Pozdravljeni,

tudi sama sem prišla do točke v partnerskem odnosu, v kateri ne vem več, kako naprej in tavam v temi. S partnerjem sva skupaj kake dve leti in sva oba preko 30 let. Težava pa je v tem, da partner enostavno ne zmore (ali ne želi) korakov naprej, torej selitve v skupni dom (ima svoje stanovanje v hiši staršev) in ustvariti družine. Sedaj že kake pol leta poskušam s pogovorom, zakaj je tako, kaj je narobe, ali se je ohladil, vendar vse, kar dobim od njega je le, da si želi vsega tega, da bo prišlo do tega, vendar pa časovno ne zna povedati, niti ne pove razloga, zakaj je tako (reče le, da si želi, ampak da mu še ne gre). Od vsega sem postala zelo utrujena, brezvoljna, saj bi si želela od njega vsaj drugačen pogovor, da bi mi zaupal, zakaj je tako in kaj lahko pričakujem od njega, pa vendar se stanje ne spremeni. Sicer ima partner že otročka iz prejšnje veze, vendar se z otročkom razumemo, tudi s starši je vse v redu. Sprašujem sem, ali me ne ljubi dovolj, toliko, da bi z mano ustvaril kaj resnejšega in me potrebuje zgolj občasno za pogovor, druženje (sedaj namreč sem kake dva, tri dni pri njem, potem pa grem domov, pa mu je vseeno, kje sem, nikakor pa noče, da bi skupaj zaživela in bi si tudi uradno prijavila bivališče pri njem).
Mi mogoče lahko kdo pomaga ali poda kakšen nasvet? Da je že bil v podobni situaciji? Hvaležna bom za karkoli, saj sem zaradi nastale situacije žalostna.

Lep sončen dan želim vsem,

Draga Goldie4,

lahko je verjeti, da ne veste, kako naprej, saj je v vašem sporočilu čutiti veliko nemoči; je občutek, kot da ne morete narediti ničesar več, ko pa se partner noče »odpreti«, sodelovati, kar pomeni biti v odnosu. Občutiti je veliko žalosti in obupa, od česar ste že prav utrujeni. Vendar pa se pojavi vprašanje, kje je tu JEZA? Kako to, da niste jezni, ko se stvari ne premaknejo? Napisali ste malo, tako da lahko le ugibam, vendar ostaja občutek, da ste vi na sploh vajeni prilagajanja, umikanja »s poti« drugih, kot da se počutite napoti – pravite, da doživljate, kot da je partnerju vseeno, kje ste, hkrati vam sporoča, da si želi ustvariti z vami družino. Mu (čustveno) verjamete? Če vas »odslovi« z odgovori, da še ne ve, kdaj, očitno čustveno ni prisoten, pripaden. Zakaj? Zelo hitro ste vse vzroke tega ohlajanja med vama prevzeli nase, kot da nimate pravice želeti, da bi bili »dovolj« ljubljeni, da bi si z vami z veseljem ustvaril novo družino. Seveda pa vzrok ni v vas, temveč v njem; ali čustveno še ni odšel od doma?
Pri vašem partnerju gre morda za problem odhoda od doma – ne vem, kakšna je izkušnja njegovega »neuspešnega« odhoda od doma, kot pravite, si je družino enkrat že ustvaril pa nekje očitno ni zneslo. Koliko lahko razmišlja, govori, ozavesti o tej svoji izkušnji, se upa iz nje nekaj naučiti in odrasti? Koliko ste vi lahko del te njegove rasti? Zakaj se je vrnil nazaj k staršem? Verjamem da bo prvi argument denar, vendar se kljub temu JE vrnil nazaj v varno(?) zavetje svoje primarne družine. O tem govori tudi strah, ki ga je čutiti ob tem, ko ga spodbujate, sprašujete o ponovnem odhodu v novo življenje. Koliko vas razočara, razjezi ta njegov molk? Pri vas je čutiti, kot da nimate nekega globokega notranjega dovoljenja, da bi »zahtevali« zase nekaj od življenja, kot da se vam želje težko uresničujejo. In kje, ob kom ste se oblikovali v tako žalostno, utrujeno, umikajočo se, uvidevno osebo, ki ne verjame, da ji nekaj PRIPADA. Karkoli to že je – vsaj jasen pogovor, odgovor.
Zato bi vam priporočila dvoje, in sicer, da si na tem forumu preberete temo: Čustveni odhod od doma-prekiniti odnos s starši ali ne? Tu boste morda dobili nekaj vpogleda v to, kaj se dogaja z vašim partnerjem, druga stvar pa je lastno srečanje sebe – zakaj vstopate v odrasel partnerski odnos tako, kot vstopate, kako je bilo vam ob vaših starših in ali so ta občutja odrinjenosti, kot da niste pomembni, kot da niste vredni ljubezni,… vam že od kje poznana? Od kje? In kdaj se boste nad vsem skupaj razjezili, kar seveda ne pomeni, da se boste znesli nad partnerjem, ampak, da si boste dovolili občutek, da je dovolj te mlačnosti, tega občutka odrinjenosti na stranski tir, da želite jasnost, pot, vidljivost, voljo, biti ljubljeni, ker si to seveda zaslužite…

Srečno pot,

Gospa Mateja,

za vaš odgovor bi se vam res lepo zahvalila. V veliko vaših besedah sem se našla, samo ne vem, kje in kako naj začnem reševati težave.

Kar se tiče moje zgodbe, vse drži, kot ste napisali, tudi v prejšnji vezi sem namreč imela podobne občutke manjvrednosti, da sem na poti, s to razliko, da me starši prejšnjega fanta niso sprejeli tako kot se si želela in sem se počutila odrinjeno in odveč. Vzrok za takšne občutke pa verjetno izhaja iz moje družine, kjer se se tudi ves čas borila za pozornost, počutila odrinjeno, se ves čas z nečim dokazovala. Kako naj se zavzamem za sebe, kako naj razrešim odnos s tarši (oče je že pokojni) ?

Glede partnerja pa je tako, da sem tudi zelo jezna zaradi situacije, poleg žalosti na trenutke občutim veliko jeze in vse to sem mu tudi povedala. Partner sicer že ves čas živi v hiši staršev (s tem, da ima ločeno stanovanje v hiši), tudi z nekdanjo partnerko je živel v tej hiši. Da ni čustveno prisoten v odnosu, oziroma da ni dal celega sebe v odnos, že ves čas čutim, nekaj manjka in kadar nisva skupaj, občutim praznino in osamljenost. Vedno znova, ko se želim pogovoriti, pa dobim le podobne odgovore, pa saj bo v redu, saj bova skupaj živela, želim si ustvariti družino… Pa vendar nikoli konkretnih planov, datumov, oziroma, določene zadeve je že obljubil, a jih v obljubljenem času ni izpolnil. Kaj naj mi to pove? Naj povem tudi to, da kadarkoli omenim poroko, pove, da to itak ni nič, le papir, kot da se boji občutka vezanosti.

Tako sem zmedena, obupana, žalostna in hkrati jezna in ne vem, kako naj v vsem tem postavim sebe na prvo mesto?

Pozdravljeni goldie4,

Kje začeti? To je dobro vprašanje; tudi sama sem se vprašala, kje začeti odgovarjati na vaša vprašanja. Ker odgovori, ki bi jih napisala jaz, vam ne bodo dali tistega, kar iščete, ampak vam bodo porodili nova vprašanja. Žal nekih napotkov, kako se težave rešujejo, kako razreševati odnos s starši,… enostavno ni. Na vse je le en odgovor: začeti pri sebi, pa ne zato, ker bi bili vi »krivi« za vse, ampak ker je to edina točka v vesolju, nad katero imate moč spreminjanja. In lahko vas le vprašam, kakšne spremembe pa bi želeli? Da bi se partner začel pogovarjati z vami? Ali imate moč nad tem, imate te kompetence? Ne, veste pa, da ste jezni! In žalostni, razočarani in že tudi malo obupani. Pravite, da ste mu že povedali, da ste jezni – in kaj se je spremenilo? Nič? Potem ta jeza ni bila slišana in ste tudi zato lahko jezni in občutek je, da ste prenehali biti jezni, ker jeza itak ne zaleže, ni slišana. Ampak to govori o tem, da vas partner pravzaprav ne jemlje resno, da ni naredil čustvenega prostora za vas, tudi poroka mu ne pomeni nič, skupno življenje, je še prezgodaj… O čem vam to govori? Najbrž pride takoj močna bolečina, da vas nima rad, da mu niste dovolj in seveda ne vem, čutim pa, da je to tista zgodba, ki je vam tako poznana iz primarne družine; ko niste slišani, ko ni prostora za vas, se »potrudite« še bolj, še bolj se podredite, umaknete, nekonstruktivno jezite, v upanju, da boste ta prostor enkrat le dobili. In bolečina zavrnitve, izgube je premočna, da bi o njej lahko sploh razmišljali.
Vendar pa je ključna razlika ta, da vi niste več otrok in tudi vaš partner ni vaš starš. Tu sta OBA enakovredno odgovorna za odnos – če vam v tem odnosu ni v redu, če imate občutek neljubljenosti, je prva stvar, ki bi vam jo želela, globoko zavedanje, da ta človek (vaš partner) ni SPOSOBEN ljubiti in da pri tem vi nimate nobene vloge. Hkrati pa zavedanje, da so to VAŠE čustvene usedline, kako to »neljubljenost« doživljate, si jo razlagate in si jo skušate priboriti. Torej je vaša odgovornost ta, da vztrajate na svoji viziji, da želite odnos, v katerem se boste počutili ljubljeno in tega vam on NI dolžan dati, ampak če vi tega ob njem ne čutite, kaj boste naredili? Upali, da se bo nekoč spremenil?
Lahko mu predstavite svoja občutja v vsej resnosti, kot jih doživljate in izrazite svojo stisko, da ste na robu, dovolite mu, da prevzame svoj del odgovornosti za ta odnos nase – kaj je pripravljen narediti, da bo odnos osrečujoč? Ker če ste v odnosu nesrečni vi, kako je lahko srečen ob vas on? Lahko mu predlagate, da se začneta resno pogovarjati o vajinem odnosu, o lastnih doživljanjih, naredita prostor za doživljanje drugega…;če ne bo steklo, si lahko poiščeta strokovno pomoč. Če se partner na nobeno od povabil ne bo odzval, če sam ne bo predlagal nobene poti, vizije, kako razreševati, kaj boste naredili? Kaj lahko naredite? Lahko delate samo na sebi. In isto velja za vaše starše – če je mati še živa, lahko poskusite z iskrenim pogovorom o tem, kako ste doživljali svoje otroštvo, izgradnjo sebe ob njih. Bi vas bilo strah, da boste nespoštljivi? Hkrati seveda ne morete več pričakovati, da bi vam bila sposobna vse, česar vam ni dala, dati sedaj. Ne gre za to – danes ste odrasli in ste s tem dobili odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Tudi če staršev ni več, če se z njimi ne da razreševati, imate sebe in v vaši psihi te starši so in vam pomagajo kreirati podobno boleče in tudi lepe odnose z drugimi, kot ste jih z njimi in oni z vami. Sedaj, v odraslosti pa imate novo možnost nekaj spremeniti pri sebi – gre za notranja stanja, držo, da se vzamete resno, vsa svoja občutja in vztrajate na njihovem razreševanje, ne da jih potisnete ob stran in čakate, da se bo spremenil drugi in upate, da vam bo potem lepše. Pogosto partnerji tem spremembam sledijo, saj zaznajo, da ni več poligona za igro, ki se je igrala do sedaj. Se pa tudi zgodi, da temu ne sledijo in tu imate dve izbiri – ali pozabite nanj ali pa nase. Odločitev pa je spet vaša.
Vem, da je tole pisati veliko lažje, kot živeti, ampak od sebe človek ne sme zahtevati, da stvari spremeni čez noč, jih reši tako, da se spremenijo v tisto, kar si predstavlja. Veliko pomembnejši je proces, ki je »pametnejši« od nas, pelje nas natanko tja, kamor moramo priti, le udeležiti se ga moramo upati.

Upam, da sem vsaj malo odgovorila na vaša vprašanja in vam želim veliko samozaupanja in poguma, vere vase