KAKO PA ZDAJ
Je tipicno ja… tudi sam opazam podobno…ko se pojavi neka slaba volja pri moji zeni, in si kot neka socutna oseba in naravno, da vprasas, kaj pa je, in potem dobis servirano. Nek razlog, ki je pac mogoc, ampak dalec od realnega.
(Ceprav je vcasih ze tako banalno, da res ne morem verjeti – npr. “Ona: strasno sem utrujena, in ze cel dan se slabo pocutim”. Jaz: “Joj, upam da ne bo kaj hujsega. Ves, tudi mene je vceraj nekaj zacelo praskati po grlu. Mogoce smo kaj pobrali kje.” Ona!”Pa kaki egoist si ti, a se mora res vse vrteti okrog tebe, a ne morem biti enkrat v zivljenju samo jaz bolna, a moras takoj biti ti center pozornosti!!! ” Jaz “:-)” )
zdaj ko ne vprasas, ni drame, ona ne “dobi svojega”, se ne pomiri, zato isce novo priloznost, da se stvar zamegli. Bo pa zlica narobe obrnjena. Pa se bo preko drame sprostila.
Zdaj – ce ti ves, kaj se dogaja, da ti nisi kriv in odgovoren za ta nihanja, malo odzumiras vso sceno, je precej lazje. Vsaj meni je. Se malo nasmehnem ,se otroci me vidijo, in sem ok, no, skoraj ok, zalujem za pravim odnosem, ampak je lazje, meni.
Je pa dejstvo, da ce ti ze vnaprej ves, da ne bos punce/zene spraseval, kaj je, ne bos veliko izvedel,ona ze itak verjetno ne govori veliko, torej odnos izgublja, ne raste, stoji, stagnira… karkoli…. in to je za sprejeti, ce bos ostal. Po mojem mnenju. Tudi pri meni se prizigajo te iskrice, pa a res ne vidi, pa naj ji razlozim, pa… ampak ne, mislim, da ne bo slo v to smer, najti bo treba eno drugo pot. Se mi pa zdi to upanje cisto naravno, potka v procesu.
lp SVO
čvrsto na nogah, in SVO tako dobro sta mi odgovorila, da sem se kr nasmejal, čeprav je pravzaprav tako zelo zelo žalostno…
tole sem mogoče spustil pri mojem razmišljanju o včerajšnjem in današnjem dogajanju pa sta me vidva oba lepo opozorila: da me želi sprovocirat, da se bo potem name “zdrla”.
Predenj je šla na predavanje, si je želela da jo objamem in ja saj je res verjetno iskala tole provociranje…hm..
Hvala 🙂
Ja SVO menim, da se sčasoma bo tudi ta moj odnos odtujil…če bom ostal pa ne vem…verjetno na nek daljši rok ne..
lp
Alek
Fanta nekaj iz mojih izkušen. Moški ni narejen da bere med vrsticami.
To nam ne ratuje pri “zdravih ženskah” kaj šele z motnjo. Tukaj pride do konfliktov še hitreje ker jo ne razumemo kaj želi in smo po njeno zaostali. Isti stavek moški in ženska dobita drugačno sporočilo iz njega.
Alek hotla je objem – čuvaj se to je past. To je kako bi povedal njen merilec do kje te lahko obremeni z svojimi težavami in te še ima pod kontrolo. Jaz sem sedaj to omejil. Pri meni je to objemanje postajalo neznosno. Poslala me je besedno v pekel in nazaj na koncu dretja in poniževanja pa prijavila objemček prosim. Danes je meja zjutraj objem preden se gre od doma in ko se pride domov. Vse ostalo je stop.
Vem da se sliši suhoparno samo da si v istem stavku najhujše kar se ji je zgodilo in jo ubijaš potem pa ji daješ na koncu objemček pa je tudi malo”bolano”
Slučajno sem našla to temo. Berem, berem… In sem res zmedena sama nad sabo. Zakaj? Poročena že dobrih četrt stoletja, v zakonu težave, oba z možem zafurano otroštvo. Jaz razpeta med mamo in babico, mož imel očeta, kateremu je delo bilo edino merilo odnosa, vzgoja s trdo roko, palico. Zabave nobene, samo delo. Čustev niso kazali pri nobenem – ne pri možu ne pri meni. Zdaj vse to vem, ko si mlad si slep. Želela sem družino, čisto kontra kar sem imela sama. Vendar… Ni se izšlo najbolje. Prepričana sem, da imava oba MOM. Lahko se motim, mogoče mi kdo svetuje?
Mož je vedno dajal prednost svojemu očetu. Tudi ko sva imela svojo družino. Jasno – strah zakoreninjen od otroštva. Vendar je bil to vedno kamen spotike med nama. Bila sem jezna, da nismo mi na prvem mestu. Seveda – sem mu najedala, naredila večkrat kaj kontra, samo da mu pokažem, da ga želim ob sebi, da tudi mene 1x postavi na prvo mesto. Zapostavljal otroke ter mene, oče je bil zakon – no, njegove želje, besede. Ubijalo me je to. Potem smo se odselili – nič bolje. So pa prišli drugi, s prošnjo, željo da pomaga. Ponovno družina na drugem mestu. Jaz sem mu najedala, bila jezna, ljubosumna. To jezo dala ven na moža. Saj sem mu povedala za svoje želje, občutke – ni jih upošteval. S prepiri ter vmesnimi mirnimi obdobji, (ima slika nema ton) smo vozili. Potem si mož omisli prijateljico – bila je cela frka. Prekinil, pa čez leto ponovno – z isto. Na njegovo željo sva šla na svetovanje. Brez uspeha. Mož me ignorira, ne spoštuje, zameri mi dogodke, ko sem mu dajala kontra, da bi ga opozorila nase, na meni ga moti vse – od las, postave, kako obračam besede… Seveda jaz to ne sprejemam z nasmehom. Ponovno dam kontra oz naredim nekaj, da tudi njemu ne bo všeč. Nikoli ga pa nisem žalila s kakšnimi psovkami, tudi on mene ne. On je cinik, jaz bolj kolerik. Želela bi si dober odnos, vendar … ne znam, ne vem. Vedno ko se želim potruditi naletim na zid, ali kontra udarec. Otroci pridejo domov, vendar se mi zdi bolj dolžnost kot želja. Občutek imam, da so prav pobegnili od naju, napetosti doma. Samozavest imam spodkopano, zdravje me je izdalo, ostala brez službe – mož živi po svoje, jaz sama s sabo, premlevam kaj sem storila napačno, kako naj popravim zadeve….Vedno sem v drugem planu – to najbolj zamerim možu. Otroke je vedno učil, da mi ne vsega povedati, kajti potem bom tulila po hiši, da je vse napačno… Vendar – saj vendar nisem bila nikoli tak zmaj, iskala sem samo ljubezen, spoštovanje, da bi me vsaj 1x v življenju nekdo imel rad, me poslušal, razumel….kar ni bilo v otroštvu. Da bi se 1x nekdo odpovedal svoji želji, me postavil na prvo mesto, mi dal vedeti, da mu nekaj pomenim. Mož to ni, pa še otroke je učil kontra. Idealen je – pospravlja, kuha, ve marsikaj narediti, vendar … sam. Ne vključi me ob sebe. Prej bo vprašal otroke kaj naj, kot pa mene. Pa midva živiva skupaj, zakaj prej pove otroku kot ženi? Imam mogoče res MOM in sem celotni družini sama zagrenila življenje? Vse samo zaradi želje po pripadanju, da me nekdo ima rad??
Kaj imata je brezveze iskati in napačen pristop. Vsaj pri meni je bil. V tem vedno blodiš po blatu v katerem smrdi po tvojem partnerju in ga kriviš za vse. Sam sem prvo terapijo oz. Prve del terapije ki je trajala 6 mesecev dobesedno metal denar čez okno. Zakaj ker sem skos govoril taka je , to je narobe z njo, to more spremeniti. Potem postavljena njena diagnoza ki pa me je še bolj zamegljila kako imam jaz prav in kok je sve narobe z njo. Fino in fajn samo po enem letu sem se jaz še vedno počutil kot pasji iztrebek.
Patri s katerimi sem imel tudi opravka je lepo citirajo Jezusa ko ti rečejo da ” ljubi svojega bljižnega kot ljubiš samega sebe. Če ne ljubiš sebe ne moreš ljubiti drugega” nisem verski fanatik samo je svetovn stavek. Najprej poskrbi za svoja čustva in svoje želje . Ko boš porihtala kaj si ti želiš in kaj tebe obremenjuje boš začela reševati sebe, družino in zakon. Ali se bo partner s tem strinjal ali ne žal ni tvojo volja ali možnost vpliva.
Pri terapevtih je tako da morajo ustvariti nek konflikt med partnerjema saj konflikti naj bi zbliževali in poskrbeli da se s pomočjo terapevta rešijo in posledično tudi zakon, samo je vprašanje kako to določenim parom leži. Pojdi do neodvisne osebe ne frendice makar terapevta in najprej deli na sebi. Ko se boš dobro počutila boš vedela kaj si želiš inv katero smer bi želela iti. Imaš pa že eno tretino narejenega veš kaj nočeš
“Najprej poskrbi za svoja čustva in svoje želje . Ko boš porihtala kaj si ti želiš in kaj tebe obremenjuje boš začela reševati sebe, družino in zakon. Ali se bo partner s tem strinjal ali ne žal ni tvojo volja ali možnost vpliva. “
Kricac, tole je kot z zebljico na glavico!
res je, delaj kar je zate dobro in prav in ves da je potrebno, ali bo potem oni drugi ostal, pa ni v tvoji moci.
seveda so izjeme kdaj, ne pa stalno da nekdo daje daje daje… in pozabi na sebe… in potem bi moral se malo dati, da se MOM ne razjezi… tako res ne gre…
lp
SVO
No pa se spet oglašam…naj najprej povem, da se je v času, ko sem zadnjič pisal nama rodila čudovita punčka, na katero sem zelo ponosen…ne glede na vse, sem sedaj ko nazaj pogledam ravno zaradi njenega rojstva in občutkov ob tem vesel, da sem zdržal o moji MOM partnerki. Ker diagnoze še nima je to moja slutnja.. pa saj vemo kako je… po nekaj mesecih po rojstvu je vmes sem pa tja butnila ven njena čustvena nestabilnost. sedaj zadeva dobiva po mojem mnenju potenco…posesivnost do otroka, stekleni pogledi, ko je punčka v rokah mojih bližnjih pirjateljev ter seveda neizmerno veselje, ko jo v roke vzamejo njeni starši, brat in prijatelji…. že ob najmanjšem prepiru grozi z odhodom in grožnjo, da mi bo vzela otroka… malo sem v krogu, ko ne vem kako odreagirati..naj ji otroka vzamem ko želi iti…kakorkoli obrneš bo verjetno speljala na svoj mlin in ob koncu razmerja navajala vse kar je res in kar ji prav pride…. nagibam se k temu, da zadevo zaključim..skrbi me za hči, kako naj poskrbim, da bo živela v zdravem okolju in v svet šla z vednostjo, da je življenje kljub vsemu lepo in ne da so samo temne plati, kar bo nedvomno poslušala s strani svoje mami…je kdo med vami predvsem moškimi že “vključen” v ločitvene postopke ali je bil in kakšni rezultati so/bili..
hvala
Odvetnika imam, posredno
Tu je skupno lastništvo, treba bo nekako prodati, deliti, itn…
Pojma nimam kako bo to slo, bomo lahko? Živeli skupaj dokler se to ne uredi, potem pa itak se najpomembnejše, otroci…
Saj ne vem, kako, a tako kot je zdaj, faza indiference, in delanje kot da vse stima, tega res nočem za sebe niti otrokom dajati takega vzgleda.
Je pa težko prvi konkretni korak zastartati.
A mislim da bo slo…
Lp Svo
@alek
Kako do diagnoze osebnostne motenje ?
Če diagnoza ni strokovna, obstaja velika nevarnost izkrivljanja realnosti.
Ko spoznaš simptome, začneš iskati potrditev na vsakem koraku, čeprav mogoče sploh ne gre za MOM pri tvoji partnerki.
Večina ljudi ima vsaj nekaj bolj ali manj izraženih simptomov. Temu se reče osebnost. V določenih primerih, ko neka oseba ne more funkcionirati v odnosih z različnimi ljudmi, temu lahko rečemo osebnostna motnja.
Odgovoren psihoterapevt bo klientu kvečjemu povedal da pri njem obstajajo znaki osebnostne motnje, diagnozo bo prepustil strokovnjaku: Psihiatru ali kliničnemu psihologu.
Vidva imata težave v partnerskem odnosu. Obstaja možnost da ima tvoja partnerka MOM, vendar ne zanemari tudi svojo vlogo v odnosu.
Visoko funkcionalni primeri mom oziroma bolj nom so na zunaj zelo v redu, lahko celo zelo uspešni, pekel uprizarjajo pa doma.
Za prepir morat biti vedno dva se strinjam. Nisem pa strokovnjak da bi postavljal diagnozo – to je tudi res. So si pa zgodbe, ki jih tule gor delimo res kar precej podobne. Ker se malce izobražujem v smeri borderline me zanimajo še druge izkušnje in nisem želel prilepiti partnerki naziva borderline predenj bi/če bi ji to nekdo od usposobljenih ljudi.
Po mojih izkušnjah so najboljše skupine tukaj na http://www.bpdcentral,com , ki je narejena za svojce tistih, ki imajo borderline in narcizem. Dobra je tudi zaradi tega, ker so skupine ločene in imaš zgolj za partnerje tri skupine, eno za tiste, ki želijo ostati, eno za tiste, ki še ne vedo in eno za tiste, ki so se ločili. Tisti, ki je šel čez vse to, že ve zakaj je tako bolje 🙂
Najdete jih tukaj:
https://www.bpdcentral.com/support-groups/
Kar se pa diagnosiciranja tiče…seveda so strokovnjaki ( vsaj ta dobri) tisti, ki lahko dajo pravo diagnozo, vendar je po eni strani čisto vseeno kako se nekemu vedenju reče, če je to neprimerno je treba nanj odreagirat. Meni je sicer pomagalo, da je prvi omenil borderline psihiater ( je pa potem vsak, ki je na novo prišel v stik z njo postavil svojo diagnozo, eden je celo trdil, da osebnostne motnje sploh ne obstjajao – seveda je šlo za starejšega sicer uglednega psihiatra, za katerega se je izobraževanje očitno končalo, potem ko je prišel iz faksa)
Vendar, kot vedno pravim, če gaga kot gos, če hodi kot gos, če izgleda kot gos, potem verjeteno je gos. In če imaš v knjigah ( ali kjerkoli drugje) kjer govorijo o podobnem vedenju nasvete, kako s takšnim vedenjem hendlat, potem jih pač uporabiš, pa ne glede ali gre zgolj za osebo, ki ima precej podobne značajske lastnosti, rahel borderline ali totalnega momsterja.
GittaAna
Jaz sem tud not padu pa sedaj tečem iz pekla. Pri partnerskem odnosu prek četrt stoletja in dveh otrocih sedaj lahko z gotovostjo trdim da si tega odnosa ne želim več. Tudi pri meni se je pokazal pravi obraz ko so otroci stopili v puberteto in niso več hoteli iti tja ker si je ona želela ker do takrat je bilo večina po njeno. Mirne duše je zmanipulirala in brez slabe vesti naj pa ostanejo doma če nočejo z nama. Mene se je zdelo spočetka vredu potem pa ko je začela uprizarjat dramo in manipulirat da prek mene upravlja z hčerkama je bilo pa preveč. So bili potem očitki da sem preveč popustljiv do hčera. In je vzela stvar v svoje roke in začela grdo ravnat s starejšo hčerjo češ da jo ne uboga. Ni je bilo tuje ne fizično ne verbalno nasilje. Ni pomagalo da sem čeprav sem bil razburjen povedal da se to ne dela in da je to kaznivo dejanje to nadaljevalo predvsem takrat ko me ni bilo doma. Dokler se ni starejša hčer postavila po robu in ji pokazala zobe. Mlajša je pa to šele sedaj vem trepetala v strahu, saj si mi zdi da jo je starejša dokler se je ni postavila po robu in ni bila dovolj močna izživljala nad njo na isti način v času ko naju ni bilo doma. Pa tudi potem sem jo moral veliko krat opomnit da tisto kar drugemu ne dovoliš da dela s tabo ni dobro da ti delaš drugemu. Potem je prišla oddaja Polnočni klub in prestavitev knjige ne stopajte več po prstih. Prvo jo je prebrala starejša hčer potem še jaz. Komentar na to vprašanje starejše hčere ali ima tudi ona MOM in če lahko to ona podeduje. Moj odgovor je bil da ne če se zavedaš svojih dejanj in zanje tudi odgovarjaš. Mlajša je tudi prebrala tu knjigo pa ni bilo komentarja. Opažam pa da jo vsaka stvar veliko bolj prizadene.
Faza odvajanja od tega odnosa se še kar vleče se mi zdi da kar predolgo. Hčeri se nerada vračata domov. So postavile meje ne marajo komunicirat z njo. Kod družina ne funkcioniramo več vsak zase zadovoljuje svoje potrebe. Začenja se faza delitev premoženja in ločitev čeprav nisva poročena.
Sem občasni gost na tem forumu dve leti. Hvala vsem da mi dovoljeno brat vaše zgodbe in s tem lahko spoznaš pasti takega odnosa. Pravijo da če hočeš kontrolirati kako dejanje moraš poznat vzrok in posledico. Največi problem je pri takih ljudeh da ne moreš ugotovit vzroka in te meče sem pa tja kot na razburkanem morju. Edino kar sem se navadil do sedaj je da sem se nehal ukvarjat z njenimi problemi in se mi zdi da je čist uredu če je meni fajn.
TNP
Pozdravljen Alek, super da si se ogasil. Bistveno si dojel, to je, da se si nehal ukvarjati z njo, ker njihov svet ne moreš nikoli zares dojeti, ga je pa dobro vsaj toliko poznati, da se lahko pripraviš in ubraniš. Kar je najbolj važno je, da gradiš in jačaš sebe in da spet pononvno uživaš ( vsaj poskušaš) v življenju. Pri momsterjih smo pogosto pred izbiro ali se bomo še naprej ukvarjali z njimi in povsej verjetnosti skupaj z njimi zdrsnili v brezno ali pa se bomo vsaj mi “rešili”.
Super za hčerki, da vsaj to vesta, da ni bila težava v njiju temveč v mami, čeprav pogosto trajaja precej dolgo, da to tudi čustveno dojameš , ne zgolj razumusko. Momster mame ponavadi “razdelijo” otroke na Zlatega in nič krivega in Grdega ali Vsega krivega in z njima povsem drugačno ravnajo. Včasih imajo ti otroci povsem druge spomnine na skupaj preživeto otroštvo.
Starejša je bila očitno ta grda in dežurna krivka in smetnjak za ženine drame, verjetno tudi zaradi tega, ker se je prej ali bolj uprla. Mlajša je bila verjetno Zlati otrok in s tistimi je včasih še težje, ker težje prepoznajo manipulacij starša, ker z njimi delajo drugače ( četudi v bistvu grdo, ker jim privežejo nase in jih od majhnega peglajo možgane, čustva…) in ker dobijo tudi nekaj dobrega, ne zgolj grdo ( četudi vsakič plačajo veliko ceno, ker pri tem izgubljajo sebe) Pogosto je tudi, da momster otroke med seboj namenoma spre, saj ju tako lažje manipulira in včasih prav uživajo v svojih igricah moči, četudi delajo izjemno škodo otrokom. V bistvu je že če tole prebiraš težko verjeti, da lahko kdo sploh tako dela z otroki in dokler tega ne doživiš na lastni koži res ne moreš verjeti, da je kaj takega sploh možno, še posebej ker je skregano s spološnimi včasih povsem napačnimi predstavami, da starši svojemu otroku želijo zgolj dobro in da jim ne bi nič hudega stroili. Kar bolj ali manj velja za “običajne” starše, tu pa so stvari precej drugačne. Jaz na primer se ne spomnim niti enega trenutka v mojem življenju, da bi moja mater naredila karkoli, kar ne bi bilo zgolj v korist zanjo in da me ne bi poskušala na kakršen koli način izkoristiti, izničiti, karkoli ( moja vloga je bila Grdi otrok).
Vsekakor pa imata obe sedaj veliko več možnosti, da se postavita na svoje noge, kot pa še pred nekaj leti, ko se o tem sploh ni nič vedelo in si bil lahko ujet v mejnem svetu do konca svojega življenja in do konca nisi vedel ali si nor ti ali tisti na drugi strani…
Želim ti čimprejšnjo in čimbolj mirno ločitev in čim več lepih dni v prihodnosti. Zaživi na polno! Do tega imamš vso pravico!
GittaAna