z možem (30 let) sva skupaj 5 let in maja sem rodila drugega otroka. njegovo vedenje me toliko časa moti, da odklanjam spolne odnose z njim. kadar koli se hočem pogovoriti, mi reče, da težim. po rojstvu 1. otroka sva zmanjšala spolne odnose. kar mu ni bilo všeč. če sem za zavrnila, je loputal z vrati in se obnašal kot dojenček še kako uro po moji zavrnitvi, ali pa je preprosto rekel, da naj spim, on pa bo opravil svoje, ker je potreben in se ni poročil z mano, da me bo samo gledal. to pa me je pripeljalo v še večji odpor do spolnega odnosa z njim. zame je to pomenilo neko vrsto nasilja in sem mu to tudi rekla. pa ni bilo nič bolje. po plezanju po meni kljub mojemu jasnemu namenu, da želim samo spati, sem včasih izgubila živce in sem ga tudi klofnila. pol pa so se začeli prepiri in nekako ravsanje. na poti v vrtec je pred otrokom 3 leta težil, če bova danes kej seksala. menim, da to ni ravno tema, ki jo imaš pred otroki. ko mimo naju gre kaka ženska, ki mu je všeč, začne pred mano “o miška, o mucica itd”, pri gledanju filmov (navadnih romantičnih) ima komentarje, “dej pofuki jo”, na internetu mi je celo pokazal eno žensko katero bi on imel v postelji. Moj komentar je bil, naj odraste. Njemu pa se jaz zdim zastarela mama. Meni se pa to zni nespoštljivo do mene, primitivno in nezrelo. Včasih me je pred otrokom prijel tudi za prsi.To so tudi razlogi, zakaj zavračam spolne odnose z njim. Problem je tudi vzgoja. On ne bi prebral nobene knjige o vzgoji, kajšele šel na predavanje. npr, v kuhinji smo vsi, jaz kuham in sin odpira hladilnik, nakar mi mož reče “a ne boš nič naredila, glej k ima tvoj otrok odprt hladilnik”. na službeno zabavo sem šla prvič, ko je bil sin star 2 leti. Sledili so klici moža na vsako uro. kdaj bom doma, otrok mi joka itd. če mož kaj naredi doma, pospravi, moram si vse to ogledati in ga hvaliti. tudi če previje otroka, pravi, da ga je namesto mene. vse to me zelo spravlja ob živce. ob vikendih me nadira, zakaj kuham toliko in zakaj ne jemo jedi iz vrečk. vsak vikend isto, čeprav sem mu 100x razložila, da si otroci zaslužijo zdravo prehrano. karkoli se odgovoriva, naslednji dan, kot da se ne bi sploh pogovarjala o tem. ene in iste stvari se pogovarjava znova in znova. pol leta sem rabila, da je nehal s pestjo mahat proti otroku 2 leti. sej je ni udaril, ampak ta strah, ki ga s tem povzročaš otroku. tako nasilje ni sprejemljivo. Ne prenašam vpitja, ko se mož in sin prepirata in oba meni govorita “on je začel”. Možu sem rekla, da je zdaj v vlogi očeta in naj bo na tem nivoju, da se ne more kregati s sinom. Sita sem tega, da sem edina “odrasla ” v tem odnosu, preveliko breme je zame. imam dva otroka + moža, pa še psa, ki ga mož pelje ven ali pa ne odvisno od njegove volje in nima nobenega pomena najini dogovori o skrbi za psa. zaradi vse te živčne izčrpanosti sem se zatekala k hrani in se zredila v enemu letu za 20 kg. njegovo maltratiranje me je izčrpalo. on potrbuje nekoga, da ga zafrkava in da se čisti svojih kompleksov. ko je moj kolega dobil otroka, mi je težil ” a si žalostna, ker ga nima s tabo” in tako cel dan. pol sem čist fuč in pojem čokolado, da se malo umirim. če se grem umit, me sprašuje “zakaj”. včasih po stanovanju vpije “mader faker” na glas, kar tako, da se sprošča in to dela pred otroki. no zdaj ko je dobil službo kjer so podobni tipi, mi vedno pravi da blagor tem tipom, ki so imeli veliko žensk. vsake tok časa je OK in se razume z otroci, pa vseeno premalo, da bi bila zadovoljna. ločila bi se, saj ga res že težko prenašam, ampak se bojim kako bi bilo z mojimi otroki, saj bi bila v nenehnem strahu, kako je z njima. Ko sem mu rekla, da bi bilo dobro, da bi moji otroci imeli drugega očija, je šel k sinu in mu razlagal, da bi mu mamica rada dala novega očija. potem pa seveda je sin jokal. res ne vem, ali je sploh kaj možnosti, da postane drugačen. sem že čisto obupana. hvala.

AdrijanaB

Ker niste postavili vprašanja, niti ne vem, kaj konkretno bi vam napisal. Bi pa začel s tem, da v vaši družini ni noben odrasel. Sebe sicer lahko dojemate tako, ampak marsikaj od tega, kar počnete, je zelo daleč od odraslosti. Če je na vas večina bremena za otroke in družino, to še ne pomeni odraslosti. Odraslo bi v tej zvezi bilo, da se temu odločno, zrelo in dostojanstveno uprete. Z napisanim čisto v ničemer ne želim opravičevati dejanj vašega partnerja, ki so res nezrela. Ampak dokler se oba ne zavesta svoje odgovornosti, če uporabim vaše besede »neodraslosti«, potem nimata temelja, na katerem bi karkoli spreminjala.

V čem je torej vaša odgovornost? Najprej vas moram spomniti, da ste si tega in takega partnerja izbrali sami. Da še vedno vztrajate z njim. Da aktivno prispevate k slabemu vzdušju v družini in da tudi marsikaj od tega, kar počnete, do vašega partnerja ni spoštljivo. Razmislite, koliko je vaše zavračanje spolnih odnosov zrela odklonitev ženske, ki si jih ne želi, koliko pa maščevanje partnerju, ker ni tak, kot bi »moral biti«? Kaj od tega izražate, ko odklonite spolni odnos? Ste takrat mirni in spoštljivi? Predvsem pa je vaša odgovornost, da naredite vse, da se vaše otroke zaščiti pred nasiljem, sramotenjem in ostalimi zlorabami. Karkoli kdo od vaju razlaga otrokom o vajinih težavah, vsako iskanje opore in zavezništva pri otrokih – je zloraba. Ne glede na to, kakšen je vaš mož ozroma oče – vi ste mati. Če se oče ne zaveda svojih dolžnosti, to v ničemer ne zmanjšuje vaših. Kaj boste storili, da zaščitite svoje otroke? Boste zmogli sami? Če ne, kam se boste obrnili po pomoč? Kaj boste naredili, da vam ne bo treba za vsako ceno vztrajati v odnosu z nekom, ki po vaših besedah noče biti oče pa tudi pravi partner ne? S tem nočem napisati, da se morate ločiti, da ga morate zapustiti. Bojim se pa, da dokler ne boste začutili, da to zmorete narediti, ne boste mogli kaj dosti bistvenega spremeniti.

Verjamem, da ta odgovor ni tisto, kar ste pričakovali. Vendar, ko gre za otroke, jih vedno postavim na prvo mesto. Oni so edina prava žrtev v vaši družini, njih je treba zaščititi. Ko gre za partnerjevo nasilje, poniževanje in sramotenje, ste lahko žrtev tudi vi. Vendar imate vi izbiro, otroci pa ne. Vi se lahko odločite, da ne boste več žrtev in začnete ukrepati v tej smeri. Vendar prava smer ni, da še sami postajate nasilni (klofute), poniževalni, itd. Verjetno tudi čokolada ne bo ničesar rešila. Partnerja ne boste spremenili, zato bi bilo modro začeti spreminjati sebe. Ste oseba, na katero ste lahko ponosni? Se spoštujte, se imate radi? Ste dobra mati, so otroci pri vas na varnem? Če so odgovori negativni, potem vaš partner nima čisto nič pri tem. Glede na opisano stanje v vaši družini in ker ste že zelo obupani, bi vam priporočil, da si poiščete pomoč terapevta. Seveda bi bilo bolje, če bi se vam pridružil tudi partner. Ampak čakati nanj bi bilo spet neodgovorno, prisiliti pa ga ne morete. Zato v vsakem primeru začnite pri sebi. Kar pa ne pomeni, da morate vse sami. Poščite pomoč in podporo povsod, kjer so vam jo pripravljeni ponuditi.

Lepo vas pozdravljam

Hvala za odgovor. Nekako sem pričakovala podoben odgovor. Verjetno sem rabila neko vrsto streznitev. Dalo mi je veliko energije in volje, da se spravim v red, posledično tudi družino. Ne zavračam spolnih odnosov iz maščevanja, ampak želim vsaj enkrat iz partnerjeve strani slišati, da kadar mi ni do odnosa, me ne sili ampak mi da razumevanje, da bi kdaj tudi moje potrebe bile pomembne. Po vrtcu so ponavadi, igre z otroki, sprehodi, kasneje večerja in umivanje in spanje, vse to je na meni ker raje jaz delam to z otroci in jih na lep način spravim spat in ob uri kot pa da jih spat spravlja mož ker je potem vedno dretje in vpitje in jok. Verjetno pa je družinska terapija trenutno edina rešitev. Hvala še enkrat in lp, Adrijana

naj vam razlozim pred kratkim sem izvedela da me je moz prevaral s svojo sodelavko ki je tudi porocena ter ima majno deklico,imeli so neko sluzbeno zabavo,moj moz je baje prevec spil,sel na zrak ker mu je bilo zelo slabo ona njegova sodelavka pa zanjim,baje da je tudi sama bila malo pod alkoholom,in tako se je zacelo zacela sta se poljubljati mogoce je bilo tudi sexa vendar mi pa sigurno tega noce priznat,venar mi je zagotovil da je bilo samo takrat in da se vsega ne spominjanjegov izgovor je alkohol,vendar sta si do nedavnega se posiljaja sms vedar jih je zbrisal da nebi vidla kaj sploh pise,nekega dne je pa dobil sms ki sem ga pa jas dobila v roke.in tako se je zacelo moje trpljenje nezaupanje zalost bolecina je tako huda da nevem kako naprej naj odidem ker mi vedno hodi po glavi zakaj me je moral ponizati pocutim se manj vredno boli me tudi to ker vem da sta se vedno sodelavca in delata tudi nocne skupaj strah je velik da se bo poovilo bojim se tudi da nebom padla v depresijo ker vem da se potem ne bom izvlekla iz nje ,bolecina je tako huda da nevem kaj naj storim rada bi odsla iz njegovega zivljenja in mu pustila da nadaljuje svoje zivljeneje brez mene in otroka vendar se bojim zaceti znova v sebi nosim preveliko zalost ki jo ne morem niti opisat zaupanje v njem sem izgubila ne zaupam mu vec kaj naj storim on mi trdi da me ima zelo rad vendar ce bi bilo res tega nebi storilin vem da vas je veliko ki ste to dozivele zato vas prosim za kak nasvet da mi bo laze se odlocit nemorem vec prenasat to velikansko bolecino ki jo nosim v sebi nemorem se nikakor znebiti misli kako je lahko sploh to lahko storil ne najdem nobenega odgovora nato zakaj.