Pozdravljeni,

zelo dolgo sem zbirala pogum, da vam napišem to pismo. Poročena sem 6 let, z možem imava dva otroka (4 in 2 leti). Problem je v tem, da sva se z možem zelo odtujila, pravzaprav se pogovarjava še samo osnovne stvari glede otrok in logistike, kaj drugega pa je zanj že prenaporno. Zvečer, ko gresta otroka spat, ko bi lahko imela malo časa zase, pa v trenutku zaspi na kavču zraven televizije (pa da ne bo pomote, otroka sta 20.00 v postelji), seveda, če je slučajno doma. Kar me moti je tudi to, da on zelo veliko svojega prostega časa posveti hobijem (približno 3x na teden ga ni, tudi večino vikenda ga ni). Z otroci sem torej sama, mi se imamo sicer super, vendar se jaz počutim kot vulkan, ki bo vsak čas izbruhnil. Sva se pred časom poskusila pogovoriti o vsem tem, mi je obljubil, da bo več časa preživel z nami, pa nič od tega. Dopoldne me obvesti, da njega popoldne pač ne bo. Tudi jaz grem kakšen večer s prijateljicami na kavo ali na telovadbo, ampak to je enkrat tedensko, pa še to grem šele ob 19.00, ko potem otroka itak gresta hitro spat. Imam občutek, da smo skupaj še samo zato, ker je pač to lažje, zato, da se nam ni potrebno ukvarjati s problemi, ki nastanejo ob ločitvi. Velikokrat se prepirava ravno zaradi tega, ker ga pač dosti ni doma. Meni se srce para, ko otroka sprašujeta, kje je ati in zakaj ga ni (čeprav vedno manj), on pa meni govori, da ju hujskam proti njemu, ko ga sprašujeta kdaj pride.
Ravno zadnjič smo imeli spet en izpad:
Naš 2 -letnik je precej težaven otrok, je zelo trmast in ipičen – ko si kaj zabije v glavo mora tako biti in če slučajno ni, se dere tudi po 40 minut skupaj. Sem prebrala dosti člankov na to temo in ga nekako poskušamo normalno umiriti, včasih se z možem skregava tudi, ker sva že oba čisto živčna in ne veva več kaj narediti, da se bo otrok umiril. Nazadnje je bil primer, ko je tako tulil in so možu popustili živci in ga je 2 krat po riti. Ko pa ga je udaril po glavi (z roko seveda), sem stopila vmes in otroka vzela. Od takrat naprej se z mano sploh ne pogovarja, ker češ da jaz ščitim otroka in da ni čudno, da je takšen kot je. Res, da mogoče ni bilo prav, da sem se vmešala med njun konflikt, ampak nikoli ne bom dopustila, da kdorkoli naredi mojemu otroku kaj. Saj ne pravim, da mu je nekaj naredil, ampak v tistem trenutku me je postalo strah, kaj mu lahko naredi. Mož drugače ni agresivne narave in še nikoli ni položil roke na nobenega od nas.
Vem, da otroka čutita to najino medsebojno napetost, čeprav se pred njima ne prepirava.
Ne vem več kaj naj naredim. Včasih me ima, da bi enostavno spakirala in z otroci šla proč. Potem pa se postavi vprašanje kam? Zaposlena sem pri možu in tudi moji starši nimajo prostora, da bi prišle še 3 osebe zraven v stanovanje.
Aja, še to: Ko pa predlagam zakonsko svetovanje, se pa norčuje, češ kaj pa bodo drugi več vedeli o nama kot midva.
Ne vidim več izhoda, res ne. Moža sicer resnično ljubim in ne bi rada razdrla naše družine, ampak v takem odnosu v sebi umiram. Lepo vas prosim za kakšno spodbudno besedo in nasvet, ker imam občutek, da se bom počasi zlomila.

Toplo pozdravljeni,

opisujete odnos, v katerem vam postaja že prava mora in ne veste, kako iz tega. Mož je odsoten, se za vas in otroke ne zanima, vas pa to boli in veste, da samo zaradi otrok in bolečih posledic ločitve ne boste več dolgo vzdržali.

Oba se bosta morala v sebi globoko umiriti, si prenehati dajati odgovornost drug drugemu za neuspeli odnos ter se odločiti, da želita drugače. Včasih je dovolj eden, da premakne kolesje odnosa, ki se vrti brez kontrole v svojo smer. Kot ženska lahko veliko naredite v tem odnosu za vaju, za vas vse, problem je le v tem, da vas njegov odnos vedno znova potegne v vedno isti način odzivanja in čutenja. Ko boste vi dobili »tla pod nogami« in zmogli osnovne razmejitve v odnosu med vama, ne boste na sebe več jemali čutenj in se zapletali v vedno iste zgodbe bolečine in osamljenosti. Sedaj živite v svetu nenehno se ponavljajočih čutenj, ki vam jih njegova bližina še potencira. In v vsem tem ste sami in nesrečni že do te mere, da ne zmorete več. Na drugi strani je vaš mož, ki živi v svojem svetu, čuti, da mu je ob vas tesno, da nima prostora (čustveno), da je sam, nerazumljen in vedno vsega kriv. Ker vsak živi v svoji zgodbi, ki je zelo močna in zavezujoča, nobeden od vaju ne zmore pogledati preko svoje ograje in začutiti, da je tam tudi nekdo, ki je sam in potrebuje roko in topel, razumevajoč odziv.
Sedaj sta v fazi odnosa boja za prevlado, kjer vsak vidi samo sebe, doživlja svojo bolečino in drugega krivi za vse kar mu povzroča in dela.

Zdrav in topel odnos pomeni, da med vama nastane spoštovanje, razumevanje, sprejemanje, predvsem pa razumevanje drugega in njegove sveta na način, kot ga on doživlja in čuti. Resnično obstaja način in pot do njegovega srca in vi ste že utrujena od iskanja in želje, da bi se vam odprl. Predvsem se umirite v kritičnosti in obsojanju. Poskušajte se mu približati na način, da bo začutil, da je varno. Moški se boji kritične ženske, ob kateri je nenehno kriv in nikoli ne naredi nič prav. Pa ne da ste vi kritični, on vas tako doživlja, vaš svet pa je popolnoma drugačen, v hrepenenju in že bolečem čakanju nanj ter osamljenosti, ki se vam prebuja, občutku neslišanosti, težko zmorete korake topline do njega. Siti ste že vsega in nimate več moči narediti nekaj zanj, saj se vam ob tem prebuja misel kaj pa on naredi za mene, nikoli ga ni? V tej razbolelosti in obsojanju ne vidita konca, ker ga tudi ni. Konec je tam, kjer se vi odločite, kljub svoji bolečini in nerazumevanju narediti nekaj zanj, ker ga čutite in veste, da kar počne, ne počne zaradi vas, ker vas nebi imel rad, temveč ker on ne zmore in ne zna. Če greste še malo globlje začutite, kako globoko hrepeni po vas, si želi vaše bližine, vendar ga je strah, da niste nikoli zadovoljni in ga nimate radi, da vam ni zadosten in ga ne marate več.

Veliko lahko naredite sami, z razumevanjem tega, kar čutite vi in kar čuti on, z razumevanje zakaj se oba tako odzivata in nenazadnje s čutenjem sebe in njega na drugačen način. Na način, ki vas več ne ogroža, temveč zmorete v odnosu sprejeti, razumeti, sodelovati in podpreti. Tukaj se rodi nov odnos, kjer je globina in skrb za drugega, ko ti je resnično mar.

V kolikor mož ne želi na terapijo, lahko pridete sami. Pokličite na spodnjo številko in dogovorili se bova za razgovor ter poskušali najti drugačni odgovor na stvari, ki bolijo in vas uničujejo ter jih ne zmorete predelati sami. Če se boste odločili za terapevtski proces, bo mož najverjetneje že v štirih tednih sedel z vami na terapevtskem stolu. Rekel bo, da je prišel samo pogledat in verjetno bo ostal do konca. Eden mora začeti ta odnos obračati v drugo smer. A zmorete zbrati še toliko moči in sestaviti sebe in odnos med vama? Če se odločite za to pot, ste dobrodošli.

Vse dobro vama želim in srečno.