Rada bi zapustila odnos v katerem ni prihodnosti vendar ne vem kako . Nekako ne morem zapustiti partnerja , ki mi ne nudi tistega , kar potrebujem , zvestobo, vdanost, delanje za skupno dobro …. on je sicer prijazen, vendar zelo samosvoj , uglavnem zmeden moški ki ne ve kaj hoče. Čeprav vse to vidim ne morem stran, je kot nekakšna notranja prisila k ostajanju z njim. Razumsko vse vidim vendar mi racio popolnoma odpove in prosto pot dajem čustvom . On stran niti ne sili niti to omenja vendar tudi sprememb ne uvede. Pravi da je nezaupljiv verjetno še kdaj od prej s katero drugo in pa tudi z menoj. Prihodnosti nimava. Zase pravi da je prestar da bi se spreminjal , star je 55 let. In sedaj jaz ne vem kako naj razumsko sprejmem vso nezadovoljstvo povezano z njim? Naredi ne nič le obrne se in gre in ne govori z menoj. To so njegovi obrambni zidovi , kadar mu kaj očitam.
Takrat nastopi ignoranca in pasivna agresivnost.
Jaz ne vem ali ostajam z njim iz strahu ali iz ljubezni . Lahko da ostajam iz ljubezni ampak kakšna ljubezen je to? Spremlja me namreč nezadovoljstvo, jeza , prezir …. V resnici sem na poti k temu da mu ne bi dajala preveliko vrednost , ampak ne morem speljati do konca.
Torej , kako narediti tisto kar že vem da je prav?

Spoštovani,

teoretično vse veste, praktično je v življenju vedno najtežje. Vendar se spremembe začnejo dogajati s konkretnimi, praktičnimi dejanji. Da se začne konkretno razbijati vsakdanjo rutino v odnosih, življenju. Tukaj se čuti, da je neka praznina, pasivnost, distanca, daljava in osamljenost. Če čutite nezadovoljstvo, ga ni možno zanikati, temveč globlje pogledati, glede česa konkretno ste nezadovoljni in kako lahko na to vi vplivate. Če tudi to ne pomaga, boste morali najti druge poti. Če ne boste spremenili nič, bo nezadovoljstvo naraščalo. Drugega lahko sprejmete takšnega, kot je, ne morete pa ga spremeniti. Če se sam noče, je to njegova odločitev, vaša pa je, da se vprašate, ali vam je kot tak še vedno sprejemljiv ali ne – in kaj lahko naredite. To vam bodo nenehno sporočali vaši občutki, ki jih je vredno vzeti resno. Čustva so naši kažipoti v življenju. Če tista manj prijetna odrivamo na stran, preziramo, nam notranje jemljejo energijo, ostajamo pa še vedno nezadovoljni in nesrečni. Če jim prisluhnemo, kar pomeni, da se lotimo novih sprememb, nam odpirajo novo upanje, se tudi v odnosih nekaj spremeni, se situacije nekam premaknejo, se pokažejo nove možnosti ipd. Vendar je potrebno zaupanje vase, trdna odločitev, volja in pogum. Prepričanost v nekaj, da se da. S tem ko nekdo posluša sebe, pomeni, da skrbi zase (ne z namenom, da bi drugega prizadel), da spušča odnose, stvari, ljudi, ki mu energijo jemljejo in vnaša tiste, ki mu bodo energijo dvigovali. Marsikdo ostaja z nekom zato, ker preprosto ne želi biti sam. Četudi ni ravno najbolj srečen. Lažje je tudi ostajati v varnem okolju, v dosedanjih, ustaljenih navadah, kot pa iti čisto na novo, v neznano. Tu se rabi več zaupanja. Če vam še odgovorim na zadnje vprašanje, bi bilo zagotovo najbolj smiselno se iskreno pogovoriti s partnerjem o tem, kaj čutite in doživljate, kaj resnično razmišljate o vajinem odnosu in se nato odločiti, kako naprej. Lahko pa se vključite tudi v individualni terapevtski pogovor z namenom, da odkrijete pot zase za naprej, svoje zanikane potrebe in želje, zamolčane zgodbe in občutke, s katerimi se soočate in ki bi vam bolj razjasnili situacijo, v kateri ste. Želim vam obilo poguma in zaupanja vase.