privede do jeze in posledično takega obnašanja. Sama imam enake probleme, že celo življenje, pomaga mi štetje do tri recimo, pa globoko dihanje. Se omilijo ti izpadi ampak so še trenutki ko je vsega preveč in potem reakcija ostane. Pomaga mi tudi tek ali kakšna druga rekreacija. Psihologi/psihiatri so mi kvečemu kak antidepresiv predpisali pa vseeno to ni trenutno stanje ( vsaj pri meni) in dvomim da bi tablete dolgoročno rešile kaj. Tako, da z tabletami nimam izkušenj. Lahko ti priporočim kakšno knjigo o obvladovanju jeze, naslovov žal ne vem, ker sem jih prebrala cel kup in ugotovila da je teorija eno praksa pa drugo. Imaš jih v knjižnici cel kup, sem prepričana, da boš kaj našla.

LP

Draga “babika74”!

Ob branju tvojega sporočila mi je prišlo na misel več stvari.

Zadnje čase smo se z različnimi osebami pogovarjale, kaj pomeni, da si z nekom, ki ima otroka od prej. To niso enostavne reči in upam si trditi, da skoraj ni nekoga, ki bi se z otroki od prej od svojega partnerja zdaj dobro razumel. Oz. če ste kje takšni, se obvezno javite in povejte kaj na to temo. Že s svojim otrokom včasih težko shajamo, pri tujem pa samo še odpovemo na celi črti. Ampak če tega otroka vzamemo kot iziziv za svojo duhovno rast, se lahko od njega ogrooomno naučimo. Če se hočemo.

Kar se vpitja tiče, te zelo razumem, v kakšni situaciji se ti najbrž to zgodi. Sama imam namreč 3 majhne doma in mi skoraj glavo raznese, ko vsak od njih na1x nekaj hoče in to ravno takrat, ko jaz najmanj morem. Ob takem pritisku kdaj tudi sama zavpijem. A če se le da, poskusim pritisk na kakšen drug način stransformirati: morda npr. tako, da začnem bolj globoko dihati. Tako dobim več kisika v možgane in poglobljeno dihanje pomirja. Dobro je dokazano tudi to, da takrat, ko si tik na tem, da izbruhneš, raje fizično zapustiš prostor, kjer so otroci. Pa še tako je z vpitjem, da otroke to samo še podžge in še raje “trapajo”. Otroke v bistvu “dobimo” zato, da sami sebe zelo dobro spoznamo, kako funkcioniramo v kriznih situacijah. In če smo zavestni, lahko sebe in svoje odzive na otroške provokacije predrugačimo v otrokom bolj prijazno.

Ko si vprašala za knjigo, bi ti priporočila 2: OTROCI SO TEGA VREDNI – Barbara Coloroso in OTROCI SO IZ NEBES – dr. John Gray. Če bi se rada šla h komu pogovorit o tem, o čemer pišeš, ti lahko svetujem, da pokličeš SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE: 01/583-75-00 oz. kar direkt gospo Marto Vodeb Bonač na: 01/583-75-19.

Upam, da ti bo kaj od tega prav prišlo!

Maja

Maja je napisala:
Jaz sem eden izmed tistih, ki ima to izkušnjo. 🙂
Partnerka ima dva otroka iz prejšnjega odnosa…in je res, da je veliko težje zregulirati in ustvariti okoliščine, ki bi ustrezale vsem.

Se pa strinjam s tabo, da lahko to vzamemo kot izziv za duhovno rast…in ravno na tak način tudi sprejemam vso situacijo. Zame je to izziv in način da spoznavam nove situacije in s tem tudi sebi omogočam, da presegam samega sebe in vzorce, ki so mi jih vcepili drugi.

Omenjaš tudi, da imaš včasih občutek, da ti bo glavo razneslo…še posebej, ko vsi trije nekaj zahtevajo ali pa so že tako ali tako sitni……V takšnih primerih je res najbolje ohraniti mirne misli ali pa se za trenutek odstraniti iz “bojnega polja”….Ta občutek se pojavi, ker prihaja do trenja naših in otrokovih želja……Naša želja je, da bi imeli mir in vse zadovoljili. Seveda pa zaradi zahteve otrok to ni možno……Tudi v takih primerih je zato pomembno, da se ve, kdo je avtoriteta in avtoriteta mora ohraniti mirne živce….Saj, če otrok ne dobi takoj, kar si želi, se ne bo podrl svet….delo z več otroki pač zahteva od nas, da jih naučimo strpnosti. Seveda brez našega zgleda in lastne strpnosti, pa tega ne bo.
Prav tako, če je le možno, poskrbim za lastno dobro počutje in vsak trenutek izkoristim za umirjanje, da ne bi že ob majhnem otroškem zahtevku “eksplodiral”.
Toliko o tem……

Sem pa na razpolago za podrobnejša vprašanja……

Robi.

Hvala za vaše pisanje. Naj povem, da mi odnos do “pastorka”(kako nemogoča beseda :-))ne dela največjih problemov, saj je akceptiral (večinoma) stvari take, kot so (sicer je imel precej nemogoče izkušnje s svojo mamo, ampak to je zgodba za sebe), sprejema me tako pri vzgoji kot pri prijateljskih nasvetih, hišnih opravilih itd (saj sem napisala, da je težaven, ni pa najhujši), ker sem pač doslednja z obema otrokoma in vztrajam pri določenih družinskih ritualih oz delitvi družinskih opravil ipd.
Večjo težavo imam s tem, da partner prelaga breme celotne vzgoje obeh otrok na moja ramena in se vključi zraven, tako da v večji meri ali zruši mojo avtoriteto ali šele takrat. ko že sama čisto spenim, da naj kaj naredi kot oče v družini, da bo mir.
Moram pa povedati, da odkar sem spisala svoje prvo pismo tukaj, še nisem zavpila oz. zašrajala doma , tako da sem se res vzela malo v roke, globoko zadihala in ozavestila svoja dejanja. Upam, da bom tako nadaljevala, saj le mirna komunikacija in nasmeh lahko reši veliko več kot najglasnejši šraj.

Zelo dobro poznam ta občutek…..pravzaprav se gre za občutek nemoči.

Kot opisuješ, bi rada, da stvari funkcionirajo po tvojih prepričanjih in svojega moža in sina, doživljaš kot nekoga, ki ti nasprotuje in te ne upošteva.
Tvojemu možu določene zadeve in nek red nista toliko pomembna kot tebi, zato v to ne vlaga niti nekega truda. Ne vidi smisla, tebe pa doživlja kot nekoga, ki pretirava in vsepovsod vidiš le probleme.
Njegov sin pa tebe doživlja kot nekega vsiljivca, saj si drugačna kot njegov oče, pri katerem verjetno tudi najde potuho, kar potem vse skupaj le še poslabša vso zadevo.

Zadeva res ni enostavna…. Možev sin, te seveda ne bo sprejel kot avtoriteto, še posebej ne, ker zahtevaš več, kot njegov oče.

Rešitev bi bila možna, če bi se vidva z možem poenotila glede vzgoje in nekih navad v samem domu.
Torej, da sprejmeta neka skupna prepričanja o tem, kako bi naj stvari zgledale.

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, če je tvoj mož toliko resen in se pripravljen držati nekih dogovorov.
Po drugi strani pa tudi sama moraš biti pripravljena se odreči nekim zahtevam, ki niso nujno potrebne ali bistvene.
Od tega dogovora je potem tudi odvisna prihodnost vajine zveze. Saj veš, da tako naprej več ne bo šlo, saj se boš zlomila.
Sicer pa vajin problem ni neka redkost.

Robi.