…ko ti sošolka in tudi sorodnica (poročena je z bratrancem mojega moža) sporoči, da je bila v soboto na pregledu v porodnišnici, kjer so ugotovili, da je otročku srček prenehal biti? PDP je bil 12.6.
Ali obstaka kakšna knjiga, mogoče podporna skupina, ki ji jo lahko priporočim, da bo lažje prebolela to izgubo? Kaj je vam najbolj pomagalo v začetku?
Hvala za odgovore.
Tina

Moje sožalje!!!

Obstaja knjiga Prazna zibka, strto srce, ki jo je izdalo društvo Solzice.

Pozdravljena,
moje sožalje. Žal mi je za tvojo sorodnico.
Kako bo prebolela izgubo? Prebolela težko in skoraj sigurno, da nikoli. Bo pa se navadila in sprejela izgubo in z njo živela.
Kaj je meni pomagalo? Takrat ni bilo še spletnih strani,forumov …. ne knjige, ničesar. IN najbolj sem pogrešala pogovoro in prioznanje, da je moj otrok živel in da imam pravico žalovati….

Obstaja knjiga, podporna skupina, individualni razgovori po telefonu, preko maila in osebno. Mogoče na začetku ne bo želela ničesar in ni jo potrebno siliti. Prav je, da ji poveš kakšne oblike pomoči obstajajo.
Če boste karkoli potrebovali, imeli vprašanja se lahko obrnete na društvo Solzice.
lp in veliko poguma, moči vsem skupaj.
petra

Pozdravljena!

Moje iskreno sožalje!

Glej kot ti je že Petra napisala je najboljše, da se tvoja sorodnica obrne na društvo Solzice. Petra je res fejst punaca. Meni je veliko pomagala in ne morem ti povedat koliko to pomeni nam, ki smo izgubili otroka. Da nam nekdo prisluhne.

V začetku bo to hud šok in si ne bo želela stikov. Ma čež čas bo nastopila potreba po tem, da komu poveš, se pogovoriš, zjočes. In takrat lahko narediš veliko s tem , da ji poveš za Solzice, ta forum in knjigo prazna zibka, strto srce.

Hvala, da si se oglasila in , da ti ni vseeno za sorodnico.

Lp Birba

Kaj je pomagalo meni…

Neskončno dolgi pogovori s prijateljico, s katero sva skupaj jokali v telefon.

To, da so se ljudje hoteli pogovarjati z menoj o mojem otroku, ker je bil to edini oprijemljivi dokaz, da je živel, da je obstajal.

Knjiga Prazna zibka, strto srce – dala mi je občutek, da nisem sama in, da je to, kar čutim, normalno.

Forum Ko starši žalujejo – večinoma ga le berem, ker je bolečina še preveč sveža, premočna…

Pogovarjaj se z njo že zdaj, da se bo lahko pripravila na to, kar jo čaka. Najbrž je že v porodnišnici, kjer čaka na sprožitev poroda.

Meni je pomagalo, ker sem se lahko pripravila na vse in se odločila, kaj in kako. Ker sem vedela, da se imam možnost odločiti, kaj se bo zgodilo z mojim otrokom, da ga imam pravico videti, ga vzeti v naročje, božati, ljubkovati, se posloviti od njega.

Da imam pravico vedeti, kdaj bodo pokopali mojega fantka in se pokopa udeležiti.

Da ti zavarovalnica povrne vse stroške pokopa v Parku zvončkov in skoraj vse v primeru, da se odločiš za individualni grob (če pa ne želiš biti obveščen v zvezi s pokopom, tudi ne dobiš računa).

In tudi, če se bo čez par dni premislila v zvezi s pokopom, lahko svojo odločitev še vedno spremeni.

Pomagali so mi ljudje, ki so čutili skupaj z mano – poleg mojih najbližjih tudi osebje v porodnišnici (z izjemo ene sestre na oddelku), sestra Mojca na genetiki, g. Kokalj na Žalah… Skratka, ljudje, ki razumejo in se ne delajo, da se ni zgodilo nič.

In zdaj, po skoraj treh mesecih, mi pomaga, da jočem v Parku zvončkov, kjer smo ga posuli pred enim mesecem. Da božam ploščico z njegovim imenom, ker ne morem pobožati njega. Da se še kdo poleg naju z možem spomni na mojega malega sinka in me vpraša, kako sem. Da imam občutek, da ga ljudje niso pozabili. Jaz vem, da ga ne bom nikoli.

Potrebuje te, čeprav morda tega ne pokaže. Potrebuje občutek, da ji stojiš ob strani. Ne reci ji, da je bolje tako (ker bi otrok bil sicer najbrž hudo bolan), ne reci ji, da bo prebolela (ne bo, le naučila se bo živeti s tem -nekoč), ne reci ji, da bo nekoč imela drugega otroka ali da ima srečo, ker ima enega že doma (to je res, a v tem trenutku ne igra nobene vloge). Če ne zmoreš drugega, joči skupaj z njo. To je največ, kar ji lahko daš. Jaz imam srečo, ker imam takšno prijateljico.

In tvoja prijateljica ima srečo, ker ima tebe…

Moje sožalje!

žiža

PS.:

Pomagalo mi je tudi tole:

(beri drugi odstavek: “Pismo…”)

in druge zgodbe na tej spletni strani.

Objem, žiža

Draga Tinca1,

zelo lepo, da skrbiš za svojo prijateljico. Mesec in pol je minil, odkar mi je v naročju za vedno zaspančkala moja deklica. Brez takih prijateljic kot si ti, bi bila moja pot žalovanja še bolj trnava.

Popolnoma se pridružujem Žiži in nimam kaj veliko dodati. Pomaga mi, da obiščem ta forum. Pišem komaj drugič, berem pa ga zelo pogosto. Za praznike sem odpotovala v Afriko. Potrebovala sem spremembo okolja in moram reči, da mi je koristilo. Sprememba okolja zelo pomaga, vsaj meni je. Je pa res, da sem tudi na dopustu šla na internet in brala ta forum. Velikokrat pa si zaželim, da bi se osebno srečala s katero od deklet, ki preživljajo to kar jaz. Prejšnji teden sem v Parku zvončkov srečala dekle, ki je prišla prižgat svečko, najverjetneje svojemu angelčku, tako kot jaz. Lepo sva se pozdravili, moči, da bi jo ogovorila, pa nisem zbrala. Ravno sem imela trenutke, ko ne zmorem niti besede, solze pa kar lijejo. Upam, da bom naslednjič to zmogla.

V veliko oporo mi je bila tudi sodelavka, ki me je velikokrat poklicala po telefonu in mi poslala kar nekaj knjig.

Naj iz ene od teh knjig prepišem nekaj, kar je meni pomagalo:

“Zavedaj se, da je vse, kar doživiš in kar te doleti, le v tvoje dobro.

V teku tvojega življenja se ti bo zagotovo zgodilo kaj, o čemer boš odločno trdil, da to prav gotovo ni dobro zate, temveč je prava katastrofa.

Tega, kar si vi predstavljate pod pojmom katastrofa, ni. So le dogodki, ki ti jih pošiljam Jaz, da bi korenito spremenil tvojo pot in da bi ti končno odprl oči.

Gledano dolgoročno resnično ni ničesar, kar bi ti škodovalo. Vse ima svoj smisel. In ta smisel je lahko le pozitiven, kajti za vsem stoji Moja neposredna ljubezen zate.

Premisli o vseh dogodkih, ki si jih deslej doživel in ki so se ti v prvem trenutku zdeli grozljivi in neznosni. Koliko jih je še takih? Koliko se jih je izkazalo za blagoslove?

Koliko dogodkov, ki si jih imel za katastrofe, te je obvarovalo pred resnično katastrofo!

V življenju se marsikaj ne podreja tvoji volji. Ne jezi se zaradi tega, temveč premisli, kolikokrat je to bila in je tvoja sreča.

Bodi prepričan, da te Moja brezmejna ljubezen nenehno objema in da Jaz naredim vse, da bi zagotovil tvojo srečo.

Če bi bilo le po tvoji volji, bi tvoja nesreča bila gotova.

To, kar ti imenuješ katastrofa, je Moj sunkovit obrat vesel čolna tvojega življenja, da bi lahko preprečil nesrečo, v katero drviš.

Danes Mi moraš vse to verjeti. Nekega dne pa boš sam prepoznal povezanosti.”

Tebi Tinca1 in vsem ostalim dekletom iz tega foruma topel objem.