Lepo pozdravljeni!
Že 7 let se bolj ali manj bojujem s psihičnimi težavami, ki pa so v zadnjih dveh letih še posebej intenzivne. Moja diagnoza GAM, sledi OKM …..v zadnjem letu pa se psihiatrinja nagiba tudi k izgorelosti. V bistvu sva v fazi testiranja vseh simptomov, ki bi lahko bili znak izgorelosti. V vseh teh letih sem bila bolj malo na bolniškem staležu. V zadnjem letu pa kar nekajkrat po dva ali tri tedne skupaj.Pred dvema letoma sem bila sicer hospitalizirana in takrat je stalež trajal malo dlje, drugače pa samo po kakšen teden. Vedno sem se borila in potem doma kompenzirala, samo da sem zdržala v službi. Naj povem da imam odgovorno službo, ki zahteva zbranost in dobro razpoloženje. Le tega pa mi v zadnjem času zelo primanjkuje in se le s težavo tudi pretvarjam, da je vse v najlepšem redu. Po zadnjem staležu sem sedaj tretji mesec v službi le 4 ure s 4 urnim bol.staležem. Psihiatrinja mi je omenila tudi možnost, da bi podali predlog na komisijo za 4 urno upokojitev. Sama vidim da le s težavo zmorem še te 4 ure in si nikakor ne predstavljam delati “na polno”. Vcasih sem že po 4 urah tako izžeta da doma dobesedno obležim. Stara sem 42 let in imam 20 let delovne dobe. Skrbi me kako bo naprej. Prijateljica mi je omenila, da me lahko podjetje odpusti v primeru da bi mi invalidska komisija odobrila 4 urno upokojitev. Podjetje lahko menda vztraja da potrebuje delavca za polni delovni čas in ne za 4 ure. Vam je znano kaj okoli tega? Žalostno da se ob vseh teh borbah in bolezni človek ukvarja še s to mislijo, vendar me je resnično strah, da bi izgubila službo. Po drugi strani pa se bojim kako bom naprej, v primeru da se nič ne spremeni.
Hvala v naprej za vsak odgovor.
Lepo Vas pozdravljam.

Pozdravljeni,

vsaka situacija je specifična in je od veliko dejavnikov odvisno kaj in kako se bo dogajalo. Že veliko je vprašanje, kako se bo končal postopek ugotavljanja preostale delazmožnoti, kaj šele kaj se bo potem dogajalo v vaši službi. Težko karkoli komentiram, ker imam premalo podatkov. Predlagam, da me kontaktirate po zasebnem sporočilu, saj se mi ne zdi primerno se o tem pogovarjati javno.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

tudi sama imam za vas vprašanje. Stara sem 50 let, zaradi depresije se zdravim od leta 2015. Trenutno stanje se izboljšuje, kaže na zmerno depresijo, kar pa je po mojem bolj posledica zdravil (Wellbutrin, Ecytara) kot mojega dejanskega psihičnega stanja. Že dve leti sem brezposelna, v tem času se ni nehala huda utrujenost, telesna bolečina in anksioznost, težave so bile s spominom (po nekem obdobju so bolj ali manj uspešno izzvenevale), slabim pomnjenjem, koncentracijo, tesnobo, razdražljivostjo. Sedaj je bolje, čeprav imam konstantno potrebo po zelo veliko spanja, potrebujem spanja do 10 ur na dan, včasih pa tudi več, kar traja že dober mesec dni in še več. Ob travmatičnih in stresnih dogodkih se odzivam veliko bolje kot prej, vendar me vsak tak dogodek (lahko tudi grda beseda od koga) “zdela” do te mere, da po nekaj dni ne morem vstati, se počutim slabo, potrto in sem skratka na smrt utrujena. Nekaj dni je lahko 3 ali 4 dni, včasih cel teden. In to kljub zdravilom, ki sicer delujejo name zelo dobro, kot sem že zapisala, prav tako sem bila na testiranju kognitivnih sposobnosti in je vse ok, na ravni normale. Zanima me, kaj moji simptomi pomenijo za mojo zmožnost za delo. Vpeta sem namreč po eni strani med nujo, da se zaposlim, ker se lahko le tako preživljam (sem samska oseba, že dve leti povsem brez dohodkov), po drugi strani pa se še ne čutim sposobna delati in se bojim, da bo z izpostavljenostjo stresom na delovnem mestu in mojo navado, da se zakopam v delo, dokler povsem ne izgorim, spet padla v stanje hude depresije, v kakšnem sem že bila. Kot rečeno, stresov nisem sposobna obvladovati in normalno predelati, velika težava je tudi premagovanje nenehne utrujenosti, kar je že samo po sebi zelo hudo. V lanskem letu sem se delovno aktivirala na prostovoljni osnovi, tj. z brezplačnim delom, da bi si tako olajšala vključitev v neke normalne življenjske tokove, a so bile težave z utrujenostjo, čemur sta se pridružila razdražljivost in anksioznost, tako hude, da sem sodelovanje po enem mesecu dela opustila. Ali je glede na mojo diagnozo smiselna napotitev na invalidsko komisijo , tj. da se določi skrajšan delovni čas ali upokojitev? So sploh možnosti, da posameznik z mojo diagnozo (zmerna depresija) na invalidski komisiji tudi “uspe”? Te bolezni ne privoščim nikomur, prehudo je.

Pozdravljeni,

o možnosti napotitve na oceno preostale delazmožnosti se pogovorite s vašim lečečim psihiatrom. On/ona vam bo najbolj znal povedati, ali je smiselno, in kaj lahko v vašem primeru pričakujete. Brez da vas poznam, težko to ocenim. Mimogrede, ste že bila na delavnicah ki jih organizirajo zdravstveno vzgojni centri: Spoprijemanje z depresijo in Spoprijemanje s tesnobo? Zelo priporočam!

Lep pozdrav,