Zato pa si zadnje čase belim glavo. Oditi. Se rešiti in imeti malo upanja za otroke. Ker ko poslušam otroke ločenih staršev, ki so danes odrasli ne vodijo nekih zamer do svojih staršev. Če sta kolčkej dostojanstvena drug do drugega. Ce pa prebiram tale forum me zmrzi mnenje otrok ki so imeli mom starša. Na nemom starša leti veliko krivde. Pa koliko so lahko naredili pa niso- nebi komentiral
Če je kdo bral knjigo, Ne ubijajte svojih otrok, bo vedel o čem govorim. Dobesedno na bruhanje mi je šlo ob branju in kako vplia primatna družina na življenje otrok. Pa lahko 100 krat otroka peljete na terapije in razlagate da vaš partner oz. Starš poseduje motnjo ki ni normalna, bo vaš otrok vseeno iskal “lagodje” ki ga je doživljal v mladosti. Se pravi partnerico z izpadi. Zato je meni vse skupaj še toliko težje ker govorimo o zavoženi generaciji ki so moji otroci. Terapevt pa vse kar svetuje je da izbiram med majnjšim zlom.

Dolgoročno (ali pa mogoče kar kratkočno) je moje mnenje bolje oditi in poskrbeti za otroke. Je pa tu spet problem, ker vsaj kar se nas moških tiče so ženske pač ponavadi tiste ki imajo oziroma so ji dodeljeni otroci..moj se še ni rodil..tko da me čakajo odločitve .hmhm..

Kričač,
terapevt ti ne bo rekel, kaj naredi. Terapevti so zato, da ti pomagajo “kopati” po sebi, pomagajo, da “koplješ” po situacijah v odnosu, “koplješ” po načinu svojega predhodnega življenja ter da s tem sam prideš do določenih zaključkov. Tudi, če hodiš k terapevtu je odločitev kaj narediti še vedno tvoja in prav je tako.

Bi pa omenila še nekaj; vsak odrasel in opravilno sposoben človek, čisto vsak, ima izbiro. Šele ko se zaveš, da je resnično le in samo od tebe odvisno kaj delaš/ boš/ne boš naredil s svojim načinom življenja ti postane jasno, da za situacije v katerih se nahajaš, največjo odgovornost nosiš sam. Ne krivdo (da ne bo pomote) ampak odgovornost. V “naših” primerih (življenje in spopadanje z MOM osebkom) zapisano še kako zelo drži. Samo posameznikova odločitev o izbiri je tista, ki je podlaga za njegova osebna dejanja in posledično stanje. Vse tehnike, ki jih pri spopadanju z MOM osebkom študiraš (kar je v začetku sicer čisto OK, da vse skupaj dobro spoznaš) in nato z njimi v odnosu nadaljuješ pomenijo le to, da še vedno prepuščaš moč, prevlado in nadzor MOM osebku. Zakaj? Glede na njegovo razpoloženje prilagajaš svoje tehnike odzivanja z namenom “znosnega življenja”. Morda ga res za dan ali mesec dosežeš vendar na dolgi rok nikakor ne. In zakaj ne? Zato, ker to nisi ti. Zato ker svoja dejanja in obnašanje prilagajaš drugemu. Zato, ker na dolgi rok tega ne moreš početi, ker to ni v tvoji naravi.(Tudi MOM osebek je “prijazen” le na obroke, saj na dolgi rok tega ne more početi, ker ni v njegovi naravi).
Kakorkoli, prilagajanje svojega obnašanja in dejanj glede na obnašanje in dejanja MOM osebka, še vedno pomeni, da se ukvarjaš z njim in ne s seboj. Vseskozi mu pri tem nehote daješ potuho s tem pa nezavedno predvsem svojo energijo in svojo moč, kljub temu, da se ti morda zdi, da imaš zadeve pod “kontrolo”. In zato tudi ne more iti na “boljše”. Svojo moč si predal, s tem pa tudi svojo življenjsko energijo. Kako naj gre potem na bolje? Ne gre pa če se še takooo trudiš.
Otroci, kot najbolj dovzetna bitja za vse mogoče občutke, pa to čutijo, ne glede na to, kaj jim govorimo, pojasnjujemo in “zavijamo v celofan”. Otroci to občutijo.
Ker kot mali še nekako “nepopisan list papirja” vse to doživljajo je popolnoma logično, da se tega priučijo ter jim je takšen način delovanja kasneje najbolj domač.
Rada bi le povedala, ne podcenjujte otrok glede njihovih občutij. Oni točno vse občutijo in jim popolnoma nič ne pomaga, kaj jim mi poskušamo dopovedati. Postajajo le vedno bolj zmedeni , ker pri tem le izgubljajo svoj naravni dar prepoznavanja svojih občutkov.
Na tak način postajajo podobni nam, ki smo se ali se še, v odrasli dobi ukvarjali z MOMsterji.
Naši občutki so nam neprestano v ozadju trkali, da nekaj ne štima, vendar nam je momster dopovedoval, da je vse OK. Naš odziv in nadaljnje delovanje pa je bilo takšno, kot smo bili naučeni v otroštvu, pa čeprav nas besedno tega ni učil nihče. Naučeni smo bili z zgledom. Zato so to postala naša prepričanja.
Ne glede na besede otroci občutijo energijo enega in drugega starša. In tukaj pridemo spet do posameznikove izbire. Posameznik se odloča oziroma izbira zase. Najprej in predvsem zase. Na podlagi izbire oziroma odločitve posledično oddaja svojo življenjsko energijo. Glede na to pa bo otrok sam zelo hitro dojel čigava energija (mamina ali očetova) je tista, ki mu daje pozitivne občutke, kdo od staršev sploh ima svojo energijo in kdo jo je predal ter komu jo je predal. Zato še enkrat; ne podcenjujte otrokovih občutij.
Najprej izbirajte zase. Ob izbiri, ki je resnično primerna za vas same se bo pojavil vaš “notranji mir”, in s tem bo prišlo zadovoljstvo. Največ, kar lahko damo svojim otrokom je vzgled “notranje mirnega” in zadovoljnega starša.

Odlično napisano! Alek, še moja izkušnja: MOM ženska se ne spremeni. Ko bo imela otroka, te bo izsiljevala z vsem mogočim, vsega boš kriv, nikoli ne boš dovolj pozoren in dovolj skrben, kljub temu, da boš podpiral “štiri vogale v hiši”. Umislila si bo torej nekakšno tvojo “krivdo”, zaradi katere bo začela zanemarjati tudi otroka, bežati od doma (kava, frendi, “obveznosti”,…), nazadnje te bo tudi prevarala, večkrat. Ko ti bo vsega dovolj, jo boš po neštetih neuspelih poskusih pogovora udaril, takrat si ga naj***l. Njena umišljena krivda, ki ti jo je že davno pripisala, bo sedaj dokazana, ti si nasilnež, verjeli ji bodo Policija, CSD, psihiatri, razna brezvezna društva za nenasilno komunikacijo, Beli obroči itd. Zapustila bo tebe in otroka in odšla, kriv boš ti… (se razumemo, kriva je seveda ona, ampak vsi bodo krivdo pripisali tebi). Ona pa… malo ljubimci, malo jokat na CSD in po sodiščih, terapije zaradi “življenja z nasilnežem” itd. Je***o se ji bo za tebe in za otroka, omenila te bo le na kavi s kakšnimi frendicami, ko se bodo posmehovale tvojim “pomanjkljivostim”, ter seveda na CSD in sodišču, ko bo naštevala, kakšne “grozote” je preživljala s tabo.
Evo, tko. Opisal sem moj primer življenja z MOM žensko, s prve roke torej (sedaj sem v postopku na sodišču, po dolgih letih mojega trpljenja sem ji primazal klofuto…).
Kaj lahko storiš? Za začetek ti predlagam, da pišeš. Na skrivaj, dnevno, vsak dogodek, izpad, karkoli (tudi tvoje reakcije)… Ker potem, čez dve, tri leta, ko boš “kriv”, bo težko dokazati nasprotno. Ker ona bo tebe obtožila, da si ji eno primazal, kaj pa ti? A boš rekel, da je jezikala? To ne šteje… A se boš spomnil dogodkov, dnevno? Ne boš se jih. Torej si oplel. Tko je to.
Vso srečo. Pa upam, da se mi zdaj ne oglasi kakšna zagovornica “ženskih pravic”, ker vsaj pri meni ne bo dosegla namena. Nimam namreč nobene tolerance več za laži, prevare, izigravanje, dvojna merila, izživljanja, izkoriščanja ipd.

Nasilje še nikoli ni rešilo težav, kvečjemu jih je le poglobilo. To si glede na opisano občutil že sam. Je pa nasilje ena od tehnik za pridobitev prevlade nad nekom, ob katerem se počutiš nemočen.
MOje mnenje je, da bo po vsej verjetnosti potrebno, da sam pri sebi prevzameš svoj del odgovornosti za stanje v odnosu (zakaj si ga prenašal, če je bilo tako slabo), predvsem pa za nasilje, ki se je posledično zgodilo. Tu pa ni nikakršnega opravičila in nobene tolerance.

Sem zagovornica pravic pa ne samo ženskih tudi moških. Ampak kot sem že napisala, zgled je tisti, ki o določeni osebi pove vse pa naj bo le-ta ženskega ali moškega spola.

ja hvala Burned..se strinjam in tudi sam o tem razmišljam zapisovanje…izsiljevanje je že tako in tako sedaj…

“čvrsto na nogah”,
Burned ni govoril o tem, da se karkoli rešuje z nasiljem in verjemi mi, da se tudi jaz ne strinjam z nasiljem. Ga razumem resnično…vse ima neke meje.. Nikoli nikdar nisem bil pretepač, razgrajač ali kaj podobnega. Prej kot to sigurno miroljuben človek, ki ne želim nikomur nič slabega in pustim drugim da živijo svoje življenje…Te osebe te tako sprovocirajo, na tak manipulativen način, da enostavno se lahko zgodi da v trenutku odreagiraš…saj če te bo nekdo udaril ga boš verjetno tudi nazaj in mu ne boš rekel daj me še enkrat…Poznati njihovo igro je pa seveda dobrodošlo v toliko, da se znaš vsaj malo potegniti nazaj in hkrati ustvariti tudi mejo in se ne pustiti sprovocirati….
Se pa strinjam, da mora vsak sam prevzeti odgovornost za stanje v odnosu..in ravno o tem je potrebno po svojem življenju prekopat in najti tiste šibke točke absolutno…

podpisem, otroka sploh ni treba uciti z besedami, samo z vzgledom, ampak to je tezje :-), moras sebe res spraviti v red!

lp

SVO

Ajs! in verjetno si jo je zasluzila, ampak… ampak… to se ne sme, itak. Za to si seveda odgovoren sam. Za klofuto namrec. Da si jo dal. Saj ni treba dati se drugega lica, ampak mislim, da je treba jasno povedati, da tega ne dovolis in se umaknes. Ima kdo se kako idejo? Seveda, prijaviti.

ampak – kdo je rekel, to je kot igra s kartami, kjer ona goljufa, in ti to ves in ona to ve. Jaz se ob tem vprasam, zakaj sploh se igram to igro?? In res si bom dal sliko od otrok v vsak zep, in je pac ne bom usekal. Saj se je ze zgodilo med nama, da me je ona udarila, ampak je nisem nazaj. Upam, da tak tudi ostanem. Je bilo enkrat in nisem postopal naprej. Ve pa to najina terapevtka. In ce bi se to stopnjevalo, mislim da sem zdaj ze toliko trden, da ne bi okleval poklicati 113.
Si pa res belezim kaj se dogaja in tudi kaj posnamem, sploh izpade nad otroki. mogoce bom pa to res kdaj potreboval.

lp SVO

…en moj post je bil zbrisan, za kar se Administratorju lepo zahvaljujem. Sicer je pa celotna družba en narobe-svet. Ta misel se mi utrne ob tem, da te nekdo lahko na vse načine muči dolga leta, ampak ko končno reagiraš (niti ne preveč grobo), si pa takoj kriv. Pozna se to tudi v politiki, odnosih delodajalec – delavci, ali pa – bolj se splača nedelo kot pošteno delo in še marsikje, ampak držal se bom teme.

Torej, če ti ni bilo všeč, bi lahko odšel že prej, ne pa da si vztrajal s tebi drago osebo, ki je mimogrede še MOM… Ker si ji tako dal priložnost, da ti uniči življenje, torej je “krivda za slab odnos porazdeljena” in ne vem kaj še… Napaka, po mojem. Stvari se lotevamo na napačnem koncu. Jaz pa mislim, da je tisti, ki je na svojo željo ostal z MOM osebo kljub vsemu “čist”, ker… Bi drugače vprašal: (pričakujem odgovore tipa “da to ni primerljivo”, pa spet o “nasilju” itd.) dekle štopa, oblečena le v zelo tesno kratko majčko, trebušček zunaj, mini krilce… Nekdo ustavi in jo posili. Je krivda njena? Aja, da ne pozabim, punca ga je medtem opraskala…
Spet bom prerok: tle bi pasal odgovor, tak, za diplomo filo faxa ali pa antropologije / sociologije: “objektivna krivda gotovo ni njena, subjektivna pa gotovo do neke mere…” Sem zadel? 🙂 Hehe… Ne bit smešni. Krivda je na posiljevalcu, konec debate. Neglede na njegovo stisko in razpoloženje, kot tudi ne na težko mladost.
Analogija s primerom MOM in NE-MOM bližnjim je več kot očitna, čeprav navidez neprimerljiva…

Posnetki ti ne bodo koristili na sodišču ( ali kje drugje ) ker to ni zakonito in niso dovoljeni kot dokaz. Lahko pa so koristni, ko bo treba prikazati bližnjim kaj se v resnici dogaja.

Vsako izživljanje nad otroci bi bilo dobro, da bi bilo dokumentirano pri socialni delavki. KO bo šlo zares bo ona prva tekla tja in tam naredila tako filmsko predstavo, da se ti zna zgoditi kaj res zelo grdega. Na socialnih centrih so večinoma ženske, ki (naj mi oprostijo tiste, ki so dobre) so same toliko zafrustirane in večinoma premalo strokovno izobražene, da bi znale prepoznati osebnostne motnje in so zaradi tega lahek plen momsterja in velika težava zate. Če si ti prvi, ki pride na posvet, če ne drugega in tam omeniš, kaj se dogaja in jih vprašaš, kaj storiti, boš z njimi vsaj vzpostavil prvi kontakt, poleg tega morajo vsakič narediti uraden zaznamek, ki pa ti lahko koristi na sodišču ( morebitni razvezi in skrbništvu).

GittaAna

Brskam in brskam po svoji preteklosti…omislil sem si tudi terapevtko, ki je manda med boljšimi v SLO glede mejnih ljudi…bomo videlo…prepoznal sem se definitivno v spodaj opisanem v forumu Še ena, ki je padla na šarm sociopata:

Navedeno
idelaistka

fantu bi rada pomagala, če bi mu na primer moja opora in ljubezen, to da bi mu, dala vedeti, da mi je mar in da me ne bo izgubil…s tem mogoče dosegla, da bi čutil takšno varnost, da bi si upal biti z mano tak kakršen je, brez potrebe po lažeh…da bi mu dala vedeti, da karkoli mi pove, da zato ne bom menila, da je manj dobra oseba..

Zgoraj opisano je precej podobno načinu delovanja ljudi, ki jim jaz pravim Rešitelji in katera značilnost je, da vedno najdejo nekoga, da bi ga reševali, saj se jim na ta način ni potrebno soočiti s svojimi lastnimi problemi in se obnenem vseeno počutijo dobro in koristno. Kot prvo, reševanje drugih ne deluje na tak način . Dajanje varnosti in ljubezen je sicer nekaj, kar drugemu lahko pomaga, da se sooči sam s seboj, vendar je bolj bistvena in dločilna pa predvsem njegova volja, želja in pripravljenost na spremembe. Zgoraj opisani pristop največkrat vodi v soodvisne odnose , pogosto z ljudmi, ki se v resnici sploh niso pripravljeni spremeniti, temveč iščejo zgolj nekoga, ki bi bil njihov Rešenik in njim ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornost, torej poklicne Žrtve. Oba takšna partnerja si v resnici sprememb ne želita, Rešitelj ne, ker bi potem ostal brez smisla in bi moral energijo usmeriti vase, Žrtev pa tudi ne, ker bi moral prevzeti odgovornst zase in bi ostal brez energije, ki mu jo v preveliki meri nudijo Rešitelji.

zdaj moram in bom delal na tem…Vem od kje, od kdaj je vse to v meni…kar bruhajo iz mene dogodki iz preteklosti..uf postaja celo zanimivo in razburljivo… odločen pa sem, da se bom boril za sicer še nerojenega otroka, ker njegova mati in moja partnerka je tak MOM, da ne morem verjet..čeprav se že zavedam, da dejasnko to je MOM. Skoraj vsak dan ampak res skoraj vsak dan pride na plan s tistim pogledom, provociranji na katere čedalje manj odreagiram..je težo ampak upam da pravilno stopicam počasi, počasi….nisem pa siguren da bo tale zveza obveljala do konca nosečnosti…me zelo žalosti ampak…če padem v njeno igro bom padel nizko v globel psihične depresije verjetno, če pa postavim meje bo verjetno sama odšla kaj pravite? Čudna situacija ampak grem in moram dalje….otroka moram zaščititi..če ostanem brez meja v zvezi sva že dva “bolnika” in iz tega se ne more naučiti čisto nič dobrega…

Sicer ne morem tole potrditi 100%, se pa upam trditi, da tole drži 99%.

Če igramo njihovo igro je dobro, da si pridemo na jasno, da nikoli ampak res nikoli ne moremo “zmagati”. Morda za kratek čas dobimo občutek, da nam je uspelo, vendar momster v “svoji glavi” vse beleži in bomo slej ko prej z okrepljenim “napadom” te naše predhodne zmage vse dobili nazaj v obliki čustvenega/ psihičnega ali pa morda celo fizičnega terorja. Posledično pa postanemo nesamozavestni, depresivni, brez energije, brez sposobnosti videti situacijo v realnem stanju, z neštetimi izgovori in branjenjem partnerja pred okolico. Zaradi tistih nekaj kratkotrajnih trenutkov , ko je v odnosu “vse OK” smo se zato še bolj pripravljeni potruditi in se še kar truditi in truditi, da bo spet tako, kot je bilo v začetku oziroma tako, kot je bilo Ok kdaj vmes.Cena za vse skupaj pa je poleg popolnoma uničene svoje integritete, v zelo veliko primerih lahko tudi poslabšanje psihičnega in /ali fizičnega zdravstvenega stanja.
Dokler igramo njihovo igro, čeprav mislimo, da zdaj “vse vemo” in, da bomo situacije lahko obvladali smo za njega le in še vedno idealen OBJEKT, pri katerem slej ali prej doseže kar želi.
Poleg tega tudi ne postavljamo mej tako odločno in konstantno, ker se globoko v sebi zavedamo, da če bomo odločni, konstantni in za postavljenimi mejami trdno stali, bo momster našel nadomestilo za nas. Saj mu mi več ne koristimo. (Ni nujno da najde nadomestilo na vseh področjih. Lahko je še vedno z nami v odnosu na primer zaradi finančne varnosti, nadomestilo za iluzijo o ljubezni pa si poišče drugje).

V odnosu z momsterjem oba posameznika igrata svoje vloge. Enkrat je momster zastraševalec, enkrat je ubogi jaz, naslednjič se lahko predstavlja kot žrtev, spet drugič je zasliševalec. Drugi partner pa v tej igri glede na momsterjevo vlogo prevzema svojo vlogo; enkrat je žrtev, enkrat je rešitelj, naslednjič je ubogi jaz, spet drugič je zadržani. Lahko pa je tudi zasliševalec pa tudi zastraševalec (če se ne boš spremenil te bom zapustil). V tej zadnji vlogi pa momster kaj hitro lahko nazaj odigra vlogo zastraševaca ali pa vlogo ubogega jaz.
Pri obeh pa vseskozi vlada iluzija. Momster taktizira, da bo prišel do “hrane” s katero bo napolnil svojo praznino (dobil premoč, bil pomembnejši, dobil zadoščenje…..), drugi pa v začetku nehote odigrava svoje vloge, kasneje (ko je glede MOM seznanjen) pa taktizira za doseganje “znosnosti” oziroma za namen “pomagati” ljubljeni osebi.
Igra pa traja in traja. Traja lahko leta in leta. Odigravanje vlog se sprevrže v manipuliranje in na tak način se hranita oba partnerja. Če v tej igri vztrajata si to lahko razložimo le tako, da z njo hranita eden drugega in uprizarjata svoje vloge. Oba sta tako odvisna eden od drugega (za igranje te igre z namenom uresničenja vsak svoje iluzije), da se težko odcepita eden od drugega. Zato pa je toliko ponovnih poskusov oziroma “sladkih” besed in “teženja” ob morebitnem razhodu ali vsaj “nakazilu”, da bo do razhoda prišlo. To velja tako za enega, kot za drugega.
Kot pravi GIttaAna – “za tango sta potrebna dva!!!”
Zato ne krivite svojih partnerjev za vse tegobe v odnosu. Poglejte se v ogledalo.

Kar se tiče mej, se le-te zares trdno lahko postavijo, ko človek spozna samega sebe. Takrat tudi več ne postavljamo mej partnerju ampak jih zavestno postavimo SEBI. Torej, ko pozdravimo svoje “travme” nam postane jasno, do katere meje lahko pri nas gre nasprotna oseba (katerakoli, ne le partner. Tu tudi ni več dileme, zakaj bi partnerju pustili, da nas “tepta”, če drugim osebam tega ne pustimo).
MEJE SO NAŠE in POSTAVLJENE ZA NAS. Ker so naše, jih tudi lahko obvladujemo. Kadar meje postavljamo drugemu, jih mi ne moremo obvladovati, saj niso postavljene nam.
In ko je stopnja našega samospoštovanja dovolj visoka, nastopi naša integriteta, takrat pa smo si točno na jasnem ali te igre/dramo in igranje vlog še potrebujemo ali ne. Zavemo se, da nam takšen partner ni potreben za naš obstoj, da ne potrebujemo njegovih “redkih” potrditev, da nam tega tršinčenja ni treba. Odpade naša iluzija o njem, odpade pa tudi strah pred prihodnostjo.

V tem trenutku pa tudi momster začuti tole naše oddajanje MOČI (ne več nemočnosti) in po vsej verjetnosti oziroma skoraj zagotovo takrat odide sam. Od nas nima nobene koristi več. Njegov objekt se je v njegovih očeh popolnoma “pokvaril” zato se obrne drugam. Njegov “tango” se nadaljuje z novim zanj primernejšim “objektom. Mi pa takrat morda prvič v življenju dojamemo, da smo se iz te izkušnje naučili nekaj, kar nam bo v pomoč pri nadaljnjem življenju. Spoznali smo SAMI SEBE, svoja hotenja,svoje vrednote in ozdravili potlačene otroške travme, prepoznali boleče izkušnje, ki smo jih doživljali v svojem življenju in s tem zdaj pridobili in občutili svoj “notranji mir”.

Ko dosežemo to, se bivšemu momsterju resnično lahko v mislih zahvalimo za tako dobro in globoko življenjsko izkušnjo. V bistvu se nam je verjetno res morala zgoditi, da smo se začeli pogovarjat in se enkrat dokončno pogovorili sami s seboj. V prenesenem pomenu smo na tak način dosegli največjo možno zmago. ZMAGALI SMO SAMI ZASE.
Momster pa gotovo pleše svoj tango, vprašanje je le ali se je soplesalec med tem že zamenjal ali se bo slej ko prej…..nič hudega, to ni več naše življenje!
Ko odgaraš “delo na sebi” pa je misel na to kot rahla sapica, ki se sicer sem ter tja pojavi, vendar se hitro in lahkotno tudi izgubi.

super. točno do takih spoznanj sem prišel. absolutno ne krivim za moje trenutno stanje partnerke. Čeprav bi še pred meseci to dejal. Sam imam očitno težave (in vem za njih) da privabljam take ljudi. In to želim: ZMAGATI ZASE. Ker le tak lahko pomagam otroku, ki prihaja. Je/bo verjetno zelo naporno ampak se moram spopasti s tem…

Hvala

Alek,

pogumno in odločno. “Vrtaj koplji, brskaj” po sebi. Samo po sebi (ne po njenih travmah in besedah). Išči izvore pri sebi. To je po mojih izkušnjah edina pot, ki te bo pripeljala do omenjene zmage. In nikoli ne pozabi, ti si ti in tvoja ravnanja, odzivi in izbire so tista, ki kreirajo tvoje življenje.

Srečno

čvrsto na nogah,

verjamem ti in ja to sem začel in to moram nadaljevati z brskanjem po sebi…kot izkušnjo mi lahko zaupaš si se pogovrila tudi o teh zadevah z bližnjimi (brat, sestra, mama oče)?…jaz sem mnenja da oče na MOM varianto deluje, mama pa je prevzela vlogo žrtve (kar je bila tudi v otroštvu strani njenih staršev)..skratka kar zanimiva zgodba se mi odpira…in sestavlja po drugi strani….
pogum pa potrebujem ja… 🙂

S svojimi domačimi sem o tem začela govoriti šele, ko mi je postalo kristalno jasno kakšen je bil moj partnerski odnos. Torej po tem, ko sem ga zapustila. Pa še to ne takoj v začetku po odhodu, ampak pozneje, ko sem res »naštudirala« vse kar mi je prišlo pod roke o osebnostnih motnjah, sociopatih, psihopatih….
Vmes, ko sem še bila v odnosu, sem o vsej svojih tegobah in kasneje o vseh svojih spoznanjih govorila s prijateljico.
No potem, ko sem bila pa že popolnoma prepričana s kom in s čim sem se sploh spopadala, sem o tem govorila tudi s svojo primarno družino. Na to temo smo imeli kar nekaj debat. V teh debatah pa se je zgodilo tudi to, da smo »prepoznali« precej podobnega obnašanja in delovanja pri treh osebah iz naše širše »žlahte«. Šele takrat pa je vsem skupaj res postalo jasno, kako podobno oziroma copy/paste delujejo ti ljudje. Danes pa se ob podobnih izpadih teh določenih ljudi (žlahte) le še spogledamo s tistim izrazom na obrazu »Ah, ja. Evo, to je to«.

Alek, še tole glede brskanja po sebi…

ne v začetku brskanja po sebi, nisem govorila s primarno družino. Najprej sem morala stvari predelati sama pri sebi. Pri tem sem rabila mir, da sem lahko brskala po svojem dotedanjem življenju. Pri tem brskanju so mi bile v pomoč knjige pa svetovani splet, pa utrinki dogodkov iz moje mladosti. Vsemu skupaj sem posvetila kar veliko ur. In prišla do določenih spoznanj. Se mi zdi, da sem le sama s svojo glavo in novo zakladnico znanja lahko odkrila sebe, svoje vzorce in prepričanja, ki so me potisnila v takšno izkušnjo. Se mi zdi, da če bi v tistem času brskanja po sebi, to mlela skupaj z domačimi, bi lahko bila še bolj zmedena. Saj bi vsak od njih podal svoj pogled na situacijo, brez določenega “praktičnega znanja glede odnosa z osebnostno moteno osebo”. Tako pa sem morala najprej sama pri sebi priti na jasno, da je odnos takšen in nato še sama pri sebi, zakaj sem ga prenašala, zakaj sem zatrla svoje občutke, ki so mi govorili, da nekaj ni Ok in zakaj sem se tako oklepala svoje iluzije, da bi skoraj “totalno pohodila sama sebe”.
Zdaj, ko je to za mano pa o tem lahko govorim z domačimi tudi glede mojih otroških in mladostniških let ter vlogi mame, očeta, brata, sestre ter babic in dedkov. O določenih delih zgodbe našega skupnega življenja se strinjamo, v določenih ima vsak svoje mnenje, vendar nihče ne igra določene vloge (žrtve, mučenika…). Si pa povemo, da se v določeni stvari pač ne strinjamo. Vsak pa poskuša argumentirati svoj pogled. In to je to.
Pri nas doma smo bili vseskozi kar precej povezani (seveda je normalno, da je prišlo tudi do kakšnih neljubih dogodkov). Znali smo se tudi spričkati ampak nikoli nišlo nič preko neke “zdrave” meje. V primeru kriznih dogodkov, ki so se zgodili iz okolice ali “višje sile” pa smo ob težkih časih vedno stopili skupaj.
Danes po tej moji predelani izkušnji (mojih vzrokih in iluziji zakaj sem sploh prenašala takega partnerja) ter seznanitvijo tudi mojih domačih o tem “MOM problemu” ter o moji povezavi z njim,pa se mi zdi, da smo povezani še bolj.

Hvala za tako izčrpen odgovor. Bom videl kako se stvari izzidejo po prebrskanem. Mi vsako uro tole vedno bolj vse skupaj odzvanja… ne vem točno v kateri faze sicer sem ampak ja grem tako kot sem že omenil…naprej…

No da delim še z vami kak insert iz trenutnega življenjja… več kot 14 dni toplega odnosa, razumevanja, pogovarjanja..ko človek že misli, da bi bilo pa lahko ok v tem odnosu pa spet en njena fora…no saj jaz sem se po moje že sprijaznil, da ne bo nikoli ok in da je potrebno tole iluzijo sam pri sebi dat iz misli…no pa poglejmo včerajšnjo današnje dogajanje. Govorim s svojo sestro in pravim, da naj prideta, ko bosta pri starših v sosednjem stanovanju, še k nama na sok, da jima pokaževa slike najinega še nerojenega otročička. Pa moji že takoj ni bilo všeč..se drži k ena limona cel čas druženja…jaz pa ne boste verjeli končno spet stari jaz..vesel nasmejan v pogovoru s sestro in fantom, ker imam dovolj moje slabe samozavesti, samopodobe..in ja vmes med druženjem se večkrat opomnim: ostani tak kot si…in ja sem bil tak kot sem (vesel, nasmejan, nekonflikten). Tako je minil še večer v slabem vzdušju ko sva tudi sama bila pred TV. Res je, mogoče bi jo moral izvati kaj je (spet) narobe, pa bi verjetno bil odgovor spet enak kot že prej 1000krat v dveh letih (pa naj se tiče moje družine, prijateljev, sodelavcev…vedno neke brezvezne pripombe). Zjutraj pa je odšla na neko predavanje in vsa v solzah kako ji je težko, ker gre čez težke trenutke sama….težke trenutke? Kakšne že? Sama? Eno leto nazaj sem ji dal vedeti, da brez pomoči partnerske ne bo šlo…sama hodi k terapevtu tudi pri skupnem sva že bila (sem končal, ker ni nobenega napredka)in ves ta čas ji stojim ob strani, da bi le lahko šla preko njenih problemov iz zgodovine. pol pa ona, da ji je težko sama…hja vsi so isti..sedaj se v meni poraja že jeza, katera je bila prej strah pred…hmhm saj veste..pred čim že..? no odšla je na predavanje in verjetno se vidiva zvečer. Želim povedati, da se že na trenutke počutim tako kot se mora počutiti odrasli človek in ne kot otrok pri 30 letih. In ja menim, da se dobro začel postavljati meje in se ne dam ob njenih izpadih…. rojstvo otroka se hitro bliža..do takrat je še nekaj časa vseeno in izkoriščam ga na način, da postavim meje..bo še zanimivo….

Tole je tipično.
Moje mnenje in »prevod« situacije.

Včeraj se ob obisku nisi kujal z njo, kar je pričakovala. Bil si nasmejan, vesel… Iz tega sledi, da včeraj s svojimi »kujanjem«, ki ni nič drugega kot ena vrsta manipulacije ni uspela doseči, da se edina in glavna pozornost nameni njej (na primer z vprašanji, kako je, a si OK, a si slabe volje, te kaj boli, ti lahko pomagamo… ali karkoli drugega, kar si je v tistem trenutku zamislila).
Ker jo tudi kasneje nisi vprašal, zakaj se je »tako držala« na kar je seveda samo čakala, da boš omenil, ni uspela svoje »napetosti« stresti na tebe.
In posledično je danes jok in stok. V bistvu si je tudi včeraj mislila, da je čisto sama, ker se ni nihče ukvarjal z njo na način, ki bi ji tisti trenutek odgovarjal (pa kakršen koli bi že ta način bil, ji ne bi ogovarjal). Manipulacija včeraj ni delovala.
In tako je danes s predavanjem uspela »zamegliti«, da ji je težko in, da je v težkih trenutkih sama. Pa smo spet pri manipulaciji. Zakaj? Ker ne more razumeti, da si bil ti včeraj vesel (kar pa ona ni želela), zato je zdaj igrala na vlogo »ubogi jaz«, da te poskuša sprovocirati v določen odziv, ki se bo potem spet razbohotil, na način kot bo njej ustrezalo.