Živjo,
našla sem problem, ki me močno ovira v življenju.
Namreč, če napišem čisto po domače ne vem se pogovarjat, to pomeni, da enostavno ne vem kaj bi z nekom govorila. Pa niti ni toliko važno, če to osebo poznam ali jo ravno spoznavam.
Si misliš ‘naveži se na situacijo v kateri sta in sprašuj’. Tega ne vem, ne zmorem, nimam ideje kaj bi s človekom govorila. Če kaj pove se nekako poskušam nanest na njegove besede in še kaj vprašat, ampak včasih enostavno ne najdem vprašanj. Imam prazno glavo.
Zanima me, na kak način vi funkcionirate v takih situacijah, predvsem kako najdete vprašanja, teme za nadaljnji pogovor?
Mogoče kak nasvet, karkoli.
Ker mi to zares predstavlja oviro.
Rada bi se kaj pogovarjala z ljudmi, pa ne vem o čem bi govorila.

Ne sili se v pogovore z ljudmi, kateri se ti zdijo tujci, ampak s katerimi se počutiš sproščeno, blizu, neobremenjeno (ponavadi dobri prijatelji), ker z vsemi drugimi je čisto v redu, če imamo zgolj formalne ali skope pogovore. Ta občutek, da bi takoj morala pasti v burne razgovore z nekimi naključnimi ljudmi, verjetno izvira iz želje po sprejetosti in občutka družbene izoliranosti. Mogoče si bolj ‘notranji človek’ in imaš zato nekatere druge prednosti pred ljudmi, ki so bolj nazven usmerjeni, npr. psihološki vpogled, presoja, poznavanje sebe, razlikovanje čustev, intuicija, bogat notranji svet….

Tvoj problem je, da ne znaš ZARES poslušat. Najprej moraš slišat, in te mora tudi zanimat, kaj ti
sogovornik govori. Ti se med pogovorom preveč ukvarjaš sama s sabo in svojimi strahovi, da bi sploh
slišala povedano.
Nauči se poslušat, zares in z zanimanjem, pa bodo vprašanja na temo, podobne situacije s tvoje strani,
tvoja mnenja o zadevi ali možne rešitve….prišli sami od sebe.

Se ne strinjam s tem komentarjem!
Imam popolnoma enak problem, naključen pogovor nikakor ne steče, pa naj bo spontano srečanje z znancem, sosedom ali družbo. Zaradi tega ne zahajam v gostinske lokale, kjer je temelj druženja pogovor! Moja partnerica me je označila za introvertirano osebo, kar ima tudi prav, rad bi ji ustregel z dolgimi pogovori, pa ji ne morem!
Pač nisem spreten z jezikom

Dosti je odvisno od značaja in izkušenj, vsekakor. Tako kot so eni ljubosumni in eni niso, tako so nekateri bolj tihi, drugi pa bolj zgovorni.
Jaz sem bila svojih prvih 20let ful tiha, sramežljiva, prestrašena, ker je bila situacija doma taka, da no, nisem mela pogojev postat-bit drugačna. Potem pa sem spoznala bivšo cimro, ki je bila vulkan in zgovorna in družabna in me je parkrat prav posedla in mi rekla, naj se sprostim in naj se ne bojim povedat svojega mnenja, ker ga namesto mene ne bo nihče. Mi je odprla oči. Takrat sem se, in ni se zgodilo čez noč, ful sprostila in posledično spremenila. Zdaj sem ful zgovorna, zelo družabna, pogovarjam se lahko o čemerkoli, vse me zanima in vedno povem kaj mislim, ne glede na to kaj bodo drugi mislili o meni. To je nazadnje kar me skrbi.

Se strinjam z matjažkom in eposto55, skela je odgovoril preveč naravnost (vas preslabo pozna, da bi lahko zaključil, da ne znate poslušati) in hvala smartassu za podobne izkušnje 🙂
Pri pogovoru/komunikaciji je pomembno, s kom (odnos) in o čem (vsebina) se pogovarjamo. Verjamem, da se znate zelo dobro pogovarjati z osebami, ki “so vam blizu” (najboljši prijatelji, starši). To je zato, ker ste sproščeni, ker vas poznajo in vam ni treba paziti, kakšen vtis boste naredili. Rečete lahko karkoli in vas bodo vseeno še dalje “imeli radi” (morda se jim za trenutek zamerite, ampak vas bodo verjetno na to opozorili oz. boste v njihovih reakcijah hitro spoznali – ker jih tudi vi dobro poznate).
Drugače je v pogovorih, kjer še ni odnosa, torej z znanci ali tujci. Tukaj potrebujemo vsebino, da ustvarimo odnos. Bolj samozavedni (oz. kot radi rečemo “samozavestni” ali kar “ekstrovertirani”) ljudje imajo pri tem manj težav kot tisti, ki se (prepogosto) sprašujejo, kakšen vtis delajo (v družbi). Če o tem razmišljate, ko bi “morali” nekaj reči, je jasno, da ne boste našli dovolj dobrih besed (da se pokažete v najboljši luči). Tako da vodi najboljša pot do dobre komunikacije preko “dela na sebi” (predvsem višanja samozavednja – uvida, da ni tako pomembno, kakšen vtis dajemo drugim, pač pa, kako se sami počutimo “v svoji koži”/ob svojih dejanjih).
Obstajajo pa tudi bližnjice oz. “strategije” za boljšo komunikacijo. Glede na to, s kom se boste srečali, si pripravite teme, ki bodo sogovornika verjetno zanimale (dogodke iz svojega življenja – s tem najhitreje gradimo odnos, lastna razmišljanja o različnih temah, ki so trenutno aktualne ipd.). Pri tem samo pazite, da se ne boste poniževali (šli takoj preveč v intimo, da naredite vtis, kako zgovorni ste). Med pogovorom pa bodite pozorni, da boste pustili dovolj “prostora” za sogovornika (oz. “aktivno poslušali”). Kar sprašujte (s tem pokažete, kaj in da vas zanima), a ne zasliševati (vi samo sprašujete, sogovornik samo odgovarja).
Toliko zaenkrat. Če je kaj novega, pa se spet oglasite…