G. Gašperlin, prosim za vaš odgovor.

Po večletnem zakonu, ki se je končal že pred leti s smrtjo moža, in po eni propadli zvezi, ki se je po kratki dobi končala z rojstvom še enega otroka in ločitvjo, sem spoznala človeka, s katerim bi želela ostati. Za sabo ima propadel zakon, žena ga je pustila samega z majhnim otrokom, ki pa je zdaj odrasel. V to zvezo stopava previdno, jaz sicer z zaupanjem, on pa z dvomi. Sebe vidi velikokrat kot krivca za karkoli, vnaprej zagotavlja, da ni kriv…je preobčutljiv in je z njim treba delati “v rokavicah”. Kot ga spoznavam, je bil resnično velikokrat “kriv”, je edinec,v nasprotju s stereotipi nerazvajen, prej nasprotno, priden, skoraj deloholik, in ima še živo mater, ki tudi vedno poudarja, kdo je kriv za kaj. Poznava se nekaj mesecev in nama gre zelo dobro skupaj in bi res rada, da zveza obstane. Sem pa v dvomih, kako postopati, da ga ne bom poskušala spreminjati, ker tega nočem, nočem pa tudi postati koš za očitke, če mu kaj ne bo šlo in biti jaz kriva za to. Je še precej nezaupljiv, a se spreminja na bolje. Ne verjame povsem, da res želim biti z njim in da ne bom odšla s prvim, ki pride mimo, ves čas išče potrditev. Kot spoznavam, je bil res globoko prizadet in velikokrat brez razloga zaničevan. Potrebuje veliko nežnosti in potrjevanja. Bojim se, da ne bo postal še en moj “otrok”, ker sem tudi jaz sposobna s svojim razvajanjem doseči prav to.

Zdaj je konkretno nastopil problem, ker on ne razmišlja o prejšnjih zvezah isto kot jaz. Jaz namreč do bivšega ne gojim zamer, imava nevtralne odnose, vključno s kakim obiskom zaradi otroka, pride ga iskat na dom….vprašam ga za kako mnenje iz stroke, ki jo on obvlada, skratka, odnos je hladno prijateljski. Moj sedanji partner pa je s svojo zaključil na vseh nivojih. Mislim, da je zamera pregloboka, da bi razumel, da so lahko odnosi z bivšimi tudi taki, kot jih imam jaz. Prišlo je do hudega prepira, začel je sumničiti, da morava kaj imeti skupaj, zakaj sem se sploh ločila, če ne morem brez njega. Želi, da se noben bivši ali bivša sploh ne omenja, zdaj sva tu midva in bova govorila samo o naprej in nič za nazaj. Se vam zdi to v redu? Jaz se počutim omejeno v svojih odločitvah in delovanju, njega pa to tako hudo ogroža. Naj vztrajam pri svoji svobodi ali naj se podredim željam? Jaz zagovarjam to, da se človek spreminja, ko to začuti, ne pa pod prisilo. Čeprav se njemu na ljubo želim spremeniti, samo če se bom preveč, ali bom potem to še jaz ali bom lutka s “knofi na off in on”? Težko je debatirat z njim o tem, ker se počuti on “slab”, če mu omenim, da jaz to in to delam drugače in imam boljše rezultate. V ljudeh naprimer najprej opazi slabe lastnosti, boji se, kako ga bo kdo izkoristil, to pa potem prevlada pri splošnem vtisu. Jaz pa vidim prej dobre in slabe spregledam in izpadem naivna. Tako je posledično obkrožen s “slabimi” ljudmi, jaz pa z “dobrimi”. Ko sem hotela komentirati njegovo negativno gledanje, pa je bil užaljen, ker naj bi ga ocenjevala in grajala. Kaj mi potem ostane? Ne morem hvalit samo njega in kimat, ko kritizira druge. To potem nisem več jaz. To je skregano z mojo iskreno naravo.

Pozdravljeni!

Za vsakega je biti to, kar v resnici je, morda celo glavna naloga. Da ne bi bila preenostavna, je sestavljena iz treh podnalog. Prva je ugotoviti, kdo sploh sem. Druga se naučiti in upati to tudi biti v vsakdanjem življenju. In tretja je, da zmoremo prenesti reakcije drugih, ko se pokažemo taki, kot smo. Včasih je to slednje še najtežje, sploh če so nam ti drugi zelo blizu (partner, starši). Pri vaši dilemi »Naj vztrajam pri svoji svobodi ali naj se podredim željam?« ne gre za »biti , to kar si«. V vsaki zavezujoči zvezi se je treba odreči nekaj svoje svobode in se poskušati spreminjati v smer, ki jo želi partner. Toda, kje je meja, do kam gremo lahko s tem omejevanjem svoje svobode in prilagajanjem partnerjevim željam? Odgovor na to je dokaj preprost: »Gremo samo do tam, kjer nehamo biti mi«. Ko začutimo, da gremo prek sebe, da rušimo svoje temelje, takrat se je pametno ustaviti. Izvedba tega sicer preprostega odgovora pa je več kot enostavna. Partnerja se skozi čas spreminjata, z njima pa tudi njune meje, potrebe po svobodi, intimnosti, prilagajanju,… Zato je to proces brez konca. Kjer sta partnerja še včeraj na določen način vzpostavila ravnotežje, ga morda danes ni več. Nikoli nismo do konca »to, kar smo«, ampak je to nek cilj, proti kateremu se premikamo. Zato se v nobeno jutro ne zbudimo enaki.
Ne vem, če sem vam s temle zgoraj kaj dosti pomagal in koliko sem sploh bil razumljiv. Žal se o tem, kar čutim, da se skriva za vašimi vprašanji, ne da odgovarjati enostavno in naravnost. Lahko pa na tak način poskusim odgovoriti na vaša konkretna vprašanja.

Iz partnerja absolutno ne smete narediti še enega otroka. Prav je, da imate sočutje in razumevanje do njegove težke preteklosti, ampak koliko obojega ima on do vaše?! Ne glede na to, kar se je z vašim partnerjem dogajalo, je odgovoren za to, kakršen je in še bolj za to, kakšen bo postal. S sočutjem pojdite torej samo do tam, ko mu začnete jemati to odgovornost. In ne pozabite, da imate »pravico« povsem enako pričakovati od njega.

O partnerjevi zahtevi, da se pogovarjata samo še »o naprej«, lahko z gotovostjo napišem, da »ni v redu«. Ena od lastnosti dobrega odnosa je, da se partnerja pogovarjata o vsem, o čemer se želi pogovarjati eden od njiju. Poleg tega imate s prejšnjim partnerjem otroka. Zato enostavno morate z njim ostati v odnosu, saj bosta kot starša povezana do konca življenja. Ko se mora ženska odločati med pravicami otroka in partnerja, nima kaj razmišljati: otrok je na prvem mestu!

S pretvarjanjem, samozanikanjem in prikimavanjem temu, s čemer se ne strinjate, ne boste prišli daleč. Vse to vas odmika od tistega »biti, kar si«. Zato povejte, kar mislite in čutite, hvalite, kar je hvale vredno in pokritizirajte, kar vam ni všeč. S tem enostavno ne more biti nič narobe. Problematičen pa je seveda lahko način, kako to storite. Če »komentirate partnerjevo negativno gledanje«, potem ga to lahko zelo upravičeno moti. Če pa samo govorite o svojem pogledu, potem to ne bi smelo razburjati partnerja. Če ga, ima on težave in ne vi.

Dokler ostajamo na splošnem nivoju, je vse skupaj jasno in razumljivo. Ko je treba to uresničiti v konkretnem odnosu, se vse skupaj močno zaplete. Kot ste opisali vajin odnos, vaju s partnerjem čaka še veliko dela, da bosta drug ob drugem »to, kar sta«. Ali je še vredno vztrajati in do kdaj, je vprašanje, na katerega si mora odgovoriti vsak sam. Če se boste trudili »biti, kar ste« in boste pri tem vztrajali ne glede na to, kako se bo odzival partner, bo tak odgovor začel prihajati kar sam od sebe. Ali vas bo partner začel počasi sprejemati »tako, kot ste« ali pa vas bo začel vedno bolj zavračati. Od tukaj do odgovora na prejšnjo dilemo pa ni več daleč.

Lepo vas pozdravljam

Obregnila bi se samo v ta del,ko omenjate,da se pogovarjate še samo za naprej.To ni možno.Starš si za celo življenje,ne na obroke.

Pridružujem se mnenju strokovnjaka.Od tu naprej boste že danes vedeli,če je to moški za vašo prihodnost ali ne.Tukaj začnite ali tukaj nehajte!

Pozdravljeni!

Spet se oglašam, tokrat je tema malce drugačna, je pa nadaljevanje začete. S partnerjem sva zdaj skupaj leto in pol, sicer vsak na svojem domu s svojimi skrbmi in obveznostmi, vsak prosti čas pa preživiva skupaj ali pri njem ali pri meni. Z otroci ali brez, kakor nanese. Gre nam “kar dobro”, vendar pa se pojavljajo kritično momenti, ki me spravljajo ob živce in v obup, in dvom, ali je sploh vredno. Namreč, kot sem omenila, ima partner še živo mamo, s katero ni v najboljših odnosih, čeprav živijo v isti hiši, sicer v ločenih stanovanjih, vendar pri isti mizi. Le kadar pridem jaz, imamo gospodinjstvo ločeno. Problem nastaja “po moje” tu: (nisem nikakršen terapevt, ampak po svojih izkušnjah in po znanju, ki sem ga nabrala preko knjig, forumov, kot je ta in predvsem pri obiskovanju ene terapije, ki se je zelo dotikala vplivov staršev v otroštvu na delovanje v odraslosti)…torej, on je edinec, vse življenje “obsojen” na skupno življenje z materjo, ki je od začetka bog in batina pri hiši. Po njegovih besedah je bila “taglavna” tudi prej, ko je še živel oče. Se pravi, vedno mora biti po njeno, vedno ona najbolj ve, kaj je prav, kako bi se moralo, kdo je kakšen, kako so sosedje taki in taki, vse je treba kritizirat, nič ni dobro, pohvalit kaj je skoraj greh….no, v takem okolju živi ves čas. Lahko je reči, da bi imel možnost iti stran, ampak on tega sigurno ne bi zmogel, ker se počuti odgovoren za mater, ki je že precej odvisna od pomoči drugih, čeprav za osnovne stvari še poskrbi sama. Verjetno ni bil dostikrat ali skoraj nikoli deležen pohvalne besede, še slabše, za vse, kar se je zgodilo, je bil sam kriv, sploh pa je veliko slišal na račun tega, ko ga je žena prevarala in šla in pustila samega z majhnim otrokom. Za tega je potem po sili razmer morala skrbeti mati in mu še danes meče naprej, da če mu je otroka pazila, jo bo pa ja moral poslušati, še zdaj, ko je toliko star. Če ju poslušam pri takem prepiru, sem zgrožena, ko slišim njegov glas. Kot da bi poslušal (glas)majhnega otroka, ki se brani, obenem pa se sklicuje na svojo starost. Ona seka nazaj, da je zanjo še zmeraj otrok, ki ga je treba vzgajat. Če mu kasneje rečem, zakaj se ji pusti, pravi, da je ona le mati in da mu ima vso pravico očitat in zmerjat!!!! Torej, problem nastopi tu, ko jaz (nezavedno ali slučanjo) povem svoje mnenje o kaki stvari, ki je drugačno od njegovega, “popravljam” njegove napakice,(normalno je, da nimava vedno istega mnenja, tu je v igri vsak recimo temu premik enega predmeta na drugo mesto, kjer bi jaz ta predmet nekako raje imela, s tem pa izničim njegovo mnenje…), no, tu pretiravam, je pa stvar temu včasih grozljivo podobna. Zanimivo je to, da takrat, ko recimo temu, jaz “prestavim tisti predmet drugam”, še ne reagira. Ko pa se mu z nekim določenim dogodkom zazdi, da ga le ves čas kritiziram in nič pohvalim in nič ne zaupam njegovim delom, potem koplje po filmu nazaj in išče dogodke, ki mu to samo potrjujejo. Medtem seveda pozabi na vse lepe trenutke, ko da jih sploh ni! Se jih ne spomni in sploh trdi, da če bi se česa spomnil, bi povedal, vendar jih itak ni!!! Ne glede na to, da je v svojem “dobrem” obdobju zanje vedel. Torej, moja razlaga je taka: on ni prerasel materinega vpliva nanj v otroštvu. Ob konfliktih postaja otrok, star 5 ali 10 let, počuti se ničvreden, da nič ne zna in nič ne naredi prav, obenem pa se zaveda, da je star čez 50 in da tako ne bi smeli delat z njim. Ker, roko na srce, ve in se zaveda, da je sposoben in dober in da ogromno naredi in ve, rabi pa vsakodnevno, ne, vsakominutno potrjevanje, da je dober, ker vsaka (moja) beseda, tudi če rečem, ej, vzel si mi odejo, zebe me, zanj pomeni, da ga kritiziram, da je SLAB. To, da je slab, ima ves čas na jeziku. Od tu tudi izhaja njegovo kritiziranje drugih, ker ves čas išče “slabše” od sebe, da bi njegova samozavest vsaj malo zrasla. Morda je tudi zato tako “priden” doma in delaven, da bi ga mati vsaj zdaj pohvalila, ampak zanimivo,več kot dela, bolj ga graja, ker zakaj je treba toliko, ker je začetih veliko stvari, pa nobena dokončana, poglej, sosedje se nam smejejo, ko je vse tako napol. Uh, sosedje…..s tem sem jaz pometla že pred časom, on pa ne bo nikoli.

Vprašanje: Ali obstaja možnost, da on spozna, da je njegovo reagiranje samo reagiranje tistega otroka v njemu, ki ni nikoli razčistil odnosa z mamo? Ker, kot sem omenila v prvem pismu, nočem postati nadomestna mama, imam že svojih otrok dovolj. Ampak, opažam, da v nekaterih rečeh pri meni išče tolažbo, kot jo otrok pri mami. Če se slabo počuti, če je bolan….skorajda joka, tako se kremži. (meni kar smešno za odraslega moškega) Po drugi strani pa je nežen mož, prijazen,pozoren, dobrosrčen, rada ga imam, on mene tudi, kolikor vidim, sem v njegovo življenje kar močno zasidrana, ampak bojim se, da je pripravljen tudi presekat, če ga bom preveč ogrožala. Najin odnos on opisuje kot prijateljstvo, ker prijateljstvo je največ, kar lahko imata dva med sabo. Zato mi tudi nekako ne “dovoli” (vendar tu se ne pustim), da bi svoje odnose med mano in mojimi prijateljicami imenovala pravo prijateljstvo, ker zanj je prijatelj samo eden, kateremu lahko vse poveš in te ne kritizira in te sprejme takšnega, kot si. Vendar, v najinem prijateljstvu manjka prav to, jaz njemu ne morem povedati vsega. Ker moram paziti, da ne bom s kakšno nepremišljeno besedo prizadela njega. Da ne bom omenjala stvari, ki jih noče slišat. On sicer meni pove, vendar želi, da ne komentiram. In želi, da jaz ne komentiram njegovih. Torej, pogovori so večinoma kot dva monologa, brez debatiranja. Ker pri debatiranju zanj obstaja nevarnost, da mu bom (posredno) dokazovala, da imam jaz prav in on pač nima in je zato slab.In ko pride do tega, spet brska po filmu nazaj in išče podobne dokaze.

Kaj je za narediti? Še vedno se dobro razumeva, lepo sodelujeva, ampak ob takih konfliktih se počutim tako zelo nemočno, ker res se ne znam boriti proti otroku v njemu, ne upam mu tega razložiti, ker ne vem, če bo razumel, če ne bo samo užaljen, ker pač ni otrok….ampak reagira kot otrok, to pa za čez50letniku res ne paše! Kaj naj jaz zdaj? In ko se počuti tako, povsem odpove tudi v spolnosti. Pravijo, da kovter vse pogliha….tu zagotovo ne.

Lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Precej dobro ste zadeli, v čem je jedro moževih težav. A bi vas vseeno opozoril na nekaj drugega. Verjetno sploh niste opazili, da skoraj ves čas pišete o možu, o njegovih težavah, kaj bi on moral spremeniti,… Kje ste vi pri vsem tem, kje je vaša odgovornost? Seveda ima mož obilo težav, očitno ni uspel odrasti, ostaja ujet v odnos z mamo, ki se ji ne upa postaviti po robu in predvsem ustaviti njeno čustveno izsiljevanje in poniževanje. A zakaj ste toliko časa ostajali s točno takim moškim? Zakaj vam je ravno ob tako nezrelem in nesamostojnem moškem varno? Zakaj si z njim ne upate odkrito spregovoriti o vsem, kar vas tare, ne glede na njegovo reakcijo in prizadetost? Pišete, da nočete biti njegova nadomestna mama. Lahko se motim, ampak izgleda, da ste ravno to. Bi znali biti kaj drugega, če bi to nehali biti? Znate kot ženska pristopati do moškega, ali znate biti samo nadomestna mama? Si res upate in znate pogovarjati, ali vas je tega strah, odgovornost za to pa prenašate na partnerja? Še veliko je takih vprašanj, povezanih z vami osebno in vajinim odnosom. S temi vprašanji bi se bilo za vas bolj modro ukvarjati, kot pa z moževimi vprašanji. Možev odnos z materjo se vas v bistvu sploh ne tiče, to je njegova stvar in njegova odgovornost, da to uredi. »Vaša stvar« pa so posledice, ki jih ima to na vajin odnos. Če se boste pogovarjali izključno o tem, moža in njegovo mater pa pustili povsem pri miru (razen če bi se on želel o tem pogovarjati), bodo to verjetno že prvi koraki v pravo smer.

Vajin odnos ni prijateljski. Prijateljstvo je eno, partnerski (zakonski) odnos je nekaj povsem drugega. Njegovi poskusi, da bi si vas lastil kot »edini prijatelj«, je samo nadaljevanje tega, kar se je naučil pri materi, ki si ga tudi lasti. Izgleda, da vaš mož zaradi materine zlorabe sploh ne zna ločiti med različnimi nivoji in vrstami odnosov. Do vas bi zato pristopal kot prijatelj, otrok,… Kot mož in moški še ne zna. Škoda, povzročena s strani matere, je bila pri tem seveda odločilna,a vseeno je pri tej starosti izključna odgovornost vašega moža ali se bo končno odločil postati moški. Vaša dolgoletno sodelovanje pri tem mu je dodatno omogočalo, da se mu s tem ni bilo treba soočati. Vam je dolga leta to na nek (nerazumljiv?) način tudi ustrezalo. Saj vas je motilo, a hkrati vam je tudi ustrezalo. Očitno se je v zadnjem času razmerje med tem kar vam manjka in kar vam ustreza spremenilo. Vse manj vam ustreza in vedno več vam manjka. Ali pa si vsaj upate tako priznati.

Sprašujete, kaj narediti? Začnite s tem, kar lahko naredite sami, saj namesto moža ne morete narediti nič. Najprej se odkrito odločite, kakšen odnos si želite. Ko mož do vas pristopa kot otrok, ga odločno in prijazno ustavite. V nasprotnem ga boste še naprej podpirali v tem, da ostaja otrok. Začnite govoriti o vsem, kar si želite, vendar pazite, da boste govorili o sebi, svojih občutkih, čustvih, mislih,… Pustite moža, njegove težave in njegovo mater pri miru. Če boste govorili izključno o sebi in ga bo to vseeno »prizadelo«, vztrajajte, ne dajte se utišati. Vi moža z govorjenjem o sebi ne morete prizadeti!! Ta njegova »prizadetost« je samo način, na katerega se vas je naučil ustaviti. Tega se je verjetno naučil pri svoji mami, ki ga ravno tako utiša in ustavi na tak način. Pa saj pri vas doma ni bilo nič kaj dosti drugače, kaj ne? Tudi vas so ustavili na tak način, zato to še danes deluje. V tem ste tudi vi še vedno otrok, podobno kot vaš mož. Zdržite njegovo »prizadetost« in vztrajajte. Bodite prijazni, strpni, a hkrati odločni. Nikar mu ne dokazujte, da imate prav, saj imate zase vedno prav in ni kaj dokazovati. Seveda pa ima enako prav tudi vaš mož. Vajin problem ni, kdo ima prav, ampak da drug drugega ne zmoreta razumeti in slišati v svojem prav. Da ne pišem še naprej na dolgo in široko… Začnite se resno ukvarjati s sabo, s svojim deležem, ki ga vnašate v vajin odnos. Ker samo to lahko storite. Ukvarjanje z možem in njegovimi težavami vas samo ščiti in odmika od tega, da bi se končno začeli resneje ukvarjati s svojimi.

Po dolgih letih so take spremembe v odnosu naporne in zahtevajo zelo veliko volje, odločenosti in vztrajnosti. Tudi če jih boste sami zmogli, je vprašanje, kako bo z vašim možem. Mati ga je povsem oropala in razorožila, vprašanje je, koliko se je v to že vdal. Zato je tudi veliko vprašanje, koliko bi vam lahko sploh sledil, če bi se vi res odločili za večje spremembe. V takih primerih je pomoč terapevta lahko izjemnega pomena. Če se bosta resno lotila vajinega odnos vama zato tovrstno pomoč res priporočam.

Lep pozdrav