Poznava se 18 let, par sva 17, poročena 10. Imava OK službi, otroke, solidno urejeno materialno življenje.
Spolnost je od nekdaj “šibka točka” – pa ne po kvaliteti ampak po kvantiteti. Meni je ves čas na nek način premalo. Že kot študenta praktično brez obveznosti sva seksala recimo enkrat tedensko, kasneje, ko so prišle delovne obveznosti, se je to še zredčilo. V vsej zgodovini imava koledarsko leto, v katerem je seks prišel na vrsto štirikrat. Pa vendar je med nama neka povezanost, navezanost, prijateljstvo, vedno sva se imela luštno, se zabavala, potovala, tako da sem kljub neizpolnjenemu spolnemu življenju ostala – vse ostalo je bilo namreč super.
Sprva sem razloge za to iskala pri sebi, kot punce običajno počnemo, kar nekaj časa sem brskala po sebi, kaj zavraga je z mano narobe, da si me ne želi dovolj. Sčasoma sem ugotovila, da je razlog pri njem. Nekaj ga “bremza”, pa nisem znala pogruntat, kaj. Zlepa nisem dosegla nič, zgrda tudi nič, z debatami nič, z zapeljevanjem nič… Sem pa ugotovila, da se nad mano na tem področju ne more pritoževati, saj sem pripravljena praktičnno vse preizkusiti, nimam glavobolov, odvečnih kilogramov, obsedenosti s pospravljanjem ipd..
Ko sva načrtovala družino pogostost ni bila problem – takrat je spolnost postala nekaj, kar je “treba za dosežen cilj” in je bilo res luštno. Vendar sem vsakič takoj zanosila, potem pa “ni bilo več treba” in je spet zvodenelo.
Lani se je začelo krhati na vseh frontah. Ne samo da je škripalo pri seksu še malo bolj kot običajno, še vse tisto luštno, kar naju je včasih povezovalo, je izginilo. Potem pa ugotoviš, da je mož samo še nekdo, ki je zdoma, če je doma je pa utrujen, od njega je samo še zoprnija in umazano perilo, potem se pa vse skupaj sesuje kot hišica iz kart. Jeseni sem ugotovila, da tako ne morem več, prosila sem ga za pogovor, pa ni in ni našel časa. Dokler ni nekega dne v februarju nek sicer nepomemben dogodek prevagal tehtnico, snela sem prstan in sem imela samo še cimra, ne več moža.
Čez čas je to opazil, spoznal, da gre zares in šele takrat sva se začela zares pogovarjati. Vse tisto sva predelala, kar se je nabiralo skozi leta, pa nisva skomunicirala do konca, konkretno sva se pogovorila o prioritetah v življenju, razmišljava, kako urediti življenje, da bova imela dovolj prostega časa samo za naju… Vse izgleda, da se bo lahko uredilo, pripravljenost je na obeh straneh.
Tiste ključne življenjske zadeve sva prevetrila, naredila nekakšen načrt, kako bi lahko popravila najino življenje. zdaj nama ostane za razčistit le še seks.
Z leti sem ugotovila, da je najboljše pričakovanja ugasnit, se zvečer obrniti na svojo stran in zaspati. Kar je “ubilo” v njem še tisto malo želje, kar je je imel, saj sem dajala občutek nedostopnosti. To je bil pri meni obrambni mehanizem: rajši brez kot spet razočaranje zaradi neizpolnjenih pričakovanj ali zaradi zavrnitve. Zaradi vsega tega je postal seks nekaj “napovedanega”, “planiranega”, kar je bilo sicer luštno, ker se imaš čas pripravit pa malo romantike zganjat, pa vendar ni vedno časa za to. Za tako je čas med vikendom in če vikedn uide, do naslednjega ni nič. Poleg tega sem imela občutek, da se vse te priprave odvijajo zato, da “bom dala potem mir” in sem začela vse skupaj sprejemati z nekakšnim odporom. Nisem čutila tiste njegove želje po meni, manjkal mi je občutek zaželenosti, tisto vedenje, da nekoga lahko “zmešaš”. Sicer imava telesni kontakt – se poljubiva ob pozdravu ali slovesu, se pocrkljava pred TV, vendar striktno na “neseksualen” način. Mene na vseh področjih začelo dajati neko nezadovoljstvo – nekako sem lastno vrednost merila s seksom in sem dopustila, da je nezadovoljstvo preraslo vse zdrave meje in zagnojilo moje celotno življenje. Sem precej pozno in na precej boleč način to spoznala.
Skozi vse te pogovore, ki sva jih imela, je prišlo na dan, da njega nekaj žuli še iz časov, ko se še nisva poznala, pa da bi rad to spravil ven, če bo potrebno tudi s strokovno pomočjo. Jaz sem mu pripravljena pomagat in sem pripravljena ostati z njim, vendar z urejenim spolnim življenjem.
Načrtujeva čas samo za naju, dovolj časa bo tudi za nadaljevanje pogovorov, v sproščujočem okolju, brez službe, otrok… Me je pa strah. Mislim, da je nekaj kar se mu je zgodilo v mladosti, pustilo nekakšno travmo. Niti ni nujno, da je seksualne narave, je pa pri njem sprožilo en občutek, da “ni dovolj dober”, kar se pri njem še najbolj kaže v postelji. Poslovno je uspešen, v komunikaciji z ljudmi prijeten in priljubljen, kot partner in oče je krasen. Seks je edina “šibka točka”. In jaz ga nisem znala skozi vsa ta leta pripeljat preko tega. Pa sem bila v postelji vedno zadovoljna in sem to tudi povedala, dejansko v vseh teh letih nimam za sabo seksa, za katerega bi rekla “ah, bi bilo vseeno, če ne bi” – vedno je bilo res dobro. Malo me boli, da v vseh letih ni našel v meni primernega sogovornika, kljub temu, da vse čas ve, da me to žuli. To bo prišlo na plan šele zdaj, ko sem snela prstan in se bila dejansko pripravljena ločit. Vem, da me ljubi, prav zato še bolj boli, da kljub temu ni zmogel tega koraka toliko prej – ker mu ni vseeno zame, želi si biti z menoj in to jaz že vsa leta vem.
Tudi sama s sabo ne vem, kaj naj naredim. Nekako se trudim in delam na sebi – poskušam izboljšati samopodobo, poskušam se naučiti, da sem sama odgovorna za svoje življenje in svojo srečo, da ne morem od drugih pričakovati tega. Pa vendar – na področju spolnosti sem zgradila svoje obrambne mehanizme skozi vsa ta leta, kako iti preko tega? Kako spet prevzeti pobudo, brez strahu pred zavrnitvijo? Kako sprejeti zavrnitev, ki, jasno, gotovo bo še kdaj, saj nismo stroji? Kako vzpodbuditi željo po bolj seksualnem stiku, toliko, da malo požene kri po žilah, da v vsakodnevnem bezljanju med službo, opravki, otroci, šolo, gospodinjstvom še vedno veš, da si živ? Pa ni treba več kot malce prevroč poljub, roka, ki za hip smukne pod majčko…
Kako po vseh teh letih ponovno poiskati tisti spontani seks? Se otresti “strahov”? Kljub temu, da sva se zelo zbližala skozi vse te pogovore si tega koraka ne upam storiti. Pri njem vidim spremembo, da so se določene “barikade” podrle, da je preuredil prioritete. Jaz pa v tem “obdobju brez prstana” iščem sebe, urejam tudi svoje prioritete, kljub fizični želji po spolnosti sem zadovoljna, ker so s prstanom odpadla pričakovanja, z njimi pa razočaranja – in me je na nek način strah iti nazaj.
In, predvsem, kako že v kali zatreti tisto “zamero”, ki se včasih, ko o tem razmišljam, potihem oglaša: “pa kaj si delal vsa ta leta?”

Spoštovana gospa »brezprstana«,

toliko ene bolečine, razočaranja, žalosti, iskanja varnosti pri sebi je čutiti iz vajine zgodbe. Po drugi strani pa imajo tudi jeza, zamere in strahovi prostor v tej vajini zgodbi. Vse to je res normalen odziv na vse, kar se vama je dogajalo zadnji 18 let skupaj, pa tudi na vse tisto, kar sta doživela že preden sta se spoznala in vaju še vedno zaseda in vama krade energijo za vajin odnos – za vaju.

Verjetno je težko, ko se počutite že skoraj »napol ločeni«. Kajti biti »brez prstana« se pravi tudi čutiti se »brez varnosti in zaupanja, da se lahko na moža res zaneseš, da bova zmogla skupaj čez še eno oviro«. Nehali ste računati nanj – kot sami pravite, »odpadla so pričakovanja, z njimi pa razočaranja«. Verjamem, da je bilo res težko, ko ste »morali obupati«, da je mož končno prisluhnil vaši stiski in jo vzel zares in sta se lahko začela pogovarjati in graditi na novo. Verjamem, da ste si v enem delu, ko ste dali prstan dol, celo oddahnili in na ta način zavarovali pred novimi razočaranji v odnosu, a hkrati ste ostali brez tiste največje potrditve, ki ste jo vseskozi iskali v spolnosti – to pa je pripadnost drugemu in varnost, ki jo ta pripadnost, to da lahko vedno računaš na drugega, prinese.
To ne pomeni zgolj, da si formalno poročen ali v odnosu, ampak da veš, da drugi ve, da ti veš, da bo on zmogel slišati tvojo stisko, zmogel videti, sprejeti in obrisati tvoje solze, čeprav ne bo mogoče mogel nič narediti, da bi on razrešil tvojo stisko (to pa moraš res sam). Ampak največ, kar nam lahko drugi da, je to razumevanje in sprejetost v naših stiskah in strahovih, za katere včasih sploh ne vemo, da jih nosimo v sebi, ker so globoko potlačeni. Morebiti se res ne spominjamo več dogodka, ki jih je sprožil, ker ga je bilo »potrebno pozabiti, da smo preživeli«, mogoče se spomnimo dogodkov, pa jih ne povezujemo z našo sedanjostjo, mogoče imamo odpor razmišljati o teh povezavah ali pa nas je strah in sram o njih še s kom spregovoriti, ker ne verjamemo, da nas bo nekdo razumel in sprejel…

Zato bi vama najprej čestitala, da sta sicer po težki kalvariji zmogla priti do točke, ko sta se odločila graditi naprej in se soočiti z usedlinami preteklosti, ki pa so lahko prišle na dan ravno zaradi tega, ker sta si vendarle 18 let nudila sorazmerno varen in zadovoljujoč odnos. In to je priznanje vam, gospa, pa če si to priznate ali ne. Vaš mož nečesa ni zmogel še nikoli ubesediti, ker je bilo prenevarno, ker nikoli še nihče ni ob njem kljub vsemu zdržal toliko časa, ker mu še nihče ni dal toliko prostora, kot mu ga dajete vi. Jezi vas, ker čutite, da bi o tej stvari moral spregovoriti in nekdo bi jo moral slišati že davno, preden sta se vidva sploh spoznala. Pa takrat ni bilo nikogar, ki bi mu pomagal čez to travmo. In tako se naučimo, da raje zdržimo z nečim, raje potrpimo, ker ne verjamemo, da smo vredni, da bi nas nekdo slišal in ne obsojal, ali pa gremo res v globino in se soočimo šele takrat, ko nam nekdo pride tako globoko nasproti – in vidva sta si v tej vajini ranjenosti (čeprav na videz mogoče ni videti podobnosti) vendarle prišla zelo blizu. In zato je krivica do vaju obeh, da se morate zdaj vi spraševati »kaj si pa delal 18 let?«. Ne vem, koliko se pa to sprašuje in krivi tudi vaš mož. A čez to točko vama bo pomagalo priti le sočutje do ranjenosti in bolečine drugega. Mogoče tudi ob pomoči terapevta.

Rada bi vam pa napisala še stavek o vašem trudu za izboljšanje samozavesti, samopodobe, odgovornosti zase … o izgubljenosti, ki jo čutite. Ne vem, zakaj ampak ob vajini zgodbi se mi zdi čista krivica do vas, da bi se vi morali sami truditi izboljšati svojo samopodobo ipd. – ker je to nekaj, kar se najbolj naravno zgodi v odnosu, v dvoje. In ker je čutiti, da vajin odnos je nekaj, kjer bi vi to lahko gradila ob možu. Saj »imata oba probleme s samozavestjo in samopodobo« (kar ne pomeni, da nista na večini področij življenja uspešna in to celo nadpovprečno) in sta si lahko drug drugemu najboljši »zdravnik«, če si le zmoreta dati sočutje in se sprejeti tam, kjer trenutno sta. Samopodoba se rani v odnosu (v otroštvu) in ozdravi v odnosu (najbolj naravno je to s partnerjem, ali pa s prijateljico; če si sam(ski), lahko tudi v odnosu s terapevtom). Zato mislim, da je najboljše zdravilo tudi za vas vajin skupni trud in napredek v vajinem odnosu, pa četudi to pomeni vključitev v zakonsko terapijo, v kolikor bosta presodila, da potrebujeta pomoč.

Čeprav ste svoje vprašanje naslovili z »Kako obnoviti spolno življenje«, sem to temo vztrajno »ignorirala« pri odgovoru, ker ne verjamem v tehnike in metode na tem področju, če prej ne poskrbita za varen in urejen odnos. Verjamem, da ko bosta oba čutila, da sta sprejeta drug pri drugem tudi z vsemi napakami in slabostmi, ko se bosta oba čutila varna v odnosu, potem tudi spolnost ne bo več problem oz. se bo dalo o njej pogovoriti in razumeti in biti razumljen. Ker je spolnost le izraz stanja odnosa – če smo iskreni do sebe in partnerja, če se nam ni treba pretvarjati, da ustrežemo drugemu, če si dovolimo biti pristni. Niti ne iščemo v spolnosti tistega, kar nam ne more dati (npr. samozavesti, potrditve).
Bi pa ob tem opozorila še na nekaj – v kolikor je moževa rana iz otroštva povezana s spolnostjo ali telesom, se bo zelo verjetno zgodilo, da bo v procesu okrevanja prišlo tudi do tega, da bo njemu vsak (seksualni) dotik še bolj odveč, ker ga bo ponovno ranil oz. prebudil stare rane (to se mu sicer očitno dogaja že zdaj, le še korak naprej je potrebno storiti – soočiti se s tem in »predelati«). Ta proces “predelave in soočanja s preteklostjo” lahko traja tudi kar nekaj mesecev. A verjamem, da bosta skupaj zmogla tudi čez to obdobje, če se bosta pa kljub vsemu veliko pogovarjala o vama in vajinem doživljanju sebe (strahov ipd.), svojega telesa in spolnosti ter predvsem vajinega odnosa.

Spoštovana gospa »brezprstana«, želim vam/a, da zbereta pogum in se odločita spet obnoviti vajino zavezo, spet začeti znova – se pogovarjati iskreno in to kljub vsem strahovom, ki so v vama. So normalni in vidva sta normalna, da čutita to, kar trenutno čutita. Vzemita svoja občutja zares (to ne pomeni, da jih odigravata v vajinem odnosu in se skrivata za njimi, ampak da skušata videti, od kje izvirajo in kam peljejo in kaj jih razreši) in vama bodo pomagala na poti cilja. In če čutita, da sta trenutno preveč »izgubljena«, da bi zmogla sama naprej iz trenutnega labirinta, potem ne oklevajta (pravočasno) poiskati pomoč.

PS: Mogoče vam/a bo za začetek za razmislek pomagala knjiga “Strupeni starši” – ki govori o dediščini preteklosti, njenih vplivih na različne vidike življenja in kako se je znebiti na zelo poljuden način…

Vse dobro!

Najlepša hvala za vaš odgovor. Zaradi počasnejšega tempa odgovarjanja lahko zdaj povem še kaj več. V vmesnem času sva šla z možem namreč sama na nekajdnevni oddih, kjer je bilo dovolj časa za pogovor.
Naslov teme je v bistvu res malo neposrečeno izbran. Z nečim pač začneš, pa potem niti ne popravljaš, ko je napisano do konca. Je pa res, da je bila spolnost še edini preostali “veliki žulj”, obenem pa tako pomemben, da se z nezadovoljivim spolnim življenjem res težko greš kvaliteten zakon. Je praktično edina reč, ki jo težko na za vse sprejemljiv način spelješ izven zakona.
V vmesnem času sva se uspela še veliko pogovoriti. Mož je spravil svojo “travmo” iz sebe, jaz pa sem vse skupaj v bistvu z lahkoto “sprejela”. Ni neka huda stvar (z mojega zornega kota), kolikor ga pa poznam si pa lahko predstavljam, da je imela neka taka “neprijetna izkušnja” v kombinaciji še z drugimi meni že znanimi vidiki njegovega delovanja malo bolj dolgoročne posledice nanj. Te reči so šle pri njem malo v pozabo in je začel brskati po njih po enem pisanju, ki ga je jeseni dobil od mene. V tistem pismu sem obrazložila svoje poglede na nekatere stvari, tudi v zvezi s spolnostjo in takrat je začel kopati po sebi in se dokopal do te že davno pozabljene zadeve in ugotavljal, da bi morda lahko bil vzrok tudi v tem. Sem se pa bala vsega skupaj, vendar, kot se je izkazalo, tole breme je padlo z njega, mene pa ni obtežilo in oba greva olajšana naprej.
Spolne odnose sva obnovila, opažam res veliko spremembo, več sproščenosti, ni občutka “prisile” in podobne šare, ki me je morila pred tem, tudi pri njem opažam bolj “nagonsko” in manj “premišljeno” delovanje na tem področju, kar mi je všeč. Veliko skrbi, ki so me obdajale pred tem je izpuhtelo – v sebi ne najdem zamer zaradi tega, pa sem se jih bala, je samo olajšanje, da je za nama, da ni nič “takega” in da greva lahko normalno brez večjih posledic preko. Tudi iz njegovih reakcij vidim, da je drugačen, kot je bil, bolj sproščen, tudi pogovarjava se več, tudi o spolnosti, željah na tem področju. Jasno mi je, da bo tale začetna “vnema” popustila, ampak se bo ustalila v malo drugačnih okvirih kot do zdaj, predvsem pa ne bova pustila, da bo nezadovoljstvo preraslo vse meje, ampak se bova znala pravočasno preusmerit, če bova zašla.
Zdaj prstan spet nosim, v znamenje skupnega iskanja nadaljnje poti. Popolnoma jasno mi je, da sva šele na začetku, vendar sva postavila jasne smernice, ugotovila kup napak, ki sva jih delala skozi leta (predsem se je nekomuniciranje oziroma slabo komuniciranje izkazalo kot daleč največji problem), se iz tega ogromno naučila in verjameva, da nama bo uspelo.
Delo na sebi vsekakor nadaljujem in zadovoljna sem, da sem se tega sploh lotila. Med spoznanji, ki sem jih potegnila iz te krize je tudi to, da sebe očitno cenim premalo in sem lastno vrednost merila s pozornostjo, ki sem je bila deležna in ob odsotnosti pozornosti dopustila, da je nezadovoljstvo zaradi tega zapolnilo tudi druga področja mojega življenja. Mož mi stoji ob strani, kljub temu, da moje aktivnosti načenjajo najin skupni čas in družinski čas. Ampak je vredno, ker čutim, da sem bolj zadovoljna, zdaj, ko imam ponovno sopotnika pa še toliko bolj.
Zavest, da je to šele začetek malo striže perutke, da bi kar poletel od sreče, ampak to jemljem kot dober znak. Nisem pozabila vseh problemov tisti hip, ko se je pokazal izhod, kot sem to počela do sedaj. Vem, da so še in da jih je potrebno na zadovoljiv način rešiti, sicer me bodo spet srečali in se mi vsi naenkrat zgrnili nad glavo, kot se je to zgodilo tokrat.
Še enkrat se vam najlepše zahvaljujem za pomoč in odgovor. Tudi knjigo sem že rezervirala v knjižnici in jo bom z veseljem prebrala. Nenazadnje imava tudi midva otroke.
V nadaljnih odzivih na to temo se bom pa podpisala drugače – tale “brezprstana” ne paše več v to zgodbo.

Spoštovana gospa “ponovno s prstanom”,

sem vesela,da sta se z možem uspela pogovoriti, obnoviti zavezo in spet najti nov zagon.
Ker skoraj ni para, ki se ne bi kdaj v življenju znašel na točki, kot sta se vidva. A s pripravljenostjo vztrajati in se pogovarjati vedno znova, ko pride do tega, odnos napreduje in lahko konec koncev postaja tudi trdnejši.

Vama želim vse dobro in naj vama ne zmanjka zagona!