Pozdravljeni,

naj na kratko še jaz povem mojo zgodbo. Po lepem otroštvu končananem šolanju, dokaj hitro pridobljeni službi se mi v partnerskem odnosu čudna pota križajo. Sem v zvezi z partnerko za katero sem prepričan, da je MOM. Pred kakim letom (po 1,5 letni zvezi) nazaj sem začel raziskovati njeno obnašanje in prišel do tega foruma in preostalih gradiv (Ne stopajte več po prstih,…). Moram priznati da ja tako kot vi vsi skupaj veste/vemo, da je tale njihov svet res čuden. Pred dobrega pol leta nazaj sem prekinil zvezo, pa tako kot je znano, da obvladajo manipulacijo, prišel nazaj k njej. Seveda smsi, ki parajo srce in ni hudič da se zlomiš in prideš nazaj. Takrat sva se tudi odločila, da potrebujeva partnersko svetovalnico. No pa sva tam. in jo obiskujeva. Sama se tudi preko svojega psihoterapevta trudi urediti svoje življenje (ki je bilo že od otroštva naprej zbegano, raztreseno…). Pa je malenkost bolje ampak…izpadi se vršijo, zbadljivke tudi jaz pa stojim ob njej ji pomagam na tisoč in en način…pred enim tednom mi pa sporoči, da je noseča tri mesece…lepo in prav…otrok je moj in o tem ni debate. V zadnjem času sem pa kljub lepemu otroštvu ugotovil, da pravzaprav je bilo tole otroštvo kar precej zanimivo. Da je v mojem življenju nasploh kar nekaj ljudi okrog mene z podobnimi lastnostmi…Glej ga zlomka…Zato tudi lahko tole vse prenašam…ker sem navajen, ker mi je to poznano…ker je to del mojega življenja že 30 let ma…nca…. in ker nimam nobenih prav postavljenih meja in pika! In sedaj…otrok je na poti, zadevo razumem, njeno (njeno razumem, da je pač taka kot je in je spremenil ne bom) in svojo(ki jo moram spremeniti)…menim, da trenutno kar dobro stojim na tleh (verjetno boste ostali znali bolje
oceniti). Načeloma sem obdan z pozitivnimi ljudmi kakršen sem tudi sam pa vendar kako naprej. Otroku želim vse najboljše in mu nuditi v življenju kar mu kot oče moram in mu želim. Normalno pa je da seveda sam nisem brez napak absolutno. Mi podate kako mnenje, izkušnjo. Sem izredno vesel tega foruma, ker sem prepričan, da je najboljša varianta deljenje praktičnih izkušenj.. Pa če je mogoče v okolici Kopra tudi kaka skupina za pogovore, samopoči…Hvala in lep dan vam želim.zavrtite si kako pesem in dan bo lepši….

Alek dobro se pripravi! Stroka pravi, da je lahko MOM približno porihtan po dveh letih intenzivne in prave terpaije, kar v tvojem primeru ni več možno. Ko pride otrok, pa se stvari samo še spotencirajo in ven užgejo še tiste drame, ki do sedaj še niso. Čeprav se mi zdi ena najgrših stvari, kar jih lahko partner vpraša kadar ženska zanosi- ali je otrok moj? – je pri osebah z značajskimi potezami osebnostnih motenj to vseeno dobro preveriti.

Predvsem pa se res čimbolj izobrazi, streniraj, začni kar sam obiskovati kakšnega res dobrega psihoterapevta, da ti bo pomagal pospraviti klet, ojačati šibke točke in postaviti zdrave meje. Jaz bi na tvojem mestu sedaj to počela s turbo pogonom, ker ko bo otrok, bo to dosti, dosti težje.

Res ti želim vso srečo!!

GittaAna

Alek, jaz sem bil v podobnem položaju pred dvajsetimi leti. Tudi moja je bila noseča. Na to me je pravzaprav dobila. Dvajset let kasneje smo razvalina od družine z dvema zafuranima otrokoma.
Dokler si mlad, si lahko ustvariš novo življenje, kljub otroku z drugo. Vsako leto boš imel manj šans.

se strinjam z obema…saj ne rečem…priznam da se stanje pri njej je izboljšalo…ampak drame so drame in iz tega ne more…saj veste o čem govorim in je tako. naredil sem vse kar je v moji moči in enostavno vidim, da mi energija počasi pojenjuje. Zanimivo, da ravno sedaj ko sve izvedela o nosečnosti….vem da praktično v takem odnosu človek ne more zdržati in vem da moram iskati rešitve, jokanje za nazaj me ne bo nikamor pripeljalo to vem…razmišljam o mnogo čem…ali ji sedaj že predlagati razhod in iskreno povedati, da nameravam za otroka skrbeti, ali čakati na trenutek ko ti je dejasnko dovolj..očitno mi še ni, če sem še vedno tu….začaran krog…pa vendar verjamem, da najdem izhod in rešitev… Meje, meje in še enkrat meje to je abslutno moj največji problem..mi lahko predlagate kakega terapevta, ki se ukvarja s tem?

Zivjo, @RM, se eden torej, ki je bil/je v podobni situacij kot jaz.

Kot prvo – sem pomislil, kako potem dva otroka, ce je ze pri prvem videl, kako stvari gredo… pa sem si rekel, no, tudi jaz imam dva, pa vendar so se mi oci odprle in sem se zacutil sele zdaj…

drugo pa – pred 20 leti – takrat verjetno ni bilo MOM, predvidevam, da to prepoznavas sedaj…ste razvalina, zafurana otroka?… sprasujem, ker moja odlocitev ali ostati ali ne, je sedaj, na tocki 0, ti pa imas tako izkusnjo.

Koliko ti je uspelo postavljati meje, kljub dramam, koliko si bil/si lahko oporo otrokoma, kje si sploh lahko deloval tako kot si si zelel, otroka morata biti ze velika – kako onadva dozivljata mom mamo??

lp SVO

Resnično nas je kar nekaj s takimi ženskami nas moških…in si lahko še tak PRAVI MOŠKI… te tile MOMovci sesuvajo do amena…
SVO tudi tvoje poste sem prebiral in jih še…DRŽI SE…
Verjetno si bil tudi ti v položaju v katerem sem trenutno jaz…pa takrat še nisi vedel za MOM..občutki pa noro izgubljeni ne?

Ja, Alek, kot prvo, tudi ce si se tak moski, in imas v glavi, da bos vse ze nekako resil, ce se bos se malo potrudil, in se malo razlozil, pa se malo prebral…jaz em v fazi sprejemanja, da tega pac ne morem doseci, in to tudi ni moja naloga – je pa o nek moski nagon v nas, ki nas drajva, bi rekel, in se potem pocutimo ok, ampak, AMPAK, vprasaj se tudi ti, zakaj ti to toliko pomeni. da je nekdo okoli tebe srecen, da je zadovoljen, pa da bi se teba malo pohvalil, kako si dobro naredil.

To, je po mojem mnenju, tvoja napaka oz manjko, in jaz sem zacel malo kopati po meni v tej smeri…

obcutki noro zgubljeni, ja, ampak zdaj ze celiko manj, zena je postala predvidljiva, drama se najde povsod, samo ce jo najdes. Oz jo MOM najde 🙂

ti si zdajle se bolj na nicti tocki kot jaz, otrok se niti ni rojen, tule na forumu si lahko veliko preberes, kam te , lahko, pelje pot…je pa tako, v zvezi z MOM je vsaka odlocitev slaba, oz. ze trenutna situacija ni dobra, zdaj odlocitev bo nekaj izboljsala, nekaj poslabsala, vsak zase presodi bi rekel..

lp svo

@SVO, sprašuješ zakaj dva otroka, če sem že pri prvem videl, kako stvari gredo…

Nisem videl. Tudi po drugem ne. Nekatere stvari niso štimale, vendar se s tem nisem preveč ubadal, ker ni bilo nevzdržno. Stvari so se začele rapidno slabšati, ko je starejši sin prišel v puberteto in se je začel oddaljevati od nje. Potem je zapadla še v new age in je šlo samo še navzdol. Povsem nekritično je za svoje vzela idiotske trditve ameriških prevarantov, jaz pa sem bil vedno bolj samo moteči element.
Nekoč sem ji omenil, da je neka metoda psevdoznanstvena in to je vzela tako osebno, da cel teden ni hotela govoriti z mano. Razen očitkov, da se sploh ne pogovarjava več. Kot pri norcih.
Kako jo prenašata otroka? Mlajši se je zaprl vase in dneve preživlja ob računalniku, starejši jo upošteva samo toliko, kolikor lahko z njo manipulira. Spoštovanja do nje nima.

Zdi se mi, da je življenje z MOM osebo tako, kot igra kart, kjer je enemu dovoljeno goljufati, drugemu pa ne.

Nisem sicer strokovnjak, ampak se mi zdi, da je neznačilno, da se mom izrazi šele tako pozno, saj je morala biti žena takrat stara že čez 30 let? Motnja se z leti namreč prej umirja kot stopnjuje.

Nisem sicer strokovnjak, ampak se mi zdi, da je neznačilno, da se mom izrazi šele tako pozno, saj je morala biti žena takrat stara že čez 30 let? Motnja se z leti namreč prej umirja kot stopnjuje.[/quote]

Glede na svojo izkušnjo (odraščala ob MOM očetu) si predstavljam, da indici niso bili tako jasni in značilni, ob tem pa si je avtor sporočila (kot smo to počeli vsi) dolgo zatiskal oči in iskal razne racionalizacije za njene izpade in vedenja.

Tudi moj oče je pokazal svojo pravo MOM naravo, ko smo pričeli otroci odraščati in postajati samostojne osebe. Takrat je njegov MOM udaril z vso močjo. Seveda so bili indici že prej, ampak eskaliralo pa je vse skupaj komaj takrat.

Se strinjam, v začetku je vse kolikor toliko Ok. Sicer včasih v določenih situacijah ali pa ob njihovih “čudnih” odzivih tudi pri banalnih stvareh ostaneš “odprtih ust” v smislu WTF (pardon izrazu) ampak to nekako tako rekoč ne registriraš. Ker o tem ne govoriš, se pomete pod preprogo (gre hitro mimo) in je v bistvu kot hranilo za MOM osebka, ki s takšnimi načini preverja teren ali si prava oseba zanj ali ne. Ker v začetku prezreš vse te signale (največkrat nehote, potem kasneje tudi hote v smislu …”mah ne bom nič rekel/la, če ne bo spet ogenj v strehi”… ). In ravno zato si razumljivo zanj/o pač odlična izbira za nadaljevanje odnosa, sicer bi se te on /ona že zdavnaj znebil v samem začetku. Zato pa pravimo, da je partner neko vrste ogledalo drugega partnerja.

Ko pa pridejo otroci se pa stvar spotencira. Po moje je to logično, saj zdaj on/ona ni več edina in glavna stvar v življenju s katero se partner ukvarja 24 ur na dan, pač pa se je potrebno ukvarjati še z otrokom. Tu pa pride na površje resnična njihova osebnost, saj se čutijo prikrajšane. In te prikrajšanosti, ker niso več edino središče tvojega sveta ampak so prisotni še ostali, po njihovem mnenju, moteči faktorji, jim nikoli in nikdar nogben partner ne bo mogel nadomestiti pa če se še tako trudi. POleg tega MOM nikoli ne bo priznal, da je otrok moteči faktor v njegovem svetu.
Ko pa MOM preko komuniciranja od partnerja dobiva signale, da je potrebno, da se nekako dogovarjata, pogovarjata ali pa ga partner kaj prosi za voljo v dobro otrok, se začne še druga zgodba. MOM nato začne manipulirat z otroki. V bistvu se do njih obnaša podobno kot do partnerja velikokrat le na bolj prefinjen in še bolj zamegljen način. Hkrati pa preko otrok manipulira tudi partnerja.
Tako, da “hrano” ima MOM stalno zagotovljeno, tako ali drugače mu je ne bo nikoli zmanjkalo. In zato se takšnih partnerskih odnosov tudi tako oklepa.

Če pa mu jo slučajno zmanjka (partner več sploh ne reagira na njegove nebuloze in manipulacijo), se bo tale MOM hladnokrvno obrnil drugam in si drugje našel “primerno hrano”. V takšnih primerih, bo partnerja lahko ali hladnokrvno zapustil ali pa bo poleg njega imel še druge ljubimce za popestritev in hranjenje. Žal ni lepo napisano, je pa resnično.

tegale se pa veselim… 🙂 mogoce pa se sama moja MOM odloci in naredi kaksen korak, vendar…mislim, da zal ni tak tip…

lp SVO

ta mi je pa carska primerjava, resno je tako, in on ve, da goljufa, ti ves, gledata si v oci, in ce izpostavis, je takoj zrtev oz kaksen si ti grd, da tako delas… ampak mislim, da sem nasel en nacin, da preprosto odreagiras, brez besed, brez napada, necesa pac ne naredis, ali naredis, in lahko v mirnem tonu razlozis zakaj tako in konec… ne vm se cisto no, moram stestirati malo teren..

lp SVO

ta mi je pa carska primerjava, resno je tako, in on ve, da goljufa, ti ves, gledata si v oci, in ce izpostavis, je takoj zrtev oz kaksen si ti grd, da tako delas… ampak mislim, da sem nasel en nacin, da preprosto odreagiras, brez besed, brez napada, necesa pac ne naredis, ali naredis, in lahko v mirnem tonu razlozis zakaj tako in konec… ne vm se cisto no, moram stestirati malo teren..

lp SVO[/quote]

Rjavi medved in SVO,

Tole razmišljanje o goljufanju oziroma kartanju je res na mestu. Kljub situaciji v kateri se trenutno nahajam sem se ob branju zasmejal. Je samo vprašanje časa kdaj se bo ta primerjava pojavila kot uvod v kakšni knjigi o MOM.

SVO, tale način o odreagiranjem z mirnim tonom si mislil, da ga uporabiš v trenutku ko ona že odigra vloge žrtve ali v relativno normalnem stanju preden drama še ni nasporedu?

Jaz, tudi če bi v mirnem tonu zavzel stališče, pred ali pa med njo samo, ne bi ničesar spremenilo, ker v trenutku postane grozljivka.

Sem pa nekje tudi enkrat prebral eno dobro…da bi lažje na banani poletel na luno kot momvcu nekaj obrazložil.

Lp,

Mom se sicer lahko izraža na različne načine, vendar je vse, kar pripoveduješ moja izkušnjam – mom mater , popoprano z nacrisoidnim očetom. Otroci so bili totalno breme in povsem odveč obema do skrajnih morbidnosti, le da tega ne bi za nobeno ceno nikoli priznala niti samemu sebi. Uporabna sem bila samo za njune drame, ko pa sta dobila kar sta hotela, sta v trenutku povsem izgubila zanimanje zame.

Nekoč me je zanimalo kdaj bosta opazila, da sem tako prehlajena, da nimam glasu. Trajalo je tri dni ( skupnega bivanja v isti hiši, ko sem bila še mala). Ampak takrat, ko sta me pustila pri miru so bila še “dobra” obdobja. Ko sta me začela izkoriščati za svoje morbide, tisto je bilo res grdo.

Kaj češ, takšna sta bila, dobro je, da sem zgodaj začela živeti čisto svoje življenje, ki je povsem drugačno in predvsem bolj polno in lepo, kot njuno in da na mene nimata več nobenega resničnega vpliva .

GittaAna

Nisem sicer strokovnjak, ampak se mi zdi, da je neznačilno, da se mom izrazi šele tako pozno, saj je morala biti žena takrat stara že čez 30 let? Motnja se z leti namreč prej umirja kot stopnjuje.[/quote]

To da bi se motnja umirjala z leti nisem slišala, kolikor jaz sledim in iz izkušenj poznam je ravno obratno, da se z leti stopnjuje. Ali lahko kdo pokomentira, ki ima več izkušenj.

LP

Tako, kot pri vsaki stvari se stvari lahko precej razlikujejo pri različnih ljudeh, kar je odvisno od tega, kaj imajo , kaj je še pridruženo, v kakšni situaciji živijo in koliko jim ljudje dopuščajo, da so težavni. Poznam različne primere, eni so se malo umirili ( ne prav dosti) eni so še hujši, saj imajo s starostjo še resnične težave, ne samo svoje drame in potem še lažje manipulirajo. Zna biti tudi, da zamenjajo “stil”. Npr ( tisti, ki ste brali Understanding borderline mother) iz Čarovnice, Kraljice postenejo Sirote in začnejo manipulirati z vlogo Žrtve, ne Najbolj upravičnega oblastnika.

GittaAna

Dejstvo je da sem kar dobro začel vrtati v samega sebe in je postalo zelo zelo zanimivo, ker mi je resnično tale odnos odprl oči in predvsem postavil pred dejstvo, da je to nič drugega kot znane zgodbe iz otroštva v kar nekaj odnosih okrog mene. Zelo zanimivo..pravzaprav ne morem verjeti pa hkrati sedaj lahko, ker vseeno vem da sem na pravi poti, da je tak vpliv preteklosti lahko možen v sedanjosti. Brez postavljanja meja se bom še naprej vrtel v krogu takšnih in podobnih odnosov. Ker vem, da je to resno moj problem (ker so se mi tudi že prej v partnerskem odnosu nekaj podobnega dogajalo, pa sem puščal zadeve nerešljive – beri prekinil zvezo in se potem znova zaletel v novo povsem nepremišljeno….). Mogoče kdo pozna kakega dobrega psihoterapevta, ki se ukvarja z postavljanjem meja v vseh mogočih odnosih? v samem tem odnosu moram verjetno res postati trden ko kamen in se boriti za svoj prostor pod soncem ker si ga zaslužim in ker jaz to partnerki dopuščam kakor tudi vsem ostalim..nase pa vse prevečkrat pozabim (pa kljub temu živim, da se razumemo) – ne želim se poistovetiti z neko vlogo žrtve, ker nisem in moram poskrbeti za te nerešene moje probleme.

Toliko truda in izobraževanja za brezupni primer. Zakaj že? Tudi ves trud z ene strani je jalov trud. Kako pa otroci spremljajo vse skupaj, a mislite da je to za njih vredu n n pušča posledic na njih? Od kje vam upanjje da boste partnerja popravili če le on ne sodeluje? Kaj je prav in kaj je narobe? Kdo ve? Ali ni res rešitev odhod. Če partner ne sodeluje.

Če izhajam iz svojega primera sem prepričan, da na otroke niti pod razno v nobenem primeru dolgoročno ne more vplivati dobro;

Spominjam se, da je mati, sicer v zelo redkih izpadih ala MOM razvrednotila očeta (mogoče 1-2 na leto, oziroma še manj pogosto), kljub temu da je bil oče izreno ustrežljiv in vzoren mož, a nikoli mene oziroma brata.
Dan danes dojemam, da sem jaz očitno iz otroštva prenesel očetovo vlogo v svojo vezo z, predvidevam da MOM partnerico. Predvidevam zato, ker ne želim biti krivičen, ker diagnoze ni potrdila stroka, a je definitivno šolski primer v vseh pogledih. Ona je odraščala v družini z očetom za katerega je rekla, da bi dala življenje, da ima mom, ker je psihično zlorabljal celo družino. Pri moji mami me sicer dvomim, da bi bila čisti MOM (mogoče bolhe), ker se je, kot sem rekel to dogajalo res poredko, medtem ko sem bil jaz deležen dram oziroma psihičnih zlorab s strani partnerice skoraj na dnevnem nivoju.

Vsekakor bolje prevzeti lastnosti mirovnika kot napadalca, a kakorkoli obrneš, izkupiček otrok na koncu nikakor ne more biti pozitiven.

lp

kr_nekdo