Težko mi je tole pisati, pa vendar moram dati ven, dobiti kak nasvet kako premagati svoja čustva. Vedno sem bila na realnih tleh in kar ne morem verjet, da se mi dogaja nekaj takega. Sem samska, že bolj proti abrahamu, a v dobri formi, le v zadnjem letu me je presenetila bolezen, ki sicer ni nič takega, potrebujem pa zdravljenje specialista. In tu se je vse začelo – naletela sem na zdravnika s katerim sva se takoj da rečem po domače »poštekala«. Bil je prijazen, nasmejan, zgovoren, takoj sem mu tudi zaupala in pri vsakem naslednjem obisku je bilo zame »slabše«, tako da sem nazadnje ugotovila, da sem se zaljubila v njega. Pa se mi ne bi to zgodilo, če mi ne bi sam dajal nazaj takega občutka, da sem zanj malo bolj pomembna od ostalih pacientov, saj sem vedno dobila še »pikico na i«, s tem, da mi je uredil nekatere stvari, ki so si jih morali drugi pacienti sami. Ne bi razlagala kaj, a vem da to pomeni naklonjenost z njegove strani, jaz pa sem temu podlegla in v tem trenutku ne zmorem iz svoje kože. Vem, da zveni plehko, a se moram pred vsakim odhodom v ambulanto psihično pripraviti, da ne izpadem pred njim kot neka zaljubljena tepka, čeravno se mi v notranjosti hihita in uživam, ker tudi on včasih izpade zmeden pred mano. Ni pa nekih šans, da bi se iz tega kaj razvilo. Problem je v tem, ker zaljubljenosti ne moreš preboleti, če je vzrok vedno nekje blizu in prisoten, jaz pa se bom še nekaj časa zdravila in ga potrebujem.
Kaj naj torej storim? Kako se boriti proti tem čustvom, kako se obnašati, kako reagirati, kako se pripraviti na srečanje?

Glede na to, da je on tvoj zdravnik in je vajino druženje formalno, potem je vsekakor lažje prebroditi čustvene nevihte v sebi. Uživaj v tem, kar imata, v tako imenovani “poštekanosti”. Saj ni nič narobe, če si sproščena, po moje je zate to celo ugodno, ker prestajaš obdobje okrevanja. Bolj se boš pripravljala, slabše bo. Tvoja zaljubljenost je tvoj problem. Zamisli si, kako je srečno poročen in zgolj z veseljem opravlja svoj poklic, ima občutek za soljudi, se zna posvečati drugim in vsak dan opraviči poklic zdravnika.

Lahko se razvije kaj več in ni le nedolžna naklonjenost. Pusti času čas, obnašaj se čim bolj naravno (kolikor je to mogoče) in ne analiziraj vsake besede, kretnje. Zdaj je to tvoj čas, posveti se sebi in svojemu okrevanju.

Ja, sej dober odgovor … jaz niti ne pričakujem, niti ne želim, da se iz tega kaj razvije, potrebujem ga kot zdravnika, ampak težko obvladujem ta čustva v sebi – tega ne znam. Potem pa ali izpadem preveč resna ali pa če se kaj pohecam, mi takoj sledi in sva že v nekih drugih vodah, ki so pripeljale do tega mojega stanja. Potem pa ali pozabim kaj vprašat ali pa celo ne upam, čeprav sem do sedaj vedno dobila dolgooo razlago, tudi po telefonu in se je razgovor vedno razvlekel.
Imam dobre izkušnje tudi z drugimi zdravniki, ampak ta nekak presega meje in to me je vrglo iz tira. Ko grem na kontrolo se obremenjujem s tem kaj bom oblekla, kako se bom obnašala, v glavi razmišljam kaj moram vprašat, potem pa pozabim, razmišljam o tem kako ne bom umaknila pogleda in izpadla trapa….
Itak pa vem, da je dober zdravnik, da ima občutek za soljudi, da ima pristop, da sem imela srečo, da sem naletela na njega in itak, da se bom še naprej zdravila pri njem – le glavo moram ohladit!

Ne vem, koliko si hodila pri zdravnikih, ampak obiski znajo biti hudičevo mučni, če se z zdravnikom ne “poštekaš”, sploh če so redni. Veliko lažje je, če z njim malo poklepetaš, se pošališ, rečeš kaj osebnega in se z njim, skratka, zabavaš. Sama sem o svojih zdravnikih in fizioterapevtih vedno zvedela marsikaj, o njihovih družinah, če so jih imeli, službi, počitnicah, hobijih … marsikaj pa sem jim razložila tudi sama. Pogosto sem imela “poseben tretma” in mi je bilo to tudi jasno, vendar jaz v tem nisem videla kakšne posebne čustvene naklonjenosti, zgolj to, da sva se “poštekala”, je rad v moji družbi, sem mu všeč in je zato zame pač pripravljen narediti malo več. Tudi zdravniki so le ljudje, ki lažje naredijo kaj dodatno za tiste, ki so jim všeč in jim malo popestrijo dan, kot za one, ki so zadržani bolniki z uradnim odnosom do zdravnika. In tudi zdravniki so le moški, ki včasih reagirajo bolj spontano, kot bi se jim za formalni odnos z bolnico zdelo primerno, zato so potem “zmedeni”, ko jim potegne, da so morda prestopili mejo. Ta meja pa praviloma ni čustvena. Gre bolj za to, da je treba zaradi odnosa zdravnik-bolnik nenehno iskati ravnotežje med profesionalnim in zasebnim, seveda pa gre tudi za osebno naklonjenost v odnosu moški/ženska in morda za fizično privlačnost. Vendar v takšnem odnosu ne prva ne druga nimata neke moči, ampak služita bolj za popestritev dneva.

Ne vem, kaj si v odnosu svojega zdravnika do sebe, ki v resnici ni neobičajen, prepoznala ti in ali je on res prestopil čustveno mejo vajinega odnosa ali pa si mu preprosto všeč, ker si fajn ženska in mu malo polepšaš dan. Vsekakor pa nikjer ne pišeš, da bi te ta čustva obremenjevala in bi bila zate težka. Tvoj opis, kako se v tebi hihita in uživaš v njegovih občasnih zmedenostih in pozornosti, ki ti jo namenja, je pravzaprav ljubek. Zakaj je to zate tako sporno, če pa si več od tega ne želiš? Zakaj bi morala biti resna in formalna bolnica, če se lahko z zdravnikom zabavaš, se imaš fajn in greš od njega z občutkom, da si privlačna ženska in ne bolna ženska? Če pa te zabava tako iztiri, da kaj pozabiš vprašati, si doma vprašanja pač napiši in mu tam povej, da te tako zabava, da pozabiš na resne stvari.

Predvsem pa, zakaj te je to, da si mu lahko všeč, tako presenetilo, da si se zaljubila?

V bistvu ta “zaljubljenost” traja par dni po kontroli, potem pa grem v svoje tirnice do naslednjega srečanja. Pa kako je fajn, ko vstopim v ambulanto in me pričaka nasmejan obraz in vidim, da se razveseli, ko me zagleda, s prijateljskim klepetom, preden greva na zdravstveni del. In na vsakem srečanju se vsaj enkrat tako prikupno zmede, da se moram nasmejati, zaključek je pa tudi neformalen, ampak takrat sem že tako “uboga” , da želim čimprej pobegnit pred njegovim nasmeškom in pronicljivim pogledom. Drugače sem zelo pozitivna oseba, tudi sama vedno nasmejana in ker sva očitno iz enakega testa sem si najbrž prislužila ta poseben tretma pri njem. In tega sem vesela, ker mi pomaga pri premagovanju bolezni in – ja, od njega vedno grem z občutkom privlačne ženske in ne bolnice. Morda me je ravno to zmedlo.
Hvala, da mi pomagate rezumeti in mi svetujete.

LADEJA brez zamere ampak koliko si rekla da si stara?!
če te osebek drugega spola lepše pogleda, je prijazen do tebe še ne pomeni da hoče biti intimen s teboj. kako pa ti veš kakšen je do drugih pacientov?! Se mogoče tolažiš, da je pri tebi drugačen?

poznam eno gospo, ki podobno razmišlja kot ti. Stara je okrog 50 in je lani imela prijatelja starega 26 let in zrela kot je se je celo pozanimala o umetni oploditvi. Enkrat lahko ugibaš ali je ta fant še z njo.
Dajte ženske odrastite!!!!

A se pri svojih letih ne smem zaljubiti? In kdo govori o intimnosti? Sem napisala, da nimam pričakovanj in ne želim, da se kaj razvije… prosila sem samo za mnenje, nasvet kako obvladati čustva, kako se sprostit, da ne bom pred njim nerodno izpadla. Če pa se on zmede in potem nerodno izpade pred mano in še pred sestro pa ni moj problem :-)). In seveda ni ne prvi ne zadnji, ki me lepo pogleda in je prijazen do mene, ker tak zanič pa tudi nisem :-)))

Na tvojem mestu bi tole zaljubljenost vzela pozitivno, ti bo pomagala, da se prej pozdraviš. To je v bistvu darilo v zrelih letih, pri tem se sproščajo hormoni, ki pomladijo telo. Tudi če ni pravega odziva pri osebi, kateri so čustva namenjena, je zaljubljenost še vedno darilo.

Zelo verjetno pa je, da se tvoj zdravnik ni tako vnel kot si se ti, saj pregleda vsak dan četo pacientov in ima stike z mnogimi ljudmi, najbrž je samo malo bolj prijazen do tebe, ker sta se “poštekala” kot pišeš. Pa tudi etična zaveza mu preprečuje, kajti še vedno je tvoj zdravnik.

Samo pazi, da se ta zaljubljenost ne prelevi v kaj takega, kar je počel dr. Poštenjak – psihiater, ki je seksal v ambulanti s pacientko. Bilo v tedniku – si lahko pogledaš.

Vzemi za dobro, malo se nasmej sama sebi, uživaj na pregledih in se po potrebi malo skuliraj in postavi na realna tla.

Si pomislila, da se zdravnik zmede zato, ker ga osvajaš?

Odrasti pa boš znala živet s svojimi čustvi.

Sklepam, da te tvoj ginekolog potem ljubi?

Dober dan!

Moja zgodba je že velikokrat napisana, pa vseeno… In sicer poročen sodelavec in jaz samska. Hvala Bogu ne sodelavec v isti stavbi, temveč na drugi lokaciji. Hvala Bogu zato, ker mi je hudo ob vsakem srečanju z njim. Med nama se ni zgodilo nič pretresljivega,… sprva sva bila zelo dobra prijatelja, se družila tudi izven službe, enkrat je preskočila iskrica in zgodil se je poljub,…Tudi potem sva se trudila pozabiti ta mali poljub, vendar nekako ni šlo. On se je vedno bolj oddaljeval od mene, očitno je začutil, da me je “zvilo” in mi ob pogovoru čez nekaj časa rekel, da ima on kakšno takšno, ampak svoje življenje in ne bo nikoli nič med nama in da nimava nič od tega, če sva si sorodni duši. Skratka, nikoli mi ni dajal upanja, jaz pa sem tudi dovolj stara, da vem, kaj ne želim v življenju in ne želim biti ljubica. Zato se tudi trudim, da se ga izognem (saj on mene tudi), kolikor se da, se pa ne da vedno. Moj problem je ko se srečava, lahko se ne vidiva in slišiva mesec, dva, ampak vedno ko se srečava, si izmenjava tisti pogled, ki mi še nekaj časa potem ne da miru in o katerem razmišljam. Vidim pa tudi, da me zmeraj išče s pogledom v družbi in ko pristopim, me prične zafrkavat, ….Saj vem kaj mi boste napisali,…..moj problem je ta, da ne vem kako ga naj popolnoma izklopim?

Pozdrav

Čas bo prinesel svoje:) Do takrat pa je bistveno, da se v glavi zavedaš, da iz tega ne bo nič, in poskusiš kolikor toliko mirno iti skozi situacijo. Če je treba, se opravičiš in greš na stranišče, na zrak, tam nekajkrat globoko vdihneš in si govoriš, kaj smeš in česa ne.

Dokler boš imela v glavi poštimano, kam zadeva pelje in da tega nočeš, bo vse v redu. Ta zaljubljenost bo že minila, splahnela. Bistveno pa je, kako boš do takrat reagirala, in to je odvisno le od tebe.

Hvala sunnita! Trenutno je čas moj sovražnik:(,…. sama situacija pa je še toliko bolj brezvezna, ker je mojim, torej tudi svojim sodelavkam rekel, da so kolateralne žrtve same situacije, ker so si z menoj mogoče malo bližje in preživimo veliko časa skupaj tudi zasebno (prej smo to počeli skupaj), in da se pač z njimi ne more več toliko družit, ker ne more tako živet, mu je težko,…. Namreč one so ga “napadle” zakaj jih ignorira, ne vrača klice, i.t.d, ker je prej sam organiziral srečanja. Žal mi je tudi zaradi njih, ker nimajo nič s tem,….

Ko me sreča v službi je uraden, hladen a vljuden, ko ga ne gledam in sem v družbi drugih sodelavcev, čutim na sebi njegov pogled. Trenutno mi ni fajn, saj navzen sem jaz tudi “cool”, …..Pa saj verjetno bo minilo, upam, da hitro,..

Lep dan še naprej

Ja, čas je sicer menda relativen:)))

Ne nosi odgovornosti za to, kako se on obnaša do sodelavk. To je bila njegova odločitev, ne rabiš se ti sedaj počutiti slabo. Lepo živi svoje življenje naprej, če se srečata, bodi tudi ti uradna in vljudna, ne namenjaj mu nepotrebnih pogledov in kot že rečeno, po potrebi se pojdi ohladit:)

Čez čas se boš najbrž samo še vprašala – kaj za vraga sem takrat razmišljala?! 🙂

Prav namenoma sem hotela pisati z neko časovno odmaknjenostjo. Še vedno nisem “zdrava”. Sedaj mi je nehal vračat službene klice, ko ga prosim za pomoč, se me poskuša izognit (njegova razlaga med drugim je, da ne moreva biti skupaj v istem prostoru, ker kaj če se spozabim????), čeprav je zatrjeval, da služba nima veze z ničemer in morava držati skupaj. Jaz to spoštujem in dejansko to počnem (čeprav mi je tudi hudo biti ob njem), on pa pač ne. Tega ne morem razumet in tudi ne vem zakaj vse to…. Počutim se kot najstnica,….

Hvala in lep dan

No, Sarita1, ne zdi se mi najbolj fer, da si se kar nekako vsilila v mojo temo – enostavno bi se prijavila in svoje “težave” razglabljala v svoji temi.

Meni se bolj zdiš, da si neke vrste zalezovalka in si ne daš dopovedat, kar ti je on jasno in glasno pokazal in očitno tudi povedal – da s tabo ne želi imeti nič.Zgoraj v enem postu pišeš, da se službeno ne vidita in slišita mesec ali dva, zdaj pišeš, da se ti ne oglasi na službene klice (sicer ne vem kako bi vedel, da ga kličeš službeno!?). Mislim, da si zelo nezrela za svoja leta in rineš z glavo skozi zid.
Želim ti, da se čimprej sestaviš in porihtaš glavo ter začneš živeti v realnosti, sodelavca, ki pa te ne ceni pa se raje izogibaj.

No, jaz sem se nekako sestavila in se skoncentrirala le na svoje zdravje. Zdaj ga gledam drugače in vse teče nekako v tem, kar je zgoraj napisala “presenečenje”. Moram pa reči, da sem mu hvaležna za tak odnos, za prijaznost, zaupnost in občutek bližine, ki mi jo daje, saj lažje grem skozi proces zdravljenja.