Torej, 4 dni nazaj je zares “počilo” (sicer ne miren način) tudi med nama, po 6 letih. Prvo leto sva živela vsak za sebe, potem se je preselila k meni v sobo in mojim staršem, 2 leti nazaj pa sva si ustvarila super bivališče pri njenih zgoraj. 1 leto živiva noter in zdaj mi pove, da ne more več tako naprej. Res, zadnje čase ni bilo rožnato, preveč sva se oddaljila, preslaba medsebojna komunikacija (pa še kaj) in vse to je prineslo zdaj to eksplozijo v njej. Slaba komunikacija predvsem iz njene strani. Seveda se nimam za nedolžnega, pripravljen sem priznati vse napake, ki mi jih bo naštela, naredit večje spremembe. Problem pa je, ker jih ne pove, ni se pripravljena temeljito pogovarjat, ne more se odpret. Uspelo ji je povedat, da ni vmes 3. osebe, to je pa tud vse. Ni bila pripravljena sproti reševati težav ali pa jaz nisem zaznal pravih signalov, namigov. V glavnem, to se da vse ugotovi s pravim pogovorom. Ampak, kako jo pripraviti do tega. Pripravljena je bila zapustiti me, na ta način, da se jaz odselim iz doma, ki se ga ustvaril skoraj sam (finančno in z vloženo energijo). Pravi, da je nesrečna, večkrat toži o službi (spet drugič je vesela, letos je dobila pogodbo za nedoločen čas, ki jo je želela). Tako nejasna in zmedena je pri izražanju, da po moje sama ne ve, kaj jo muči. Jezna je na vse okoli sebe. Pogovarja se samo s “prijateljicami”, kjer ima normalno največ podpore. Drugače pa veseljakinja po naravi. V zadnjem času se je odtujila od vseh, tudi bližnjih. Kako takega človeka “pripravit” da spregleda in spregovori. Ali je samo čas ta, ki bo to naredil ali ima kdo še kakšno drugačno izkušnjo?

Najina zveza je prišla do situacije, kjer je njej (vsaj ta trenutek) praktično popolnoma vseeno za vse kar sva ustvarila. Se pravi, skupaj sva skoraj 6 let, 2,3 leta sva živela skupaj pri mojih starših, medtem pa sva si ustvarila svoj dom pri njenih starših (mansarda). Tukaj sva eno leto in morem rečt, da ko pogledam nazaj, tudi nekje toliko časa so se najine poti začele razhajat, postopoma in nedolžno. Sam še vedno ohranjam upanje, da bi stvar lahko pripeljala nazaj ampak potrebujeva neke drugačne ukrepe in prijeme o katerih pa bi predvsem povprašal vas, kot strokovnjaka. Mislim, da je sama odtujenost kriva za situacijo, kjer ona misli, da me ne potrebuje več. Nekega resnega pogovora nisva imela oziroma ga ne znava spravit skupaj saj je ona mnenja da je vse povedala, jaz pa bi rad slišal še veliko več. Povedala je pač, da se ji trenutno “trga”, se ji žura, družba ji je vse. Možnost vpletenosti 3. osebe je zanikala (mislim da tudi svojim kolegicam). Sicer se meni zdi zelo malo verjetno, da lahko postane nekdo tako hladen do osebe s katerim je preživela in ustvarila to, kar pač je. Še letos na morju, 2 meseca nazaj, sva se imela krasno, ko sva bila sama in tudi še nekaj dni po tem. Potem pa sva se spet kar na hitro vrnila v staro stanje. Ona je zadnje čase precej zdoma, hobiji in obveznosti v službi, čez vikende na pijačkah itd. Tudi sam sem se odmaknil, ko sem začutil, da me ne potrebuje in to je pripeljalo do tega, kar je. Pričakoval in upal sem, da se bo vrnila sama. Zdaj mislim, da tak način vejetno ni bil pravi. Torej, kaj storiti? Nekako komaj sem jo prepričal, da je vredno poskusit še enkrat, ampak seveda ne kar tako. Potrebujeva nek recept, da prideva spet skupaj, če je to še možno. Ali se morava temu oba predati popolnoma in ali je to dolgotrajen proces? Namreč, občutek mi pravi, da ona ne bo pripravljena na popolno predanost temu poskusu. To svobodo, ki si jo je izborila, si ji je ne mislim drznit jemat (ker bi dosegel nasproten učinek), saj po eni strani morda sploh to ni nič slabega za zvezo. Sicer je omenila, da jo je zmotilo, ker ne grem nikoli z njo, ampak po pravici povedano, se mi zdi da nikoli ni pokazala prave želje, morda ker me pozna. En teden je od tega, kar sva si povedala, da tak ne gre več. Danes je še recimo rekla, da je včeraj gledala najine stare posnetke in je zraven jokala. To sem potem uporabil kot argument, da je vredno poskusit, saj ji morda le ni tako vseeno kot pravi, da ji je. Med današnjim pogovorom se je že malo odprla. Omenila je določene trenutke, kjer nisem ravnal pravilno in ki so jo odmaknili od mene. Pravi, da je večrat s strahom hodila domov (če je bila pozna). Zdaj vidim, da sem bil res grozen, ampak takrat sem bil precej nesiguren in zaskrbljen kam to vodi. Ni se bala fizičnega nasilja, ker ga tudi nikoli ni bilo, ampak bolj tistega psihičnega maltretiranja (zakaj tako pozno hodiš, itn.)
V glavnem, prišlo je tako daleč, da ne mara več mojih dotikov, ne rabi moje družbe, v glavnem zelo daleč sva. Nisva sprta, lahko se lepo pogovarjava, ampak takoj ko dobi občutek, da jo hočem nazaj, se upre z napadom (kot bi ji hotel nekaj dragocenega vzeti). Seveda to razumem in se izogibam, da bi ji dajal ta občutek. Bojim se, da je šlo predaleč. kaj se da napravit? Rekla sva da bova dala priložnost, da od nje ne pričakujem nič. Da bova pač počakala, če bo začutila potrebo, da se vrne. Tudi sam ne vem, kako dolgo sem pripravljen tako vztrajat. Trenutno me je zadeva vsaj malo pomirila, po drugi strani pa sem se že kar precej sprijaznil, da ni pravega upanja. Zanašam se pač na to, da bo zdaj bolj svobodna, da se j otresla te napetosti in strahu in da bi pod temi novimi občutki morda spet začutila kaj. Sliši se mi zelo malo verjetno, zato tudi pišem sem. Starost, 28 povprečno.

Odgovor za Marka je pripravila sodelavka Urška:

Spoštovani Marko,

v vašem pismu je čutiti ogromno napetosti in strahu, kar je posledica vajinega odnosa. Skupaj sta približno šest let, vendar ugotavljate, da sta se že pred časom začela počasi odtujevati drug od drugega. Poskušali ste se z njo pogovoriti, vendar se vam kar ne more odpreti. Sedaj imate občutek, kot da ji je za vajin odnos vseeno, zdi se vam, da vas ne potrebuje več. Vi pa ste vedno bolj nestrpni in negotovi ter čutite, da tako ne gre več naprej. Verjetno se je v teh šestih letih v njej nakopičilo ogromno enih stvari, ki vam jih ne more povedati. In od tukaj potem jeza in odmikanje od vas (služba, prijateljice, hobiji). V tem trenutku si ob sebi najbolj od vsega želi nekoga, ki jo bo razumel, ki ji bo stal ob strani in jo podpiral pri njenih odločitvah. Hrepeni po nekom, ki jo bo sprejemal takšno, kot je. In ta oseba ste vi, pa čeprav imate v tem trenutku občutek, da vas ne potrebuje in si ne želi vaše bližine. Sprašujete, kaj lahko v tem primeru storite.

Za začetek vam svetujem, da se ustavite in premislite, kdaj se je vaša punca ob vas nazadnje počutila varno in sproščeno. Kakšni ste bili takrat, kako ste reagirali, kako ste se obnašali? Je bila takrat sproščena in vam je lahko zaupala? Kot pravilno ugotavljate že sami, je najboljši način za rešitev vajinih težav iskren pogovor. Vem, da ste že poskušali in da ste vztrajni. Zato se bosta morala s punco usesti in iskreno pogovoriti o vajinem odnosu. To pa bo možno samo, če boste najprej ustvarili varen prostor, v katerem se bo vaša punca počutila ljubljeno, sprejeto in predvsem varno. Da se bo lahko sprostila in vam povedala, kar ji leži na duši, brez strahu, da bi se ji vi posmehovali, skušali zanikati njena občutja ali ji kakorkoli nasprotovali.

Vprašajte jo, kako se je ta varnost izgubila, kje je tukaj vaša krivda. Morali boste še naprej vztrajati ob njej ter biti potrpežljivi, in sicer na tak način, da se ne bo počutila prizadeto in ogroženo. Na dovolj varen način jo boste morali spodbujati, da vam pove, kaj ob vas čuti, kaj jo pri vašem ravnanju moti in česa si želi. Pri tem vam svetujem, da svoji punci aktivno prisluhnete, ji poskusite bolj zaupati in jo začutiti v njeni stiski. Predvsem pa bolj zaupajte vase in verjemite, da zmorete. To boste zmogli le, če boste lahko v sebi verjeli, da je to njeno doživljanje, ki ne govori toliko o vas, kolikor o njej. Vsak od vaju ima pravico do svojega doživljanja, ki si ga bosta mogla začeti izmenjavati. Verjamem, da vam je težko in ste že precej obupani, prav tako pa tudi vaša punca. Poskusita z iskrenim pogovorom skupaj najti rešitev. To bo tudi priložnost za nadaljevanje vajinega odnosa, v katerem bo več zaupanja, iskrenosti, ranljivosti in predvsem varnosti. Če sama ne bosta zmogla tega pogovora, potem mogoče ne bi bilo slabo poiskati strokovnjaka.

Želim vama veliko sreče!

Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309

Ah, nič ne bo kruha iz te moke. Druga polovica se ni držala “dogovora”, “nikoli ne zapusti tistega, ki ga ljubiš, zaradi tistega, ki te je všeč”.

Očitno pa tako ali tako ni ljubila.

Si se verjetno preveč angažiral pri stanovanju (je bila bolj tvoja želja) in pri vsem tem sta se odtujila. Pa verjetno ji je bilo kar všeč, ko je napredovalo, rastlo stanovanje…zdaj pa, ko naj bi šlo zares, se je “prestrašila”? Se sprašuje, če je to to, če je konec žura, prijateljic…verjetno si nakazal željo po družini, otrocih…ona pa še pri sebi nima razčiščeno, če si je kdaj kaj od tega res želela.

Vse to, kar so ti svetovali, je po moje zamujeno. (kot si sam potrdil)
Za pogovor je bil čas prej, ko sta urejala stanovanje, ko sta se odločala za skupno stanovanje, pa še pri njej-očitno sta bila zelo zaljubljena in zaslepljena od vsega lepega.

Če bi si ona zares želela stanovanja, družine, ustalitve-bi sodelovala že praj aktivno in se sedaj ne bi prestrašila tega.

Kratko si potegnil ti. Nimaš ne denarja, ne let, ne lepega stanovanja-imaš pa izkušnje in naj ti bodo temelj, za naprej.
(pa ne v nezaupanju do vseh žensk-amapak v gledanju, spoznavanju osebe, zmožnosti “prisluhniti” in razumeti-ob vsem pa ostati zvest sebi)

Želje in vložena energija naj bi bile vzajemne v partnerstvu-pri vama se je očitno nekje pot ločila….

Spoštovani Marko,

ponovno se nam oglašate, vendar pišete, da »iz te moke ne bo kruha«. Pravite, da se vaša druga polovica ni držala dogovora glede vajinega odnosa, ki sta ga skupaj postavila. Če prav razumem, vas je vaša punca zapustila zaradi nekoga drugega in vas tako izdala. Verjamem, da vam je grozno, ste razboleli, obupani, žalostni pa tudi jezni, saj vam je punca veliko pomenila in ste se z njo videli v prihodnosti. Ja, zgodila se vam je velika krivica; nekdo, ki ste ga imeli radi, vas je izdal in pustil na cedilu. Vendar pa želim, da veste, da sami za nastalo situacijo niste nič krivi. Če ste bili izdani in vas je punca zapustila, je to vedno odgovornost tistega, ki vas je izdal. Odgovornost vedno nosi tisti, ki odide in to je krivično do vas.

Poskušajte biti čim več s prijatelji in ljudmi, ki vas razumejo, delajte stvari, ki vas veselijo in pojdite naprej. Včasih se je najbolje prepustiti, saj čas pokaže, kaj je pomembno. Verjamem, da bo ob pravem času prišlo tudi pravo dekle za vas.

Želim vam veliko sreče!

Urška Bavdek, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309

No, zapustila me je teoretično, v praksi pa še ne. Saj imava dogovor (sem ga bolj sam postavil), da bom ostal pri njej, dokler me ne izplača. Trenutno išče kredit. Da je v igri drugi, sem ugotovil pred kratkim preko gsm izpiskov. Sicer zatrjuje, da je prijatelj, ampak 260 sms-ov v 40 dneh mi govori drugače in tudi njen način obnašanja. Še vedno pa spiva v isti postelji. Komunicirava zelo malo, sam sem se od tega oddaljil, in ji odgovarjam le vljudnostno (kolikor se pač vidiva), sam pa ne načenjam nekih pogovorov z njo, ker ne vidim smisla niti želje.