Kako odmisliti to, da sem samska in živeti svoje življenje?
Hej, upam, da dobim kakšen dober pogled, ki mi bo pomagal k vračanju v zadovoljno življenje. Pozimi sem namreč imela eno kratko in sladko zvezo, ki mi je pokazala, da to da življenju lahko veliko oddano vrednost, končala se je zaradi različnih pričakovanj glede odnosa.
Stara sem 28 let, samostojna, od začetka študija ne živim pri starših, imela sem 2 partnerski zvezi (trajali sta malo več kot 1 leto), ki sta se končali zaradi tehtnih razlogov (enkrat nepripravljenost za ustvarjanje družine z moje strani, ko sem bila stara 20 let in imela pred sabo še veliko let študija, on pa je bil že nekaj let zaposlen, poleg tega tudi različne prostočasne dejavnosti in sva se odtujila. Drugič pa želja po življenju v dveh državah na različnih koncih sveta.)
Sedaj sem pa jaz zaposlena, imam dovolj prostega časa, želim si imeti odnos, se kaj naučiti iz njega, istočasno podpirati partnerja in soustvarjat ljubeče vzdušje, ko pridem domov se malo pocartat, skuhat in pojest kaj skupaj.. Kasneje si tudi ustvariti družino. Težava je, da preveč razmišljam o tem in se ne morem skoncentrirati na lastna zanimanja. Težko preberem knjigo, se dodatno izobražujem na svojem strokovnem področju. Racionalno si govorim, da imam lepo življenje, ni zapleteno, imam nekaj dobrih prijateljev in nekaj kolegov, s katerimi smo tudi v času karantene v rednih stikih prek družbenih omrežij, sicer pa smo se pred tem družili na pjačah, prek športa… Ves čas mi misli uhajajo na to, česar nimam – tu mislim na zvezo. Zdi se mi, da mi na ta način polzi življenje mimo. Želim si, da bi cenila, kar imam in se prepustila toku dogodkov. Pač počakal nekaj mesecev/let s tem in če nanese, da spoznam koga, super, sicer pa tudi v redu.
Namesto tega sem bila na tinderju in si zapolnila čas z dopisovanjem, se nekajkrat tudi dobila. To je rezultiralo v veliko ur zapravljenega časa, seveda se je občasno odvila tudi kakšna dobra debata, ampak noben stik se pa niti na prijateljskem nivoju ni ohranil. 2 kolegici sta me povezali s samskima znancema, preden sem se dobila z enim od njiju, je trajalo nekaj tednov (sokriva je bila karantena) in v tem času sem ponovno razmišljala o tem, kako bo, če se bova ujela, ne pa živela svojega življenja. Med nama navsezadnje ni bilo kemije 😀 Z drugim se še nisem dobila..
Taka si nisem všeč, ne znam pa prekiniti tega začaranega kroga. Morda od zunaj zgleda popolnoma enostavno in jasno, meni pa nikakor ne uspe odmisliti. Kako je komu od vas uspelo to dati na stranski tir in se posvetiti sebi in svojim bližnjim?
Evo ti ena direktna misel:
Upoštevaj, da si v letih, ko te hormoni terajo v ustvarjanje družine, temu se pač ne moreš upirat. Če pa štartaš vsak moški kontakt z mislijo na zvezo, skoraj garant ne bo kul, ker ti bo večina tipov bežala. Rugljev “naslednik” Andrej Perko je v eni svojih knjig meni všečno napisal, da si ženska med živetjem svojega življenja komot privošči moške za sproti, medtem ko med njimi išče svojega princa. Torej uživaj v moških in vsemu, kar ti ponujajo, pa se bo morda našel kak, ki se bo ob tebi želel ustaviti za dlje in za kaj več od seksa.
Nekaj takih moških sem imela vmes, ko nisem bila v zvezi. Sicer boljse kot nič, za pokrit potrebo po seksu pač. V nedogled živeti tako pa mi ne prinaša zadovoljstva.
Mislim da nisem tako, da bi napadla nekoga, da želim takoj vse. Sem bolj tista, ki želi počasi it v zvezo, se prej spoznati na več področjih, tudi pri spolnosti. 🙂
Očitno je tvoj “stranski tir” v bistvu tvoj glavni, če ne celo edini tir…
Mogoče je težava v tem, da imaš vse popredalčkano in sedaj je treba v enega od predalčkov stlačit še partnerja, ki mora zadovoljit vse mogoče kriterije. Potencialni partner je zgolj lik v tvoji zgodbi, ki naj bi zadovoljil tvoje (namišljene?) potrebe, ti si pa čedalje bolj izbirčna in zahtevna, ker se posvečaš “svojemu življenju”….
Ne vem zakaj svoje partnerstvo ločuješ od svojega siceršnjega življenja, kot da je to posebna zgodba, ki je ločena od vsega kar počneš sedaj?
Partnerstvo je odločitev, da bomo z nekom živeli skupno življenje
V bistvu imaš zelo dobro vprašanje, ki je tudi mene begalo več let. Tudi sam sem zapravil premnogo časa, ko sem razmišljal, zakaj ne spoznam nobene punce – pravzaprav sem v vsaki punci vidil, da je potencial za zvezo. To je zelo obremenjujoče, saj ni vsaka oseba tista prava, s katero lahko preživiš preostanek življenja. In potem kamorkoli greš – knjižnica, trgovina…razmišljaš, kje boš naletel na to sanjsko osebo, kjer se bo zgodila tista usodna iskrica. Ampak seveda stvari ne gredo tako zlahka – spoznavanje osebe je dolgotrajen proces. Mislim, da je realno zelo majhna verjetnost, da spoznaš osebo, ki ti ustreza na vseh področij – ni pa seveda nemogoče. Tako pridemo na kompromise, pri tem pa sama najbolje veš, kaj ti je najbolj pomembno pri osebi.
Najbolje je, da se osredotočiš na kakšen hobi, dejavnost, ki ti je pri srcu. Tako boš manj mislila na vse te stvari. Ni pa to lahko, potrebno je kar nekaj časa in potrpljenja. Še vedno pa velja, da osebo spoznaš takrat, ko najmanj pričakuješ – preverjeno.
Nekdo27, to je res grozno, enako pri meni, saj sem samska ze kar nekaj casa. Kamorkoli grem vidim in opazujem samo to, kdo bi lahko bil moj bodoci partner. Je že kar nadležno. Ravno sedaj ko to pisem razmisljam, da mogoce zaradi tega izpuscam dogodke, in trenutke ki so mogoce bili posebni, ampak jim nisem polagala neke posebne pozornosti. Ampak se kar ne vem, kako naj to odmislim in vidim pri cloveku tudi kako drugo lastnost in ne to ali bi bil zame ali ne.
Seveda je to zate lahko zelo obremenjujoče, saj si mogoče želiš ustvariti družino. Sigurno ti po glavi rojijo vprašanja kot so: zakaj sem samska; zakaj ne morem nikogar spoznati; zakaj najdem nekoga, s katerim se na začetku ujamem, ampak potem zadeve ne stečejo dalje….
Ampak ne vem, če se je ravno pametno preveč ukvarjati s tem.
Hujši od bremena, ki si ga naložimo sami, je pritisk družbe, ki razmišlja, da samski morajo najti par, razmišljajo v smeri: ja, kaj pa je narobe s tem in tem, da noče biti noben z njim….
In potem pravijo: moraš se posvetiti samemu sebi, moraš ljubiti samega sebe, da boš potem lahko ljubil druge in ostale brezvezne skovanke – newage balast. Ne rabiš neke duhovne revolucije, samo fokus na neko drugo stvar. Deluje tale zadeva: loti se nekega hobija, ampak res iz srca, ker te to zanima, ker v tem uživaš, ker ti izpolni ta dan. Če se boš v štartu lotila nečesa samo zato, da boš spoznala nekoga, ne boš prišla daleč. No, ne rečem, da ne boš spoznala kakšnega fejst fanta, če se boš vpisala na plesni tečaj (čisto pozabljam, da smo v koronačasih). Odvisno je tudi, kakšen tip osebnosti si. Meni ustrezajo bolj individualne stvari, tebi mogoče bolj skupinske. Možnosti je ogromno, sama pa najbolje veš, kaj je tisto, kar bi te privleklo najbolj – kje bi se najbolj odklopila.
Kot sem že rekel v prejšnjem postu, to ni enostaven proces, pri meni je trajal vsaj dve leti ( no, ni ravno obetajoča doba, ampak saj vemo, da vsaka stvar rabi čas, odvisno pa je tudi od posameznika.)
Lahko mi pišeš na [email protected].
Pozdravljena
Prebral sem tvoj post in ugotovil, da imava podobno težavo… Če si pripravljena deliti z mano svoja opažanja in mnenja, me kontaktiraj na: