Pozdravljeni
ne morem verjeti, da se to dogaja tudi meni. Šele sedaj mi je jasno kaj se dogaja v moji vezi in z mojim življenjem. S partnerjem živiva skupaj že 16 let in ima dva majhna otroka. Po drugem otroku so se stvari drastično spremenile. Drug od drugega sva postala zelo odtujena. Ko sem mu to povedala je pač vse opravičeval s tem, da mora on delati da bo lahko preživel družino. Naj povem, da smo zelo dobro finančno preskrbljeni. Jaz imam redno službo s solidno plačo, partner pa ima podjetje, ki ga je prevzel od mojega očeta in ga potem sam tudi uspešno razširil. Ves ta čas sem mu stala ob strani in mu tudi pomagala, saj je sodeloval s podjetjem v katerem sem sama zaposlena in je tako tudi na ta način prišel do več posla. Zakaj vam to pišem. Ker je sedaj skregan z mojim očetom, mene pa daje v nič ko govori o financah. Ima občutek, da sem mu dolžna ne vem koliko denarja. V tem času sva zgradila tudi hišo, ki je ogromna, vendar nobenega veselja v njej.
Jaz sem se v zadnjih treh letih vedno spraševala kaj delam narobe, kaj naj še naredim, ker je bilo vedno vse narobe in nikoli dovolj dobro. To je pripeljalo do tega, da nisem bila več spontana, temveč sem vedno predvidevala kaj bo rekel, kaj naj naredim, da ne bo prišel domov in me začel zaničevati.
Ko sem o tem spregovorila kolegu, mi je dal jasno vedeti, da ni z mano nič narobe, temveč očitno z mojim partnerjem. Pa sem še vedno verjela da bo bolje in da se bo, ko bo končana hiša tudi partner razbremenil in bomo normalno zaživeli. Pa ni. Stvar je samo še hujša. Ker smo sedaj sami in se lahko dere name kot se mu zazdi – na drugi strani sem se pa spremenila tudi jaz. Ne da se mi več trudit za to zvezo. To sem mu povedala, pa sem bila deležna najprej groženj, da mi bo pobil familijo, da ne bom živa prišla iz te veze, da mi bo pobral vse, da otrok ne bom več videla. Ko je dojel, da mi je čisto vseeno kaj naredi, je začel z jokom, da kakšna sem, da hočem razbit familijo. Da se trudi za nas, da vse dela za nas, da je postavil hišo za nas, ne zase. V drugi sapi pa zopet, da mu moram še 80 let streči od spredaj in zadaj, ga zadovoljevati v postelji kot on hoče, da mu moram prinesti ne vem koliko denarja. Na vsak način me hoče prepričati da vzamem kredit, da bom le na tak način lahko vedela kako je to. (vem da bi me rad s tem še bolj nase privezal – pa se mu ne dam).
Povedati moram še par stvari, ki so se mi dogajale v zvezi z njim, pa sem bila očitno slepa in mi je šele sedaj jasno:
– prijateljev skoraj da nimava – svojih sploh ne, ker so zanj vsi premalo pomembni
– prijateljice s katerimi je hodil na “kavo” – varanja mi nikoli ni priznal
– ko sva zidala hišo, nihče, še domači niso prihajali, ker ni dovolil, da kdo pride pogledat, ker še ni tipi topi končana
– odnos do delavcev, ki so bili v kontaktu z njim je bil tak, da se je na koncu z vsemi skregal. En je bil prelep, pa je bil zato zanj len, spet naslednji ni dovolj hitro prišel, tretji ni naredil kot je on pričakoval… in na tak način je preko mene spet pritiskal na delavce… dere se na vse. Sedaj šele vidim, da bi rad upravljal z vsemi življenji okoli sebe. Pri svojih domačih jim npr. dirigira kakšen avto bodo imeli, bratu dirigira s kom se lahko druži,…(tega se sploh ne da povedat – z denarjem ti vsiljuje od avtomobila, do stvari ki jih bomo imeli…potem pa nas krivi kako krivični smo, ker ga ne cenimo). Do mami je že od nekdaj imel tak odnos, da jo je napizdil vresnici pa nikoli ni mogel brez nje. Ona brez njega pa še manj. In že dolgo nazaj sem mu rekla naj se vpraša s kakšno pravico se dere na vse in da je za to kriva njegova mami, ker mu prvič, ko je zavpil nanjo ni povedala par pikrih in bi temu naredila konec. S tem ko je poln denarja, so pa stvari še toliko slabše…nihče mu nič ne more. Do sebe je sicer skopuški in si ne privošči nič (da se potem še bolj smili samemu sebi..no saj ko si kupi BMW-ja, je to zanj samo en mali priboljšek)
– tudi do zaposlenih se obnaša kot bi bili otroci, ki nič ne vejo in nič ne znajo in se je treba na njih dret
– ko se skregava, mi pove toliko stvari (men se obrača želodec..zaradi otrok sem tiho, ker če kaj rečem, pride do takšnega prepira, da me je sram povedat). Sedaj sva prestopila očitno tudi mejo pri fizičnem nasilju. Se je tudi že v preteklosti zgodilo, da me je prijel za vrat, da me je kao umiril. Sedaj je pa meni počil živc in sem ga klofnila, potem pa je seveda nadaljeval on.
Meni je jasno, da v tem razmerju ne želim več vztrajat, ker me je uničil. Nisem sposobna nič več nič čutiti. To se pozna tudi na otrocih. V tem razmerju sem bila prevečkrat razočarana.. ko pride po zelo lepem obdobju.. do vedno hujših in blaznejših prepirov.
Seveda se sprašujem kaj je narobe z mano. Kako se je to lahko zgodilo meni? Zakaj ne morem razpolagati s svojim življenjem? Zakaj nimam moči, da temu naredim konec? Ali imam jaz kakšno motnjo. Na terapijo me ne pusti. Izhodov razen do službe skorajda nimam. Pride trenutek ko sicer pravi naj grem kamor želim, pa se prijavim na telovadbo, po petih obiskih pa se zgodi, da me že tako zaposli, da nisem ob terminih ko imam telovadbo več prosta. Do sedaj sem se uklonila vsem zadevam (vem, da sem mu s tem samo še večjo moč dala), vendar imam dovolj.
Trenutno sva po zadnjem primeru, ki se je tudi s fizičnim nasiljem končal (nisem klicala policije – nimam še te moči) še vedno skupaj. Spolne odnose zavračam, kar pa vidim da v njem še večji pritisk ustvarja in bo kmalu zopet počilo. Z njim vstajam zaradi otrok. Vendar se tudi tukaj prepričujem, da bo za vse bolje da grem in potem po uradni poti zahtevam skrbništvo. Se pa bojim glede na vse sposobnosti naših strokovnih delavcev kaj on z denarjem lahko doseže. Brala sem tudi kaj potem izvajajo nad otroci. Tudi s tem sem že sprijaznjena, ker vem da bo lahko zaradi denarja manipuliral z otrokoma.
Kaj rabim od vas: Ali sem jaz nora ali živim s človekom ki ima to motnjo
Kako naj se rešim takšnega človeka? Okolica vem da mi ne bo verjela, saj se zna pred okolico (tistimi od katerih ima koristi) zelo lepo obnašati. Še starši mi ne bodo verjeli, saj ga kljub temu, da že tri leta ni bil pri nas doma, imajo skoraj za boga. Pa me niti okolica ne moti, tudi če ostanem sama v vsem, samo da bi lahko odšla. Imam pa občutek, da če bi on sam prišel do spoznanja, da nisem več dobra zanj in bi me on želel zapustiti, bi pa to zelo hitro izvedel. Ampak ali je sposoben to dojet. Koliko prepirov še sledi? Kdo mi lahko pomaga?

Srhljiva zgodba.
Ni pomembno, kaj si misli okolica. Ljudje se ločijo tudi iz povsem neočitnih razlogov, pa se v to nihče ne vtikuje. Nikjer ne piše, da se smeš ločiti samo zaradi alkoholizma, nasilja in podobnega. Lahko se tudi zato, ker moža nimaš več rada, konec zgodbe.
Imaš službo, dobro plačo, najameš stanovanje, ga skrivaj usposobiš za bivanje, skrivaj tja odneseš dovolj oblačil in enostavno greš. Možu poveš, da greš in da bi se ločila, če je mogoče sporazumno, sicer pa pač s tožbo. Za premoženjske zahtevke imaš časa pet let, če sta skupna lastnika hiše, pa pač ostaneta skupna lastnika.
Nisi nora, niti slučajno ne. Ampak si padla tako kot veliko nas tukaj v mlačno vodo (prispodoba z žabo). In preden opaziš, da je voda prevroča …

Seveda potrebuješ strokovno pomoč in to čim prej. In ja, seveda je nekaj “narobe” s tabo, če
“zaradi otrok” vztrajaš v nasilnem odnosu. Kako ne bi bilo? Zgodba je gotovo zapletena in jaz
je ne nameravam odpletati – na kratko – nekje v svoji mladosti si odnesla slabo samopodobo in
mnenje, da boljšega nisi vredna. Ali od staršev, ali od kod, ne vem, to bosta razrešila s terapevtom.

Ker – če bi meni partner rekel, da NE SMEM nečesa narediti, se z nekom družiti, nekam iti, bi
bil v trenutku bivši.
Če bi zavpil name, bi ga mirno opozorila, da je to prvič in zadnjič, ker se bova pogovarjala normalno,
ali pa sploh ne.
Da fizičnega nasilja sploh ne načnem.

Jasno, da moraš’ stran, ampak istočasno TAKOJ poišči terapevta zase, da ti pojasni, zakaj si bila
tako dolgo pripravljena prenašati tak odnos. In kako poskrbeti, da tudi naslednji ne bo tak.
Kako se “rešiti takega človeka”? Tako, kot ostali, ki so se odločili za ločitev. Najdi si dobrega, učinkovitega
odvetnika (preveri reference in predvsem mu/ji moraš zaupati) in prepusti vse umazano delo njemu/njej.
Odvetniku povej kaj želiš, naj se on pogaja dalje. Ti se distanciraj, ne privoli v izsiljevanja in “pogovore”,
enostavno reci, da če ima kaj za reševati, naj se obrne na tvojega odvetnika. Pika. Brez pardona, brez “samo
še enega pogovora”, brez drame, brez cirkusa.
Pritiski bodo, ampak so točno to – pritiski. Pri vsakem od njih si dopovej, da to dela samo in edinole zato, da
te prestraši in spravi nazaj. Otroci so ponavadi najmočnejše orožje v arzenalu, ampak pomisli – v 95% si
moški ne želijo skrbništva, ker bi morali opustiti tenis, pa “kave s sodelavkami”, pa poslovna potovanja…
Torej ignoriraj in ne reagiraj. Ponavadi pomaga namig, kako se veseliš prostega časa, ki ga boš imela brez
otrok….si bo zelo hitro premislil.
Okolica pa….hitro bo jasno, na koga se lahko obrneš, kdo ti je pa samo v breme. Ne obotavljaj se sprejeti
pomoči prvih in še manj se obotavljaj skenslati druge. Če ti nočejo pomagati, naj ti dajo mir.
Kar začni. Še danes.

Spoštovana moderatorka GittaAna, pozdravljena!

“Napad je najboljša obramba!” je vsesplošno znan princip ravnanja oseb, ki se oglašajo kot pisec ” Il moralizatore”. S takimi osebami nima smisla polemizirati, ker nočejo oziroma ne zmorejo razumeti. Prosim, če take poste izbrišeš, ker mislim, da ni mesta za njih na našem forumu. LP Odmev

Odmev se res opravičujem, da nisem takoj zbrisala, je bil precej hud dan in sem šele sedaj preverjala pošto. Res je, takšen način komunikacije tu nima kaj iskati.
GittaAna

Glej Alina, jaz sem živela z narcističnim očetom, ki je imel takšno diktaturo doma, kot jo opisuješ ti in mamo , ki je bila večna Žrtev ( bordereilne) in vse se je vrtelo okolu njunih fajtov. Ko sem odrasla sem jo neštetokrat prosila naj gresta prosim narazen, pa mi je vedno rekla, da ne more zaradi otrok. Še sedaj se mi dvigne pritisk!

Največje žrtve vajinega odnosa so prav otroci. Če ti kot odrasla še komaj dihaš doma, kaj je šele z otroci, ki se ne morejo braniti, ki še nimajo dovolj razvitega sistema, da bi sploh lahko vsaj približno dojeli, kaj se dogaja in ki sedaj ponotranjajo vajine drame in jih bodo tako ali drugače odnesli s seboj v svoje odraslo življenje.

Če že obstaja razlog, da takoj nekaj narediš so to prav otroci. Saj se ti ni treba ločevati na vrat na nos. Najprej si poišči terapevta, ker boš sama res zelo težko iz vse te zmede, ki je nastala v vajinem odnosu. IN tam poišči resnične razloge, zakaj ostajaš in če želiš dobro sebi ali vsaj otrokom, potem bodi iskrena do sebe, ker to je najhitrejši in edini pravi način, da boš razpletla tele drame, ki se dogajajo pri vas. Otroci to vsekakor niso, ker če bi imela njih v mislih, potem bi že zdavnaj začela na vso moč iskati kakršno koli rešitev, da bi jih obvarovala pred tem, kar se trenutno dogaja pri vas doma.

GittaAna

Pozdravljeni

zelo intenzivno se pripravljam na odhod iz te veze. Ker nikakor ne vidim rešitve zanjo. Odločila sem se tudi, da je ne bom iskala. Najpomembnejša sta mi otroka. Rej je, da je v zadnjem mesecu tudi moj spoznal, da gre zares in se sedaj trudi. Vendar mu ne rata, pridejo trenutki ko izbruhne, pove marsikaj, čez pet minut, pa kot da se ni nič zgodilo. Našla sem si stanovanje. Seveda mi ne pusti otrok, da gredo zraven. Vredu. Bom šla po drugi poti. Tudi jaz mislim, da bo slej ko prej ugotovil, da to ni zanj.
Hvala vsem, ki mi dajete upanje …se pa še oglasim..tudi zaradi tistih, ki so v podobni situaciji in cincajo kot sem sama, ki verjamejo v vezo, ki odgovornost za vse prevzemajo nase (tudi zaradi preteklosti), vse dokler ti ni dovolj, ko se začneš spraševat, pa sem res kriva sama, kako to vpliva na moje otroke, a bom cel življenje to prenašala. Kar se mene tiče je moj odgovor NE. Rabim pa verjetno še nekaj časa, da se zadeva postavi na prave tirnice in bom lahko tudi svojima sončkoma pokazala kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen.

Bravo, bravo in še enkrat bravo.
Ti si kar lepo urejaj, od tega bo dvojna korist – uredila si boš življenje in kot drugo, s tem se
boš lepo zaposlila, da ti bo čas prebolevanja lažje minil. Ker preboleti moraš, brez tega ne gre,
to je podobno, kot če ti nekdo umre in tudi traja toliko časa. Ampak preboliš. Brez dvoma.
Še enkrat te opozorim na “post-travmatski sindrom”…to so posledice, ki jih boš občutila šele
potem, ko bo vse urejeno in mirno – ne ustraši se, to je naravna reakcija tvoje psihe im tudi
tvojega telesa, ko se enkrat lahko sprostita od stresa. Tudi to bo minilo, ne obotavljaj se malo
“pocrkljati”, se malo božati in tolažiti, si kaj privoščiti zase.
Tudi za otroke si prav odreagirala, ne sekiraj se, res je tako, kot si napisala. Bivši bo kmalu seštel
1+1 in ugotovil, da imaš brez otrok ti čas zase (in bohnedaj še za kakšnega moškega) on pa ne.
Ti samo lepo mirno, čas, ko boš lahko končno zadihala skupaj z otroci bo kmalu tu.
Vesela zate, veliko poguma in sreče ti želim.

Hvala Skela. Resnično verjamem v to, da bo kmalu vse na svojem mestu. Seveda bo takšnega človeka zelo bolelo, da se imam slučajno brez njega pa lepo. Mi je že povedal, da verjame, da bo men lepše in bolje brez njega. Njemu brez mene pa ne. Kako resnično je to. S tem dokaže kako zelo odvisen je. Srečo mi privošči, samo jo imam lahko samo z njim…če sem z njim pa hitro poskrbi, da ne me spet za sekira z nepomembnimi stvarmi. Zelo sem srečna, da sem dojela zadevo, da imam še veliko pred sabo, da sem zbrala pogum…še dobrega odvetnika moram poiskati, da grem v boj za moja sončka.

@ avtorica;
“Rej je, da je v zadnjem mesecu tudi moj spoznal, da gre zares in se sedaj trudi.” tole mi je padlo v oči.

Najprej;
CILJ, kaj je tvoj cilj?

Da ne boš mislila, da podpiram njegova dejanja! Vsekakor, ti dam prav tvoji odločitvi, še. Razumi pa, da to je !!bolezen!! in če on ugotovi, da potrebuje pomoč in sprevidenje… ne vem. Ok, sam sem tudi imel firmo, obupno obremenjen, odgovornost,… nesramen nisem bil, poniževal redko, .. . Tudi čas za otroke je bil vedno.
Vsekakor lahko se odseliš, postavi pogoje in jih dosledno drži. Moraš se odselit in potem kontrolirati pogoje!

Da človek najde sam sebe, da spozna, da je neprijeten do drugih traja mesece; da se spremeni traja leta…..
SE PA DA!!!
Vedi, otroci so žrtve. Družina razpada zaradi dveh, ne samo enega.

Pri teh ljudeh pravila za “normalne” ne veljajo.
Zdravljenje – če se sploh odločijo zanj in se sploh zavedajo, da imajo problem – lahko samo umirja, ne more jih pa pozdraviti. Njihovi možgani so enostavno zvezani drugače. In vedno potegnejo izgovor, da so oni pač bolni.

Jaz avtorico razumem, pa sem bila v takšni nori zvezi komaj leto dni. Ampak takšna oseba ti dobesedno skisa možgane, medtem ko ti jih recimo človek z rakom ali brez noge ali slep ali s KOPB ne! Vse obljube so samo del igre.
Moj bivši partner je dobesedno tuhtal in temeljito razmišljal, po mojem je celo sestavil spisek, kaj vse mi lahko “ponudi”, da bi me zvabil nazaj. Človek ne more verjeti, katerih mojih besed in razmišljanj vse se je spomnil, ko sem jaz že zdavnaj pozabila na vse skupaj. Stvari, ki jih je nekoč grobo in vehementno zavrnil, je ponudil v novem ovoju in z novo pentljo kot vabo.
Ampak točno vem, da bi me bil čez pol ure pripravljen prizadeti in ponižati. Ne vem no, če je pač treba dati na tehtnico, ali pustiš bolnika na cedilu ali rešiš svojo rit in svoje otroke … mislim, da je odločitev jasna. On se lahko reši tudi sam, če se želi, ne rabi bergle.

No moj ni ugotovil, da je z njim kaj narobe. Ugotovil je samo, da je meni dovolj in da mislim zelo resno. Pa se je trudil biti prijazen in me ne za vsako stvar poniževat, samo se je to točno videlo, kako zelo se mora truditi in da bo slej ko prej eksplodiral. Sedaj izvaja grozne pritiske name. Zvablja nazaj, grozi da če ne pridem nazaj. Potem zopet da me bo našel, da mi bo v službi naredil štalo, da bodo vse vedeli, da se mi je zmešalo. Potem pa spet, da poskusiva znova, da pejva na terapijo. Pa potem zopet kako bom svoj odhod pojasnila,…skratka ne morejo iz svoje kože. In ko ti je enkrat jasno, da je tega dovolj, mi verjemite, da je dovolj in je čas za nov začetek, pa četudi ob kruhu in vodi.
In razmerje s takšnim človekom lahko razume le tisti, ki ga doživi. Tudi jaz sem včasih ko sem bila mlajša gledala pare, ki so se ločili, pa si mislila le zakaj…sedaj pa mislim, da tisti, ki pride enkrat do te situacije, hvala bogu da jo izpelje. Verjetno pa nobena ločitev ni lepa. Še toliko hujša je če živiš s takim človekom.

Čeprav šele čez 2 leti, ti napišem… pri nas doma se je zgodilo identično.. firmo sta ustvarila starša. 5 otrok. Pa potem še gradnja gigantske hiše. In od hiše dalje,, je šlo samo še navzdol. Jaz sem 3. Otrok.. ampak pri nas je zgodba obrnjena – je mati ta, ki je izvajala te scene in jih še, kljub temu da se je oče ločil. Je pa oče veliki pomembnež, ima denar itd… ta mala 2 otroka sta ostala pri mami. Oče ju komaj posmrdi, kar ga mama prisili. Pojdi in zavaruj svoje otroke, če se nisi šla! Bolje da pozno vidijo realno sliko kot nikoli. Nam odraslim trem otrokom se je življenje sesulo, ko je oče odšel iz podjetja. Mi si sedaj pomagamo kakor vemo in znamo, z mnogo čustvenimi ranami, ki sta nam jih s svojim neljubečim odnosom zadala. Res ti lahko rečem samo: pojdi! Otroke boš najverjetneje ti dobila, potem pa delaj na sebi. Imaš prav ! In naj te nič ne ustavi! Bori se zase in za svoje otroke! Pa predlagam ti terapevta, ker boš mnogo hitreje in lažje prišla skozi to. Pa tudi za otroke ga najemi, ker jima bo pustilo rane, pa ne toliko sama ločitev, kot vse kar je bilo pred njo.
Drži se!

Tudi sama sem na veliki razpotnici – ali pustiti partnerja, za katerega sumim da je NOM.
Naj opišem primer: preden sva imela otroke sva si kupila zelo dobra kolesa. Nato pa so med mojo nosečnostjo njemu kolo ukradli, zato si je »prisvojil« mojega (bilo je moško kolo), češ da ga ne potrebujem. Kasneje sem si novo kolo kupila sama (cenejšega seveda, ker moram gledati na izdatke). On pa si je seveda kupil novo in dobro kolo, ko je mojega iztrošil (ker on ga pač potrebuje). Ko sem hčerki za 11 rojstni dan nameravala kupiti kolo, sem ga prosila za pomoč. Zgovarjal se je, da to bi se moral pozanimati, iskati informacije na spletu itd. Seveda sem šla s hčerko sama v trgovino, ji kupila kolo (na obroke) in ga še sama stlačila v avto (in si pri tem še poškodovala ramo). Doma kolesa skoraj ni pogledal, samo namrdnil se je v stilu kakšna jajca od kolesa. Enako je dejal, ko je bilo potrebno popraviti sedež in pri tem bentil, kakšno sranje od kolesa sem ji to kupila (seveda ni prispeval za kolo nobenega denarja).
Od tega odnosa sem že popolnoma izmučena, razočarana, itd. Vem, da v njem ni ljubezni, spoštovanja in podpore. Naj povem še to, da sva skupaj 19 let, »težave« pa so se pričele pred 10 leti, ko sva šla živet skupaj. Izbruhi jeze, kritike, kaznovanje s tišino, gospodinjstvo in skrb za otroke na meni, problemi okoli denarja itd. Tega se zavedam že 3 leta, odkar sem prvič naletela na literaturo o MOM. Pred 2 mesecema sem popolnoma znorela in mu povedala vse. Tudi to, da ne zmorem več ostati v takem odnosu. Seveda je sedaj popolnoma drugačen – ljubezniv, kot prej nikoli ni bil!
Sama pa ne vidim več prihodnosti z njim. Kljub temu pa me duši – kako iz vloge pridne in ubogljive ženske, ki mi je bila položena že v zibelko?

Bertolina, to kar opisuješ ni niti približno podobno zdravemu odnosu in prav zagotovo tega nisi dolžna prenašat. Težava je, kot praviš, da si vzgojena v “poslušno” žensko in to je tukaj najslabša pozicija, saj mu ne postavljaš meja in se ti zdi samoumevno podrejati njegovim neumnostim. Vendar, če so te v nekaj vzgojili to še ne pomeni, da moraš tako živeti vse življenje, še posebej, če odkriješ, da to ne deluje, oziroma ti celo škodi.

Zagotovo nisi dolžna prenašati njegovega egizma, sebičnosti in zaverovanosti vase. On se ne bo spremenil, še toliko manj, ker se mu ni treba, ker mu posredno takšno vedenje dopuščaš ( namesto, da bi se soočila z njim, raje storiš sama, se ne upreš, ne zahtevaš svojega…) Edino spremembo, ki jo laho narediš je povezana s teboj. Začni brati, se izobraževati, se raziskovati, če se da, poišči kakšnega dobrega terapevta ( je lažje in hitreje in še suport pri spremembah imaš). Začni isati načine, kako se postaviti zase, kaj ti v resnici paše in ne kaj se pričakuje od tebe, kaj te ovira, da ne udariš po mizi…..na tej poti boš odkrila veliko o sebi in če boš nadaljevala se bodo stvari same od sebe začele spreminjati, saj boš že s tem, da boš začela delati na sebi porušila nezdravo ravnotežje oziroma sistem vajinega odnosa. Zagotovo ne bo ravno srečen zaradi tega, saj se mu sedaj, ko lahko počne, kar mu paše, tudi na račun drugih, zelo dobro godi. Vendar, četudi laho on odkloni, da se stvari spremenijo na bolje, ne more preprečiti, da se ne bi ti spremenila na bolje ( zdrava samozavest, zdravo vedenje, da si zaslužiš bolje, zdrave meje, ki jih postaviš drugemu, da ti ne skače po glavi..).

Slej ko prej se bo izkazalo, ali je sposoben in voljan sprememb ( na bolje) tudi on ali pač ne. Pa tudi ali si v primeru, da bo jasno, da te želi še naprej na mestu, ki ti je “dodeljeno” in je zato pripravljen početi grde stvari…potem res še želiš ostati z njim. V primeru, da ne boš storila nič, bodo stvari ostale, takšne, kot so ali pa še slabše.

Tako ti, kot hčerka imata pravico do zdravega življenja , odnosv in okolja. To je tvoja odgovornost in tvoja odločitev. Kako se bo odločil on pa je njegova izbira, kot tudi njegova odgovornost, če se boš ti v tem primeru odločila oditi.

Želim ti vso srečo in upam, da ga bo tvoje delo na sebi streznilo.

GittaAna

Draga GittaAna hvala za tvoj odgovor. Pisala sem na ta forum, ker sem praktično že odločena da odidem, samo zbiram pogum. 3 leta že spoznavam to vedenje in delam na sebi, da se drugače odzivam oz. da me ne prizadene. V teh 3 letih je res nehal vpiti name, ampak tudi zato, ker ga je na to opozoril moj oče (češ, da ne bo dopuščal takšnega obnašanja do mene). Oče je prišel do mene pred 2 leti in mi ponudil pomoč. Sprejela pa sem jo sedaj – decembra lani sem odšla do njega, ko sem bila v stiski, partner pa me je ignoriral in ni želel poslušati mojih težav. Spoznala sem, da se ne bo spremenil, prav tako pa sem bila preveč ranjena in prizadeta zaradi njegovega obnašanja v vseh teh letih. Naj povem, da sem čustveno izstopila iz odnosa, saj sem edino tako lahko pomagala sebi (da sem se npr. nehala obremenjevati, kako se on revež počuti, kadar ni želel govoriti z mano – kaj sem le tako groznega storila). Pred 2 meseci pa sem popolnoma znorela, ker me je spet sekiral in iskal dlako v jajcu (kljub temu, da sem se mu opravičevala za nekaj, kar sploh nisem storila). Ko pa je začel sekirati otroke, se mi je pa »utrgalo«. Povedala sem mu vse za nazaj – končno sem uspela zbrati pogum in biti odločna. Naj povem, da sem ga prej tudi opozarjala, vendar na lep način in mu govorila, da nisem zaslužila takšnega obnašanja. Takrat je bil njegov odgovor v smislu, da se ne bo spremenil in postal copata kot je moj oče. Velikokrat mi je dal vedeti tudi to, da on pa že ne bi mogel biti z žensko, ki bi mu kaj ukazovala. Jaz pa sem vse njegove izbruhe požrla, največkrat v joku, se mu umikala in se izogibala situacijam, ki bi lahko privedle do izbruhov. Posegati sem začela tudi po alkoholu. Vse to sem mu sedaj povedala, tudi to, da si želim mirnega življenja z ljudmi, ki me imajo radi in mi to pokažejo. Seveda so bila mirna obdobja, ne pa medenih tednov (on meni nikoli ni izkazoval pozornosti). Še bi lahko naštevala, pri meni se je izkazalo vse tisto, kar sem prebrala o čustvenem nasilju. Res pa fizično ni bil nikoli nasilen, pred drugimi ljudmi (sodelavci) pa zelo ustrežljiv in prijazen. Vem, da je bilo v odnosu polno megle in da mi to onemogoča storiti odločilen korak ter prizadeti njega in otroke. Sem pa še vedno odločena, da moram to storiti zaradi SEBE.
Lp

Bertolina, pri takšnih lepe besede ne zaležejo. Šele ko začutijo, da gre zares se morda malo premaknejo, vendar večinoma zgolj do trenutka, ko dosežejo svoje in potem je spet vse po starem. Zato tudi v primeru, da priseže, da se bo spremenil in da mu je vse jasno ni dobro, da ponovno stopiš v odnos. Najbolje reči, v redu, pol leta narazen, pa da vidimo in če se je res spremenil, bo to sprejel in kaj naredil, največja verjetnost pa je, da ne bo nič.

Važno je le, da si spoznala, da tako ne gre naprej in ukrepala. Tako si odprla vrata za nove možnosti. Verjemi, ko se vsa ta megla razkadi, se ti bo odprl cel nov svet!

GittaAna

GittaAna, hvala za spodbudne besede. V tem trenutku je res še veliko megle okoli mene, predvsem jo še sama “zadržujem”. Poskušam ostati močna, berem izkušnje sotrpinov na forumu (neverjetno koliko podobnosti se dogaja). Pri starših imam podporo, pri očetu sicer večjo (ki me je tudi sam opozoril na neprimeren odnos partnerja do mene). Oče je bil neposredno tudi sam deležen partnerjeve “slabe volje”. Kadarkoli je prišel k hiši postoriti kakšno stvar (partner je dejansko skrbel v glavnem za sebe, za delo smo pa ostali), je bilo narobe – češ, kaj pa spet tvoj fotr pri nas dela. Oče nama je pomagal tudi finančno, ko smo gradili hišo. Zato je hudo tudi meni, ko slišim te grde besede o mojem očetu. Lansko leto, ko je oče prišel obrezovat drevje, sem ga morala dobesedno spoditi domov, ker partnerju ni ustrezal termin (sobota dopoldne), saj potem on ne bi mogel lagodno počivati in gledati televizije. Rekel je, naj hodi moj oče takrat, kadar njega ni doma oz. da mu je že zdavnaj povedal, da se je potrebno 1 teden vnaprej dogovoriti, kdaj bo prišel. Pri mami je pa tako – že prej mi je govorila, da moram potrpeti zaradi otrok (kadar je bilo res hudo, sem se zjokala pri starših) in da so vsi moški enaki itd. Tudi ona je ostala z mojim očetom, pa ni bilo vse v redu v njunem zakonu. Ampak v tem trenutku je njun dom edino mesto, kamor se lahko sedaj zatečem.
Se opravičujem, ker “jamram” vendar so že moji predhodniki ugotovili, da smo edino mi tisti, ki razumemo podobne usode.
Lp, Bertolina