Imam en problem. Najina hčerkica je stara 5 let in je full navezana na očeta, saj je bil zdaj nekaj časa brez zaposlitve in se je full navezala nanj. Zdaj ko ji omenimo, da gre ata v službo v tujino in da ne bo prišel vsak dan domov, začne jokati in sprašuje zakaj, da take službe ne obstajajo. In od zdaj ko smo ji to povedali, večkrat na dan vpraša zakaj mora iti in začne jokati.
Saj ji dopovedujemo, da bo ata prišel čez čas domov, da bove tudi midve šle z letalom k njemu… pa vendar nič ne pomaga, ker ne bo pri njej spal.
Kaj naj narediva, kako se naj soočiva s to težavo?

Spoštovani,

vedenje vaše hčerke kaže izraze stiske in upora proti spremembi, torej odhodu njenega očeta v tujino, kar je povsem razumljivo, saj gre za odhajanja ljubljenega očeta. Kot veste, je najbolj naravno otrokovo odraščanje z obema staršema, zato se bo vaša hči najbrž do zadnjega upirala temu, da bi sprejela njegovo odsotnost. Seveda ji ne gre zameriti. Ostanite še naprej naklonjeni njenim čustvom, žalosti, jezi, bodite sočutni in razumevajoči ter potrpežljivi. Vse skupaj bo, ko bo oče že v tujini, zagotovo olajšalo njegovo ohranjanje stika s hčerko in z vami. Kar meni pride tukaj na misel, je, da naj oče večkrat pokliče po telefonu, se pogovarja z njo, da bi se lahko celo videli v živo, pa lahko stike ohranjate preko skypa. Kakor koli, razumljivo je, da vam je trenutno vsem težko, ne le hčerki, tudi vam, saj vas bo njegova odsotnost nedvomno dodatno obremenila. Ohranjajte stike čim pogosteje kolikor lahko. Sčasoma, ko bo njegov odhod mimo, se bo hčerka sprijaznila, ker druge izbire ne bo na voljo, dotlej pa bo očeta poskušala zadržati. Čisto naravno. Vse dobro vam želim.

Taka izkušnja je po mojem zelo stresna za otroka, saj odhod očeta na čustveni ravni dojema kot zapuščanje, četudi je razumsko že sposoben dojeti, da gre za službo. Tudi pri ločenih starših, kjer npr. otrok vsak konec tedna ali vsaj enkrat tedensko preživi dan z očetom, otroci čutijo, da so enega starša nekako izgubili, da jih je zapustil.

Bodi zelo pozorna na to, da ne bi hči slučajno introjektirala očetovega odhoda (torej se bala oziroma mislila, domnevala, da je kakorkoli ona “kriva”, odgovorna, da je on odšel). Tako majhni otroci še vedno razumejo sebe kot središče sveta in verjamejo, da oni vplivajo na stvari, na katere seveda v resnici ne morejo. (Primer: otrok je jezen na sorojenca in pomisli: “Ko ga vsaj ne bi bilo!” In potem se sorojencu zgodi nesreča. Otrok je prepričan, da je on kriv, ker je s svojimi mislimi “povzročil zlo” sorojencu!)

Seveda bi ti najrajši rekla: “Ne jemlji sebi partnerja in hčerki očeta.” Pa si mislim, da to najbrž tako in tako čutiš v sebi, da pa očitno nimate drugega izhoda. (Res ne?)

Moj partner je zaradi službe ogromno odsoten. Dostikrat po teden, dva, pa tudi kadar se dnevno vrača domov, mu ostane za družino urica, dve časa, včasih niti to ne, ker hodi domov samo spat. Otroka sta dolgo “preklinjala” njegovo službo, njegove nadrejene … ampak z odraščanjem se njuna jeza obrača že direktno nanj (in verjetno delno tudi nanju sama). Pred časom je enajstletni sin očetu zabrusil: “Saj si zamudil že polovico mojega življenja!”

To strašno boli. Vse nas.

Družina je pač skupnost. Seveda mora tudi funkcionirati – samo “biti skupaj” še ne naredi družine in varnega, ljubečega okolja. Ampak brez tega, da smo skupaj, pa sploh ne more zares obstajati. Zato se mora tvoj mož (pa tudi ti) soočiti z dejstvom, da kar je na eni strani (npr. finančno) plus, je na drugi minus, je nekakšen “dolg”, ki ga bo treba odplačevati, z obrestmi, več let, če želita, da hči to kar najbolje (kolikor je pač mogoče) prenese.

Marsikdo bi rekel, dajte no, dajte, kako komplicirate, včasih se otrok ni nič vprašalo, oče je pač šel in basta, kaj imamo tu za razpravljati. No, danes seveda mnogi ljudje vemo, da stvari pač niso tako preproste in da posledice so – in so bile tudi “včasih”, samo niso jih hoteli videti oz. prepoznati.

Mene osebno npr. zelo skrbi, da ne bi z zgledom otrokoma privzgojila prepričanja, da odsotnost = ljubezen. Zato raje pokažem, tudi pred njima, da mi je hudo, kadar očeta (po več dni) ni, in da s tem nisem zadovoljna. Hkrati pa skušam razložiti, da je služba pač služba, da brez služenja denarja ne bi mogli preživeti iz meseca v mesec.

Ni zanemarljivo tudi to, kako odsotnost enega od partnerjev vpliva tudi na njegov odnos do družinskih članov. Povedano preprosto: zgodi se, da takrat, ko smo končno par dni skupaj, “ne znamo” več živeti in delovati kot družina. Zadnje leto se s partnerjem s pomočjo terapije trudiva vse to popraviti, je pa težko za vse nas, saj se nihče ne more spremeniti čez noč, poleg tega pa določene okoliščine ostajajo nespremenljive, zato “srečnega konca” pač ne more biti.

Sama lahko le prosim svojo hčer, naj se ne zaplete z moškim, ki je vojak, pilot, voznik, mornar … – ti poklici zahtevajo preveč časa in preveč “človeka”. Neizogibno trpi družina. Otroci pa potem naučene vzorce prenašajo naprej. Zato me skrbi, da bi si tudi moja otroka našla težko dosegljivega partnerja in nato podoživljala otroške travme še v odraslem življenju.

Naj oče hčerki pokaže tudi čustva. Ena najhujših stvari pri takih odhodih je, da moški “na izi” gre. S tem dá partnerki in otrokom občutek, da mu sploh ni hudo, da jih zapušča; sledi lahko sklep, da jih nima rad, ali pri otrocih sklep, da so bili “poredni”, zato je očka rade volje odšel od njih. Naj tudi potoči kakšno solzo, pokaže deklici, da ga boli, ker odhaja.

Upam, da sem kaj pomagala … “Dobrih novic” (oz. nasvetov, češ, saj bo vse v redu) pač ob taki situaciji (od iskrenih ljudi s tovrstnimi izkušnjami) ne moreš pričakovati.

Ilonina je spet dala zelo dober, iskren in realen odgovor. Tudi mene je ta zgodba ganila in nimam pametnega nasveta, ker ga niti ni. Razen ena stvar oz. vprašanje… Ste dobro razmislili in res ni druge opcije? Ne bi mogel mož dobiti kje bližje kakšne službe, da bi zaslužil dovolj za preživetje? Če gre tako daleč, da je treba z avionom, bi verjetno lahko tudi v Avstriji kaj dobil, ali? Gre za to, da bo tam daleč stran opravljal svoj poklic za dobro plačilo? Kaj pa opcija, da gresta z njim, če je dobil tako dobro priložnost, da bo toliko zaslužil, da ni za zamuditi? Kjerkoli že bo, verjetno ne bo živel ravno v kontejnerju, ali? Če bo imel vsaj kakšno garsonjerico, sta lahko vsak nekaj časa z njim tam. Dokler hči ne hodi v šolo, je vse to izvedljivo, kasneje bo pa težko. Tudi če ti imaš tukaj službo, verjamem, da je težko, samo posledice so lahko dolgoročno res hude in dolg veliko večji, kot par neplačanih položnic. Ne poznam vaše situacije, morda imate stanovanje na kredit ali celo najemnino, morda ste že globoko v dolgovih… morda pa enostavno preveč hočete in ste pripravljeni za to tvegati družino in otroka? Tudi mi nimamo rožnate situacije, imamo sicer streho nad glavo (brez kredita in najemnine), ampak moramo vseeno plačevati položnice, hrano, vzdrževanje avta, vrtec… mož ima čist povprečno plačo, jaz pa včasih imam službo, včasih ne…z visoko šolo in izkušnjami! Trenutno sem preko javnih del do konca leta na minimalki, naprej ne vem, kako bo. Ampak ti povem, da bi moralo biti res fejst hudo, da bi pristala na to, da mož gre v tujino. Imava namreč triletno hči, ki je isto navezana na oba. Tudi ona hodi zvečer samo z atijem spat in vem, da bi se nama srce paralo, če ga samo par dni ne bi bilo. Tako pač je, družina naj bi bila na prvem mestu, sicer nima smisla, da jo imaš. Nobena lepa nova hiša in avto ne more nadomestiti tega, kar ti da družina, če funkcionira in je skupaj, kot je napisala Ilonina.