kako odpuščate ali se maščujete
Jaz osebno nimam z maščevanjem ničesar skupnega. Če bi se hotela nekomu, ki me je prizadel, maščevati, bi to pomenilo samo to, da ne morem preko tega in še naprej tuhtam in razglabljam o stvareh, ki so zame tako ali tako bile boleče – in s tem bi imele nad mano še večjo moč…
Skušam se pri sebi pomiriti s tem, sprejeti, kar se je zgodilo – in predvsem razumeti, zakaj je do tega prišlo. Če človeka razumem, se z dejstvom lažje spoprimem.
Raje se tolažim z mislijo, da nekega dne vsak dobi svoje. In, ne boš verjela, kazen res vedno sledi…
Moje vodilo je: forgive but not forget. Odpustiš v smislu, da se ne ubadaš več s tem, ker je škoda tvojih živcev in časa. Sploh če gre za ljudi, ki ti ne pomenijo ne vem kaj (znanci, sodelavci..). Drugo je, če gre za sorodstvo – spet je razlika, ali gre za bližnje (partner, otrok, starši…), ali pa za daljno sorodstvo. Če gre za bližnje, je prav, da se vsaj skušaš pogovoriti – razložiš, da česa podobnega ne misliš več dopuščat. Če gre za kogarkoli drugega razen bližnjih, s katerimi živiš, enostavno odmisli – vendar NE pozabi. Spremeni odnos do teh ljudi. Naj vedo, da jih jemlješ drugače, odkar so ti storili karkoli že pač. Če se maščuješ, se spustiš na njihov nivo. Torej jim samo z obnašanjem daj vedet, da se je tvoj odnos do njih spremenil zaradi tistega, kar so ti storili. Če se bodo nad svojim dejanjem zamislili, si dosegel namen. Če se niso, jim niti bog ne more pomagat. Tebi se vsekakor s takimi ni treba ukvarjat. Vedeti moraš namreč tudi to, da nekateri preprosto uživajo v tem, da so s svojimi akcijami pri drugih zbudili odziv. To so razni zdraharji, ki s svojimi kao nedolžnimi pripombami radi izzovejo buren odziv – vsaj pričakujejo ga. Zato, če veš, s kom imaš opravka, je najbolje da sploh ne reagiraš. In če se po določenem času recimo zgodi, da nekdo, ki te je nekoč prizadel, od tebe kaj pričakuje (kakšno uslugo recimo), se lahko samo nasmehneš. Če razume, prav. Če ne razume – njegov problem. Lahko pa seveda ta svoj nasmeh razložiš. Ampak ni vredno, verjemi.
Se strinjam z vsem kar je napisal/a kroko
Bi pa še sam rad zastavil eno vprašanje. Kaj pa, če se ta oseba res dobesedno zjoka pred tabo, te prosi odpuščanja, in to ne mislim samo enkrat, ampak da traja daljši čas ( tudi mesece ). Kaj pa potem narediš, ji lahko odpustiš ?
Baje naj bi veljalo pravilo, da si vsak zasluži še eno šanso.
Sadni: seveda. Jaz bi tako priložnost vsekakor dala.
Vse je odvisno od tega, kdo ti kaj naredi. Zgodi se recimo, da te nekdo prizadene čisto nehote, da misli eno, izpade pa nekaj tretjega. Če ta oseba potem sprevidi svojo zmoto, se zjoka pred tabo, kot praviš, se ti opraviči, potem je vsekakor prav, da to opravičilo sprejmeš in zadevo zaključita. Nobenega smisla namreč nima zamere vleči še naprej. Seveda nekateri to počno, ampak po mojem mnenju so taki še hujši od tistih, ki so prizadeli… Se pravi, ne glede na to, ali ti je ta oseba tudi sicer blizu ali ne – opravičilo sprejmi in pozabi.
Če oseba svoje zmote ne sprevidi, potem se moraš odločit, ali ji boš kaj rekel ali ne. Kot sem napisala, prav je, da se z osebo, ki ti je zelo blizu, pogovoriš. Običajno te ljudje, ki so ti blizu, prizadenejo nehote, v trenutku zlobe, v prepiru… tako kot je opisano zgoraj. Ravnaš tako kot sem napisala. Če so te prizadeli hote in se je to zgodilo že večkrat, pogovor ni nič zalegel itd. – potem je mogoče čas, da s to osebo zaključiš. Če je partner, se ločiš (pišem posplošeno!). Če je odrasli otrok, naj se odseli. Če so starši, se odseliš ti. Če je prijatelj, prijateljica, zaključiš stike. Ponavljam: pišem posplošeno, da ilustriram, kaj se da naredit. Če pa je oseba, ki ti ne pomeni veliko – preprosto nehaš kontaktirat. Pa naj si razbija glavo, zakaj. Pameten človek se bo zmeraj vprašal, kaj je naredil narobe in bo to skušal popravit (pameten v tem kontekstu: tak, ki se zna vživeti v druge, tak, ki se trudi za osebno rast, tak, ki ve, da ne dela vsega prav). Z ostalimi se pa itak nima smisla ukvarjat.
Bom povedala še primer. Pred kratkim sem imela eno tako izkušnjo. Ženski, ki mi je ušpičila eno grdobijo, sem dala vedet, da sem jo razkrinkala in ji tudi povedala nekaj krepkih. Njen odziv je bil, da mi je hotela samo dobro (ha!!!!). Sem ji rekla, da njene “dobrote” čisto nič ne rabim in naj se raje briga zase (to svojo dobroto je tudi drugim že metala pod nos, čeprav je zanjo niso prosili). Po njenem ni naredila ničesar narobe, čeprav je v to prevaro potegnila še nič hudega slutečega tretjega. Ona samo sebe vidi kot pošteno, krepostno žensko, ki se nikoli ne zmoti in ki vse dela prav. Prepričana sem, da se ni niti malo zamislila nad sabo in nad tem, kar je naredila. Kar me sploh ne preseneča. Kaj s takimi??? Ne bodo se spremenili, ker ne vidijo, da se je treba. Ni pa prav, da se jim to kar pusti, češ, saj vsi vemo, kakšen/kakšna je… NE!!! Najmanj kar je, jim je treba dat vedet, naj pazijo, kaj delajo, sicer… tudi sodna pot, ja, če grejo stvari predaleč!
Če bi ta ženska naredila tako kot si napisal (mi rekla, da vidi, da ni naredila prav, naj ji oprostim), bi jaz vsekakor rekla, seveda, oprostim ti. Tako ji pa ne bom. Z njo kontaktiram samo še najnujnejše. Več od tega ni vredna.
Malo sem se razpisala, ampak upam, da je vseeno razumljivo.
Do nobenega ne čutim, gojim kakršnekoli zamere, vsaj zavedno ali namerno ne. Pa to ne pomeni, da me ljudje še niso razočarali. Se pa zavedam, da so razočaranja pogosto posledica napačnih pričakovanj in nerazumevanja, kot tudi različnih ciljev oziroma želja. Nobeden mi ničesar ne dolguje, razen enega, ki mi je dolžen denar. Bog naj mu odpusti. 🙂
Res je kroko. Samo, kaj pa če imaš tak primer, da je recimo minilo od tega že zelo dolgo, odkar te je ta oseba prizadela, takrat od nje nisi dobil nobenega opravičila, se nehata družit, nato te pa povsem nepričakovano kontaktira čez par let in se ti začne opravičevat, češ kako zelo ji je žal, da je prišlo do tega, ter da si želi, da bi med vama spet bilo tako, kot je bilo včasih ?
Je vredno izgubljati čas z njo ?
Ja sej pozabš bolj težko, če je blo res kej tazga, ekstremno brutalnega. Enostavno tudi, če bi se hotu enako obnašat do nje, tako kot si se včasih, bi bilo bolj težko to izvedljivo, preveč prisiljeno bi blo. Verjetno res, ko enkrat poči, ni več poti nazaj.
No, maščevanja pa ziher ne podpiram, samo je pa tud tle odvisno za kaj točno se je šlo, na kakšen način si bil oškodovan. Zdaj, če te je punca pustila in te vmes še parkrat prevarala, to lih ni zadostni razlog, da bi se odločil za to. Bi se pa maščeval nekomu, ki bi mi recimo fental koga od najbližjih. Drug primer bi pa lahko tudi bil : Naletiš na par huliganov, ki te zbrcajo tok da vmes padeš v nezavest, ti zbijejo vse zobje vn, polomijo noge, da pristaneš na invalidskem vozičku, ti okvarijo vid itd. Jaz osebno bi se odločil za maščevanje v tem primeru, ker sem bolj vročekrvne sorte. Bi se verjetno našu tudi še kak primer povezan s financami, ampak denar ponavadi ni tako pomemben, kot zdravje / prijatelji / družina.
Si te kar predstavljam na vozičku in staro marelo v roki, kako se maščuješ huliganom. 🙂
Če je minilo že veliko časa, se je tisti človek mogoče korenito spremenil. Odrasel, recimo.. vsi vemo, da so mlada leta malce bolj zaletava in da človek marsikaj naredi malce nepremišljeno. Potem leta grejo, po glavi pa se človeku pase tisti slab spomin: joj, kaj sem naredil…. potem sklene, da se dotičnemu opraviči. Predstavljajte si, da ste vi ta, ki je nekoga užalil, in pridete k “užaljenemu” z opravičilom. Iskreno vam je žal in z opravičilom mislite resno. Kaj bi vam bilo ljubše: da vas oni drugi posluša in si na koncu padeta v objem, oba očiščena slabega spomina – ali da vam pred nosom zaloputne vrata in mulo kuha dalje? No, jaz mislim, da bi mi bil ljubši prvi način. Vse je v tem, koliko se je kdo sposoben vživet v druge – temu pravimo empatija. Tisti, ki empatije ne premorejo, tudi odpuščati ne znajo.
Kot sem napisala že v prejšnjem postu, so ljudje, ki ne čutijo potrebe po opravičevanju, saj so v lastnih očeh naredili vse prav. Še huje: hoteli so ti dobro!!! Takih, ki mi hočejo dobro, se jaz zelo pazim… Ženska, o kateri sem pisala, mi je za vekomaj pokazala svoj pravi jaz: ni sposobna uvida v lastne napake, zato tudi opravičila ni sposobna. Z njo sem opravila.
Vsem vam dajem prijetno domačo nalogo: tecite v knjižnico po knjigo Seznam želja (napisal jo je Eoin Colfer). Med drugim govori tudi o tem: o maščevanju in odpuščanju. Preberite, ne bo vam žal!
Sadni, menim, da je treba opravičilo sprejeti (čeprav s tem delamo večjo uslugo drugemu kot sebi, ampak verjetno jo navsezadnje vsaj malček tudi sebi), da bi pa lahko še kdaj bilo, kot je bilo … po več letih? Mogoče. A za to mora vsekakor biti želja na obeh straneh.
Meni je najboljša prijateljica nekaj naredila, sicer imava še stike, ampak je to bolj tako … brez veze. Se je pa tudi vmes toliko spremenila, da ne moreva biti več kot prej. Opravičila sicer nisem dočakala, ampak mi niti ni več pomembno, niti ne bi ničesar spremenilo. Verjetno bi se enako zgodilo tudi brez tistega incidenta.
Hmm, a vsi živite v idealnem svetu, z idealnimi ljudmi, in ste sami idealni, ko tako pridno nastavljate drugo lice, vse odpuščate, nič pa ne pozabite :D?
Kako je potem mogoče, da v profesionalem življenju srečujem ljudi, ki gojijo zamere 30 let? Ne vem, če lahko temu rečem maščevanje, ampak predvsem igrice, včasih gre tudi zgolj za ego. Včasih sem kmet na šahovnici in me moj “igralec” žrtvuje za višje dobro (za lastno zmago). Težko je odpustiti, še težje pozabiti. Večkrat sem med kladivom in nakovalom, postavljena v lose-lose situacije in karkoli naredim je … napačno – in vem, da se mi bo kdo za to maščeval, oziroma, da bom to odločitev plačala… In tako se recimo včasih znajdem tudi kot kmet, ki išče (svojega) igralca, saj sem se obema zamerila in me nihče “noče”. Da bi iz kmeta postala igralec pa … tudi ni tako enostavno.
Ko nisem bila še vešča vsega tega, sem bila precej prizadeta, razočarana, tudi jezna. Zdaj to vzamem kot – igro. V kateri pač vsak jasno dela predvsem – zase. Malo stvari me preseneti, razen morda tega, kako nizke moralne kriterije imajo nekateri in kakšne kalibre hinavcev je mogoče srečati.
Kako se s tem soočam? V bistvu sem se distancirala. Če sem jezna ali prizadeta, vzamem računalnik in napišem namišljeno pismo tej osebi. To mi pomaga, da grem preko zadeve, da se zaradi nje ne sekiram (in ogrožam lastnega zdravja). Za maščevanje pa sem – milo rečeno, preveč lena. In se mi zdi škoda mojega življenja za to… Je pa res, da imam občutek, da zaradi tega izpadem včasih kot šibka ali me imajo celo za – butasto… 😀
K sreči se v zasebnem življenju ne soočam s takimi izzivi :), v bistvu nimam kaj odpuščati, zamerljiva pa tudi nisem. Če me kaj “prizadene”, mi je ponavadi dovolj, da razčistim, in potem pač bolečina počasi mine.
Ravno obratno. Živimo v nepopolnem svetu z nepopolnimi ljudmi in tudi sami nismo popolni. Tako lahko odpuščamo. :))
Ja komot si lahko to predstavljam. Ampak jst sm že od nekdaj tak, da če jst vem, da sem nekaj zares, orng zajebal, potem se bom opravičil tej osebi, če se da še isti dan. Niti podrazno nebi čakal na to priložnost več mesecev, kaj šele let ! Tu se pa ta logika podre. Če se kšna taka oseba želi nepričakovano vrnit v moje življenje si lahko mislim samo eno – kaj ima za bregom, kaj želi met od mene ?
Pa mi lahko še nevem kašne zgodbice natvezi : češ, kako zelo me pogreša, da ji je žal, da je prišlo do tega, da je naredila napako in da si želi, da bi bilo spet tako kot včasih, da upa, da mi gre dobro v službi, da je ponosna na moje dosežke itd. Vse to, da pride iz ust nekoga, ki ti je npr. še leto, ali dve nazaj govoril, da si nula in da ti nikoli nebo ratal v življenju ?
Ja vem kaj boste zdaj napisali, ljudje v trenutku jeze izrečemo marsikaj, ker se še zavedamo ne kaj govorimo. Japajade ! Jaz tega nebi nikomur izreku, ki mi je blizu, če pa bi že mu, bi se mu pa opravičil že naslednji dan, ne pa čakal na to več let. In ne, take osebe jst ne bi mogu spustit blizu, kaj šele jo objet. Tudi če bi se hotel prisilit v to, ne bi šlo.
Tako da solze gor ali dol. Vsi ki imamo vsaj malo izkušenj s takimi primerki vemo koliko solze & besede in na drugi strani dejanja povedo. Še posebej ženske znate marsikaj izsilit s solzami, medtem, ko si moški lahko privoščimo to metodo samo do 5. leta starosti, ko nam npr mamica ne želi kupiti najljupše igrače, potem se pa zjokamo in kričimo histerično sredi trgovskega centra, z namenom, da bomo ubogo mamico spravili v nelagoden položaj in jo s tem prisilili k nakupu.
(joj, spet te moram komentirat, ampak saj ti ne zameriš za dolgo a ne :).
V tvojih prepričanjih namreč vidim precej maneverskega prostora.
Saj tud ta prijateljica, se je tebi verjetno opravičila še isti dan, ko je spoznala napako. Včasih pač napako spoznamo čez nekaj mesecev, let, včasih pa sploh nikoli. Mogoče pa si tudi ti njo takrat razočaral, pa tega (še) ne veš. Nekateri lahko kuhajo zamero tudi celo življenje. To so tisti, ki sploh ne vidijo lastne zmote. Kako veš, da nisi to ti?
Če se ti nekdo ni opravičil takoj, ko si se čutil prizadetega, to še ne pomeni, da ima sedaj kaj za bregom. Kaj bi pa recimo lahko imela ta oseba za bregom? Razumljivo je, da si oprezen, ampak je treba bit dovolj razumen in človeku dovoliti, da pove svoje. Tako lahko spoznaš tudi kakšno svojo “napako”. Človeku je potrebno odpustit, če se opraviči, ni mu pa potrebno dati nove priložnosti za kav več. To naj vsak sam oceni na podlagi tega, kako se oseba obnaša. Konec koncev si lahko v tem primeru sedaj ti tisti, ki zamuja nekaj lepega. Mogoče je bila prej ona, sedaj boš pa ti, zato, ker v sebi gojita neke (otročje) zamere.
Moj primer. Spoznala sem bivšo ljubico svojega partnerja in ji oprostila. Vedela je zame, ampak se zatreskala v mojega in vztrajala v tej aferi. On se je odločil zame takoj, ko sem mu dala možnost izbire, ona ali jaz. Ko sem jo po naključju spoznala, sem ugotovila kakšno nesrečno bitje je in mi je bilo žal tudi zanjo. Ob njunem razhodu je trpela tako kot sem jaz, ko sem izvedela za njuno razmerje. Jasno mi je tudi, da je za prevaro bil odgovoren predvsem moj partner, ne ona. Če sem njemu zmogla oprostiti, ne vem zakaj ne bi mogla še njej. Ona se mi je tudi opravičila za vse trpljenje, ki mi ga je povzročila.
Ali je to vse skupaj normalno, ne vem. Menim, da je treba odpuščati tudi zaradi notranjega miru in ker sovraštvo in maščevanje samo povečujejo trpljenje in ustvarjajo novi krog bolečine.
Druga zgodba bi bila, če bi recimo bila vojna in bi zaradi tega ostala brez svojih najbližjih. Takrat itak odpove razum skoraj pri vseh. V tem primeru bi bila sovražna in maščevalna do konca.