kako pomagati…
Točno tri ure nazaj se je predal…moj dragi bratranec. Deset dni od krute nezgode, deset strašnih dni, polnih strahu in upanja za vse, ki smo ga imeli radi. Vem, da se je boril na vse pretege. Boril se je za svojo ženo, za svojega malega sina… A ni zmogel, preveč vsega je bilo za njegovo telo. Tisti trenutek, ko je odšel, sem mislila nanj. Resnično sem ga imela rada, kot brat mi je bil…
S svojo žalostjo se bom morala soočiti sama. Vendar bolj kot to me muči, kako pomagati njegovi ženi in otroku? Poklicala sem jo, da bi ji za trenutek stala ob strani, pa je na koncu ona meni dejala potiho…ne joči…tako mu je bilo usojeno… K njej ne morem, ker je moj mali sinko ves vročičen, mož pa je zdoma še en teden. Pa tako rada bi jo objela.
Povedala sem ji, da lahko vedno, kadarkoli računa name, ona in njen otrok. Vedno. In vem, da ona to ve.
Vendar – ali je to dovolj? Prosim, povejte mi, kako naj jima pomagam. Otrok še ne ve, mama še zbira pogum, da mu bo povedala resnico.
_____________
Mitja, odprl si mi oči. Tako minljivi smo, tako ranljivi. Vsak trenutek moramo biti srečni, da smo tu. Vsak dan bom svojemu možu in sinu povedala, da ju imam rada. Ti pa boš za vedno v naših srcih.
Draga Naty!
čutim s teboj. Drži se in predvsem živi svoje življenje. Ne zanemari svoje družine. Živeti je treba za žive. Življenje teče naprej. Lepo bo, zelo lepo, če boš predvsem prijateljica žalujoči partnerici tvojega bratranca. Predvidevam, da si še zelo mlada.
Ja življenje je skrivnost. Toliko je nepredvidenega, toliko žalosti, pa kljub temu edinstveno. Ne dovoli si globokih razprav, te pustijo dolge sledi, rane, ki se slabo in dolgo celijo. Včasih je treba na hitro pospraviti z žalostjo. Vem, sedaj je še vse prezgodaj, sedaj govorjenje o umrlem odleže.
Želim ti mir in luč, ki ti bo pomagala s kakšno lepo mislijo premagati te težke trenutke slovesa in da boš zmogla z odločnim korakom naprej, samo naprej!
Veliko svetlobe vsem žalujočim in MIR Z VAMI!
Govorim iz lastne izkušnje. Spomladi, pred dvajsetimi leti sem na hitro v nesreči izgubila moža. Seveda, tudi jaz sem bila mlada, ostala sem sama z dvema majhnima otrokoma. Ob meni so ostali redki prijatelji, ki so se kasneje odtujili. Žalovala sem, o kako zelo sem pogrešala…..Korak za korakom sem se pobirala in tudi pobrala. To pa je že druga zgodba, ki ti jo zaupam kdaj drugič.
Trpljenje me je spet pripeljalo v radost. To ni čudež! TO JE ŽIVLJENJE!
Ne predajaj se obupu! Verjemi, da se je isto dogajalo meni. Čas naredi svoje, pa hočeš ali nočeš. Vse je z določenim namenom.
Pomagaj otrokom, oni so tvoj zaklad, vsak dan so večji, črpajte moč eden od drugega.
Kadar se nehamo bojevati z neizogibnim (z žalostjo, osamljenostjo) – se iz nas sprosti energija, ki nam omogoča, da si začnemo ustvarjati bogatejše življenje.
Zaposli se, s čimerkoli! Delo je najboljše mamilo.
V trpljenju je treba biti sam, kajti le tedaj si pripravljen gledati skozi svoje oči. Vsako trpljenje traja samo do trenutka vdaje. Predanost prinaša počitek (saj veš, s trpljenjem ne moreš preklicati dogodkov, ki so preteklost).
Velikokrat boš preživljala prazen, izgubljen dan, to se meni dogaja tudi še danes! Pa saj to je življenje! Ne idealiziraj preteklosti. Življenje se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Nisi sama! Zapomni si niso samo otroci varni pri svoji materi, tudi mati je varna pri svojih otrocih. In še nekaj: pravijo da žalujoči v svoji žalosti prevzame lastnosti umrlega!
Živi za danes! Le pobrskaj po svojih mislih, pa boš videla, da v njih kraljujeta preteklost in prihodnost. Na sedanjost skorajda ne misliš! Verjemi, vem, kako se počutiš, vem kako težko je gledati pokopane sanje!
Zajemi vsak dan! Vsak dan, ki ga doživimo nam je podarjen. V vsakem dnevu je vse polno drobnih darov, na katere smo se tako navadili, da jih niti ne opazimo.
Kdor ni videl bridkosti, ne bo nikoli videl radosti. Boleče, pa še kako resnično!
“Vidva” ne obstajata več. Zavedaj se, da bo bolečina minila in ko mine, boš močnejša! Žalovanje pa je normalen proces. Pusti dogajanju naj teče….
V najtemnejši uri se duša spet napolni in dobi moč, da vzdrži in nadaljuje (Heart Warrior Chosa)
nika, moje sožalje, res ne moreš otrokom nadomestiti očeta, to jim nihče ne more. Lahko, oziroma moraš pa biti mama kakršno otroci potrebujejeo in kar bi želel tudi mož. Ne dovoli, da bodo tvoji otroci ob izgubi očeta trpeli še zaradi izgube mame, saj potrebujejo mamico, ki so jo imeli prej, pred tem krutim dogodkom. Posveti se jim, pa bo bolečina manjša, znosnejša in verjami, nekoč si boš hvaležna za to, saj otroci ob tvoji žalosti veliko izgubljajo in trpijo verjetno še bolj zaradi tega ker vidijo, da trpiš ti. Čuvaj svoje zakladke, posveti jim čas, ki ga sedaj namenjaš za žalovanje, stisni jih kot bi jih stisnila oba z očijem.
Drži se in pomisli kakšno veliko bogatstvo imaš v svojih otrocih, oni so tu, potrebujejo te in ti njih.
Naty lahko pomagaš. Tega dobrega namena ne pozabi tudi čez nekaj mesecev, ko bo njegova žena navzven izgledala že boljše. Žalujoči čez nekaj časa zgledamo res boljše, ampak v nas se še vedno vse lomi. Velikokrat je po 5 mesecih še huje kot na začetku, ko še sploh ne dojameš. In takrat ji stoj ob strani. Lahko tudi na tak način, da paziš kdaj na otroka ali pomagaš kaj postoriti po hiši, ker včasih nam je tudi to težko, enostavno ni energije.