Najprej lep pozdrav in opravičilo, ker verjetno nisem izbrala pravega foruma, so se pa me dotaknili nekateri vaši odgovori g. Izidor Gašperlin, ali način, kako na njih odgovarjate. Da se vsaj malo navežem na temo, ki je na forumu, moje partnersko in družinsko življenje je v razsulu, ker ne znam in ne zmorem več naprej. Nisem odpovedala pred leti, ko sem preživljala ločitev, ko sem bila brez službe in sem se borila za golo preživetje sebe in svojega otroka, ne kasneje, ko je moj bivši partner, s katerim sva se trudila ponovno postaviti pokonci našo družino, naredil samomor. Uspelo se mi je nekako pobrati, našla sem službo, zaživela ponovno. Vedno me je nekaj gnalo naprej, vedela sem, da moram, predvsem zaradi otroka. Hotela sem ohraniti iskrice v njegovih očeh. Sram me je priznati, vendar imam sedaj občutek, da me je povozilo, in da največji problem predstavlja ravno tisto, kar sem si včasih najbolj želela – služba. Za kratek čas sem imela tako, da sem komaj čakala, da grem tja in nisem verjela, da me za delo, ki ga opravljam, še plačujejo. Kasneje sem odpovedala, zaradi druge – za nedoločen čas. V glavnem, zdaj se počutim kot smet. Niti ne bom razlagala zakaj, pač tako je. Nekdo vedno mora biti tarča za vse, tukaj sem to jaz. Da bi kakorkoli stvar drugače videla, tega nisem sposobna. Že nekaj časa imam želodčne napade, včasih zelo hude, komaj diham, imam občutek, da se bom zadušila, službo prenašam domov, kar se seveda pozna na mojem odnosu s sinom. Želela bi si, da bi bilo drugače, a ne znam, žal. Poskušam se ukvarjati s stvarmi, ki so me včasih veselile, ne dvignejo me več niti te. Spopadam se s slabo vestjo, ker sem tako “pogrnila”, ker sem zadirčna do sina, ker enostavno ne morem več. V službi sem se poskušala pogovoriti, brez uspeha. Ubija me. Saj gledam za drugo, ampak to traja, težko je v teh časih. Premišljujem, če bi se jutri naročila k psihiatru, a si govorim, da je drugim še veliko težje, verjetno samo jaz ne znam potrpeti. Ta teden sem doma, zaradi viroze, ki je verjetno psihično izbruhnila. Ne vem, ali moje stanje omenim jutri splošnemu zdravniku, ali naj počakam, da nekako mine samo od sebe, saj tudi kakšnih zdravil ne mislim jemati, ker nihče na tem svetu ni vreden, da pristanem na zdravilih. Med tem čakanjem, pa se mi vse sesuva, vsi odnosi z bližnjimi. Ostajam sama s položnicami in krediti, ki jih z razliko od ostalih vsaj nekako lahko odplačujem, zato v tej službi tudi vztrajam, ampak se bojim, da me povozi. Pozdravljam vas v upanju, da se bom lahko nekoč spet jokala. Ampak jokala od smeha, kot sem se včasih velikokrat in se obenem opravičujem za zmedeno pismo.

Sanja

Čeprav niste zastavili nobenega konkretnega vprašanja, bi vam vseeno posredoval nekaj odzivov. Služba in odnosi v njej niso povsem zgodba zase. Tam se nam dogajajo zelo podobne zadeve, kot v odnosih z bližnjimi, samo manj intenzivne so, ker tudi odnosi tam niso tako globoki. Včasih v službi udarijo na plan zadeve, ki si jih želimo skriti pred sabo. Če ste večino časa sami s sabo in otrokom, so sodelavci skoraj edino ogledalo, v katerega se lahko pogledate. Kdo smo, najbolje vidimo šele, ko se pogledamo v ogledalo drugih. Od tu naprej pa vam zelo težko napišem ali ste se znašli v okolju, ki za vas ni (več) primerno, ali se je spremenilo delovno okolje ali ste se spremenili vi. Še manj lahko ugibam, ali rabite bolj spremembo vi sami ali je morda prava pot, da zamenjate službo. Vse bo bolj ali manj ugibanje tudi za vas, dokler ne boste ugotovili in začutili, odkod te hude stiske, kje so korenine, ki jo napajajo. Življenje, kot ste ga opisali, je bilo za vas vse prej kot lahko. Verjamem, da je še veliko hudega ostalo nenapisanega. Vendar, spoštovana Sanja, naj bo še tako hudo, nekje morate začeti. Če ne zmorete več, potrebujete pomoč. Včasih pomagajo in so potrebne tudi tablete. Te vam ne bodo rešile vaših stisk niti izboljšale odnosov, lahko pa vas bodo toliko umirile, da se boste zmogli ustaviti, spočiti in nabrati moči, ki jo boste nujno potrebovali, če boste želeli kaj spremeniti v svojem življenju. Spremembe pa bodo nujne, saj to že veste. Ne more vas v neskončnost držati pokonci samo skrb za otroka. Enkrat boste morali postati center svojih aktivnosti in motivov. Nekoč boste morali začutiti, da si zaslužite veliko več in da to lahko tudi dosežete. Da imate končno pravico in moč, da bolje poskrbite zase.

Glede na hudo stisko, ki preveva vaše pisanje, vam zagotovo svetujem, da splošnemu zdravniku opišete, kako vam je. Zdravnik, ki vas bo videl in slišal v živo, bo lažje precenil ali bi bila uporaba zdravil morda smselna. Če bo ocenil, da ja, potem vas bo ustrezno napotil naprej. Tudi če bo tako, ni treba, da »pristanete na zdravilih«, ta so lahko samo za oddih, kot sem pisal prej. Duševno zdravje je konec koncev zelo podobno kot vsako drugo. Določene težave premagamo sami, včasih pa potrebujemo pomoč od zunaj. Ali so to zdravila, ali je to psihoterapija ali le topla beseda in razumevanje prijatelja,…? Ni važno, važno, da pomaga! Tudi tole virozo verjetno niste zmogli premagati brez tablet. Za vas se mi zdi, da ste v situaciji, ko nujno potrebujete vsaj nekaj pomoči. Izgleda, kot da bi vse v pretekosti potlačeno in pometeno pod preprogo zdaj kar naenkrat hotelo na plan. Prej ste si iz skrbi in dolžnosti do otroka govorili, da morate zdržati za vsako ceno – zdaj pa tega ne zmorete več. Če je tako, ni čisto nič narobe z vami. Vsakemu se kdaj zgodi tako. Poiskati pomoč zato ni znak šibkosti, ampak kreposti in odgovornosti. Dolžni ste poskrbeti zase, če je treba tudi s pomočjo ostalih, tudi zaradi otroka. Vso pravico imate pokazati svojo šibkost, nemoč in tudi obup. Vso pravico imate pokazati, da enostavno ne zmorete več. Običajno je ravno to točka, kjer začno potem stvari iti na bolje. Po tem, kar ste doživeli, pa je tudi prav, da vam končno tudi kdo kaj pomaga. Neodvisno od tega, kakšna bo vaša oziroma zdravnikova odločitev glede zdravil, bi vam vseeno priporočil še pomoč psihoterapevta. Tablete pač ne zdravijo odnosa do sebe in drugih, lahko samo pomagajo, da pridemo v tako stanje, da se tega lažje lotimo.

Želim vam, da se nekoč spet smejete. Spontano, lahkotno… Brez joka. Naj bo to čim prej.