Kako oditi
Kako oditi?To vprasanje me pesti ze dolgo casa.
Porocena sem tretje leto,ob poroki sem se selila v tujinO.
Z mozem se poznava ze zelo dolgo,imava otroka ki prehaja v najstnistvo,trenutno pa pricakujeva se drugega.
On je grozno ljubosumen,in zaradi tega imava tezave odkar sva porocena.Pred letom dni pa je ljubosumje doseglo vrhunec.V glavo si je vtepel da ga ze mesece varam,z meni nepoznano osebo.Na vsak nacin je hotel iz mene iztisniti potrditev,ozr.priznanje,in ker ga ni dobil,je nek vecer sel nad mano spistolo.Grozil mi je,da me bo ubil,ce vsega ne priznam,da ima on vse dokaze…Najin otrok je bil v tem casu v sosedji sobi.Tezko pisem o tem,pa ceprav se je zgodilo ze pred letom.Najbolj me je bilo strah,da me bo ubil doma,in da bo moj otrok to videl.Ta kalvarija se je vlekla nekaj ur,dokler jaz nisem pobegnila do sosede,katera je klicala policijo.En dan sem bila na psihiatriji,nato pa sva sla z otrokom v varno hiso.Bila sem popolnoma psihicno na tleh,pa grozno prestrasena,vendar se zaradi otroka nisem smela predati obupu.V varni hisi sem bila slab mesec,nato pa sem po prigovarjanju partnerja odsla nazaj k njemu.Razlog zakaj sem to storila?Vec razlogov:partnerjeva zagotovitev,da se ne bo ponovilo,da mu je zal,da je spoznal kako se je motil;sami tujci okrog mene,da ne govorim o komunikacijah samo v tujem jeziku,katerega se tezko obvladujem;financno ozr.materialno pomanjkanje…
Kakorkoli,sla sem nazaj,naredila hudo napako,katera ni oprostljiva,se posebej zaradi otroka,ker je moral in se mora vse to prenasati.
Od takrat naprej pa so bila obdobja miru,srece,obupa…Po genikologovih besedah naj ne bi mogla vec zanosit in dolgo oz.leta nisem,tako da sem se sprijaznila da otrok vec ne bo,potem pa sem kot po cudezu zanosila.Otroka sem si zelo zelela ze dolgo casa,vendar da sem zanosila v najhujsem trenutku v mojem zivkjenju?! Zdaj sem na sredini nosecnosti,razmero doma so pa vedno hujse.Ves cas mi ocita moje varanje(do katerega nikoli ni prislo),sam me je v zadnjem letu najmanj 2x prevaral,financno sem odvisna od njega,ceprav sem pri njem zaposlena,ima obdobje prijaznosti,kupuje mi darila,ugodi mojim zeljam,drugiC ponizuje,in to na tako izprinjen nacin.Da ne govorim o kletvicah…Tu nimam nobenih prijateljev,niti znancev,nikogar.100xsem se ze odlocila,da ga zapustim,pa sem se se vsakic premislila.On pa po teh mojih neodhodih seveda smatra da z mano lahko pocne kar hoce,naredi,rece kar hoce,jaz bom ostala in to prenasala.
Pa se glede otroka;rojenega in tega v trebuhu.Z hcerko se kar dobro razumeta,sicer med njima ni ne vem kaksnih pogovorov,ker tega on ni sposoben,se najvec kar zmore je,da se z njim -ravsa-,pa vcasih se igrata kako igro.Materialno tudi otrok ni v pomanjkanju,dobi skoraj vse kar si zamisli.Toda nima pa miru,normalnih druzinskih odnosov,in zadnje case se mu je poslabsalo v soli,laze,se zadira,vse mora biti tako kot hoce…Saj ni nic cudnega,ko pa vidi kaksne starse ima.Glede nerojenegapa…kot kaze mu je vseeno(mozu mislim),mislim ne misli na posledice,prav tako kot prej me ves cas obtozuje,in psihicno na vse mozne nacine matratira.
Zdaj je zadnji cas da koncno odidem,saj nosecnost se ni tako visoka.Me skrbi kako bo otrok prenesel prepis spet na drugo solo,saj je bil vedno med najboljsimi,razen zdajsnje krize,potem pa spet menjava.
Pa sploh ne vem na koga se naj obrnem glede odjave iz te drzave,kako bo zdaj z sluzbo,sem na bolniski,pa kako bo potem ce grem nazaj v slo.Ne bom vec zaposlena,ceprav sem noseca?On mi noce nic pomagat,pravi naj kar grem,koj ce hocem,od njega pomoci ne bo,financne sploh ne.Ima firmo,pa pravi da jo raje prepise na brata kot pa meni kaj da.
Rada bi ze koncno odsla,zacela normalno zivljenje,ampak nikakor ne vem KAKO?Na koga se naj obrnem za pomoc?
Tega kaj vse prezivljam in sem prezivela je se veliko vec,toda kako naj vse napisem,saj se povedati nikomur ne morem.Vem da sem za vse sama kriva,ves cas sem vedela da je psihopat,toda clovek si laze,delala sem si utvare da bo bolje,pa da v resnici je tudi dober…Zdaj pa ko vidim da se ne umiri niti zato ne ker sem noseca,vem da da ima res kamen namesto srca,da ni sposoben prav nikakrsnih custev do druge osebe.Oce mu je umrl ko je bil on se v trebuhu,z mamo imata zelo malo stikov,ker ona zivi v drugi drzavi,telefonicno jo kdaj poklice,vendar sploh ne ve kaj naj se z njo pogovarja.Mama ga v glavnem prav nic ne zanima.
Ima pa se eno grozno navado,in to je laganje.Zlaze se samo da usta odpre.In laze se vsem,ne samo meni,ter ves cas.Ne vem kako naj temu recem,bolestni laznivec.Nikoli ne vem kdaj govori resnico,in kdaj se zlaze,poleg tega je pa se velik zenskar.Preden sva se porocila je tudi ves cas zahajal v lokale,popival in se-kurbal-.(MIDVA PREJ NISVA ZIVELA SKUPAJ;AMPAK VSAK V DRUGI DRZAVI)
Po poroki se je pa kao umiril,odprl je firmo,s katero mu gre zelo dobro, posebej zadnje leto.
Pa do drugih je lahko zelo prijazen,obvala prenarejanje,tako da ga v bistvu nihce ne pozna.
Bom koncala,ze tako sem napisala veliko,veliko vec kot pa sem imela sprva namen.
VPRASANJE JE,KAKO IN NA KOGA SE NAJ OBRNEM,DA CIMPREJ ODIDEM IZ TEGA PEKLA?
Pozdravljeni!
Po vsem, kar ste napisali, se mi zdi vsaka beseda odveč. Proč in to takoj! Vem, da ste ob tem pomislili, da je meni to lahko pisati, medtem ko ste vi v resnično težkem položaju, sami, na tujem, brez sredstev. Ampak, gospa, če boste čakali, jutri, pojutrišnjem in tudi čez mesec dni ne bo vaše stanje čisto nič drugačno. Boljše zagotovo ne, kvečjemu slabše. Zato to naredite čim prej. Prepričan sem, da so tudi v tujini, kjer pač ste, ljudje in ustanove, ki so pripravljeni pomagati. Če imate v Sloveniji vsaj kakšne sorodnike, prijatelje se morda lahko za začetek zatečete k njim. Ne vem, kaj točno naj vam svetujem, ampak ko se boste zares odločili in začeli delati v tej smeri, se vam bodo pokazale možnosti, tudi če jih zdaj ne vidite. O nasilju, kaj vam je storiti in kam se lahko obrnete na pomoč, boste ogromno informacij dobili na tejle spletni strani:
http://emma.strani.com/uploads/images/NasiljeKajLahkoStorim%5B1%5D.pdf
Še enkrat: gospa, proč, čim prej, zase in za svoje otroke. Dovolj poguma, pameti, vztrajnosti in tudi sreče vam želim
Pozdravljeni!
V tej zgodbi, ki jo živite ste resnično napisali veliko, veliko PREveč, kot ste imeli sprva namen. Življenje, ki ga opisujete je resnično pekel. Verjeli ste njegovim besedam in se vrnili domov iz materinskega doma, kljub temu, da vam je na glavo držal pištolo in vam grozil, da vas ubije.
Prvo, kar je nujno za vas, otroka, ki ga nosite in hčerko je, da poiščete način in se odselite. Če niste zaposleni, je dolžen skrbeti za vas in otroke s preživnino. Ob zgodbi, ki jo opisujete, je nujno, da poskrbite zase in se zaščitite. Lahko se vrnete v Slovenijo in poiščete stik z materinskim domom. Verjamem, da obstaja pot, ne vem pa, zakaj oklevate. Kaj vas še drži ob njem, prazne obljube, zakaj skrbite zanj? Ko ste se vrnili iz materinskega doma, ste v prvi vrsti poskrbeli zanj, ne zase in za otroka.
Iz pisma je razbrati, da vam je tudi nosečnost prinesla upanje, da bo stalil svoje srce, pa z grozo sedaj spoznavate, da se tega gospoda ne da spremeniti. Vi ga resnično ne boste spremenili, samo sam lahko prehodi to pot, ki je pa najverjetneje ne bo, ker mu ta način zlorab in mantretiranja zelo ustreza. To je nekaj, kar pozna od doma in se ne bo spremenil, sploh pa ne zaradi vas. Ne zmore vas začutiti v vaši stiski, saj je sam toliko globoko notranje poškodovan, da je nevaren in nima več jasnih razmejitev med realnostjo in fantazijo.
Sedaj je skrajni čas, da odidete, zaradi sebe in ne vrnite se nikoli več. Ne glede na spremembo šole, ki bo doletela otroka. Vi odhajate zaradi tega, da bo otrok varen. Pri sebi morate jasno začutiti zakaj greste, ker potem se ne boste več vrnili. Zgodba kot je vaša, se lahko konča zelo tragično. Zato vzemite to kot opozorilo in se odločite. Pot bo nastala kar sama, ko se boste odločili. Sprašujem pa se, kaj je tisto, kar vas drži? Ali ste resnično odločeni, ali je to samo kakšen dan, ko ne veste kaj bi storili s stisko, ki vam jo je mož povzročil z nasiljem.
Pojdite.
Sabina Stanovnik
spec.ZDT
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
tel: 041/867-856
e-mail: [email protected]
Najlepsa hvala za odgovora,gospe Stanovnik in gospodu Gasperlinu.
Vajina odgovora sta se bolj okrepila mojo odlocitev,da zdaj res odidem.
Zakaj sem tako dolgo cakala?
Vedno ko je bilo najhuje sem bila odlocena da sedaj ga pa res zapustim,vendar odhod iz tujine,se posebej ce je prisoten soloobvezni otrok,ne uspe kar tako iz danes na jutri.Ko je pokazal kes,obzalovanje,in seveda obljubljal,da od sedaj naprej bo pa res vse drugace in bolje,mi je bilo najlazje verjeti,si zatiskati oci pred resnico,in odhot potisniti v nek prihodnji cas,ce res ne bo bolje.
Zdaj sem pa koncno uspela narediti korak naprej.
V soboto,po mozevem prihodu domov,so se spet zacele zalitve in obtozevanja,meni je skoraj pocil film,zato sem vzela hcerko in odsli sva na policijo.Nisem mogla prenest se enega vecera tega psiho matratiranja.Ker nimam kam iti sem sla pac tja.Koncalo se je tako,da je moz obljubil(policistki,katera ga je klicala),da on do nedeljskega vecera zapusca stanovanje,da se midve lahko vrneva.Seveda se je spet zlagal in se vrnil ob 4.30ponoci.Pustil me je sicer na miru in sel v dnevno sobo.V nedeljo,sva se s hcerko kmalu odpravili od doma,in preziveli lepo nedeljo.
Moz me je seveda klicaril,ob vrnitvi se spet opraviceval,pa kako me ima rad,da brez mene ne more…Kot ponavadi.
Vendar mu za spremembo nisem-nasedla-.Danes sem bila na centru,dobila nekaj nasvetov,kam naj se obrnem,kaksno pomoc lahko pricakujem;jutri se grem menit glede financ in stanovanja..,v sredo imam sestanek s hcerinim razrednikom…
To je sicer sele zacetek,vendar upam da bop slo vse cim hitreje in bom kmalu dalec stran.
Malo me sicer skrbi njegova reakcija,ko bo videl da gre zares.
Se enkrat hvala za odgovora,spodbudo in prikazano resnico.
spoštovana enamami73,
vaša zgodba je ganljiva in ob preberanju si človek zaželi, da boste do konca zvesti svoji odločitvi in odkorakali iz tega morečega odnosa: ne danes, pač pa že včeraj! viin vajini otroci si zaslužite lepo življenje, saj vam le-to pripada in si ga imate vso pravico vzeti nazaj.
zgodbo in moža ob katerem ste tako dolgo ustrajali, z vsemi zapleti in mogočimi temnimi scenariji, poznate do obisti. ne bo se spremenil! vsaj zdaj še ne, in v teh okoliščinah zagotovo ne! žal se iz napisanega da razbrati le eno: nič dobrega! že zdaj je slabo…predvidevam pa, da je lahko samo še hujše in slabše: še več laži, podtikanj, še več maltretiranja in psihičnega nasilja. takšni psihopati kot je vaš mož potrebujejo za svojo ozdravitev strokovno pomoč; še prej pa se morajo sploh zavedati, da imajo problem (in to je zagotovo najtežji del naloge). upamo lahko, da mu bo vaš odhod prebudili vsaj kanček zavedanja, da je v njegovem početju nekaj zelo narobe… v tem trenutku ste gotovo najpomembnejši vi in vajini otroci, ki ste vredni lepše sedanjosti. verjamem, da mu je žal, verjamem, da se kesa…a to ni dovol. za enkrat je s svojimi dejanji dokazal kaj zna in česa je sposoben kot mož, zdaj lahko svojo ljubezen in resnost v namenu dokaže v odgovornem očetovstu… če tega ne bo sposoben, ne objokujte svoje usode. glavo gor in le pogumno naprej. želim vam, da uporabite isto moč, ki vas je držala ob njem za odhod in, da vam uspe postaviti življenje, kot ste ga vredni…
pa še to: na misel mi je prišla tista zgodba o dveh miškah, ki sta padli v smetano. ena je utonila, druga pa je brcala toliko časa, da je smetano stepla in se iz nje rešila. bodite tale druga miška…
vse dobro vam želim,
theo
Draga enamami,
upam, da med tem uspešno rešuješ svojo situacijo in se nisi premislila. Že po prvih nekaj tvojih stavkih sem vedela, s kakšnim človekom imaš opravka, vedela, kaj boš napisala v nadaljevanju, saj sem sama več kot 2 desetleji živela s takim moškim. Res je bilo težko oditi, tako kot tebi – ni bilo lahko, a sem uspela. Zdaj ti je menda že jasno, da je tvoj mož nepoboljšljiv psihopat, ki ne bo nikoli spregledal. Poskrbi zase in za svoja otroka.
Ko se odločiš narediti nov korak, se vedno prikaže nov del poti.
Tudi jaz sem preživela dve desetletji s psihopatom ali ženomrzcem. Tak človek sploh nima čustev, ne občuti nobene krivde, nima vesti… Sicer si ni kriv sam, najpogosteje ima za tak značaj zasluge njegova mama. Življenje s takim človekom pa je vegetiranje, zato ukrepaj in pojdi daleč stran, da ne bo s svojim ravnanjem poškodoval tudi otroka.
Srečno!
Draga enamami!
Jaz sem živela v peklu desetletje, preden sem se (zelo težko) spakirala od njega.
Povem ti samo to, da se spremenil ne bo. Z leti bo vse še samo slabše.
Če hočeš preživeti pojdi (za božjo voljo) stran, samo stran.
Stran od njega, pozabi, da te je imel enkrat rad, ker to ni bila prava ljubezen, bil je egoizem. On misli samo nase in nikoli ne bo drugače.
Če ne boš takoj ukrepala, boš čez kake pet let pristala v psihiatrični bolnici.
Jaz poznam par takih primerov.
Draga enamami, vem,da bo potrebno veliko potrpljenja z najstniško hčerko, ki verjetno že čuti posledice pekla, vendar jo boš s svojo ljubeznijo še lahko rešila.
In pa veliko veselja ob dojenčku,to ti želim iz srca.
Držim pesti zate.