kako opravit s strahom?!!!!
Mislim, da ti težko da kdo kak odgovor glede na tako skope informacije.
Vse je odvisno od tega za kakšne strahove gre, običajno se kakšne fobije pozdravljajo tako, da se ravno tem izpostavljaš v kontroliranem okolju in v omejenih količinah postopoma…
Lp,
Peter
Pozdravljena,
zasledila sem, da ima Tadej Pretnar delavnico na temo strahovi, spodaj je povezava:
http://maat-center.sameks.si/index.php?page=showcomments&id=394
Lp, Amedea
Strah je sestavni del življenja zato bi se jaz raje vprašala:
“Kako (pre)živet s strahom?”
Meni pomagata dva pristopa:
1. strah samo opazujem in počnem vse tisto kar rada počnem, skratka normalno živim
2. s strahom se pogovarjam, seveda ne strogo resno, ampak na šaljiv način: npr. O, že spet si tukaj? Uživaš u moji družbi a ne? Kaj bi pa sedaj rad povedal? Mi lahko daš sam mal miru, prosim? ITD
Za sožitje s svojim strahom moraš najti svoj sistem.
Glede tablet in (navadnih) psihiatrov pa si lahko pomagaš s tem vprašanjem?
Če bi si poškodovala nogo: bi šla k (navadnemu) kirurgu in se naslonila na berglo al…
Srečno.
V knjigi “Od Čustvene inteligence do modrosti srca” je nekaj vzpodbudnega napisanega na to temo. Pokukaj.
Spoštovani!
Strah morate premagovati z osebno vajo, da se trudite, poskušate napraviti stvari, za katere mislite, da ne boste uspeli. Vendar v Vas so skriti talenti in potenciali in ne smete kar obupati, dvigniti rok v znamenje nemoči!
V družini se čimveč pogovarjajta in pogovarjajte. Tudi z otroci, saj jim najbolj ostane to, da imamo zanje čas in jih postopoma navajamo, da postajajo samostojni. Igra je tudi tista, ko prevetrimo same sebe in se povežemo med seboj, ob vseh skupnih trenutkih, družinskih izletih, počitnicah, sprehodih, dejavnostih.
Sem duhovnik, star 39 let. Če dovolite še eno vprašanje: Kaj, če bi se pogovorili še z duhovnikom? Najbolje s tistim, ki Vas dobro pozna (ker res svetuje drugače, bolj osebno, kot nekdo, ki Vas ne pozna), sicer pa se dogovorite s katerim od njih za pogovor. Ni važno, ali si kristjan ali ne, ali si kaj več v cerkvi in Cerkvi ali ne, vendar Vam bo gotovo svetoval čisto drugače kot kakšen psihiater ali psiholog. Kakšno mnenje več lahko pripomore, da odkrijete tisto “vodno žilo”, iz katere peljete življenje naprej. Res Vam priporočam. Izgubiti nimate kaj, kvečjemu pridobite ali odkrijete še kaj v svojem življenju.
In še to: Kako imate urejene stvari, življenje, dejavnosti, medosebne odnose? Ali gojite kakšen hobi, greste v kakšno skupino ali družbo, ki bo ta prava – šport, ročna dela, osebno doma kaj ustvarjate, ali se udejstvujete v kakšnih društvih, v župniji, krajevni skupnosti idr.? Tudi te stvari so važne za osebno rast naprej, za to, da vemo drug za drugega in da še pridobimo oziroma okrepimo svoje oz. naše talente.
Čas je dragocen, zato ga skrbno načrtujte in ne bo časa za strahove.
Strah je naraven človekov dejavnik, ne smemo pa dopuščati, da nas zasužnjuje. Zato se moramo zamotiti, zato red in REDNOST v življenju – v spanju, gibanju, molitvi, pri hrani, da imamo čas zase in tudi za svoje najbližje. Če ga ni, ga moramo narediti. Ni vsega kriv “tempo življenja”, ki je tako hiter in prisegajo mnogi nanj kot pijanec na plot. “Časi so takšni, kakršni smo ljudje” (sv. Avguštin, živel je pred več kot 1.500 leti!) in – kakor si jih naredimo.
Želim, da Vam bo v razmislek in pomoč. Darko Ž.
Baje smo vsi polni strahov, takih in drugačnih, pravijo, da če ga čutiš, to pomeni da odhaja od tebe stran….
s tako mislijo sem si marsikdaj pomagala tudi sama, težko je razložit v dveh vrsticah, za to je že boljši osebni pogovor, vseeno poskušaj, si nekako predstavljati da te na tak način strah zapušča in tistega strahu ne bo več nazaj…
Med vrsticami je pri tebi čutiti, da ne gre za kaj večjega, prej bi rekla da so to pri tebi neke skrbi in ne strahovi….
srečno v vsakem primeru (zatipkalo se mi je srčeno, pa je lahko tudi to, srčeno!)
lp
Ha strahovi, kaj pa je to. Pri meni tega ni, samo nevem zakaj morajo biti v stanovanju vsa vrata odprta – še najraje bi videla , da jih sploh nebi bilo. Stanujem v tretjem nadstropju in res nevem zakaj moram, ko na balkonu obešam perilo najprej na prve vrvice, ki jih imam napeljane ob balkonu, pod balkonom pa sploh nimam nič za obešat, ker bi morala stopiti vsaj na pručko. Verjetno imam psa tudi zaradi tega, ker se jih bojim, pa pajk je tudi doma – če sem kot otrok v kotu nad posteljo videla pajčevino sem se zavila v deko, da sploh nisem mogla dihat. Resnično, jaz se spopadam z mojimi strahovi tako, da si okolje prilagodim tako, da meni ustreza, ali pa si svoj strah nakopljem na glavo – kako se že reče, če je posilstvo neizbežno, lezi in uživaj……… Vsakdo mora najti svoj recep, pot do ozdravitve pa je dolgla, pa čeprav je strah samo plod naše domišljije in nemoči. Pa veliko sreče pri izkanju lastnega izhoda iz strahov. Darja
Kar si napisala je zelo malo in na podlegi tega je tesko kar koli sklepat. Kot prvo , pred kolkim casom si rodila in kateri je otrok. Kako je potekal porod. Ves, ni vsaka stvar tako huda kot se zdi in ni vsaka stvr tako preprosta da smo ji sami kos. Lahko da pri tebi ni nobenega resnega konflikta in se bo stanje samo uredilo.Ce pa strah meji z paniko in fobijami je mogoce v ozadju poporodna psihoza .Zato bi bil potreben pogovor pri tvom zdravniku,kateri te bo svetoval.Ves ,zdravniki niso samo za predpisovat tablete , so tudi ljudje, in tudi sami znajo poiskat alternativno pomoc. Poskusi in se prepricaj!!!